VDSS Sklep Pdp 147/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana II. točka izreka sklepa.

II. Stranki vsaka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani stvarno pristojno za odločanje v tem sporu (I. točka izreka, zoper katero ni pritožbe). Tožbo z dne 19. 10. 2022 je zavrglo v 1. točki primarnega in podrednega tožbenega zahtevka, ki se nanašata na ugotovitev, da je sklep o razrešitvi tožnika z mesta direktorja tožene stranke, sprejet na drugi izredni seji Sveta tožene stranke 20. 9. 2022, nezakonit in ničen (II. točka izreka).

2Zoper II. točko izreka zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožnik. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbo upošteva kot pravočasno in se zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev v novo odločanje. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno interpretiralo določbo drugega odstavka 39. člena ZZ zgolj z besedno razlago, ne da bi upoštevalo okoliščine obravnavanega primera in statut tožene stranke, po katerem direktorja razrešuje njen svet (zavoda) s soglasjem ustanoviteljice Vlade RS. Meni, da sta za to potrebni dve neločljivo povezani odločitvi, tj. odločitev sveta toženke o razrešitvi in soglasje vlade, ne eno ne drugo pa samo zase ni sklep o razrešitvi v smislu 38. in 39. člena ZZ. Zatrjuje, da sta tako pristojna za razrešitev oba, svet zavoda in vlada. Meni, da se 15-dnevni rok iz drugega odstavka 39. člena ZZ šteje od dneva, ko sta mu bili vročeni obe odločitvi. Sklicuje se na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, da je soglasje ustanovitelja, kadar je predvideno s statutom, sestavni del akta o imenovanju direktorja (U 491/95, I Upr 1/2005, I Up 51/2007 in I Up 1768/2006). Graja stališče sodišča prve stopnje, da mu ni bilo treba vročiti soglasja vlade in da rok za sodno varstvo ne teče od dneva vročitve soglasja vlade. Sklicuje se na sklep pritožbenega sodišča Pdp 241/2021, ki ga razume tako, da mora biti razrešenemu direktorju vročen sklep o njegovi razrešitvi v celoti (oba dela), da lahko začne šteti 15-dnevni rok. Zatrjuje neskladnost izpodbijane odločitve z 38. in 39. členom ZZ ter 11. in 13. členom statuta toženke ter se zavzema za teleološko razlago, po kateri se rok šteje od prejema soglasja vlade, sicer bi se rok za sodno varstvo lahko iztekel še pred izdajo tega soglasja. Zatrjuje kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS in 13. člena EKČP. Sklicuje se na odločitev Ustavnega sodišča U-I-295795, po kateri šele z vročitvijo začne teči rok za pritožbo, nanjo pa so vezane dokončnost, izvršljivost in pravnomočnost odločb v upravnem postopku ter pravica do pravnega sredstva in sodnega varstva. Sklicuje se na 235. člen ZUP. Zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede ugotovitve, da je bil tožniku sklep o razrešitvi vročen 20. 9. 2022, in ne 10. 10. 2022, ko mu je bil vročen sklep vlade. Nasprotuje ugotovitvama, da se je 15-dnevni rok za vložitev tožbe iztekel 5. 10. 2022 (v sklepu očitno napačno 5. 5. 2022) ter da se je 30. 9. 2022 seznanil s soglasjem vlade. Navaja, da se je s slednjim seznanil ob vročitvi odpovedi 5. 10. 2022. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov glede odločilnega dejstva – dneva, ko se je tožnik seznanil s soglasjem vlade. Priglaša stroške pritožbe.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno v celoti zavrne in potrdi izpodbijani del sklepa. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sklepa preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, ki pa jih izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. To bistveno kršitev tožnik uveljavlja, ker naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do vprašanja, kdaj je bil seznanjen s tem, da je vlada dala soglasje k njegovi razrešitvi. Očitek ni utemeljen, saj se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev, potrebnih za odločitev, iz pritožbe pa izhaja, da ga tožnik uveljavlja zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7Sodišče prve stopnje je na podlagi drugega odstavka 39. člena Zakona o zavodih (Ur. l. RS, št. 12/91 in nasl. – ZZ) kot prepozno zavrglo tožnikovo tožbo v delu, s katerim je zahteval ugotovitev nezakonitosti sklepa o njegovi razrešitvi s položaja direktorja tožene stranke kot javnega zavoda, ker mu je bil sklep o razrešitvi, ki ga je sprejel svet zavoda tožene stranke, vročen 20. 9. 2022, tožbo pa je vložil 19. 4. 2022, kar je po izteku zakonskega 15-dnevnega roka. Odločitev je materialnopravno pravilna.

8Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da bi rok za sodno varstvo iz drugega odstavka 39. člena ZZ začel teči z dnem, ko mu je bilo vročeno soglasje Vlade RS, tj. 10. 10. 2022. Kljub temu, da je sklep o razrešitvi, ki ga sprejme svet zavoda, veljaven le, če k njemu da soglasje vlada, določb ZZ v povezavi z določbami statuta toženke ni mogoče razlagati drugače, kot je to storilo sodišče prve stopnje – da rok za vložitev tožbe šteje od dne vročitve sklepa sveta zavoda o razrešitvi, in ne od dne vročitve soglasja vlade tožniku. Podaja soglasja vlade k sklepu o razrešitvi, je stvar razmerja med toženo stranko in Vlado RS kot zakonito zastopnico ustanoviteljice Republike Slovenije, tako da njegova vročitev razrešenemu direktorju nima pravnih posledic. Ne gre za drugostopenjski (upravni) akt, ki bi lahko vsebinsko posegal v sklep o razrešitvi in bi ga bilo treba v sodnem postopku presojati po vsebini. Nenazadnje to soglasje, drugače kot sklep o razrešitvi (listina A 4), ni obrazloženo (A 5), saj ne gre za samostojen dokončen posamičen akt, pač pa zgolj za pogoj, ki mora biti izpolnjen za učinkovanje sklepa o razrešitvi, ki ga kot pristojni organ sprejme svet zavoda. Glede na navedeno ni mogoče vezati začetka teka roka za uveljavljanje sodnega varstva na vročitev soglasja vlade tožniku ali na dan, ko se je z njim seznanil, temveč je ta začel teči že z dnem, ko je bil tožniku vročen obrazložen sklep o razrešitvi, ki ga je sprejel svet zavoda toženke. To je tudi skladno z 235. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 in nasl. – ZUP).

9Ne glede na to, da skladno z ustaljeno sodno prakso zoper soglasje ustanovitelja javnega zavoda ni samostojnega pravnega varstva ter da se to šteje za sestavni del akta o imenovanju ali razrešitvi direktorja, ni pravilno tožnikovo stališče, da je kot „sklep o razrešitvi“ iz drugega odstavka 39. člena ZZ razumeti soglasje vlade k sklepu o razrešitvi sveta zavoda. Pristojni organ, ki skladno z 38. členom ZZ sprejme sklep o razrešitvi, je svet zavoda, ne vlada, saj ni ta tista, ki mora pred sprejemom sklepa o razrešitvi seznaniti direktorja z razlogi za razrešitev in mu dati možnosti, da so njih izjavi. Nobena metoda razlage zakonske norme iz 39. člena ZZ ne daje podlage za drugačno tolmačenje pravnega pojma „sklep o razrešitvi“, kot je ta opredeljen v predhodnem 38. členu ZZ. Rok za sodno varstvo iz drugega odstavka 39. člena ZZ teče od prejema sklepa o razrešitvi, ki ga sprejeme svet zavoda, v predmetni zadevi je to od 20. 9. 2022, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. V zvezi z začetkom teka roka pravilno ni štelo za relevantne dneva podaje soglasja vlade (30. 9. 2022), dneva seznanitve tožnika s podanim soglasjem (5. 10. 2022) in dneva zatrjevane vročitve soglasja vlade tožniku (10. 10. 2022). Nasprotno vztrajanje tožnika ni utemeljeno.

10Z izpodbijano odločitvijo sodišče prve stopnje ni nepravilno uporabilo določb 38. in 39. člena ZZ, niti 11. in 13. člena statuta tožene stranke (A 1), ki o roku za sodno varstvo ne govorita.¹ Prav tako tožniku ni bila kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, saj mu je bil obrazložen sklep o razrešitvi, ki ga je sprejel pristojni svet zavoda, vročen in je zoper njega lahko v 15 dneh po prejemu uveljavljal sodno varstvo. Odločitev Ustavnega sodišča RS, na katero se tožnik sklicuje, tako za odločitev ni relevantna. Tudi razlogovanje o absurdnosti situacije, če bi vlada dala soglasje k sklepu o razrešitvi šele po poteku roka za sodno varstvo, na pravilnost odločitve ne more vplivati, saj je v predmetni zadevi vlada dala soglasje pred iztekom tega roka, tudi sicer pa to ne bi tožniku onemogočilo sodnega varstva v 15 dneh od vročitve obrazloženega sklepa zavoda o tem, da se ga razreši. V primeru, da vlada soglasja ne bi dala, bi tožnik tožbo pač umaknil.

11Na pravilnost odločitve ne vpliva niti sklicevanje tožnika na citirane odločitve v upravnem sporu, saj se ne nanašajo na vprašanje, od kdaj naprej teče rok za sodno varstvo v primeru sprejema sklepa o razrešitvi direktorja javnega zavoda, h kateremu mora dati soglasje ustanovitelj. Odločitev ni neskladna niti s stališči, ki jih je pritožbeno sodišče zavzelo v zadevi Pdp 241/2021, saj v tej zadevi sklep o razrešitvi direktorice zavoda tej sploh ni bil vročen in gre tako za drugačno situacijo.

12Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

13Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

14Odločitev, da tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

15Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ V njiju je določeno zgolj, da svet zavoda imenuje in razrešuje direktorja v soglasju z ustanoviteljem oziroma Vlado RS.