VDSS Sodba Psp 37/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 20. 7. 2022 in št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 16. 5. 2022 v delu nepriznane pravice do izplačila delnega nadomestila za čas od 15. 12. 2020 do 29. 1. 2022, da se tožniku prizna pravica do izplačila delnega nadomestila od 15. 12. 2020 dalje in da je toženec dolžan izdati nov upravni akt - odločbo o odmeri delnega nadomestila skladno s to sodbo v roku 30 dni ter tožniku odmeriti in izplačati delno nadomestilo za obdobje od 15. 12. 2020 dalje. Hkrati je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče skladno z določili 23. člena Zakona o ustavnem sodišču poda zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti določila prvega odstavka 122. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2). Kršene so temeljne človekove pravice (22. in 50. člen Ustave RS) in pravice EKČP (6., 13., 14. člen EKČP) in 1. člen Protokola št. 12 – splošna prepoved diskriminacije. Sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek ter predlog o začetku postopka za oceno ustavnosti določila prvega odstavka 122. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Sodišče je zavrnilo zahtevek tožnika na priznanje pravice do izplačila invalidske pokojnine za obdobje od 15. 12. 2020 do 29. 1. 2022. Tožnik se z odločitvijo sodišča ne strinja, saj gre za kršitev ustavnih pravic. Če tudi pritožbeno sodišče ne bo tega mnenja, bo moral tožnik vložiti izredno pravno sredstvo in ustavno pritožbo, s čimer bo od ugotovljene invalidnosti in pravice do nadomestila do odločitve minilo več let. Sodišče je z zavrnitvijo tožbenega zahtevka ohranilo v veljavi dokončno odločbo z dne 20. 7. 2022 in prvostopno odločbo toženca z dne 16. 5. 2022, s katerima je bilo tožniku priznano izplačilo delnega nadomestila za invalidnost zgolj za čas od 29. 1. 2022 dalje. Nesporno je iz izpodbijane sodbe razvidno, da je tožnik s 17. 1. 2022 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela na drugem delovnem mestu v okviru dejavnosti in s krajšim delovnim časom od polnega od 15. 12. 2020 dalje. Skladno z določili tretjega odstavka 108. člena ZPIZ-2 pridobi zavarovanec pravice iz invalidskega zavarovanja z dnem nastanka invalidnosti. Invalidska pokojnina je vsekakor pravica iz invalidskega zavarovanja, zato je zavarovanec pravico do izplačila delnega nadomestila pridobil s 15. 12. 2020, kot je to ugotovilo in odločilo sodišče. Sodišče je ugotovilo, da je nepravilna in nezakonita odločitev toženca, kar ne sme iti v škodo zavarovanca, ki je po sedaj izpodbijani odločitvi prikrajšan za izplačilo delnega nadomestila za čas od 15. 12. 2020 dalje, ko mu je po sodni odločbi priznana pravica. Od tedaj naprej bi mu morala biti priznana tudi pravica do plačila delnega nadomestila. Prvostopno sodišče se je v razlogih izpodbijane sodbe postavilo na stališče (6., 7. in 8. točka), da skladno z določili prvega odstavka 122. člena ZPIZ-2 tožniku izplačilo delnega nadomestila za invalidnost pripada šele od 29. 1. 2022 (s pravnomočnostjo sodbe VII Ps 769/2021). Čeprav je bila s citirano sodbo tožniku priznana III. kategorija invalidnosti, pravica do dela z omejitvami in s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno 20 ur tedensko od 15. 12. 2020 dalje ter mu je bila priznana tudi pravica do delnega nadomestila. Tožnik je od 15. 12. 2020 upravičen do dela z omejitvami in skrajšanim delovnim časom kot tudi do delnega nadomestila. Tožnik opravlja dejavnost kot samostojni podjetnik (s. p.) in je vse od 15. 12. 2020 dalje opravljal delo zgolj z omejitvami in skrajšanim delovnim časom kot mu je to pravico priznalo potem s sodbo tudi sodišče. Drugega dela ni bil zmožen. Tožnik je ves čas trdil in utemeljeval, da dela brez omejitev in s polnim delovnim časom ne zmore. Delo je opravljal samo z omejitvami in s krajšim delovnim časom, čeprav mu to formalno do sodbe sodišča ni bilo priznano. To izhaja tudi iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca ortopeda, pridobljenega v socialnem sporu opr. št. VII Ps 769/2021, ki predstavlja podlago odločitvi sodišča in ga je toženec v postopku povzel. Tudi v izjavi v spisu je tožnik navedel, da že od 15. 12. 2020 dalje opravlja dejavnost v skladu z omejitvami in s krajšim delovnim časom, ki mu je bila formalno glede na predhodno nezakonito odločitev toženca priznana šele s sodno odločbo. Tožnik je prikrajšan dvakrat oziroma je toženec dvakrat obogaten. Čeprav je bila tožniku pravica priznana s sodbo od 15. 12. 2020 dalje, je do 29. 1. 2022 tožencu plačeval prispevke za polni delovni čas ter je za ta sorazmerni del toženec obogaten, tožnik pa prikrajšan oziroma mu je zaradi nezakonitih odločitev toženca povzročena škoda. Kljub priznani invalidnosti s priznano pravico do dela z omejitvami in s krajšim delovnim časom od 15. 12. 2020 pa mu toženec noče priznati in izplačevati delnega nadomestila za priznano obdobje. Zaradi nezakonitih odločitev toženca in potrebnih pritožbenih postopkov ter sodnega varstva, kar vse zahteva čas, je tožnik prikrajšan. Upoštevajoč dejstvo, da opravlja dejavnost kot s. p. in vse od 15. 12. 2020 dalje (sicer pa zaradi dejanske in objektivne nezmožnosti tudi že prej opravlja dela s sedaj priznanimi omejitvami in s krajšim delovnim časom) ni podlage, da bi se pridobitev pravice in realizacija pravice obravnavali različno, torej, da se zavarovancu prizna njegova pravica iz invalidskega zavarovanja, ki pa se s tem ne realizira. Takšna razlaga 122. člena ZPIZ-2 je nepravilna oziroma neskladna z ustavo in krši tožnikove ustavne pravice. Pritožbi je potrebno ugoditi in s sodbo v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku ali pa nalogo izplačila delnega nadomestila poveriti tožencu še za obdobje od 15. 12. 2020 dalje oziroma pritožbi ugoditi, podredno izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti v ponovno obravnavanje prvostopnemu sodišču, tožencu pa naložiti povračilo vseh sodnih stroškov vključno s pritožbenimi. Zaradi kršitve zgoraj navedenih ustavnih pravic naj pritožbeno sodišče skladno z določili 23. člena Zakona o ustavnem sodišču poda zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti določila prvega odstavka 122. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Dolgotrajno ugotavljanje invalidnosti ni v sferi tožnika. Ob zgoraj izpostavljenem stališču sodne prakse se na ta način tožniku povzroča škoda oziroma prikrajšanje, toženec pa je hkrati obogaten za plačane prispevke in nepotrebnost izplačila priznanega delnega nadomestila. Določilo prvega odstavka 122. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) v primeru, da se upošteva razlaga toženca brez podlage oziroma škodo zavarovancev določa, da samostojnim podjetnikom (s. p.) kljub priznani invalidnosti in s tem povezanim pravicam do dela z omejitvami in s krajšim delovnim časom nadomestilo ne pripada od dneva ugotovljene invalidnosti in pravice do dela z omejitvami in s krajšim delovnim časom, ampak šele domnevno od dokončnosti sodne odločbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Ne gre za ustavno neskladno razlago niti protiustavno uporabo materialnega prava. Relevantne določbe ZPIZ-2 za razsojo zadeve niso protiustavne, zato pritožbeno sodišče ne bo postopalo po 156. členu Ustave RS kot neutemeljeno zahteva pritožba. Po preizkusu zadeve v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa odločilna dejstva ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z argumentirano in povsem ustrezno obrazložitvijo sodišča v 6., 7. in 8. točki obrazložitve sodbe. Kot je pravilno navedlo sodišče v 8. točki obrazložitve ni podlage za ugoditev predlogu tožnika, da se pri ustavnem sodišču poda zahteva za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 122. člena ZPIZ-2. Ključno je, da je datum izplačila delnega nadomestila vezan na realizacijo pravice do dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo, ki je na enak način določen za vse delovne invalide kot pravilno izpostavlja sodišče prve stopnje. Glede na sistemsko pravno ureditev priznanja pravic in izplačila dajatev na podlagi priznanih pravic, je bistveno, da trenutek priznanja pravic do delnega nadomestila ni vedno skladen oziroma identičen z dnem izpolnjenosti pogojev za izplačevanje dajatve priznane pravice. Pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju poudarja, da soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, podkrepljenim s citirano sodno prakso.

6Ključno je, da je bil šele z dnem pravnomočnosti sodbe VII Ps 769/2021 z dne 17. 1. 2022¹ vzpostavljen temelj, po katerem je lahko tožnik v skladu s preostalo delovno zmožnostjo pričel z delom v svoji dejavnosti s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno 20 ur tedensko upoštevajoč priznane stvarne razbremenitve. Pri tem ni nepomembno samo dejstvo obračuna in izplačila prispevkov za krajši delovni čas od polnega 4 ure dnevno 20 ur tedensko, ki se je izvedlo z 29. 1. 2022 (potrdilo FURS z dne 31. 3. 2022).

7Ne more biti uspešno niti pritožnikovo zatrjevanje, da je sam že od 15. 12. 2020 dalje² opravljal dejavnost v skladu s priznanimi omejitvami. Preostala delovna zmožnost tožnika je strokovno vprašanje, ki ga je sodišče ugotavljalo s pomočjo sodnega izvedenca. Sodni izvedenec je upoštevajoč vse kriterije, pomembne za ugotovitev invalidnosti tožnika ugotovil obseg oziroma vsebino le-te. Tožnik kot laik ni mogel vedeti točno katere razbremenitve potrebuje zaradi zdravstvenega stanja³ in ki mu bodo ob nadaljnjem opravljanju samostojne dejavnosti preprečevale poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja oziroma invalidnosti.⁴ Slednje je nenazadnje cilj ugotavljanja preostale delovne zmožnosti.⁵ Datum priznane pravice do delnega nadomestila in datum začetka izplačevanja te dajatve tako nista vedno identična.

8Tudi pritožbeno sodišče ne vidi v določilu prvega odstavka 122. člena ZPIZ-2 zatrjevane protiustavnosti. Logičen nasledek je, da se delno nadomestilo izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega. Izplačevanje delnega nadomestila je vezano na pričetek dejanskega dela na tistem delu, na katerem ima zavarovanec oziroma delovni invalid glede na ugotovljeno delovno zmožnost priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom. Sodba se tako lahko realizira le za naprej ne pa za nazaj od dneva priznane invalidnosti kot to zatrjuje tožnik. Nenazadnje tožnik ni predložil nobene relevantne listine, ki bi dokazovala, da je tožnik pred 29. 1. 2022 pričel de facto opravljati s. p. dejavnost v skladu s preostalo delovno zmožnostjo.

9Tudi po pritožbeni oceni glede na sistemsko ureditev invalidskega zavarovanja ne gre za tožnikovo prikrajšanje zaradi plačanih prispevkov za polno zaposlenega. Iz navedb FURS-a je razvidno, da je tožnik pričel obračunavati prispevke za krajši delovni čas od pravnomočnosti sodbe z dne 17. 1. 2022 od 29. 1. 2022, zato je tudi pravilna odločitev o izplačevanju delnega nadomestila od tega dne dalje.

10Iz vseh predhodno navedenih razlogov in ko niti preostala pritožbena izvajanja, od pavšalno izpostavljenih kršitev ustavnih pravic ter pravic EKČP glede na ustrezno obrazložitev izpodbijane sodbe, za pritožbeno rešitev zadeve niso uspešna, je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.

11Ob takšnem pritožbenem izidu je na temelju 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP potrebno hkrati odločiti, da nosi tožnik sam svoje stroške pritožbe.

¹ 29. 1. 2022.
² S tem dnem je bila tožniku formalno priznana invalidnost.
³ Nenazadnje je tudi sodni izvedenec v zadevi opr. št. VII Ps 769/2021 tožnika pregledal šele 27. 10. 2021, pisno izvedensko mnenje izdelal 9. 11. 2021, še kasneje se je tožnik dejansko seznanil s samim izvedenskim in posledično z zanj ustreznim delom.
⁴ Tožnik je lahko pri opravljanju svoje dejavnosti opravljal delo manj kot 8 ur dnevno, pa vendar ni mogel vedeti, kaj je zanj ustrezno delo. To pa je podlaga za realizacijo priznane pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Kot je bilo že večkrat izpostavljeno, je pravica do delnega nadomestila vezana na izpolnitev pogojev za pridobitev te pravice, pričetek izplačevanja delnega nadomestila vezan na datum pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, le-to pa lahko prične zavarovanec opravljati, ko komisija pri toženi stranki oziroma sodišče ugotovi, kaj je zanj ustrezno delo.
⁵ Da lahko invalidi kljub ugotovljenim trajnim zdravstvenim težavam brez nevarnosti za slabšanje invalidnosti opravljajo ustrezno delo še naprej.