VSM Sodba IV Kp 46806/2013

I. Pritožba zagovornice obsojenega A. A. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojeni se oprosti plačila sodne takse.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II Kr 46806/2013 z dne 6. 10. 2022 na podlagi četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) preklicalo pogojno obsodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 46806/2013 z dne 18. 9. 2019, pravnomočno istega dne, izrečeno A. A. zaradi kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), in obsojenemu v pogojni obsodbi določeno kazen eno leto zapora izreklo. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 507. člena ZKP je obsojenega oprostilo plačila stroškov za preklic pogojne obsodbe iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo se je pritožila obsojenčeva zagovornica, smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in obsojenemu določi nov rok za izpolnitev posebnega pogoja.

3Pritožba ni utemeljena.

4Z navedeno pogojno obsodbo je sodišče prve stopnje obsojenemu A. A. naložilo posebni pogoj, da v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe povrne dolgove, ki ga iz različnih naslovov (plača; strošek prevoza na delo in iz dela; stroški, povezani z opravljanjem del in nalog na službenem potovanju; sorazmerni del regresa za letni dopust; dnevnice) in višin bremenijo v razmerju do šestih oškodovanih delavcev, sicer bo pogojna obsodba preklicana in kazen zapora, določena v pogojni obsodbi, izrečena. V postopku za preklic pogojne obsodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obsojeni A. A. posebnega pogoja vse od pravnomočnosti pogojne sodbe, to je od 18. 9. 2019 pa do 16. 9. 2022, torej tri dni pred iztekom določenega roka, ko je oškodovanemu B. B. plačal 150,00 EUR, ni izpolnil niti delno. Po mnenju prvostopenjskega sodišča za izpolnitev posebnega pogoja ni izkazal prav nobenega interesa, volje in skrbi.

5S pritožbeno grajo, da prvostopenjsko sodišče ni v zadostni meri preverilo dejanskega stanja in tudi ne upoštevalo obsojenčevih razlogov, zakaj posebnega pogoja ni izpolnil oziroma z zatrjevanjem, da obsojeni A. A. naloženega mu posebnega pogoja ni mogel izpolniti iz objektivnih razlogov, zagovornica ne more prepričati. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovilo pravilno in popolno, razjasnilo je vsa odločilna dejstva, sprejeto odločitev o preklicu pogojne obsodbe pa je v izpodbijani sodbi tudi tehtno obrazložilo.

6Jedro pritožbenih izvajanj je primarno fokusirano na pojasnjevanje neugodnega obsojenčevega finančnega stanja in utemeljevanja, zakaj posebnega pogoja ni izpolnil oziroma trditve, da ga ni mogel izpolniti iz objektivnih razlogov. Pritožba namreč vztraja, da so poleg okoliščine brezposelnosti, na katero bi obsojeni morda lahko kako vplival, podane še druge, na katere pa ni imel vpliva in bi jih bilo treba upoštevati, npr. dejstvo, da je v dveh izvršilnih postopkih sam še ne poplačani upnik. Pritožnica izpostavi tudi okoliščino nedosegljivosti dveh upnikov ter nakazilo iz naslova plačila manjšega dolga pooblaščencu enega upnika.

7Pritožbenim navedbam v izražanju prepričanja, da obsojeni ni imel prihodkov in tudi ne možnosti zaslužka, ne gre slediti. Pritožnica prezre, da šibko finančno stanje samo zase ne predstavlja objektivnega razloga za neizpolnitev posebnega pogoja iz pogojne obsodbe. V postopku preklica pogojne obsodbe mora namreč obsojeni izkazati, da zaradi okoliščin, ki niso v njegovi moči, obveznosti ne more izpolniti, tega pa po prepričanju pritožbenega sodišča A. A. v danem primeru (v zadostni meri) ni izkazal. Nazoren kronološki pregled podatkov o obsojenčevem zaposlitvenem statusu in drugih osebnih prejemkih (denarna socialna pomoč; denarno nadomestilo iz naslova brezposelnosti) v času, ko bi moral po pogojni obsodbi izpolniti naloženi posebni pogoj, po oceni pritožbenega sodišča potrjuje pravilnost zaključkov izpodbijane sodbe. Navkljub nasprotno zatrjevanemu bi obsojeni, če bi seveda izkazal resno namero, v dveh letih, kolikor je imel časa za izpolnitev posebnega pogoja in tudi še v okviru postopka za preklic pogojne obsodbe (torej v času od dne 18. 9. 2019 do 6. 10. 2022, kar praktično pomeni dobra tri leta), tega lahko vsaj v določenem delu izpolnil oziroma bi lahko za poravnavo dolga do oškodovanih delavcev namenil vsaj minimalen del prejetih izplačil. Pritožbena izvajanja zatorej ne morejo spremeniti dejstva, da je obsojeni ves čas vedel, da mora izpolniti posebni pogoj in da je vedel tudi, da bo v nasprotnem primeru kazen zapora izrečena, a kljub izkazanim osebnim prejemkom do oškodovanih delavcev ni pokazal primernega odnosa. Kot je pravilno ocenilo prvostopenjsko sodišče, navkljub trditvi, da bi oškodovanim vrnil vse, če bi imel sredstva, dejanske pripravljenosti po izpolnitvi posebnega pogoja ni izkazal, marveč je do naloženih mu obveznosti ostal popolnoma pasiven. Pritožnica spregleda iz spisovnih podatkov izhajajoče dejstvo, da je šele na naroku dne 18. 3. 2022 sodišče prve stopnje zaprosil za posredovanje podatkov za nakazilo oškodovanim, čeprav je bil od pravnomočnosti pogojne obsodbe brez zaposlitve tri mesece (do 23. 12. 2019), nato pa je bil zaposlen vse do 10. 2. 2021, pri čemer so nakazila plač izkazana za 11 mesecev (od 5. 3. 2020 do 5. 1. 2021). Izpostavljanje dveh odprtih izvršilnih postopkov, ki sta skozi pritožbena izvajanja prepoznana kot realna možnost za poplačilo oškodovanih delavcev, skuša zasenčiti dejstvo, da je bil obsojeni v času brezposelnosti deležen denarnega nadomestila, v določenem časovnem intervalu pa je skupaj s partnerko prejemal tudi denarno socialno pomoč. Posledično se je strinjati z zaključki prvostopenjskega sodišča, da bi vendarle lahko vsaj manjše zneske sicer relativno nizkih finančnih sredstev, s katerimi je razpolagal, obsojeni namenil za poravnavo obveznosti iz naslova določenega posebnega pogoja. Nasprotno po pravnomočni obsodilni sodbi pričakovanemu dolžnostnemu ravnanju pa skuša obsojeni porabljene denarne vsote upravičiti s pavšalnimi in z ničemer podkrepljenimi izgovori, da je šlo za stroške. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da okoliščina, kdaj bo obsojeni poravnal naloženo mu obveznost iz naslova pravnomočne sodbe, ni prepuščena njegovi volji oziroma odločitvi in ni odvisna od tega, kdaj bi poplačilu dolga v razmerju do oškodovanih delavcev eventualno dal prednost pred zadovoljitvijo lastnih potreb, kot je primeroma polnjenje rezervoarja sinovega avtomobila, saj bi vsi obsojenčevi interesi morali biti podrejeni ravno izpolnitvi obveznosti po pravnomočni sodbi. Tega dejstva ne more spremeniti niti pritožbeno izpostavljena okoliščina prestajanja kazni zapora iz naslova pravnomočne obsodbe v drugi kazenski zadevi, še posebej zato, ker je bil obsojeni v ZPKZ nameščen v času od 3. 5. 2022 do 14. 9. 2022, torej v kasnejšem obdobju, ki je za predmetno zadevo brez pomena. Posebni pogoj na podlagi dne 18. 9. 2019 izrečene sodbe sodišča prve stopnje bi namreč obsojeni tedaj že moral izpolniti, saj se je dvoletni rok za izpolnil iztekel z dnem 18. 9. 2021. Z iztekom roka za izpolnitev obveznosti iz naslova določenega posebnega pogoja pa je postal brezpredmeten tudi pritožničin predlog po določitvi novega, enoletnega roka za podaljšanje možnosti plačila zapadlih obveznosti.

8Upoštevaje preostale razloge, ki jih je v podkrepitev svoje odločitve navedlo sodišče prve stopnje, je neizpolnitev posebnega pogoja po mnenju pritožbenega sodišča posledica obsojenčevega družbeno nesprejemljivega in nekritičnega odnosa do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic, ne pa objektivnih okoliščin, ki bi A. A. kljub njegovi pripravljenosti onemogočale izpolnitev obveznosti do oškodovanih delavcev.

9Po obrazloženem je odločitev sodišča prve stopnje zakonita in pravilna. Ne more je spremeniti niti pritožbena navedba, da je obsojeni okrnjenega zdravstvenega stanja, pri čemer zagovornica (brez predložitve ustreznega zdravniškega potrdila) zatrjuje, da obsojeni iz razloga hude bolezni prestajanja kazni zapora ali pridobitnega dela trenutno ni sposoben. Pritožba, ki skuša neporavnavo obsojenčevih obveznosti upravičiti (tudi) vsled njegovega bolezenskega stanja, zaradi katerega zagovornica bolj nakazuje na obsojenčevo nezmožnost prestajanja zaporne kazni, na prvi stopnji sprejetih pravnih in dejanskih zaključkov ne more omajati. Zatrjevana diagnostika in v prihodnje predvidena medicinsko terapevtska obravnava namreč ne more biti opravičilo za praktično triletno izkazano pasivno držo obsojenega, brezbrižen odnos in posledično neizpolnitev naloženih mu obveznosti do oškodovanih delavcev C. C., D. D., že pokojnega E. E., F. F., G. G. in H. H.

10Glede na navedeno, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornice obsojenega odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

11Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obsojenega oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena, prvi odstavek 98. člena in prvi odstavek 507. člena ZKP).