UPRS Sklep I U 1927/2021-41

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je direktorica Zavoda za prestajanje kazni zapora Ig (v nadaljevanju prvostopenjski organ) na podlagi 82. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) zavrnila prošnjo tožnice za prekinitev prestajanja kazni zapora, s tem, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe in ugotovila, da niso nastali posebni stroški postopka. Sklicuje se na prvi odstavek 82. člen ZIKS-1, po katerem direktor zavoda lahko na prošnjo obsojenca, ali z njegovo privolitvijo na prošnjo njegovih ožjih družinskih članov, rejnika in skrbnika, kadar za to ne obstajajo varnostni zadržki, prekine prestajanje kazni zapora: če obsojencu zavod zaradi njegove hude bolezni, poškodbe ali potrebnega zdravljenja, ki ni bolnišnično zdravljenje, ne more zagotoviti potrebne zdravstvene oskrbe (1. točka) in peti odstavek istega člena, po katerem, med drugim, če se med trajanjem prekinitve kazni ugotovi, da so prenehali razlogi, zaradi katerih je bila prekinitev dovoljena, ali če obsojenec prekinitev kazni zlorabi, pokliče direktor zavoda obsojenca takoj na prestajanje kazni, ne glede na rok, do katerega mu je bila prekinitev dovoljena. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ preveril najprej, ali obstajajo varnostni zadržki. Ugotovil je, da se tožnica iz zadnje prekinitve prestajanja zaporne kazni ni vrnila pravočasno, ampak je bila na nadaljevanje prestajanja zaporne kazni privedena in da obstaja utemeljen dvom, da se tedaj ni nahajala na naslovu stalnega bivališča oz. na naslovu, kot ga je navedla. Zaključuje, da se je tožnica izogibala nadaljnjemu prestajanju kazni zapora in je bila v zavod privedena na podlagi razpisane tiralice. Slednje pomeni zlorabo zaupanja in obstoj varnostnega tveganja za prestajanje kazni v svobodnejšem režimu ter je bila 29. 7. 2021 premeščena iz svobodnejšega (odprtega) v strožji (zaprti) režim prestajanja zaporne kazni. Glede na navedeno in ob dejstvu, da ima še čakajočo kazen in odprt kazenski postopek, prvostopenjski organ ocenjuje, da so podani varnostni zadržki za prekinitev prestajanja kazni zapora. Kljub temu je preverjal utemeljenost prošnje tožnice še glede na (zdravstveni) razlog za prekinitev prestajanja kazni zapora. Varnostni zadržek sam po sebi namreč ne more v vsakem primeru pretehtati nad zdravjem in je potrebno tehtanje med varnostnimi zadržki in zdravstvenim stanjem tožnice oz. zmožnostjo zavoda zagotoviti ji potrebno zdravstveno oskrbo. Organ je pridobil mnenje Posebne zdravniške komisije (v nadaljevanju tudi PZK) iz tretjega odstavka 25. člena ZIKS-1, ki ga navaja (stran 5 obrazložitve). Po presoji razmerja med zdravstvenim stanjem tožnice, kot izhaja iz posredovane dokumentacije, in zmožnostjo za zagotavljanje ustrezne in potrebne zdravstvene oskrbe v zavodu, PZK meni, da prekinitev prestajanja zaporne kazni ni potrebna. Tožnica je bila seznanjena z mnenjem PZK, skladno z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Opredelitev tožnice do mnenja, v katerem tožnica oporeka ugotovitvam, je razvidna na straneh 6 do 11, odgovor organa prve stopnje pa na straneh 12 do 14 obrazložitve. Sklepno organ prve stopnje ugotavlja, da v skladu s pravilom o dokaznem bremenu, tožnici ni uspelo izkazati razloga za prekinitev prestajanja kazni zapora, saj iz predložene dokumentacije ne izhaja, da ji zavod zaradi njenega zdravstvenega stanja ni zmožen zagotoviti ustrezne zdravstvene oskrbe, ravno tako pa navedeno ni razvidno iz mnenja PZK.

2Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja, za kar pojasni razloge. Poudarja, da je prekinitev prestajanja kazni zapora izjema, zato mora biti izpolnitev zakonsko zahtevane podlage s strani tožnice dejansko izkazana in da je dokazno breme za obstoj razlogov za prekinitev prestajanja zaporne kazni na tožnici (69. člen Pravilnika o izvrševanju kazni zapora). Dejansko stanje je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe in dokumentacije v spisu. Organ prve stopnje je svojo odločitev utemeljil na podlagi zdravstvenih in varnostnih zadržkov, kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja. PZK je na podlagi posredovane zdravstvene dokumentacije, ki jo je tožnica priložila k vlogi, ocenila, da je tožnici mogoče v zavodu zagotoviti potrebno zdravstveno oskrbo (zagotavljati ustrezna zdravila, preiskave, elektrostimulacije ali po potrebi ambulantno fizioterapijo s prevozi izven zavoda) in ji tako kazen zapora ni potrebno prekiniti. Toženka se strinja z odločitvijo prvostopenjskega organa, da ni podanih zakonskih razlogov za prekinitev prestajanja zaporne kazni pri tožnici iz zdravstvenega razloga iz 1. točke prvega odstavka 82. člena ZIKS-1 ter tudi ne v zvezi z obstojem varnostnega zadržka, glede na to, da se tožnica ni vrnila iz zadnje prekinitve prestajanja kazni zapora, ampak je bila v zavod privedena na podlagi razpisane tiralice, ter, da ima še čakajočo kazen in odprt kazenski postopek.

3Tožnica izpodbija navedeno odločitev in v tožbi navaja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je spregledano njeno zdravstveno stanje, in se sklicuje na priporočilo za prekinitev prestajanja kazni. Navaja, da se s samovoljno prekinitvijo zdravljenja posega v telesno celovitost in poslabšuje njeno zdravstveno stanje. Sklicuje se na neustrezne bivalne pogoje na prestajanju zaporne kazni. Sklicuje se na priloženo zdravstveno dokumentacijo, saj od 29. 7. 2021 nima fizioterapije. Prva napotitev na pregled izven zavoda je bila 18. 11. 2021, takrat so ji podaljšali zdravljenje še za eno leto. Zaradi neustreznih razmer ima od 18. 11. 2021 prisotnost krvi v urinu. Sklicuje se na zdravstvene težave (inkontinenca blata, urina, bolečine v roki, nogi, hrbtenici, v medeničnem dnu). Zdravstvene težave se ji poslabšujejo in ogrožajo njeno zdravstveno stanje. Zatrjuje, da na zdravila, termin pri zdravniku, preiskave čaka nesorazmerno dolgo. Brez vseh obrokov hrane je bila v zavodu kar 185 krat, 63 dni, čeprav je dr. A. A. v kartonu navedla, da ne zmore po stopnicah. Navaja, da je ogroženo njeno zdravje in varnost zaradi sobivanja z ljudmi brez higienskih navad in okuženih s hepatitisom ali dermatitisi. Kljub dieti ima zagotovljen le en topel obrok na dan in nima nekadilskega dnevnega prostora. Sklicuje se na to, da ji je prvostopenjski organ že prekinil prestajanje kazni zapora zaradi nezmožnosti nudenja zdravstvene oskrbe in pomoči, zdaj ko je v slabšem stanju pa trdi, da ji je vse zagotovljeno. Navaja, da je omejena na bivanje v sobi in postelji ter sobivanje z še dvema zapornicama, pri čemer nima nobene zaposlitve in nobene aktivnosti znotraj zavoda. Predlaga vpogled v zdravstveno dokumentacijo, ki jo prilaga, zaslišanje dr. A. A., dr. B. B., dr. C. C., splošne zdravnice, ginekologinje, nadomestnega zdravnika, soobsojenk, tožnice, vpogled v njene zdravstvene kartone, pregled zdravstvene dokumentacije in ponovni pregled pred komisijo z osebnim pregledom. V dopolnitvi tožbe predlaga odpravo izpodbijane odločbe, podrejeno pa ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega akta. Sklicuje se na zmotno uporabo materialnega prava, kršitev 3. člena EKČP. Prvostopenjski organ ni upošteval mednarodnih aktov, deklaracij, temeljnih človekovih pravic in standardov za zaprte osebe. Kršena ji je bila pravica iz 3. člena EKČP, da ne sme biti mučena (sama je bila brez hrane 63 dni) ter nečloveško ali ponižujoče ravnanje, kaznovanje. Sama je brez ustrezne zdravstvene oskrbe, nege, kljub priporočilom zdravnikov ni imela spremstva k specialistom, na fizioterapijo in diagnostiko izven zavoda, ni imela 189 obrokov hrane, že 8 mesecev je brez sprehodov, očita tudi neustrezno protibolečinsko obravnavo. Ob inkontinenci ni dobila nadomestnega posteljnega vložka. Nastajajo nepopravljive posledice na telesnem in duševnem zdravju. Navaja, da je stanje nečloveško in da je zaman prosila za higienske vložke in protibolečinske tablete. Je urejena, nekonfliktna oseba. Izolirana je na bivanje v majhni sobici, ne more na dvorišče, odvisna je od sozapornic, ker ne more po stopnicah. Kršeno ji je človeško dostojanstvo, telesna in duševna celovitost. Sklicuje se na kršitev 9. člena ZUP s strani prvostopenjskega organa, da ji ni bila dana možnost izjave glede dejanskega stanja v zvezi z zdravniškimi potrdili. Njeno bolezensko stanje je postalo kronično od leta 2019 dalje in lahko vodi v življenjsko ogrožujoče zaplete. Iz dokumentacije izhaja, da zavod ni zmožen zagotavljati primerne zdravstvene oskrbe. Navaja sodno prakso Upravnega in Vrhovnega sodišča RS, da varnostni zadržek ne sme imeti prednost pred zagotavljanjem ustrezne zdravstvene oskrbe. Sama ni bila na begu, pač pa je skrbela za zdravstveno oskrbo. Prosi za prednostno obravnavo, da se ji prisluhne in da se ji omogoči zdravstvena oskrba.

4Tožnica je 30. 9. 2022 vložila zahtevo za izdajo začasne odredbe. Navaja, da je izkazana verjetnost nastanka hujših škodljivih posledic. Potrebna je prekinitev prestajanja kazni zapora, ker se njeno zdravstveno stanje dnevno poslabšuje in ker je izkazan verjeten nastanek hujših posledic na njenem zdravju. Navaja, da je zahteva za izdajo začasne odredbe za prekinitev prestajanja kazni zapora podana iz razloga hujše bolezni, ter da je potrebno tehtati med izvrševanjem kazni v javnem interesu in njenim zdravstvenim stanjem. Pojasni zdravstvene težave, ki jih ima. Navaja, da je vse posledica prestajanja kazni zapora. Navaja, da je zdravljenje omejeno na Republiko Slovenijo in tujino Republika Češka - Praga ter da ji je bila v času od 29. 7. 2021 do 27. 9. 2022 omogočena izven zavodska obravnava pri specialistih s spremstvom pravosodnih policistov, kot navaja, da čaka na datume napotitve in diagnostike in termine na že izdane napotitve, kot navaja (stran 1 do 2 zahteve). Med drugim navaja, da je bilo odpovedanih kar 19 obravnav in da je odvisna od volje ambulante in zdravnic, ki so nadomestne in niso izbrani z njene strani, s čimer ji je kršena pravica do proste izbire zdravnika po 6. členu Zakona o pacientovih pravicah. Pravno sporno je dejstvo, zakaj ženskam na zaprtem režimu omejujejo zdravljenje izven zavoda ZPKZ, medtem ko obsojenke pol odprtega in odprtega oddelka istega zavoda lahko obiščejo in izvajajo izven zavodsko zdravljenje. Tožnica je še vedno na zaprtem režimu. Navaja, da nima možnosti, da si storitev diagnostike opravi samoplačniško in prej. Ob dejstvu, da napotitve in naročanje izvajajo izključno v ambulanti ZPKZ Ig, sama pa nima kot pacientka možnosti o seznanitvi terminov, izve eno uro pred odhodov iz ZPKZ Ig v spremstvu dveh pravosodnih policistov oziroma ji sedaj omogočijo zaradi inkontinence, da izve za termine prej.

5Navaja minimalni standard v primeru deljene celice in neustreznost bivalnih prostorov, nezadostnost količine zraka itd., ter da se ne sledi Evropskim smernicam za namestitev zaprtih oseb. Med drugim navaja, da se zaprtih obsojenk, pripornic ne sliši. Navedbe obsojenk zaprtega sistema, pripornic in uprave - vodstva ZPKZ Ig si prihajajo v nasprotje in je edina možnost, da se jim omogoči direkten stik med ministrico, generalnim direktorjem UIKS in namestnikom skupaj z vodstvom uprave ZPKZ Ig. Bivalne razmere v ZPKZ Ig so nedostojne in nehumane, kar pojasni. Navaja slabo higieno posameznic v zaporu, medtem ko namestitev v drugo sobo s kopalnico ne pride v poštev, ker zaradi bolečine in slabosti potrebuje nekoga ob sebi, da ji pomaga, kar izhaja iz zdravstvenega kartona dr. A. A. z dne 1. 3. 2022. Navaja, da ji je tekom prestajanja kazni zapora kršena pravica do ustrezne zdravstvene oskrbe, saj nima prostega dostopa do zdravnika - specialista (čaka na napotitve, večkrat neustrezne, podajanje pristojnosti med zdravniki v zavodski ambulanti med ginekologinjo in zdravnico, ostala je brez tablet proti bolečinam, večkrat brez tablet po potrebi, brez obveznih katetrov za samokateterizacijo, brez ustreznega anestetika), brez odgovorov, kaj in kako bo potekalo zdravljenje, da je odvisna od svojih izbranih zdravnikov, da ji razložijo, večkrat je deležna kritik, da se mora dr. A. A. zaradi njenega zdravstvenega stanja zagovarjati pri upravi ZPKZ Ig, da so jo pustili 63 dni brez toplega oboka (kar pojasni na strani 4 predloga). Kljub opozarjanju, da se s temi ravnanji preneha, pa ne gre za kršitve 3. člena EKČP in se premalo kritično sledi smernicam Evropskega odbora za preprečevanje mučenja in nehumanega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, saj v dopisih naslovljenih na ministrstvo, generalni urad in medijem ni potrebno iskanje dodatnih predpostavk neustreznosti razmer v zavodu, saj je to splošno znano dejstvo za ženske obsojenke, pa se nič ne izboljša, temveč se posega v osebni prostor obsojenk na zaprtem režimu, ki je pod minimalnim standardom za bivanje in razmere predstavlja okoliščine, ki posameznici onemogočajo dostojno prestajanje kazni ter povzročajo duševne. Navaja kršitve 21. člena Ustave RS in Pravilnika o izvrševanju kazenskih sankcij, ter da treba zagotoviti ustrezne bivalne in namestitvene razmere. Obsojenke so podvržene neustreznim bivalnim pogojem, saj so sobe premajhne, okna so iztrošena, oprema je dotrajana, smrdi iz odtokov, v sobah ni zasebnosti, temperatura je previsoka, skrb za osebno higieno slaba, zračenje sob slabo ipd.

6Glede na 32. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je resno poslabšanje zdravja osebe vsekakor upoštevna škoda, ki je v okoliščinah posameznega primera lahko tudi težko popravljiva, na kar tožnica ves čas opozarja. Glede na nesporna dejstva v zadevi je očitno, da je tožničino zdravstveno stanje resno in da se v odsotnosti ustreznega zdravljenja lahko poslabša. Stanje ni potencialno ogroženo le zaradi odsotnosti predvidenega operativnega posega - diagnostične laparoskopije in revizije medeničnega dna pri prof. D. D. v Pragi, aplikacije bulkamida, temveč tudi zaradi odsotnosti drugih potreb zdravljenja (dostopnost do potrebne zdravstvene pomoči, diagnostike, podpore fizioterapije, pravočasno prejemanje zdravil, pripomočkov itd.) Vse navedeno sodi v okvir težko popravljive škode. Za presojo utemeljenosti zahtevanega nujnega ukrepa za začasno ureditev stanja z začasno prekinitvijo prestajanja kazni zapora v tožničinem primeru je treba s stopnjo verjetnosti ugotoviti, ali bi se tožnici zaradi nadaljevanja prestajanja zaporne kazni in take zdravstvene oskrbe, ki jo v zaporu dejansko prejema, poslabšalo njeno zdravstveno stanje, kar je po mnenju tožnice že dokazano z vso zdravstveno dokumentacijo, da se je poslabšalo in sicer v tolikšni meri, da je s predlaganim ukrepom potrebno odvrniti nadaljnje hujše škodljive posledice na njenem zdravju, kar izkazuje tudi mnenje ginekologinje dr. B. B., da je pričakovati stabiliziranje in izboljšanje zdravstvenega stanja tožnice v primeru prekinitve izvrševanja kazenski sankcije. Navaja 23. člen Ustave RS in pravico do učinkovitega sodnega varstva. Navaja, da je že dve tretjini izrečene kazenske sankcije prestala in da je avgust 2023 iztek kazni, ter da sodno varstvo svojega namena ne more več doseči tudi v primeru, če že v teku sodnega postopka nastane težko popravljiva škoda ali celo nepopravljiva (je nedvomno nastala, dokazljivo na vse zdravstvene izvide, na še potrebno obsežno diagnostiko in nadaljevanje zdravljenja) in da je v določenih primerih nastanek takšne škode mogoče preprečiti le, če je vsebina predloga začasne odredbe enaka vsebini tožbenega zahtevka, kar v tožničinem primeru nedvomno je. Sodišču predlaga, da ob upoštevanju vseh navedenih dejstev spozna, da je že sedaj z odlašanjem in potekom deset mesecev od prve podane vloge (verjetno mišljena tožba - opomba sodišča) bistveno poslabšanje, zaskrbljujoče stanje pa se zgolj poslabšuje, ter da omogoči tožnici takojšnjo prekinitev kazni vsaj za tri mesece, glede na obsežno podano napotitev in potrebno diagnostiko, podrejeno za leto dni oziroma do zaključka zdravljenja, kar bi po mnenju tožnice in zdravnikov, že podanih mnenj, bila edina ustrezna rešitev za stabilizacijo zdravstvenega stanja, ki bi tožnici omogočil dostojno življenje tudi po prestani kazni in da ne bo v breme drugih, kar si tožnica ves čas prizadeva.

7Toženka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe navaja, da ta ni utemeljen. V predlogu za izdajo začasne odredbe tožnica našteva zdravstvene težave tekom prestajanja kazni zapora. Tožnica izpostavlja neustrezno zdravstveno oskrbo, pri čemer navaja neprimernost bivalnih pogojev tekom prestajanja kazni zapora, (ne)možnost sprehodov v parku, zagotovitve hrane oziroma obrokov, pomanjkanje osebne higiene soobsojenk itd., predvsem pa, da se ji zdravstveno stanje poslabšuje. Tožnica našteva tudi, katere preglede pri specialistih je opravila tekom prestajanja kazni zapora in katere diagnostične preglede še mora opraviti ter koliko spremstev na zdravstvene preglede zunaj zavoda je bilo odpovedanih. Toženka izpostavlja, da imajo med drugim obsojenci na prestajanju kazni zapora, ki so obvezno zavarovani po splošnih predpisih o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju na podlagi 58. člena ZIKS-1 pravico do zdravstvenih storitev po teh predpisih, razen pravic do proste izbire zdravnika, zdravnika-specialista in zdravstvenega zavoda, zdravstvenega varstva v zvezi z dajanjem tkiv in organov za presaditev drugim osebam, zdravljenja in nege na domu, zdravljenja v tujini, zdraviliškega zdravljenja, pogrebnine in posmrtnine ter povračila potnih stroškov v zvezi z uveljavljanjem zdravstvenih storitev. Po navedenem obsojenci na prestajanju kazni zapora nimajo pravice do proste izbire zdravnika, zdravnika - specialista in zdravstvenega zavoda. Ko obsojenec potrebuje zdravstveno storitev v zdravstveni ustanovi zunaj zavoda, o takšni napotitvi odloča zdravnik, ki opravlja v zavodu zdravstveno dejavnost. Poudarja, da je bilo v obravnavani zadevi pridobljeno mnenje Posebne zdravniške komisije, ki je podala svojo oceno na podlagi zdravstvene dokumentacije, ki jo je v svoji vlogi za prekinitev prestajanja kazni zapora priložila tožnica. Toženka ugotavlja, da tožnica v predlogu izpostavlja opravljanje diagnostične laparoskopije in revizije medeničnega dna v Pragi, pri čemer toženka pojasnjuje, da ima možnost opravljanja navedenih zdravstvenih postopkov tudi v Sloveniji. Toženka meni, da način režima prestajanja kazni zapora ter opravljanje diagnostike, ne moreta biti razlog za prekinitev prestajanja kazni zapora, kot to navaja tožnica. Tožničina pritožba, ki se nanaša na razmere v zavodu, je bila obravnavana po 85. členu ZIKS-1. V primeru nestrinjanja z odločitvijo pristojnega organa ima tožnica možnost vložiti pritožbo pri Ministrstvu za pravosodje. Tožnica se je glede zgoraj obravnavane tematike obrnila tudi na Varuha človekovih pravic, ki pa pogojev za nadaljnjo obravnavo ni ugotovil. Po 83. členu ZIKS-1 pa ima tožnica tudi možnost, če meni, da je podvržena mučenju ali drugim oblikam krutega prepovedanega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, zahtevati sodno varstvo. Glede na navedeno toženka ugotavlja, da iz predloga za izdajo začasne odredbe ne izhajajo okoliščine in dejstva, s katerimi tožnica utemeljuje težko popravljivo škodo, zato predlaga, da sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Dodatno izpostavlja, da predlog tožnice, da ji sodišče z začasno odredbo začasno prekine prestajanje kazni zapora, ni sprejemljiv, saj bi s tem sodišče že odločilo v zadevi.

8Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

9Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek).

10Temeljni vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe je verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki bi stranki nastala z izvršitvijo v upravnem sporu izpodbijanega akta. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravno-sodno prakso Vrhovnega sodišča RS¹ gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zaradi narave postopka in kratkih rokov za odločanje že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na stranki je torej trditveno in dokazno breme.

11V obravnavani zadevi tožnica zahteva, da sodišče z začasno odredbo začasno prekine prestajanje kazni zapora. Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev izpodbijanega akta (drugi odstavek 32. člena ZUS-1) oziroma začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1). V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo zavrnil tožničino prošnjo za prekinitev prestajanja kazni zapora. Tožničin predlog za začasno odredbo tako sodišče razume kot predlog za začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1.

12Nastanek težko popravljive škode tožnica utemeljuje s tem, da je potrebna prekinitev prestajanja kazni zapora, ker se njeno zdravstveno stanje poslabšuje in našteva zdravstvene težave, ki jih ima tekom prestajanja kazni zapora, kot posledica prestajanja kazni in bivanja v neustreznih razmerah, z neustrezno zdravstveno oskrbo, odklonitvijo spremstva, sprehodov, zagotovitev hrane, bivanju v majhnem prostoru, pomanjkanje osebne higiene soobsojenk itd. Tožnica tudi našteva katere preglede pri specialistih je opravila med prestajanjem kazni zapora in katere diagnostične preglede mora še opraviti. Prekinitev prestajanja kazni zapora je po stališču tožnice potrebna zaradi zdravljenja zunaj zavoda. Kakšne hujše posledice bi se naj odvrnile s predlagamo začasno odredbo, po kateri naj bi se tožnici začasno prekinilo prestajanje zaporne kazni, glede na razloge, kot jih navaja v zahtevi za izdajo začasne odredbe, tožnica konkretno ne pojasni. Posplošeno sklicevanje na neustreznost bivalnih pogojev tekom prestajanja kazni, glede sprehodov, zagotovitve obrokov, souporabe prostorov, osebne higiene soobsojenk itd., torej sam način izvrševanja prestajanja zaporne kazni, po presoji sodišča ne predstavljajo okoliščin, iz katerih je izkazan verjeten nastanek težko popravljive škode, saj gre za splošne navedbe bivanjskih okoliščin, ki težko popravljive škode na zdravje same po sebi ne izkazujejo. Tožnica v svojih navedbah ostaja pri splošnih pojasnilih glede svojega zdravstvenega stanja, in lastni oceni, da se njeno zdravstveno stanje poslabšuje, za kar pa ne predloži konkretnih dokazil. Tudi s sklicevanjem na opravljene preglede pri specialistih tekom prestajanja kazni zapora in diagnostične preglede, ki jih mora tožnica še opraviti, z navajanjem števila odpovedanih spremstev na zdravstvene preglede zunaj zavoda, tožnica ne izkazuje nastanek težko popravljive škode.

13Sodišče sodi, da tožnica s svojimi navedbami ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode oziroma kakršnekoli škode, ki bi ji verjetno nastala in ki ji neposredno grozi v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Sodišče ocenjuje kot splošne tožničine navedbe glede nastanka hujših posledic in poslabšanja njenega zdravstvenega stanja od 2. 12. 2021 in tveganja za dodatno poslabšanje, ki ostaja zgolj na splošni ravni. Pavšalno navajanje in sklepanje na hipotetične posledice pa ne zadosti standardu verjetnosti, ki opravičuje izdajo začasne odredbe. Sodišče kot splošno zavrača sklicevanje tožnice, da: „zdravje ni potencialno ogroženo zgolj zaradi odsotnosti predvidenega operativnega posega - diagnostične laparoskpije in revizije medeničnega dna pri prof. D. D. v Pragi....temveč tudi zaradi odsotnosti drugih potreb zdravljena (dostopnost do potrebne zdravstvene pomoči, diagnostike, podpore fizioterapije, pravočasno prejemanje zdravil, pripomočkov itd.).“ Tožnica omenja mnenje ginekologinje dr. B. B. „da je pričakovati stabiliziranje in izboljšanje zdravstvenega stanja tožnice v primeru prekinitve izvrševanja kazenski sankcije“, čemer sodišče ne oporeka, kar pa ne predstavlja okoliščine glede obstoja nepopravljive škode po 32. členu ZUS-1.

14Dokazi, s katerimi se utemelji izdajo začasne odredbe, morajo biti konkretizirani na določene realno izkazane posledice in takšni, da jih je mogoče dokazno ovrednotiti, kar pa ni obravnavani primer. Za odločanje o začasni odredbi je že v sami zahtevi potrebno konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi se utemeljuje nastanek nepopravljive škode, ki se jo zatrjuje, saj zaradi hitrosti postopka izvedba drugih dokazov ni dopustna.

15Brez podlage se tožnica v utemeljitev zahteve za izdajo začasne odredbe tudi sklicuje na navedbe v tožbi, saj je začasna odredba v ZUS-1 urejena kot samostojen institut, z navedbo formalnih in vsebinskih pogojev za njeno izdajo (32. člen). V sami zahtevi za izdajo začasne odredbe mora biti izpolnjenost teh pogojev zatrjevana in izkazana ter odsotnost take vsebine ne more biti nadomeščena s sklicevanjem na tožbo. Za konkretno odločitev nerelevantni posplošeni očitki glede neustreznosti razmer v ZPKZ Ig oziroma v zaprtem oddelku, saj to ni predmet tega postopka in se sodišče do tega ne opredeljuje. Iz istih razlogov se sodišče ne opredeljuje tudi glede očitkov kršitve pravice do proste izbire zdravnika, zdravnika - specialista in zdravstvenega zavoda, kot tudi glede ostalih očitkov glede razmer v samem zavodu.

16Po presoji sodišča tožnica v obravnavani zadevi ni zadostila zahtevi po verjetni izkazanosti težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1, ki naj bi ji nastala, ker organ prve stopnje ni ugodil njeni prošnji za prekinitev kazni zapora in ker naj bi se ji zdravstveno stanje zaradi tega poslabševalo, zato tudi tehtanje, skladno z načelom sorazmernosti, med prizadetostjo javne koristi ter koristi nasprotnih strank, v obravnavani zadevi ni potrebno.

17Kot pojasnjeno, je cilj začasne odredbe preprečiti nastanek težko popravljive škode, ki pa v obravnavanem primeru po presoji sodišča ni niti verjetno izkazana. Vsled navedenega je sodišče tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker ni izkazala, da so podani pogoji iz drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1.

¹ Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča RS npr.: I Up 35/2018 z dne 7. 3. 2018, I Up 144/2017 z dne 10. 7. 2017, I Up 126/2015 z dne 18. 6. 2015, I Up 348/2016 z dne 10. 1. 2017 itd.