VSK Sodba III Kp 39275/2022

I. Pritožba zagovornika obtoženega Miloša Đurđevića se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega dela postopka.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem v zvezi s šestim odstavkom 308. člena KZ-1 in mu na podlagi zakonskih določil določilo kazen tri leta in dva meseca zapora ter stransko denarno kazen v višini 300 dnevnih zneskov po 2,00 EUR, kar znaša 600,00 EUR. Denarno kazen je obtoženec dolžan plačati v roku treh mesecev, če pa se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska določil en dan zapora. Po prvem odstavku 48.a člena KZ-1 je obtožencu izreklo stransko kazen izgona tujca iz države za dobo treh let ter mu po 73. členu KZ-1 izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov in sicer mobilnega telefona z vstavljeno SIM kartico, kar je v izreku podrobneje navedlo. Na podlagi 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno kazen zapora vštelo čas prestan v priporu od 22.6.2022 od 4.47 ure dalje. Sklicujoč se na četrti odstavek 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP pa je nagrado in potrebne izdatke zagovornika, ki je bil obtožencu postavljen po uradni, naložilo v breme proračuna.

2Zoper sodbo se pritožuje obtoženčev zagovornik, odvetnik B. B. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem in drugem odstavku 371. člena ZKP, pritožuje pa se tudi zaradi kazenske sankcije in izrečenih varnostnih ukrepov. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo spremeni tako, da kazen zniža na dve leti in dva meseca zapora, denarno kazen pa na 300,00 EUR, izgon tujca iz R Slovenije mu skrajša na dobo dveh let, obtožencu pa vrne zaseženi telefon ter ga oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče druge stopnje je pritožbeno sejo opravilo preko videokonference, ki se je izvedla v zavodu za prestajanje kazni zapora, kjer je bil obtoženec prisoten s tolmačinjo za srbski jezik. Odločitev o takem načinu izvedbe pritožbene seje, je sodišče sprejelo s sklepom z dne 13.3.2023 in sicer iz razloga po 2. točki prvega odstavka 304.a člena ZKP. V zadevi je namreč pritožbeno sodišče sejo že razpisalo za dan 2.3.2023, ki pa je ni opravilo, saj Uprava zaporov Koper zaradi kadrovskih težav ni mogla zagotoviti privedbe obtoženca na sejo. Glede na to, da se sodišča prve in druge stopnje že dalj časa soočajo z odpovedjo sej oz. obravnav zaradi kadrovskih težav v zavodih za prestajanje kazni zapora, zadeva pa je na drugi strani nujna zaradi odrejenega pripora, se je sodišče druge stopnje odločilo za videokonferenco, upoštevajoč pri tem tudi fazo kazenskega postopka, to je odločanje o pritožbi, kjer pa obtoženčeva navzočnost na seji ni več obvezna. Čeprav je obtoženec sam in tudi preko zagovornika nasprotoval videokonferenci in zahteval osebno udeležbo, pa svoj predlog z ničemer ni utemeljil. Trditev v predlogu zagovornika, da se obtoženec slabo počuti, je bila podana dva dni pred opravo pritožbene seje, na njej oz. na videokonferenci pa se je obtoženec tudi normalno počutil in povsem aktivno sodeloval v okviru izvrševanja svojih pravic. Zato z obravnavanim načinom oprave pritožbene seje ni bil v ničemer prikrajšan.

5Izpodbijana sodba je bila izdana na podlagi obtoženčevega priznanja krivde, zaradi česar pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v smislu drugega odstavka 370. člena ZKP, ni dovoljen. Spričo tega so neupoštevne tiste pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik zatrjuje, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker obtoženec prebežnikov z načinom vožnje ni ogrožal in da so se sami odločili, kje bodo sedeli in ali bodo privezani z varnostnim pasom, zaradi česar tudi pravna opredelitev kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1, ni pravilna. Vendar te trditve ne držijo, saj je obtoženec krivdo priznal, s tem pa tudi očitek, da je povzročil nevarnost za življenje in zdravje prebežnikov, njegovo priznanje krivde v tem delu pa je potrjeno tudi z albumom fotografij, iz katerih izhaja, da so bili potniki dobesedno nagneteni eden preko drugega v tovornem delu vozila (fotografije A1/5). Zato je povsem cinično zatrjevanje, da so se prebežniki sami odločili, kje bodo sedeli. V okviru teh pritožbenih navedb, ki jih pritožnik dopolnjuje tudi s povzemanjem komentarja k noveli Kazenskega zakonika (KZ-1K), dr. Matjaža Ambroža, je zato sodišče druge stopnje opravilo le preizkus po uradni dolžnosti in ugotovilo, da iz opisa dejanja izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po pravni opredelitvi šestega odstavka 308. člena KZ-1. V opisu dejanja je namreč izrecno navedeno, da je nekaterim potnikom zaradi utesnjenosti prostora in pomanjkanju prezračenja že postalo slabo. Opis dejanja zato ustreza očitku povzročitve nevarnosti za zdravje in življenje, kar tudi sicer predstavlja zakonski znak po šestem odstavku 308. člena prej veljavnega milejšega kazenskega zakonika, kot sedaj po noveli KZ-1G. Po navedenem bo namreč kvalifikatorna oblika podana že, kolikor storilec drugega izpostavi nevarnosti za življenje in telo. Sicer pa je sodišče prve stopnje o obstoju tega zakonskega znaka podrobnejšo obrazložitev podalo v 4. točki izpodbijane sodbe.

6Neupoštevne so tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče iz vpisa dejanja izpustiti očitek: "Pa sta peš pobegnila policistom, pri prevozu v tovornem delu vozila, ki nima sedežev, varnostnih pasov, oken in vrat, ki bi se odpirale z notranje strani, pa sta tujce zaradi neprimerne in nevarne namestitve v vozilu izpostavila nevarnosti za njihovo življenje in zdravje". Ni jasno, od kod ta očitek, saj se to, kar pritožba navaja, v obtožbi sploh ni zatrjevalo in je zato očitno, da se ta del pritožbe nanaša na neko drugo zadevo. Konfuznost pritožbe pa se dalje kaže tudi z razlago instituta domneve nedolžnosti s sklicevanjem na ustrezno sodno prakso, po kateri mora sodišče izreči oprostilno sodbo, kadar ugotovi, da je podan dvom o obtoženčevi krivdi. Zopet ni jasno, kaj želi pritožnik s tem povedati, saj je obtoženec krivdo po obtožbi vendar priznal, sodišče pa je njegovo priznanje tudi sprejelo. Tega pa pritožnik, razen tega, da sodba ni obrazložena, tudi ne izpodbija.

7Kar zadeva bistvene kršitve določb kazenskega postopka pritožnik sodišču prve stopnje očita neobrazloženost odločilnih dejstev, oziroma kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kar pa po ugotovitvi sodišča druge stopnje ne drži. Ker je obtoženec krivdo priznal, je sodišče v smislu šestega odstavka 285.č člena v obrazložitvi sodbe omejeno le na ugotovitev, da je obtoženec krivdo priznal. V uvodu obrazložitve pa je sodišče tudi navedlo, da je sprejelo njegovo priznanje krivde, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji iz 285.c člena ZKP. Glede očitka, da sodišče listin, ki so bile vročene v srbskem jeziku, ni prevedlo, sodišče druge stopnje ugotavlja, da so bile tiste listine, katere je sodišče prve stopnje izvedlo, ustno prevedene na naroku za izrek kazenske sankcije, kar pomeni, da so te pritožbene navedbe protispisne. Enako velja tudi za nadaljnjo navedbo v pritožbi, da je bil senat nepravilno sestavljen, saj iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da jo je izdal petčlanski senat. Res ni jasno, zakaj zagovornik v pritožbi izpostavlja tako očitne protispisne trditve. Dejstvo, da je predsednica senata sodelovala v senatu, ki je pred tem odločal o priporu, pa tudi ni izločitveni razlog. Kar zadeva očitek neustavnosti KZ-1G pa je le pripomniti, da zatrjevana neustavnost do sedaj s strani Ustavnega sodišča ni bila ugotovljena.

8Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da je obtožencu izreklo prestrogo kazensko sankcijo, saj ni upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin, ki narekujejo omilitev zaporne kazni in sicer, da obtoženec skrbi za bolne starše in za otroka sestrične, da je nezaposlen in da ima velike finančne težave zaradi dolgov, za katere plačuje visoke obresti, kakor tudi, da dejanje močno obžaluje. Sodišče pa tudi ni upoštevalo primerljive sodne prakse po sodbah I K 51090/2022 z dne 21.10.2022 in I K 22055/2022 z dne 3.6.2022.

9Navedene olajševalne okoliščine, ki jih je upoštevalo že sodišče prve stopnje (točka 5 sodbe) tudi po oceni pritožbenega sodišča nimajo takšne teže, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot posebno olajševalne. Zato se povsem pridružuje obrazložitvi izpodbijane sodbe ter dodaja še sledeče. Izpostavljene olajševalne okoliščine, ki se nanašajo na obtoženčevo slabo finančno stanje, so sicer lahko deloma upoštevne, če obtoženec izkaže, prvič, da so dejansko obstajale in drugič, da jih ni mogel rešiti na drug, legalen način. S težavami, osebnimi, zdravstvenimi ali finančnimi, se namreč srečuje marsikdo in jih zato še ne rešuje s kriminalnimi početji kot so obravnavani ilegalni prevoz tujcev. S temi je mogoče na dokaj lahek in hiter način priti do znatnih denarnih sredstev, vendar ker je tak način kazniv tudi ne more biti opravičljiv in tudi ne pomembno olajševalen. Nasprotno bi se namreč lahko kaj hitro zagovarjala zmotna in povsem nesprejemljiva razlaga, da osebna stiska opravičuje storitev kriminalnih početij. Zato so pritožbene navedbe, kolikor se sklicujejo na slabo finančno stanje, neutemeljene, ostale olajševalne okoliščine pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne morejo imeti takšne teže, kot to želi prikazati pritožnik. Ker je obtoženec krivdo priznal na predobravnavnem naroku, ne pa tudi poprej, ni mogoče trditi, da je ves čas sodeloval z organi pregona, na drugi strani pa obtoženčevo priznanje krivde zaradi tega, ker je bil pri dejanju neposredno prijet, tudi ne more imeti posebne teže. Tudi zdravstvene težave, glede katerih se je pritožnik skliceval na pritožbeni seji, po oceni sodišča druge stopnje ne vplivajo na kazensko sankcijo, saj je obtoženec sedaj zdrav in tudi dela zmožen. Sam je predlagal tudi, da mu sodišče v zaporih omogoči opravljanje dela. Zato se tudi po oceni pritožbenega sodišča izkaže, da pri njemu niso prisotne okoliščine, ki bi utemeljevale omilitev predpisane zaporne kazni. Glede na vse okoliščine ter zlasti dejstvo, da je v vozilu prevažal večje število ljudi ter s tem logično pričakoval višji zaslužek, pa obtožencu izrečena zaporna kazen tudi ne odstopa od primerljivih kazni.

10Sodišče prve stopnje je okoliščine, ki vplivajo na višino določitve dnevnega zneska in število le teh pri odmeri denarne kazni podrobno obrazložilo v 6. točki izpodbijane sodbe. To odločitev pa pritožnik izpodbija le s trditvijo, da je obtoženec brez premoženja in zato stranske kazni ne more plačati ter prosi, da se mu ta zniža na 300,00 EUR. Ker so take navedbe presplošne, jih sodišče druge stopnje v okviru izpodbijane odločitve niti ne more preizkusiti, temveč lahko le pripominja, da izrečena kazen v višini 600,00 EUR navzdol odstopa od primerljivih denarnih kazni.

11Zagovornik v pritožbi sicer predlaga znižanje stranske kazni izgona tujca iz države za dobo treh let, na dve leti, vendar pa v nadaljevanju tega predloga ni obrazložil. Zato sodišče druge stopnje njegovega predloga ni moglo preizkusiti, sicer pa ugotavlja, da tudi izrek tega ne odstopa od podobnih zadev.

12Obtoženčev zagovornik se ne strinja z odvzemom mobilnega aparata z navedbo, da ta ni bil last obtoženca, temveč družbe [...], na njem pa so bili tudi vsi osebni podatki, ki jih obtoženec potrebuje za svoje življenje. Kar zadeva odvzem mobitela je sodišče prve stopnje zelo podrobne razloge podalo v 9. točki izpodbijane sodbe, kjer je tudi navedlo, da iz odgovora družbe [...] izhaja, da mobitel ni last navedene družbe, saj je bila pogodba razdrta, obtožencu pa je bilo naloženo plačilo določenega nadomestila. Teh ugotovitev pritožba ne izpodbija, ostale navedbe, ki se nanašajo na obtoženčeve osebne podatke, ki se nahajajo na mobilnem aparatu, pa na sam odvzem predmeta ne vplivajo. Nobenega dvoma ni, da je bil mobilni aparat uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja in je zato odločitev sodišča tudi pravilna.

13Ker glede na vse obrazloženo pritožba ni utemeljena, ob preizkusu po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP pa tudi ni bilo zaslediti nepravilnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in na podlagi 391. člena ZKP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obtoženca pa je glede na slabe premoženjske razmere tudi oprostilo plačila stroškov pritožbenega dela postopka, enako kot je to storilo že sodišče prve stopnje.