VSM Sklep II Kp 26047/2021

I. Pritožba pooblaščenca obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Murski Soboti zavrnilo predlog obsojenčevega pooblaščenca za prestajanje kazni zapora ob koncu tedna.

2Zoper tak sklep se je pritožil obsojenčev pooblaščenec brez posebne navedbe pritožbenih razlogov s predlogom, da sodišče druge stopnje predlogu za prestajanje kazni zapora ob koncu tedna ugodi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pooblaščenec v pritožbi poudarja, da je obsojenca primer izučil in da se obnaša primerno ter opravlja delo v prašičereji v sklopu Zavoda za prestajanje kazni. Kot vzoren obsojenec ima redne izhode in se drži vseh časovnih omejitev, hišnega reda in drugih navodil in v zavodu z njim ni nobenih težav. Zaradi dogodka trpi, ima pa tudi možnost dobiti delo za nedoločen čas, kar je izkazano s pogodbo o zaposlitvi. Z delom, ki bi ga opravljal, bi si na nek način tudi zagotovil varnost, da bi lahko privarčeval nekaj denarja, ko bo izpuščen iz zavoda. Njegova pripravljenost in želja po opravljanju dela kažeta na njegovo osebnost, da se zaveda svojega dejanja in ga v prihodnje nikakor ne bo več storil, saj tudi alkohola od tedaj, ko so ga zaustavili policisti, ne pije več.

5Sodišče druge stopnje po pregledu zadeve ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Res obsojenec izpolnjuje formalne pogoje za nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna (t. i. vikend zapor), saj mu je bila izrečena zaporna kazen dve leti in štiri mesece zapora, prav tako iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je obsojenec od 1. 2. 2023 zaposlen pri delodajalcu za nedoločen čas. Vendar pa glede na težo storjenega kaznivega dejanja, zlasti pa ob upoštevanju obsojenčevega vedenja po storjenem dejanju, tudi po presoji sodišča druge stopnje ni podlage, da bi se obsojenčevemu predlogu za nadomestitev kazni zapora ob koncu tedna ugodilo. Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje v točki 8 razlogov izpodbijanega sklepa, je namreč bil obsojenec 10. 6. 2022 v naselju B. zaustavljan, pri čemer ni upošteval znakov zaustavljanja s strani policistov, ki so ga kasneje le ustavili, nakar je alkoholimetrični test pokazal 0,76 mg na liter izdihnjenega zraka. Ob tem ko je dovoljena stopnja alkohola do 0,24 mg/l, je torej imel obsojenec več kot trikrat preseženo dovoljeno količino, kar pomeni, da je storil prekršek s sankcijo odvzema vozniškega dovoljenja, saj gre za hujši prekršek. Ne glede na obsojenčeve navedbe, da je več mesecev po tragični prometni nesreči užival alkoholne pijače, saj je bil v šoku in se je spominjal posledic prometne nesreče, je sodišče prve stopnje ustrezno presodilo, da obsojenec s svojim ravnanjem alkoholnih pijač ni zgolj užival, temveč je v takem stanju celo sedel v avtomobil in se vključil v cestni promet ter ponovno ogrozil zdravje in življenje drugih udeležencev cestnega prometa. Ob takšnih okoliščinah ni mogoč zaključek, da je obsojenec toliko urejena oseba, da bi mu bilo mogoče zaupati, da alternativnega načina prestajanja zaporne kazni ne bo zlorabil, kot je to določeno v prvem odstavku 12. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1).

6Ne glede na to, da je torej obsojenec predložil pogodbo o zaposlitvi (ob tem pa ob začetku prestajanja zaporne kazni še ni bil zaposlen), ta okoliščina ne more pretehtati nad prekrškom, ki ga je obsojenec storil, in to v času, ko je zoper njega bil v teku kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 323. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Sodišče prve stopnje je torej ravnalo ustrezno in tej okoliščini dalo primerno težo, pri čemer sodišče druge stopnje še dodaja, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso pri presoji utemeljenosti predloga za izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna treba ugotavljati in ocenjevati ne zgolj okoliščine na strani obsojenca, temveč tudi dejstvo, da se z izvršitvijo kazenske sankcije uresničuje splošen namen izrekanja kazenskih sankcij, to je zagotovitev spoštovanja prava in preprečitev grobih kršitev ter ogrožanja pravnih vrednot, varovanih s kazensko zakonodajo. Tako se s kaznijo, še zlasti zaporno kot edino prostostno kaznijo, uveljavljata dva temeljna namena, to je povračilnost (retribucija) in preprečevanje (prevencija). Sodišče druge stopnje tako zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi utemeljeno zaključilo, da izvršitev kazni zapora ob koncu tedna pri obsojencu ne bi dosegla namena, ki se zasleduje z izrekom prostostne kazni, prav tako pa takšna nadomestitev kazni tudi ne bi delovala specialno in generalno preventivno, niti ne v smeri resocializacije storilca, saj ga navedeno ne bi odvračalo od morebitnega podobnega ravnanja v prihodnje. Svoje zaključke je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu tehtno in prepričljivo obrazložilo z razlogi, s katerimi sodišče druge stopnje v celoti soglaša.

7Po obrazloženem in ker v pritožbeni obrazložitvi ni bilo zaslediti ničesar drugega, do česar bi se moralo sodišče druge stopnje posebej opredeliti, je o pritožbi obsojenčevega pooblaščenca odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

8Iz istih razlogov, kot so bili že ugotovljeni v postopku na prvi stopnji, je tudi sodišče druge stopnje obsojenca kljub neuspešni pritožbi oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).