VSK Sklep II Ip 278/2022

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni, tako da pravilno glasi: „Upnik je dolžan dolžniku povrniti izvršilne stroške v višini 5.033,16 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila. Višji stroškovni zahtevek se zavrne“.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Kopru naložilo upniku v povračilo dolžnikove stroške izvršilnega postopka v znesku 7.606,76 EUR. Iz razlogov sklepa izhaja, da je upnik umaknil predlog za izvršbo. Ker ni šlo za umik zaradi izpolnitve, je upnik dolžniku po nepotrebnem povzročil stroške in jih je zato dolžan povrniti.

2Zoper sklep se upnik pritožuje. Sodišče se je pri odločitvi sklicevalo na napačno sodno prakso, saj se ta nanaša na sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in ne na sklep na podlagi izvršilnega naslova. Ob upoštevanju razlage "a contrario" sodišče ne bi smelo smiselno uporabiti Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ker upnik že razpolaga z izvršilnim naslovom, je treba ob vsakem umiku presoditi upnikove razloge za umik ter tudi v primeru umika primarno upoštevati krivdni princip iz šestega odstavka 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), po katerem mora upnik dolžniku povrniti samo tiste stroške, ki jih je povzročil po nepotrebnem. Zagotovo noben od priznanih stroškov ni utemeljen: takso 55,00 EUR je plačal upnik, ni podatka, da bi dolžnik stroške sodelovanja na ogledu in podajanja pripomb na cenitev priglasil takoj, ko je bilo to mogoče, strošek cenitve je plačal upnik, dolžnik s pritožbo zoper sklep o ugotovitvi vrednosti ni uspel. Upnik lahko med postopkom kadarkoli umakne predlog za izvršbo in ga nato tudi kadarkoli lahko ponovno vloži. Ustavitve izvršbe ni predlagal brez utemeljenega razloga, kot izhaja iz korespondence med pooblaščencem dolžnika in delavko upnika. Odločitev je tudi neobrazložena (ali je šlo za potrebne stroške, ali je bil predlog pravočasen,...). Da gre za nezakonit sklep, je očitno na prvi pogled, saj je bil sklep o stroških izdan slabo leto dni po pravnomočni ustavitvi postopka.

3V odgovoru na pritožbo je dolžnik predlagal zavrnitev pritožbe. Dolžnika ni mogoče obremeniti z obveznostjo sprotnega priglašanja stroškov. Po ustaljeni sodni praksi se določbe 38. člena ZIZ dopolnjujejo z določbami ZPP o stroških. V obravnavani zadevi ne gre za primer, ko je upnik utemeljeno umaknil predlog za izvršbo. Postopek je sprožil na podlagi lastne odločitve. Takoj po vložitvi predloga je prejel vlogo dolžnika, da se odpoveduje ugovoru in da je njegov edini interes čim hitrejša prodaja nepremičnine. Upnik je nato postopek vodil do dražbe in tik pred dražbo iz dolžniku neznanih razlogov predlog za izvršbo umaknil. Celoten postopek se je zato vodil brez pomena, pri čemer so dolžniku nastali stroški. Drži sicer, da je takso in stroške cenitve plačal upnik, vendar sodne odločbe v spisu njihovo plačilo nalagajo dolžniku. V končni fazi so zato ti stroški nastali dolžniku. Seveda ni dolžnost upnika, da te stroške plača še enkrat, saj se obe obveznosti pobotata.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Vprašanje stroškovnih posledic umika predloga za izvršbo v ZIZ ni urejeno, zato je na podlagi 15. člena ZIZ treba smiselno uporabiti določbe ZPP. Smiselna uporaba pomeni, da je treba upoštevati tudi posebnosti izvršilnega postopka (na primer okoliščina, da pri postopku izvršbe na podlagi izvršilnega naslova upnik razpolaga z izvršilnim naslovom, ki ga dolžnik ni upošteval, sicer izvršba ne bi bila potrebna). Zato so možne še druge situacije, ko upniku ni treba povrniti dolžnikovih stroškov, če umakne predlog, in ne le položaj, ko dolžnik izpolni. Pri tem je treba upoštevati konkretne okoliščine, ki so pripeljale do vložitve predloga za izvršbo in do njegovega umika. Pregled spisa v predmetni zadevi pokaže, da je bila izvršba dovoljena na podlagi izvršilnega naslova - notarskega zapisa. V postopku je bila izdelana cenitev in izdana je bila prva odredba o prodaji, ki je bila na predlog upnika preklicana. Po ponovni odredbi o prodaji je upnik predlog za izvršbo umaknil, pri čemer iz vloge razlogi za umik niso razvidni. Sodišče je izdalo sklep o ustavitvi postopka, ki je postal pravnomočen 13.1.2022, dne 4.1.2022 je dolžnik priglasil stroške postopka.

6Upnik bi ob umiku lahko pričakoval, da bo dolžnik predlagal povrnitev stroškov, zato je bilo njegovo trditveno breme, da pojasni, da bi bilo vztrajanje na nadaljevanju izvršbe z vidika povprečno skrbnega upnika zaradi okoliščin, ki niso v njegovi sferi, nerazumno. Ker umika ni z ničemer pojasnil, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 158. člena ZPP. Tudi navedbe v pritožbi pa niso take narave, da bi utemeljevale drugačno odločitev.

7Seveda pa to ne pomeni, da je dolžnik upravičen do povrnitve vseh priglašenih stroškov. Po določbi šestega odstavka 38. člena ZIZ mora upnik dolžniku povrniti stroške, ki mu jih je neutemeljeno¹ povzročil. Taki stroški gotovo niso stroški v zvezi z neuspešno pritožbo zoper sklep o ugotovitvi vrednosti nepremičnine, kot pravilno opozarja pritožba².

8Glede roka za priglasitev stroškov dolžnika pritožbeno sodišče soglaša z dolžnikom, da položaja dolžnika v izvršilnem postopku ni mogoče enačiti s položajem upnika in da zato od dolžnika ni mogoče zahtevati, da bo sproti priglašal svoje stroške. Tudi sicer pa je položaj, ko je upnik dolžniku neutemeljeno povzročil stroške, nastal šele z upnikovim umikom predloga za izvršbo. Dolžnik je bil o umiku obveščen s sklepom o ustavitvi postopka, ki ga je prejel 4.1.2022, stroške pa je priglasil istega dne. Priglasitev stroškov je bila zato pravočasna in na pravilnost sklepa o stroških ne vpliva dejstvo, da ga je sodišče izdalo šele več mesecev kasneje.

9Posledica sklepa o ustavitvi izvršilnega postopka zaradi umika predloga je, da so sklepi sodišča, ki ne pomenijo izvršilnih dejanj³, postali neučinkoviti⁴. Med take sklepe spadajo tudi sklepi o stroških. Dolžnik v predlogu ni trdil, še manj pa izkazal, da bi stroške, ki so mu bili s pravnomočnimi sklepi naloženi v plačilo, plačal. Strošek mu torej še ni nastal, zaradi neučinkovitosti teh sklepov kot posledici ustavitve postopka, pa mu tudi ne bo nastal. Zato je zahtevek za „povračilo“ stroškov izvedenca in sodne takse za predlog za izvršbo neutemeljen.

10Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sklep spremenilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), tako da ni priznalo stroškov sodne takse za predlog in za pritožbo, za sestavo pritožbe, stroškov izvedenca in pripadajočih materialnih stroškov in DDV na odvetniške storitve, skupaj v višini 2.753,60 EUR. V preostalem delu (glede 5.033,16 EUR) pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

11Glede na naravo zadeve in uspeh v pritožbenem postopku je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Kar samo po sebi predpostavlja, da so bili ti stroški sicer potrebni za uresničevanje dolžnikovih pravic v postopku.
² Glede utemeljenosti stroškov v zvezi z drugimi vlogami in v zvezi z ogledi pritožba nima nobenih konkretnih očitkov.
³ Opravljena izvršilna dejanja so bila izrecno razveljavljena v drugem odstavku izreka sklepa o ustavitvi postopka.
⁴ Načelno pravno mnenje, sprejeto na Občni seji VSS 26.6.2002, objavljeno v Pravna mnenja 1/2002, str. 15, obr.