UPRS Sodba I U 1707/2020-11

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijano odločbo odredil, da se tožeči stranki prepove uporaba kmetijskega zemljišča na parceli št. ... v k.o. ... (v nadaljevanju zemljišče) za kakršenkoli drug namen kot za kmetijsko rabo oz. proizvodnjo; tožniku je odredil tudi, da odstrani reklamni pano z vsemi pripadajočimi elementi oz. premično kovinsko konstrukcijo (1. točka izreka). Odločil je, da mora biti ta ukrep izvršen v roku 30 dni od vročitve odločbe (2. točka izreka), o čemer mora tožnik takoj pisno obvestiti organ (4. točka izreka), pritožba zoper odločbo pa ne zadrži izvršitve (3. točka izreka). Odločitev o stroških postopka pa je bila pridržana do izdaje posebnega sklepa (5. točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da je kmetijski inšpektor na podlagi 107. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) opravil inšpekcijski pregled dovoljenosti uporabe kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, torej za dovoljenost izvajanja druge, nekmetijske dejavnosti. Na podlagi terenskega ogleda, foto dokumentacije in poizvedbe iz uradnih evidenc je bilo ugotovljeno med drugim, da je lastnik zemljišča tretja oseba (A. A. iz ...), da je zemljišče sicer prekrito z ozimnim žitom, vendar pa na njem stoji tudi premična kovinska konstrukcija z vpetim oglasnim platnom (v času ogleda sta na njem oglaševali dve podjetji), površina okrog panoja pa je bila drugačna, saj je bila poraščena z odmrlim plevelom in razno podrastjo; ugotavlja tudi, da je omenjeno zemljišče po namenski rabi opredeljeno kot kmetijsko zemljišče. Tekom nadaljnjega postopka se je izkazalo, da je zemljišče oddano v najem podjetju B. Po izjavi družbe B. reklame, ki jo je podal tožnik kot njen zakoniti zastopnik, pa se je izkazalo, da je ta pano postavil in je njegov lastnik tožnik, pri čemer pa naj bi po njegovem pojasnilu šlo za prikolico za prevoz kmetijskih (pol)izdelkov, ki se občasno lahko uporablja tudi za izobešanje oglasnega platna, kar po njegovem mnenju ne nasprotuje 4. členu ZKZ. Tudi tožnik je bil pozvan k izjasnitvi, vendar se na poziv ni odzval; je pa na podlagi navedenih ugotovitev postal inšpekcijski zavezanec. Organ ugotavlja, da se sicer to zemljišče res uporablja kot njiva, vendar se ob tem izvaja tudi nekmetijska dejavnost, tj. dejavnost oglaševalskih agencij. Kaj se šteje kot kmetijska dejavnost, opredeljuje 1. točka prvega odstavka 3. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1). Inšpektor ugotavlja, da se s postavitvijo premične konstrukcije reklamnega panoja krši določbo prvega odstavka 4. člena ZKZ, glede namenske uporabe zemljišča. Zlasti pa poudarja, da je bil predmet postopka sama raba zemljišča, tj. dovoljenost rabe za drug namen kot kmetijsko proizvodnjo, in ne vprašanje (ne)dovoljenosti postavitve reklamnega panoja.

3Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil, pri čemer niso nastali stroški postopka. V obrazložitvi citira 4. člen ZKZ, ponavlja ugotovitve z ogleda na terenu ter vsebino potrdila o namenski rabi. Ugotavlja, da tožnik niti ne nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju ter da niti ni sporno, da gre za kmetijsko zemljišče. Sama premična narava prikolice oz. panoja pa ne more vplivati na odločitev, saj se z njo to zemljišče uporablja v namen, za katerega ni predvideno, kar pomeni kršitev prvega odstavka 4. člena ZKZ. Uporaba kmetijskega zemljišča v skladu z namenom pomeni uporabo za kmetijsko proizvodnjo. Postavitev oglaševalskega panoja pa ni kmetijsko opravilo niti dejavnost z namenom opravljanja kmetijske dejavnosti, saj gre za reklamni pano za oglaševanje. Prvostopenjski organ je tako pravilno ugotovil, da je postavitev reklamnega panoja na kmetijskem zemljišču neskladna raba, ki terja izrek ustreznega inšpekcijskega ukrepa, pritožbeni organ temu sledi.

4Tožnik v tožbi navaja, da je bilo dejansko stanje na terenu ugotovljeno v mesecu januarju, izpodbijana odločba pa je bila izdana šele v juliju 2020, zato ni nujno, da izpodbijane odločbe odražajo dejansko stanje na terenu ter jih zato niti ni mogoče več izvršiti. Nadalje se osredotoča na 4. člen ZKZ, ki poleg namena uporabe zemljišča, v drugem odstavku navaja v katerih primerih so kmetijska zemljišča onesnažena. Navaja, da je skladna uporaba kmetijskih zemljišč namenjena preprečevanju onesnaževanja ali drugačnega degradiranja kmetijskih zemljišč in zaviranja rasti rastlin. In da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi tožeča stranka s postavitvijo prikolice povzročila kakršnokoli onesnaževanje ali degradiranje. Ker se inšpektor s tem vprašanjem sploh ni ukvarjal, naj bi bila izpodbijana odločba pomanjkljiva in zato nezakonita. Sodišču predlaga, naj izpodbijano in drugostopenjsko odločbo odpravi oz. razveljavi (podrejeno predlaga, naj sodišče izpodbijano in drugostopenjsko odločbo odpravi, zadevo pa vrne toženki v ponovno odločanje), zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, ki jih priglaša.

5Toženka prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, kot so že navedeni v obrazložitvi drugostopenjske odločbe, s katero je bilo odločeno o pritožbi zoper izpodbijano odločbo, in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da tožnik očitka o različnih mesecih ogleda in izdaje odločbe ni podal že v pritožbi, zato gre za novoto in je tožnik glede tega prekludiran. Glede očitka, da se inšpekcijski organ ni ukvarjal z vprašanjem, da bi postavljena premična prikolica kakorkoli onesnaževala ali degradirala kmetijsko zemljišče oz. zavirala rast rastlin, pa pojasnjuje, da sta se v obeh upravnih odločbah oba upravna organa zelo jasno opredelila v luči 4. člena ZKZ.

6Tožba ni utemeljena.

7Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Že prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe utemeljil svojo odločitev, s katero se je v celoti strinjal tudi pritožbeni organ, ki je pravilne razloge prvostopenjskega organa potrdil in jih dodatno argumentiral. Sodišče zato v celoti sledi njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in dodaja, kot sledi.

8V zvezi z ugovorom tožeče stranke, ki izraža dvom o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, češ da je inšpekcijski organ ogled na terenu opravljal v začetku leta 2020, izpodbijano odločbo pa izdal šele sredi leta 2020, sodišče pojasnjuje, da prvi odstavek 20. člena ZUS-1 tožniku, ki meni, da dejansko stanje v postopku izdaje izpodbijanega akta ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, nalaga, da to izrecno uveljavlja v tožbi, in sicer s konkretnimi navedbami. Po presoji sodišča pa tožnik z navedbo, da „ni nujno, da izpodbijane odločbe odražajo dejansko stanje na terenu in jih zato niti ni mogoče več izvršiti“, ne podaja konkretne trditve o napak ugotovljenem dejanskem stanju, temveč ta tožbeni razlog uveljavlja le pavšalno in hipotetično (ni nujno). Sodišče tozadevno tudi pritrjuje toženki glede prekluzije: tožnik se pred izdajo izpodbijane odločbe, kljub temu, da je bil k temu pozvan - kot to neprerekano izhaja iz izpodbijane odločbe (prvi odstavek na str. 3), na poziv inšpekcijskega organa k izjasnitvi ni odzval; prav tako pa tega ugovora ni podal v pritožbi (v tožbi nasprotnega ne trdi).

9Prav tako pa ni relevantno tožnikovo sklicevanje na tedaj veljavni drugi odstavek 4. člena ZKZ, ki je določal, v katerih primerih so kmetijska zemljišča onesnažena, saj to ni bilo predmet izpodbijane odločbe. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi prve alineje b. točke 107. člena ZKZ v zvezi s prvim odstavkom 4. člena ZKZ, ker se kmetijsko zemljišče uporablja za drug namen. Po prvem odstavku 4. člena ZKZ je predpisano, da je kmetijska zemljišča treba uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin. Pri tem se je inšpektor oprl na svojo pristojnost prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku. Tožniku ukrep ni bil izrečen zaradi onesnaževanja ali degradacije po šesti alineji b. točke 107. člena ZKZ v zvezi s prvim odstavkom 4. člena ZKZ, zato vprašanje onesnaženja, degradacije idr. zemljišča v tej zadevi ni relevantno.¹

10Glede na navedeno, sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa so neutemeljeni, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

11Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru zavrnitve tožbe trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

12Ker dejansko stanje glede tožnikove uporabe zadevnega kmetijskega zemljišča za namene oglaševanja ni sporno, tožnik pa s tožbo tudi ne podaja nobenih dokaznih predlogov in dejanskega stanja izpodbijane odločbe konkretizirano ne napada, je sodišče skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

¹ Prim. podobno tudi VSRS Sklep X Ips 183/2016.