VSL Sodba I Cp 156/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna pritožbene stroške tožene stranke v višini 274,50 EUR v roku 15 dni nakazati na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Novem mestu SI56 0110 0637 0422 265, namen: vračilo po odločbi BPP 000/2022 z dne 16. 1. 2023, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka (toženec) dolžna tožeči stranki (tožniku) plačati odškodnino v znesku 6.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) ter odločilo, da je tožnik dolžan pravdne stroške toženca v višini 1.001,74 EUR nakazati na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Novem mestu z namenom vračila po odločbi BPP (II. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da pritožbeno sodišče v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožnik navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo 14. člena ZPP. V konkretnem primeru je bil izdan kaznovalni nalog. Takšna kazenska sodba vsebinskih razlogov sploh ne vsebuje. Sklicevanje sodišča prve stopnje na razloge kazenske sodbe predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje ni podalo celostne obrazložitve upravičenosti uporabe silobrana. Manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Zmotno je uporabilo merila in kriterije, ki jih je glede silobrana izoblikovala sodna praksa in teorija. Toženčeva obramba ni bila nujno potrebna za odvrnitev napada in ni bila sorazmerna z intenzivnostjo napada. Iz tožnikove izpovedbe in izvedenskega mnenja izhaja, da je toženec tožniku povzročil poškodbo z direktnim udarcem pesti. Ko je toženec vzel tožniku nož, ni bil več v nevarnosti, toženec pa je kljub temu stopnjeval agresijo, ga udaril s pestjo v predel ličnice in z ročajem motike na koren nosu. Izostala je dokazna ocena poteka napada, časa trajanja, intenzivnosti in ocena resničnosti napada. Toženec je bil tisti, ki je napadel tožnika, kar izhaja tudi iz kazenske sodbe. Zaradi groženj toženec ni bil upravičen uporabiti fizične sile. Napad bi lahko odvrnil tudi drugače, s potiskom stran, odrivanjem ali udarcem v mehkejši predel telesa. Ni bila potrebna uporaba ročaja motike. Udarec tožnika s pestjo ni bil blag, ampak močan. Prav tako udarec z ročajem motike. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožnikove izpovedbe o nastanku poškodbe in intenzivnosti udarca. Iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da naj bi bil udarec toženca blag. Oba udarca sta bila nesorazmerna in usmerjena v predel glave, zaradi česar je tožnik obsedel na kosu lesa. Poškodbe tožnika so bile bistveno hujše kot poškodbe, ki jih je utrpel toženec. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na stopnjo alkoholiziranosti tožnika, čeprav za to nima posebnega znanja. Tožnikova alkoholiziranost ni pravno relevantni vzrok za nastali škodni dogodek.

3Toženec je odgovoril na pritožbo. Nasprotuje pritožbenim razlogom in predlaga zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik je s tožbo zahteval povračilo nepremoženjske škode za telesne poškodbe, ki naj bi mu jih povzročil toženec med prepirom dne 14. 6. 2016.

6Nesporno je, da je bil tožnik v okviru istega historičnega dogodka (isti dejanski okvir) pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje grožnje in povzročitve lahke telesne poškodbe. Pravdno sodišče je vezano na pravnomočno obsodilno sodbo izdano v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 14. člena ZPP in utemeljeno zaključilo, da je vezano na tista dejstva, ki so tvorila podlago za presojo kazenskega sodišča o obstoju kaznivega dejanja in o obsojenčevi kazenski odgovornosti. To pomeni, da sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne odgovornosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki bi bile v nasprotju s tistimi ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne kazenske sodbe.¹ Zmotno je tožnikovo stališče, da se je sodišče prve stopnje oprlo na razloge v obrazložitvi kazenske sodbe, ki je bila izdana v okviru postopka izdaje kaznovalnega naloga. Pravilno se je oprlo zgolj na dejstva iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe, ki tvorijo podlago za izdajo obsodilne kazenske sodbe.

7Sodišče prve stopnje je podalo vrednostno oceno tožnikove izpovedi. Tožniku ni sledilo, ker je izpovedal v nasprotju s kazensko obsodilno sodbo, da kaznivih dejanj ni storil in je bil toženec tisti, ki ga je napadel. Iz kazenske sodbe jasno izhaja, da tožnik ni izrekel le groženj, ampak je toženca tudi fizično napadel in mu povzročil telesne poškodbe. Takšen potek dogodkov je potrdil tudi toženec ob zaslišanju, zato je sodišče prve stopnje na drugi strani toženčevo izpoved utemeljeno ocenilo kot verodostojno in ji sledilo.

8Sodna izvedenka je glede mehanizma nastanka telesnih poškodb tožnika prepričljivo ugotovila, da najverjetneje izvirajo iz prerivanja med tožnikom in tožencem istega dne 14. 6. 2016. Sodišče prve stopnje je toženčevo ravnanje utemeljeno presojalo v okviru instituta silobrana.

9Prvi odstavek 138. člena Obligacijskega zakonika (OZ) določa, da kdor v silobranu povzroči škodo napadalcu, je ni dolžan povrniti, razen pri prekoračitvi silobrana. O prekoračenem silobranu govorimo, ko je prekoračena sorazmernost med obrambo in protipravnim napadom. Pri presoji silobrana oziroma sorazmernosti med napadom in obrambo je treba upoštevati vse subjektivne in objektivne okoliščine primera, zlasti pa namen, sredstva in značilnosti napada ter obrambe.² Med te okoliščine spada zlasti presoja o sorazmerju med intenzivnostjo napada in obrambe, v zvezi s tem pa tudi primerjava primernosti sredstev, ki sta jih uporabila oba udeleženca, pa tudi presoja o sorazmerju med dobrino, ki je bila z napadom ogrožena in dobrino, ki je bila v obrambi poškodovana.

10Iz mnenja sodne izvedenke medicinske stroke izhaja, da je tožnik pri prerivanju utrpel udarnino levega predela ličnice in razpočno rano na nosnem korenu. Izvedenka je nadalje ugotovila, da je tožnik poškodbo levega lica najverjetneje utrpel z direktnim udarcem pesti, medtem ko je za poškodbo nosu navedla, da je rano dobil najverjetneje z udarcem tršega predmeta ali udarcem pesti. Med drugim je še navedla, da ni verjetno, da bi rana na nosu nastala z ročajem motike, kot je zatrjeval tožnik v tožbi, in da je z več kot 50% verjetnostjo trditi, da tožnik omenjenih poškodb ni utrpel pri padcu ali udarcu ob kakšen trd predmet. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev sodne izvedenke v 8. točki izpodbijane sodbe napravilo utemeljeno dokazno oceno, da sta bila oba udarca tožniku povzročena z direktnim udarcem s pestjo. Tožnik v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da je toženec tožniku povzročil rano na nosu z ročajem motike in da tako izhaja iz izvedenskega mnenja. Pritožbeno sodišče je zato sledilo dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje o dveh udarcih s pestjo.

11Sodišče prve stopnje je celovito ugotovilo potek dogodkov ter presojalo vse potrebne elemente silobrana. Silobran je obramba, ki je nujno potrebna, da oseba odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obramba toženca sledila neposredno napadu tožnika. Toženec je tožniku povzročil poškodbe med samim prerivanjem. Nadalje je ugotovilo, da je imel tožnik ob napadu v roki nož in z njim ogrožal toženčevo življenje, medtem ko je toženec tožniku poškodbi povzročil z golo pestjo, oba udarca pa sta bila blaga. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da je toženec udaril tožnika z namenom, da bi odvrnil od sebe istočasen napad in je bila takšna obramba tudi nujno potrebna. Šele z udarcema je uspel obvladati tožnika in mu iz rok odvzeti nož ter motiko. Neutemeljena in v nasprotju s spisovnimi podatki je pritožbena navedba, da je toženec agresijo stopnjeval. Kot je prepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje, se toženec ni znesel fizično nad tožnikom, niti tožniku ni zadal nobenih poškodb potem, ko je bil napad nanj končan.

12Glede na dejstvo, da je imel tožnik v roki nož, je bil napad usmerjen zoper dobrini življenja in telesne integritete, obramba toženca pa zgolj zoper dobrino telesne integritete, pri čemer bistveno manjše intenzivnosti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo, da je bila obramba sorazmerna intenzivnosti napada.

13Sodna izvedenka je ugotovila, da je tožnik v konkretnem primeru utrpel blago udarnino levega lica, brez poškodbe skeleta, očesa in brez nevroloških izpadov, prav tako je bila razpočna rana na nosnem korenu brez poškodbe skeleta. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno utemeljeno zaključilo, da sta bila udarca blaga in tožencu ni bilo potrebno uporabiti velike sile, ampak zmerno silo, da se je ubranil tožnikovega napada. Sodišče vsekakor glede na ugotovljene poškodbe lahko samo ugotovi, da je bila uporabljena zmerna in ne velika sila. Tudi nastali poškodbi (toženec je imel po ugotovitvah sodne izvedenke na levi roki manjšo ranico v področju 2. metakarpale ter na palcu) sta povsem primerljivi in nobena bistveno ne odstopa.

14Sodišče ima tudi potrebno znanje, da iz poročila o toksiološki preiskavi razbere količino alkohola v krvi. Vendar kot pravilno izpostavlja pritožba, tožnikova vinjenost niti ni pravno relevantna za odločitev v konkretni zadevi.

15Tudi po presoji pritožbenega sodišča je toženec obe telesni poškodbi tožniku povzročil v okviru dovoljenega silobrana. Ker toženec ni ravnal protipravno, ni odškodninsko odgovoren za nastalo škodo.

16Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je tožencu, ki je argumentirano odgovoril na pritožbo, dolžan povrniti njegove (potrebne) stroške pritožbenega postopka zastopanja po odvetniku (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP). Upoštevaje vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku mu gre priglašenih 375 točk za odgovor na pritožbo in 22 % davek na dodano vrednost, kar ob veljavni vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) skupaj znese 274,50 EUR. Ker je bila tožencu dodeljena brezplačna pravna pomoč za svetovanje in zastopanje v postopku na drugi stopnji ter za odgovor na pritožbo z odločbo Bpp 000/2022 z dne 16. 1. 2023, je tožnik pritožbene stroške toženca v višini 274,50 EUR dolžan povrniti v proračun RS na račun Okrožnega sodišča v Novem mestu, ki je odločbo o brezplačni pravni pomoči izdalo. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na 378. členu OZ.

¹ Prim. Galič, A., v: Ude, L. in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Založba Uradni list RS in GV Založba, 1. knjiga, Ljubljana 2005, stran 142.
² Prim. Sodba VSRS II Ips 47/2010 z dne 20. 9. 2012.