VSM Sodba I Cp 230/2023

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanih točkah II in III izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati toženi stranki 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naložilo plačilo tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) zneska 3.840,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 9. 2019 dalje (točka I izreka). V presežku do zahtevanega zneska glavnice in zakonskih zamudnih obresti je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Hkrati je še odločilo, da je tožnica dolžna toženki povrniti pravdne stroške v znesku 536,13 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2Zoper zanjo neugodni del odločitve (zavrnilni del in stroškovno odločitev, točki II in III izreka) se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da družba A. d.o.o. del po pogodbi ni v celoti opravila, zaradi česar je toženka upravičeno odbila določen znesek pri končnem obračunu. Meni, da je izvedeni dokazni postopek nedvomno pokazal, da je bil objekt v celoti dokončan in prevzet s strani investitorja in v tej zvezi podaja lastno dokazno oceno. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da toženka ni z ničemer izkazala, kateri del odra je bilo potrebno postaviti namesto družbe A. d.o.o., da je to dejansko storila avstrijska družba, ki ji je bilo potrebno ta dela plačati in da je bil posledično odbit pravilen znesek. Prav tako so bila opravljena vsa vtoževana dodatna dela, ki se ne nanašajo na postavitev in demontažo gradbenega odra in so bila s strani naročnika naročena. Tožnica je upravičena do plačila le-teh, saj pogodba ni vsebovala klavzule ključ v roke. Dogovor o fiksni ceni še ne pomeni, da so v njej zajeta tudi dodatna in nepredvidena dela, kot so bila izvedena in zaračunana po obeh vtoževanih računih. Pritožbenemu sodišču po navedenem predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni, tako da zahtevku v celoti ugodi. Zahteva povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov.

3Toženka v vloženem odgovoru na pritožbo izpostavljenim pritožbenim navedbam tožnice argumentirano nasprotuje kot neutemeljenim in kot pravilnim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Zavzema se za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP preizkusi pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu v navedenem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6V obravnavani pravdni zadevi tožnica zahteva plačilo terjatve, ki je bila zarubljena in nanjo prenesena v izvršilnem postopku zoper njenega dolžnika, družbo A. d.o.o., pri čemer ta terjatev izvira iz računov št. 23/1-2019 in 24/1-2019, ki jih je navedena družba izdala toženki za opravljena dela po Pogodbi o izvedbi gradbenih del št. 04/2019 z dne 13. 3. 2019 (v nadaljevanju Pogodba o izvedbi gradbenih del, priloga A13 spisa). Toženka je zahtevku nasprotovala v bistvenem s trditvami, da je družbi A. d.o.o. poravnala vse odprte obveznosti, pri čemer je pojasnila, da je od pogodbene vrednosti odbila postavko za postavitev odra in vrednost plačanih kazni, ki glede na pogodbo bremenijo družbo A. d.o.o., za plačilo dodatnih del pa ni podlage.

7Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje (v zvezi z zavrnitvijo dela tožbenega zahtevka), izhajajoč iz določb Pogodbe o izvedbi gradbenih del, primarno presodilo, da je bila med družbo A. d.o.o. in toženko dogovorjena fiksna cena 46.500,00 EUR, kar pomeni, da bi bila tožnica do plačila za dodatna dela upravičena zgolj v primeru, ko ta ne bi sodila med pogodbeno dogovorjena dela, o čemer pa tožnica ni podala konkretiziranih trditev. Po izvedenem dokaznem postopku je nadalje zaključilo, da tožnica neutemeljeno vtožuje postavko montaža in demontaža (postavitev) odra, saj le-tega „na S na hodnikih“ ni postavila družba A. d.o.o., ker tega njeni delavci niso vedeli postaviti, temveč družba B. iz A. Posledično je toženka utemeljeno nasprotovala plačilu po tej postavki (3.500,00 EUR).

8Z izpostavljenimi zaključki in presojo sodišča prve stopnje v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki v izogib ponavljanju kot pravilne povzema prepričljive in izkustveno sprejemljive razloge izpodbijane sodbe, ki sprejeto odločitev utemeljujejo (predvsem v točkah 8 do vključno 11 obrazložitve). Glede na izrecne pritožbene ugovore pa dodaja oz. izpostavlja naslednje:

9Primarno pritožba neutemeljeno nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da družba A. d.o.o. ni v celoti opravila prevzete pogodbene obveznosti glede postavitve gradbenega odra. V nasprotju s posplošenim stališčem pritožnice, da ne drži, da so dejstvo, da družba A. d.o.o. ni znala postaviti odra in je to storila avstrijska družba, potrdili: priči C. C. in D. D. ter toženkin zakoniti zastopnik E. E., je sodišče prve stopnje podlago za tovrsten zaključek nedvoumno imelo v izpostavljenih izvedenih dokazih (zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 8. 9. 2022, list. št. 78 do 88 spisa), kar je tudi ustrezno pojasnilo v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

10Enako posplošena je tudi pritožbena trditev, da „so priče, ki so bile ves čas opravljanja del na objektu vseskozi prisotne, jasno zatrdile, da je družba A. d.o.o. oder postavila na objektu“. Pritožba namreč ne pojasni, katere priče naj bi to bile, obenem pa niti konkretizirano ne graja celovite dokazne ocene, ki jo podalo sodišče prve stopnje in v okviru katere ni sledilo izpovedbi priče F. F., ki je (edina) povedala, da je oder postavila družba A. d.o.o. (tudi priča G. G. je namreč potrdil, da je za postavitev odra poskrbela toženka, oni (družba A. d.o.o.) pa so ga premikali).

11Nadalje so v tej zvezi neutemeljena obširna pritožbena izvajanja o tem, (1) da toženka ni uspela dokazati, da je morala avstrijska družba namesto družbe A. d.o.o. gradbeni oder postaviti na celotnem objektu, (2) da ni niti zatrjevala, koliko odra naj bi bilo potrebno postaviti in koliko znaša cena za m2 postavitve in demontaže odra ter (3) da ni predložila specificiranega računa za tovrstna domnevno izvedena dela, da bi bilo mogoče preveriti, ali je pravilno odbila znesek od vtoževane terjatve.

12V tej zvezi pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je trditveno in dokazno breme glede vtoževanih postavk, tako tudi glede postavitve (montaže in demontaže) gradbenega odra, v osnovi na tožnici. Toženka je že s tem, ko je izkazala, da družba A. d.o.o. del po tej postavki ni opravila v celoti, zadostila svojemu bremenu (v obrambne namene) in v tej zvezi ni bila zavezana k podrobnejšim pojasnilom, kolikšen del odra in po kakšni ceni je dejansko postavila avstrijska družba. Glede na izkazano, je bilo tako breme tožnice, da dokaže kateri del odra je montirala/demontirala družba A. d.o.o. in posledično kolikšen del zahtevka iz tega naslova (koliko od vtoževanih 3.500,00 EUR) je utemeljeno zaračunala toženki. Ker tega tožnica ni storila oz. tega trditveno – dokaznega bremena ni zmogla, je toženka utemeljeno tej postavki nasprotovala (jo odbila) v celoti.

13V okviru graje dokazne ocene pritožba nadalje neutemeljeno izpostavlja, da toženkin enostranski obračun dolga, ki ni bil podpisan oz. potrjen s strani družbe A. d.o.o. oz. nadzornika del na objektu, nima nobene veljave in ne predstavlja listine, ki bi imela dokazno vrednost. Sodišče prve stopnje namreč v obrazložitvi izpodbijane sodbe obračunu toženke (očitno mišljena listina z nazivom Rekapitulacija fasada L., 26. 9. 2019, priloga B3 spisa) ni pripisalo nobene dokazne vrednosti v smislu, da so z njim (same po sebi) dokazane toženkine trditve. Ravno nasprotno, o (ne)pravilnosti vsebine toženkinega obračuna se je sodišče prve stopnje prepričalo z vpogledom druge dokaze oz. z izvedbo drugih dokazov, kot je to jasno razvidno npr. iz 11. točke obrazložitve sodbe (glede zneska, ki ga je toženka družbi A. d.o.o. že poravnala). Pri tem je kritično presodilo tudi (ne)utemeljenost toženkinega odbitja določenih postavk, kar je nenazadnje privedlo tudi do tega, da ni sledilo toženkinemu prizadevanju po odbitju zneska 3.840,00 EUR iz naslova plačanih prekrškovnih kazni (12. točka obrazložitve sodbe).

14Glede vtoževanih dodatnih del, ki naj bi bila (posebej) naročena in s strani družbe A. d.o.o. izvedena, toženka pa jih ni plačala, je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno primarno presojalo učinke pogodbenega dogovora (3. točka Pogodbe o izvedbi gradbenih del) o tem, da plačilo 46.500,00 EUR obsega izdelavo celotne fasade in da so cene fiksne. Ne glede na to, da ni bila izrecno dogovorjena klavzula „ključ v roke“, pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje (10. točka obrazložitve sodbe), da fiksnost cene v konkretnem primeru pomeni to, da za izvedbo pogodbeno dogovorjene izdelave fasade podjemnik ne sme zahtevati večjega plačila, tudi če je v posel vložil več dela oz. je imel večje stroške, kot je pričakoval. Sodišče prve stopnje pri tem ni zavrnilo možnosti, da bi podjemnik dobil (posebej) plačana dodatna dela, a je pravilno poudarilo, da bi to lahko veljalo zgolj za „nova“ dodatna dela, torej takšna, ki ne sodijo v pogodbeno dogovorjen obseg del. V tej zvezi pa je ocenilo, da tožnica sploh ni podala konkretiziranih navedb o tem, katera dela, ki naj bi bila dodatno izvedena, so takšne narave, zaradi česar iz tega naslova tožnici ni bilo mogoče priznati upravičenosti do plačila. Pritožba pravkar izpostavljeni argumentaciji sodišča prve stopnje v bistvu niti ustrezno ne nasprotuje, prav tako pa še zmeraj ne pojasni določno, katera dela so bila opravljena dodatno in se (hkrati) ne nanašajo na izdelavo (pogodbeno dogovorjene) fasade.

15S pritožbenim izpostavljanjem dejstva, da so bila dodatna dela opravljena pa ne plačana, tožnica glede na pravkar obrazloženo ne more biti uspešna.

16Po obrazloženem je pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), hkrati pa je dolžna toženki, ki je obrazloženo odgovorila na pritožbo, povrniti njene stroške. Ob upoštevanju veljavne Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) se glede na pritožbeno sporno vrednost (5.230,00 EUR) toženki prizna 375 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 22/1 v zvezi s tar. št. 19/1 OT), 7,5 točke za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT) in 84,15 točke za 22% DDV na odvetniške storitve, skupaj tako 466,65 točke, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) znese 279,99 EUR. Pritožbene stroške v tej višini je tožnica dolžna toženki povrniti v 15. dneh od prejema te sodbe.