UPRS Sklep III U 24/2023-5

I. Tožba se zavrže.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške postopka.

1Uprava Republike Slovenije za pomorstvo (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je s sklepom, št. 3734-70/2022/56 z dne 2. 12. 2022, prekinila postopek, začet na predlog tožeče stranke, da bi se ta vknjižila kot lastnica čolnov označb KP-..., IZ-... in IZ-..., vpisanih v vpisniku morskih čolnov, dokler sodišče ne odloči o priznanju izločitvene pravice glede teh čolnov (1. točka izreka). Tožeči stranki je naročila, da v treh mesecih od dokončnosti izpodbijanega sklepa zahteva uvedbo tega postopka in predloži dokazilo o vloženi zahtevi pri sodišču (2. točka izreka), ter določila, da bo, če tega dokazila v tako določenem roku ne bo predložila, postopek ustavljen (3. točka izreka). Prvostopenjski organ je v obrazložitvi svoje odločitve pojasnil, da je pri vseh treh čolnih, za katere je tožeča stranka predlagala, da se v vpisniku morskih čolnov vknjiži kot njihova lastnica, kot lastnica vpisana družba A., d. o. o., nad to družbo pa se je dne 15. 4. 2019 pri Okrožnem sodišču v Kopru začel stečajni postopek. Glede premoženja družbe A., d. o. o. je zato treba uporabiti Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki v drugem odstavku 224. člena določa, da v stečajno maso spada, med drugim, tudi premoženje stečajnega dolžnika ob začetku tega postopka. Tožeča stranka mora zato svojo pravico glede lastništva čolnov uveljavljati kot izločitveno pravico v stečajnem postopku. Ker je odločitev o predlogu tožeče stranke za vpis lastništva zgoraj navedenih čolnov v vpisniku morskih čolnov odvisna od vprašanja, brez katerega ni mogoče rešiti zadeve, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki sodi v pristojnost sodišča, je prvostopenjski organ na podlagi prvega odstavka 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) postopek prekinil do odločitve glede priznanja izločitvene pravice tožeče stranke v stečajnem postopku družbe A., d. o. o.

2Tožeča stranka je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za infrastrukturo z odločbo, št. 3735-2/2022/6-02411765 z dne 10. 2. 2023, zavrnilo, v obrazložitvi svoje odločitve pa pritrdilo vsem zaključkom prvostopenjskega organa.

3Tožeča stranka s tožbo sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi, tožena stranka pa naj ji povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je pri vpisu spremembe lastništva plovila št. KP-... treba upoštevati določbe ZFPPIPP, ker je v vpisniku morskih čolnov kot lastnik plovila vpisana družba A., d. o. o. - v stečaju, pri tem pa je zanemarila dejstvo, da je tožeča stranka postala lastnik čolna že pred začetkom stečaja in da zgolj ni uredila prepisa v vpisniku čolnov. V stečajno maso spada premoženje stečajnega dolžnika ob začetku stečaja, kar pa za ta čoln ne velja, saj je v lasti in posesti tožeče stranke in tudi vpisan v register njenih osnovnih sredstev. To pomeni, da ni z ničemer izkazano, da to plovilo spada v stečajno maso. Tožeča stranka izpostavlja, da je tožena stranka pojasnila, da so podani vsi pogoji za vpis spremembe lastništva čolna št. KP-... v vpisniku čolnov, saj je tožeča stranka predložila račun za to plovilo, v C listu vpisnika pa tudi ni vknjižene nobene pravice, ki bi ovirala prenos lastništva. Tožena stranka bi torej morala odločiti na podlagi predloženih listin. Ker plovilo ni del stečajne mase, je vprašljivo, če so sploh podani pogoji za prijavo izločitvene pravice. Z odločitvijo tožene stranke je tožeča stranka postavljena v nemogoč položaj, da od sodišča zahteva nekaj, kar v stečajnem postopku ni sporno. Dejstvo, da je A., d. o. o., ki je vpisan v vpisniku čolnov kot lastnik, od 15. 4. 2019 v stečaju, ne vpliva na postopek vpisa spremembe lastništva na podlagi listin iz časa pred začetkom stečaja. Tožena stranka zato ne bi smela upoštevati neizkazanih navedb, da je družba A., d. o. o. vpisana v vpisniku kot lastnik polovila, ampak bi morala odločiti na podlagi listin, ki izkazujejo lastništvo tožeče stranke.

K točki I izreka:

4Sodišče je tožbo zavrglo.

5Za vsebinsko obravnavanje tožbe v upravnem sporu morajo biti izpolnjene z zakonom določene procesne predpostavke, ki jih Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa v prvem odstavku 36. člena. Na obstoj procesnih predpostavk mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1); če niso izpolnjene, sodišče tožbo s sklepom zavrže, med drugim tudi, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

6V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akt po ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1).

7Akti, ki pomenijo zgolj procesno odločitev v upravnem postopku, so lahko predmet izpodbijanja in s tem presoje v upravnem sporu le, če tako določa zakon. Po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

8Tožeča stranka s tožbo izpodbija sklep tožene stranke, s katerim je ta prekinila postopek, začet na predlog tožeče stranke, da bi se vknjižila kot lastnica čolnov označb KP-..., IZ-... in IZ-..., vpisanih v vpisniku morskih čolnov, dokler sodišče v stečajnem postopku ne odloči o priznanju izločitvene pravice glede teh čolnov. Tožeči stranki je naročila, da v treh mesecih od dokončnosti izpodbijanega sklepa zahteva uvedbo postopka za priznanje izločitvene pravice ter predloži dokazilo o vloženi zahtevi pri sodišču. Določila je, da bo postopek ustavljen, če tožeča stranka tega dokazila v tako določenem roku ne bo predložila. Tožeča stranka predlaga, naj se izpodbijani sklep odpravi.

9Izpodbijani sklep je, glede na opisano vsebino njegovega izreka, procesni sklep, ki ne pomeni odločitve o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. Kolikor ta meni, da je izpodbijani sklep upravna odločba ali drug upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, sodišče temu glede na navedeno ne more slediti. Edini pravni učinek izpodbijanega sklepa je namreč v tem, da do nastopa v njem predvidenih okoliščin (do odločitve sodišča o priznanju izločitvene pravice glede čolnov označbe KP-..., IZ-... in IZ-..., pod pogojem, da tožeča stranka v roku treh mesecev predloži dokazilo, da je zahtevala uvedbo takega postopka) postopek pred toženo stranko, začet s predlogom tožeče stranke, da se pri čolnih vknjiži kot njihova lastnica, ne teče in da se v tem času ne izvršujejo procesna dejanja ter ne tečejo z zakonom predpisani roki zanje (153. člen ZUP). Izpodbijani sklep o prekinitvi postopka torej ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1, prav tako tudi ni eden izmed drugih aktov, ki jih je mogoče skladno z zakonom izpodbijati v upravnem sporu. Takšno stališče je že zavzelo in izčrpno obrazložilo tudi Vrhovno sodišče v sklepu, št. I Up 109/2016 z dne 22. 11. 2017 (enako tudi v sklepu Upravnega sodišča, št. III U 27/2020-5 z dne 24. 2. 2020).

10Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 109/2016 poudarilo, da procesnemu sklepu, ki po vsebini svoje odločitve ustvari le pravni učinek za tek konkretnega postopka, zgolj zaradi morebitnih nadaljnjih posledic, ki temu sklepu lahko sledijo, ni mogoče pripisati vsebine odločitve o pravici, ki mora biti kot taka učinkovito pravno zavarovana v sodnem postopku. Vrhovno sodišče je tudi pojasnilo, da je zaradi zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva vseh strank v upravnem sporu razumno, da se določijo ustrezne procesne predpostavke, ki omejijo možnost izpodbijanja procesnih aktov v postopku izdaje upravnega akta. S tem je sodno varstvo v upravnem sporu odloženo do dokončne odločitve pristojnega organa o pravici ali obveznosti stranke, vendar samo zato sodno varstvo še ni postalo neučinkovito. Sklep o prekinitvi postopka sicer lahko pomeni določeno podaljševanje upravnega postopka, v zvezi s katerim je tudi izključena siceršnja možnost pravnih sredstev za pospešitev upravnega postopka. Kljub temu pa ima stranka, kot je navedlo Vrhovno sodišče, možnost sprožitve upravnega spora zaradi molka uprave v primeru, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta (tretji odstavek 28. člena ZUS-1), saj prekinitev upravnega postopka na to ne vpliva.

11Sodišče še pripominja, da je bil v izpodbijanem sklepu tožnici sicer dan napačen pravni pouk, da ima pravico sklep izpodbijati s tožbo v upravnem sporu v roku 30 dneh od njegovega prejema, vendar pa napačen pravni pouk, ki stranki ne sme biti v škodo, njej tudi ne more dati več pravic, kot ji pripadajo skladno z zakonom (enako Vrhovno sodišče v že omenjenem sklepu I Up 109/2016).

12Sodišče zaključuje, da s tožbo izpodbijani sklep iz vseh navedenih razlogov ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, in je zato tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K točki II izreka:

13Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.