VSL Sklep II Cp 2052/2022

I. Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nepravnomočnem delu, to je za znesek 40.537,47 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2003 dalje in sklep o stroških razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 770,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek (glede plačila v višini 73.855,50 EUR) je skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi zavrnilo. Sklenilo je, da bo o stroških odločilo s posebnim sklepom.

2Proti tej sodbi je vložila pritožbo tožeča stranka. Ker je po odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 43/2022 sporna še odločitev o odškodnini 40.537,47 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, v ostalem delu je zadeva zaključena in pravnomočna) sodišče povzema tiste navedbe iz pritožbe zoper sodbo I P 517/2017, ki se nanašajo na še odprt tožbeni zahtevek. Treba je ugotoviti, da je sicer pritožba imela 176 strani, zato je nemogoče povzemati pritožbo glede tistih delov tožbenega zahtevka, o katerih je odločitev pravnomočna in je bila na to revizija zavrnjena.

3Pritožba opozarja na odločitev pritožbenega sodišča II Cp 2906/2016, za katero se ne ve, kaj je sodišče odločilo. Iz sodbe sledi, da naj bi tožnica skupaj dobila 40.000,00 EUR, pri čemer ni jasno, kaj je z zavrnilnim delom, saj je bil zahtevek in odločitev nad tem zneskom razveljavljena. Zato te odločbe oziroma II Cp 2906/2016 ni mogoče preizkusiti. Sicer pa so odškodnine za nepremoženjsko škodo bile višje. Opozarja tudi na sodbe EKČP, mednarodni pakt državljanskih in političnih pravicah, konvencijo proti mučenju. Tako nizka odločitev je tudi v nasprotju z Ustavo. To obširno graja odločitev o odškodnini za prvi škodni dogodek.

4Pritožba je bila vročena toženi stranki in stranskemu intervenientu. Odgovoril je stranski intervenient in predlaga zavrnitev.

5S posebnim sklepom je sodišče prve stopnje v času, ko je bila vložena revizija, odločilo o stroških (I P 517/2017 z dne 15. julija 2021). Najprej je ugotovilo, da mora tožena stranka v korist proračuna povrniti pravdne stroške v znesku 2.909,72 EUR in v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Pod točko 2 izreka je naložilo toženi stranki plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 17.682,46 EUR s pripadki in pod 3. točko, da mora tožeča stranka plačati stranskemu intervenientu 989,22 EUR pravdnih stroškov in v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

6Proti temu sklepu je vložila pritožbo tožnica in uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožba je obširna, ima 24 strani. Zato pritožbeno sodišče le povzema poglavitno iz pritožbe. Pritožnica meni, da bi ji sodišče moralo prisoditi vse stroške in uveljavlja kršitev 154. člena ZPP v zvezi z 22. členom Ustave. Citira številne člene Ustave, EKČP, MKPM. Meni, da je šlo za mučenje tožnice in tedaj država mora povrniti vse pravdne stroške, kar je razsodilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice določenih odločbah. Izpodbija stroške tudi glede višine, saj meni, da je višina uspeha tožnice napačno ugotovljena. Sodišče ne bi smelo ugotavljati deleža uspeha tožene stranke in nato opraviti pobotanja. Glede stroškov pa meni, da je sodišče samo zakrivilo vrsto stroškov s postavitvijo izvedencev, zlasti izpodbija izvedeniška mnenja iz Beograda. Meni, da bi tožnici, ko se je zastopala sama, bilo treba priznati enake stroške kot odvetnikom, saj je pravnica s pravosodnim izpitom. Izpodbija še druge stroške po višini.

7Na vročeno pritožbo tožena stranka in stranski intervenient nista odgovorila.

8Pritožbi sta utemeljeni.

O pritožbi proti sodbi:

9Pritožbeno sodišče je o pritožbi proti sodbi I P 517/2017 odločilo s sodbo in sklepom II Cp 344/2020 z dne 27. 1. 2021. S to odločbo je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo, spremenilo odločitev glede premoženjske škode in teka zamudnih obresti. Zavrnilo je pa zahtevek tožeče stranke iz naslova nepremoženjske škode in zavrnilnega dela premoženjske škode in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10Po vloženi reviziji pa je Vrhovno sodišče RS z odločbo II Ips 43/2022 reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje delno spremenilo glede premoženjske škode in zakonitih zamudnih obresti, razveljavilo pa je sodbo v zavrnilnem delu glede zneska 40.000.537,47 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2003 dalje. Zadevo je vrnilo pritožbenemu sodišču v ponovno odločanje. Ugotovilo je, da je del odškodnine za nepremoženjsko škodo iz drugega škodnega dogodka, to je za čas od 28. 7. 2000 do 25. 9. 2000 neobrazloženo, zakaj tožnica v tem delu ni uspela. Zadevo je vrnilo pritožbenemu sodišču v ponovno odločanje, ki s to odločbo odloča še o preostalem delu tožbenega zahtevka.

11Vrhovno sodišče je opozorilo, da je v 3. točki izreka sodbe II Cp 2906/2016 določena nejasnost glede razveljavitvenega dela v točki I.2. Opozorilo je, da je tedaj pritožbeno sodišče razveljavilo škodo tudi iz drugega škodnega dogodka in ne le premoženjsko škodo, ki je bila še odprta. Iz drugega škodnega dogodka je tožnica po sodbi II Cp 2906/2016 res uspela z odškodnino do 40.000,00 EUR, vendar je bilo razveljavljeno še glede zneska 40.537,47 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi in v tem delu odločba II Cp 344/2020 nima razlogov.

12Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je še odprt del tožbenega zahtevka iz naslova nepremoženjske škode za drugi škodni dogodek in sicer za znesek 40.537,47 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Kot izhaja iz povzetka pritožbe tožeče stranke, je tožeča stranka tudi to uveljavljala in trdila, da prisojena odškodnina 40.000,00 EUR z nepremoženjsko škodo iz drugega škodnega dogodka, ni dovolj. Pritožbeno sodišče je v zadevi II Cp 344/2020 obravnavalo to škodo tako, da se je postavilo na stališče, da je Višje sodišče v Ljubljani v odločbi II Cp 2906/2016 prisodilo tožnici celotno škodo iz drugega škodnega dogodka in se s presežkom ni ukvarjalo. Pri presoji sodbe sodišča prve stopnje (I P 517/2017) je tudi prvostopno sodišče zapisalo, da je glede nepremoženjske škode odprta le odškodnina iz prvega škodnega dogodka (točka 10, 27, 33, 35 in 37). V celotni sodbi I P 517/2017 sodišče prve stopnje ni obravnavalo del preostalega dela zahtevka iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo iz drugega škodnega dogodka.

13Sodba sodišča prve stopnje o tem nima razlogov, kar pritožba tudi graja. Gre za takšno kršitev, ki jo pritožbeno sodišče ne more odpraviti, saj bi moralo prvič ugotavljati ali je z zneskom 40.000,00 EUR odškodnina za to nepremoženjsko škodo ustrezna oziroma bi bilo treba odgovoriti na vprašanje, ali je treba tožnici prisoditi še višjo odškodnino iz tega naslova iz razveljavljenega dela tožbenega zahtevka. Zato je bilo treba pritožbi ugoditi, sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v tem obsegu v ponovno sojenje (357.a člen ZPP). Pritožbeno sodišče v pravnem pouku ni zapisalo, da je dopustna pritožba zoper razveljavitev po 357.a členu ZPP Novele ZPP-E. Po prehodni določbi tretjega odstavka 120. člena Novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe Novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem, nadaljuje po določbah noveliranega zakona, če je odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodba, o kateri pritožbeno sodišče sedaj ponovno odloča, je bila izdana 14. 9. 2017, to je pred uveljavitvijo Novele ZPP-E.

14V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje odloči še o zahtevku za nepremoženjsko škodo iz drugega škodnega dogodka v znesku 40.537,47 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2003 dalje. Če bo sodišče ugotovilo, da je prisojeni znesek 40.000,00 EUR dovolj za prestano škodo, bo moralo tožbeni zahtevek zavrniti po predhodni obrazložitvi višine celotne škode in primerljive sodne prakse. V primeru, da s prisojeno odškodnino tožničina nepremoženjska škoda iz drugega škodnega dogodka ni bila izčrpana, pa bo treba o tem še odločiti.

O pritožbi proti sklepu:

15Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da se odločitev o stroških nanaša na zadevo, ki je bila v revizijskem postopku razveljavljena, ne more preizkušati izpodbijanega sklepa o stroških glede uspeha in posledično tudi ne glede pobotanja. Zato je bilo treba tudi ta sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (365. člen ZPP). Pritožbeno sodišče le v pojasnitev pravilne uporabe materialnega prava dodaja, da je v tej zadevi pravna podlaga ZPP. Ni razloga, da ne bi sodišče prve stopnje odločalo po uspehu v pravdi, saj je že dosedanji znesek v zavrnilnem delu takšen, da ne gre za zanemarljivi del. Pritožnica graja sklep tudi v delu, ko sodišče prve stopnje ni upoštevalo tistih pravdnih stroškov, ki jih je tožnica zaznamovala, ko se je zastopala sama. Ni mogoče priznati tožnici odvetniških stroškov, saj je to pridržano le za odvetnike oziroma državno pravobranilstvo po posebnem zakonu. Kljub temu, da je tožnica bila pravnica z državnim izpitom, ji ni mogoče priznati odvetniških stroškov. V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje najprej odloči o še preostalem delu tožbenega zahtevka in nato, ko bo zadeva pravnomočna, odloči še o stroških. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.