VSRS Sklep II DoR 510/2022

Predlog se zavrne.

1Tožnik in toženka sta bivša zakonca. Sklenila sta dve darilni pogodbi, s katerimi sta drug drugemu podarila sklop nepremičnin, poenostavljeno: nepremičnino v Ljubljani in nepremičnino A. Prvo sta sklenila leta 2009 v času trajanja zakonske zveze, s katero je toženka podarila tožniku svojo nepremičnino v Ljubljani, ki jo je leta 2008 podedovala po očetu. Drugo pogodbo sta sklenila leta 2015 (po prenehanju življenjske skupnosti, a v času obstoja formalne zakonske zveze), s katero je tožnik podaril toženki nepremičnino A. in je predmet te pravde. V zvezi s prvo pogodbo je bila v (pravnomočno končani) zadevi P 2059/2016 izdana zamudna sodba – ugodeno je bilo toženkinemu tožbenemu zahtevku za vrnitev darila – vrnjena ji je bila nepremičnina v Ljubljani. Tožnik v tej pravdi primarno zahteva vrnitev darila – nepremičnine A., podrejeno pa ničnost oziroma razveljavitev (druge) darilne pogodbe. Spor se suče okrog narave druge pogodbe oziroma vprašanja, ali sta darilni pogodbi povezani, tako da skupaj dejansko tvorita menjalno pogodbo oziroma je druga pogodba (le) realizacija prvotno (za)mišljene menjave.

2Sodišče prve stopnje je tožbene zahtevke (primarnega in podredna) zavrnilo.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4Zoper takšno odločitev višjega sodišča je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije, v katerem zastavlja vprašanje, ali je možno dve (vzajemni) darilni pogodbi glede nepremičnin, sklenjenimi med zakoncema, v primeru, da iz okoliščin njihove življenjske skupnosti izhaja, da je ta prenehala navkljub formalno še sklenjeni zakonski zvezi, šteti za menjalno pogodbo v smislu 528. in 529. člena OZ. Vrhovno sodišče se o tem vprašanju še ni izrecno izreklo, zato je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse. Pri menjalni pogodbi ni nujno, da sta izpolnitvi pogodbenih strank povsem enaki. Ni niti nujno, da se enakovrednost obeh izpolnitev ocenjuje na podlagi tržne oziroma prometne vrednosti stvari, temveč gre lahko za subjektivno oceno vrednosti, ki je lahko tudi nižja ali višja od cene na trgu (III Ips 93/2010). Pravni posel ima pravno naravo menjalne pogodbe, če je pretežni del izpolnitve nedenaren in obratno, če je pretežni del vrednosti plačan v denarju, gre za pravni posel dvojne prodaje (Juhart, OZ s komentarjem, str. 446 in 447). Darilni pogodbi skupaj sta bili pravzaprav menjalna pogodba za medsebojno izmenjavo predmetnih nepremičnin. Obe pogodbi že po svoji inherentni pravni naravi (tj. glede na njuna predmeta) implicirata nedenarno izpolnitev, dejstvo, da sta vrednosti nepremičnin različni, pa ni diskvalifikacijski razlog, ki bi a priori preprečeval, da pri tem ne bi smelo priti do nastanka menjalne pogodbe de iure proprio. V tej zadevi gre za „dvojno“ darilno pogodbo glede dveh nepremičnin, ki po sami naravi stvari ne vključuje denarne izpolnitve, marveč gre za medsebojno „izmenjavo“ dveh predmetov vzajemnih „darilnih“ pogodb, čeprav opravljenih s časovnim zamikom, torej skupaj menjalno pogodbo med sedaj nekdanjima zakoncema. Sodišče prve stopnje je zavzelo napačno stališče, da gre pri drugi pogodbi za darilno pogodbo med zakoncema, saj sta bili pravdni stranki ob njeni sklenitvi zgolj še formalno v zakonski zvezi. Pogodbi sta bili navidezni, resnično in želeno pogodbeno ozadje za izmenjavo obeh zadevnih nepremičnin pa je bila menjalna pogodba. Ker nastane zgolj videz sporazuma o bistvenih sestavinah pogodbe, ta ni sklenjena, saj resnični konsenz volj ni podan. Navidezna pogodba zato nima učinka. Razlog za zavestno in konsenzualno razhajanje med voljo in izjavo je običajno ta, da želita stranki sklenitev neke druge (prikrite, simulirane) pogodbe, katere pravni učinki se s simuliranih poslom običajno delno prekrivajo (VSL sodba I Cp 500/2019). Sodišče prve stopnje je kljub temu zaključilo, da tožnik vsebine tega dogovora ni uspel dokazati, in sklenilo, da je bila sklenjena darilna pogodba. Tak sklep je napravilo kljub spreminjajočim se trditvam toženke. V času sklenitve darilne pogodbe je izhajal iz stališča, da gre pri tem zgolj za (do)končno realizacijo njunega predhodnega dogovora o zamenjavi obeh nepremičnin. Zaključek sodišča prve stopnje, da gre za darilno pogodbo, je nepravilen in glede na navedeno na nivoju samovoljne arbitrarnosti, sploh, če se upošteva dejstvo, da je samo priznalo, da je življenjska skupnost med strankama dokončno razpadla že konec leta 2012. Brez življenjske skupnosti pa tudi zakonske skupnosti ne more biti. Iz notarske listine SV 530/2009 z dne 7. 8. 2009 izhaja, da se je toženka izrecno odpovedala zahtevati vračilo darila po sklenjeni pogodbi v primeru prenehanja zakonske zveze, kar potrjuje tožnikove navedbe o prvotnem menjalnem dogovoru.

5Predlog ni utemeljen.

6Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) niso podani, zato je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

7Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).