VSK Sklep IV Cp 406/2022

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Nasprotna udeleženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Predlagatelj in nasprotna udeleženka sta zakonsko zvezo sklenila v Sloveniji. V zakonski zvezi se jima je leta 2017 rodila hčerka A. A. Predlagatelj je slovenski državljan, nasprotna udeleženka je državljanka Ruske federacije, mladoletna deklica pa ima slovensko in rusko državljanstvo. Družina je živela na naslovu v Sloveniji do 25.4.2020, ko se je nasprotna udeleženka s hčerko odselila iz skupnega bivališča ter kmalu zatem brez predlagateljeve privolitve odšla v Rusijo, kjer živi še danes.

2Predlagatelj je dne 27.5.2020 vložil predlog za izdajo začasne odredbe in predlagal, da se začasno uredijo razmerja med udeleženci tega postopka. Njegovemu predlogu je bilo delno ugodeno in je sodišče dne 24.6.2020 izdalo začasno odredbo, s katero je uredilo stike med predlagateljem in mladoletno deklico, ki naj bi potekali vsak drugi vikend in nasprotni udeleženki prepovedalo prehod državne meje z mladoletno deklico, vendar se začasna odredba ni izvrševala. Predmetni nepravdni postopek se je začel s predlogom predlagatelja z dne 6.7.2020, ko je pri Okrožnem sodišču v Kopru vložil predlog za razvezo zakonske zveze in zaupanje mladoletne hčerke v varstvo in vzgojo ter za ureditev stikov in določitev preživnine. Na predlog Centra za socialno delo Južna Primorska (v nadaljevanju CSD) je sodišče dne 7.6.2021 izdalo še začasno odredbo, s katero je uredilo stike med predlagateljem in mladoletno deklico tako, da se ti izvajajo preko videokonference ob prisotnosti strokovne delavke CSD, ob sredah med 16.30 in 17.00 uro, in sicer prva dva meseca vsako drugo sredo, nato pa vsako sredo. Začasna odredba velja 9 mesecev, šteto od izvedbe prvega stika. Iz podatkov spisa izhaja, da se je stik preko video konference izvedel in 30.6.2021.

3Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče odločilo, da ni (več) pristojno za odločanje v predmetni zadevi (I. točka izreka) in predlog predlagatelja zavrglo (II. točka izreka). Svojo odločitev je oprlo na 7. člen Konvencije o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok (v nadaljevanju MKSOVO). Ugotovilo je, da ni pristojno za odločanje o zahtevku predlagatelja glede varstva in vzgoje, stikov in preživnine za mladoletnega otroka. Prav tako ni pristojno za odločanje o zahtevku za razvezo zakonske zveze, saj se mora slednji neizogibno obravnavati skupaj z zahtevkom glede varstva in vzgoje, stikov ter preživnine, kot to izhaja iz 85. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1). V razlogih sklepa je še pojasnilo, da je za odločanje o zahtevkih pristojno sodišče v Rusiji, kjer je običajno bivališče otroka.

4Zoper sklep se pritožuje predlagatelj po pooblaščenki. Uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi in zadevo vrne v ponoven postopek. Opozarja, da je takoj, ko je izvedel, da se je nasprotna udeleženka preselila v Rusijo, sprožil postopek z vlogo za vrnitev otroka na podlagi Konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok (v nadaljevanju Konvencija), ki je do sedaj ni umaknil in je sodišče napačno ugotovilo, da ker ni sprožil sodnega postopka v Rusiji, postopek za vrnitev otroka ni več v teku. Vloga, ki jo je predlagatelj vložil na centralni organ v RS in ki jo je ta posredoval na centralni organ v Rusiji, je bila vložena na predpisanem obrazcu. Ker je namen Konvencije olajšati vrnitev otroka in skrajšati postopke, je ta le mrtva črka na papirju, če mora predlagatelj še sam sprožiti sodni postopek v Rusiji. Neustrezna ureditev v Rusiji tudi ne more in sme iti v breme predlagatelja, ki je začel ustrezen postopek po Konvenciji.

Predlagatelj pa je v Sloveniji sprožil tudi kazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja odvzema mladoletnega otroka, ki ni bil ustavljen in še teče. Namen kazenskega postopka pa ni samo kaznovanje matere zaradi protipravnega odvzema otroka, temveč tudi omogočiti vrnitev otroka očetu. V zvezi z navedenim pritožnik izpostavlja vsebino tretjega odstavka 190. člena Kazenskega zakonika, ki pravi, da če sodišče izreče pogojno obsodbo, lahko naloži storilcu, da mora mladoletno osebo izročiti upravičencu ali omogočiti uresničitev izvršljive odločbe glede mladoletne osebe. Poleg navedenega pa je tudi obravnavani nepravdni postopek namenjen vrnitvi otroka predlagatelju, saj predlagatelj zahteva prav to.

Tudi sicer je po mnenju predlagatelja bistveno, da je bila ob vložitvi zadevnega predloga podana pristojnost slovenskega sodišča. V zvezi s tem se sklicuje na vsebino 89. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) in sklep VSL IV Cp 882/2020 z dne 5.8.2020. Po mnenju predlagatelja bi se lahko uporabljala pristojnost po MKSOVO šele takrat, ko bi predlagatelj sprožil ta postopek, ko bi otrok že pridobil običajno bivališče v drugi državi in tam živel najmanj eno leto.

Z izpodbijano odločitvijo je sodišče kršilo predvsem pravice otroka, ki očeta v živo ni videl že eno leto in pol. Ne more se znebiti občutka, da je bil cilj sodišča, da se čim prej znebi zadeve, v kateri bo težko priti do odločitve. Predlagatelj je s težavo vzpostavil videokonferenčne stike z otrokom, ki tečejo po spremenjeni začasni odredbi, uspel je narediti nek napredek, kljub jasnemu onemogočanju stikov s strani nasprotne udeleženke, sedaj pa bi bili ti stiki, zaradi napačne odločitve sodišča, prekinjeni.

Na podlagi vsega zgoraj navedenega predlagatelj meni, da niso izpolnjeni pogoji za zavrženje predloga. Izpostavlja pa, da ima mladoletna deklica še vedno prijavljeno stalno bivališče v [...], da nikoli ni dal privolitve, da se otrok stalno prijavi kje drugje, da ga je nasprotna udeleženka ugrabila, da je bil aktivno udeležen pri vzgoji otroka in za družino skrbel le on, da ima deklica še vedno stike s Slovenijo in slovenskim jezikom, saj ima videokonferenčne stike s svojo polsestro. Prav tako ne drži, da bi bil predlagatelj nasilen do matere in otroka, to je le konstrukt, ki ga je skovala nasprotna udeleženka. Nelogična je navedba sodišča, da je nasprotna udeleženka otroka odpeljala zato, da bi poskrbela za zaščito hčerke in njenih koristi. Poskrbela je za svoje interese in si v Rusiji ustvarila novo življenje z novim partnerjem. Kaj sodišče meni z navedbo, da vzpostavitev prejšnjega stanja, deklici ne bi bila v korist, pa je v celoti nerazumljivo. Sodišče ocenjuje, da bi bilo v nasprotju z dekličinimi koristmi, da bi se sojenje ob ugotovljeni spremembi običajnega bivališča deklice še naprej odvijalo v Sloveniji. Taka odločitev pa je ravno v nasprotju s koristmi otroka, ko so se s težavo vzpostavili videokonferenčni stiki preko CSD, ko mati otroka ves čas načrtno odtujuje. Koristi otroka so zaradi odločitve sodišča resno ogrožene, ker se bodo v primeru pravnomočnosti odločitve stiki med očetom in hčerko določeni z začasno odredbo, morda celo za zmeraj, prekinili. Sodišče je napačno uporabilo tudi 85. člena ZNP-l, saj velja ravno obratno kot pravi, in sicer se mora odločanje o zahtevku glede varstva in vzgoje, stikov in preživnine, obvezno obravnavati skupaj z zahtevkom za razvezo zakonske zveze (ne obratno), saj je namen tega določila izpeljan iz 98. člena Družinskega zakonika. Namen te določbe je preprečiti situacije, ko bi se zakonci, ki imajo skupne otroke ločili, ne da bi uredili vprašanja, ki se tičejo skupnih otrok po razpadu zveze in bi bile zaradi tega koristi otrok ogrožene. Predlagatelj zato meni, da sodnica, ki je izdala izpodbijani sklep, v tej zadevi ne more več soditi. Uveljavlja plačilo stroškov pritožbenega postopka.

5Na pritožbo je po pooblaščenki argumentirano odgovorila nasprotna udeleženka. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa. Uveljavlja plačilo stroškov pritožbenega postopka.

6Pritožba ni utemeljena.

7Pritožbeno sodišče je že v svoji odločbi IV Cp 632/2021 z dne 18.1.2022 pritrdilo zaključku prvostopenjskega sodišča, da gre v obravnavanem primeru za nepravdno zadevo z mednarodnim elementom, ki sodi na področje uporabe MKSOVO. Prvostopenjsko sodišče je pri presoji vprašanja pristojnosti pravilno izhajalo iz določb tega predpisa in ne držijo pritožbene trditve o napačni uporabi materialnega prava. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na sodno prakso, in sicer na zadevo IV Cp 882/2020, ki je za to zadevo povsem neuporabna. Pritožbeno sodišče poudarja, da v tej zadevi ni srž problema ali je bilo sodišče ob vložitvi predloga sploh pristojno, saj je to nedvomno bilo¹, pač pa ali so podani pogoji iz MKSOVO, izpolnitev katerih rezultira v tem, da sodišče RS ni več pristojno² za odločanje v tej zadevi. Kot je pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče so okoliščine, v katerih se pristojnost spremeni in prenese na organ države, v katero je bil otrok nezakonito odpeljan ali v kateri je bil nezakonito zadržan, določene v 7. členu MKSOVO, in sicer so to:

-otrok je pridobil običajno bivališče v drugi državi (1)

in

-otrok biva v tej drugi državi vsaj eno leto, potem ko je oseba, institucija ali drug organ s pravico do varstva in vzgoje izvedel ali bi moral izvedeti za kraj, v katerem je otrok (2)

in

-ni več v postopku nobena zahteva za vrnitev otroka, vložena v tem obdobju (3)

in

-se je otrok že vključil v svoje novo okolje (4).

8Prvostopenjsko sodišče je obstoj vseh pogojev po MKSOVO ugotavljalo in v zvezi s posameznimi okoliščinami tudi podalo izčrpno utemeljitev v točkah 7 do 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

9V zvezi z izpolnjevanjem pogojev (1) in (4) je pritožbeno sodišče že v svojem sklepu IV Cp 632/2021 pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča, zaradi katerih je to štelo, da je deklica pridobila običajno prebivališče v drugi državi in razlogom zaradi katerih je sodišče štelo, da se je deklica vključila v novo okolje. V ponovljenem postopku je sodišče še obširneje in temeljiteje pojasnilo izpolnjevanje teh dveh pogojev. Da je predlagatelj za okoliščino, da mld. A. A. biva v Ruski federaciji izvedel v decembru 2020, je sodišče ugotovilo na podlagi vlog samega predlagatelja. Sicer pa samega zaključka, da mld. A. A. biva v Ruski federaciji več kot eno leto (pogoj (2)) od tedaj, ko je bil predlagatelj seznanjen s krajem bivanja otroka, pritožnik niti ne izpodbija.

10Kar se tiče pogoja (3) in sicer, da ni več v postopku nobena zahteva za vrnitev otroka vložena v tem obdobju, skladno s 7. členom MKSOVO pa je na podlagi poizvedb prvostopenjskega sodišča mogoče zanesljivo zaključiti, da je predlagatelj vložil le zahtevo na pristojno ministrstvo RS, kot centralni izvršilni organ, ni pa vložil zahteve za vrnitev otroka pred pristojnim Ruskim sodiščem po tem, ko so mu bile posredovane vse potrebne informacije s strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju MDDSZ) Predlagatelj je res vložil vlogo na pristojno MDDSZ, vendar v nadaljevanju ni izkazal, da bi bil v teku postopek za vrnitev otroka, ki bi ga predlagatelj, potem ko so mu bile posredovane vse potrebne informacije s strani MDDSZ moral sprožiti pred pristojnim sodiščem v Rusiji. Kot izhaja iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki jih pritožnik niti ne izpodbija, MDDSZ ni prejelo niti odgovora predlagatelja na nobeno od poizvedb o odločitvi glede sprožitve postopka za vrnitev otroka pred pristojnim sodiščem v Rusiji. Svoje neaktivnosti predlagatelj ne more opravičevati s sklicevanjem na neustrezno ureditev postopka v Ruski federaciji, saj so mu bile s strani pristojnih organov jasno in določno obrazložene njegove naloge oziroma nadaljnji potrebni koraki, ki jih predlagatelj očitno ni naredil.

11Predlagatelju tudi ni mogoče pritrditi v delu, ko se zavzema za to, da je treba kot neizpolnitev pogoja pod točko (3) po 7. členu MKSOVO šteti dejstvo, da zoper nasprotno udeleženko pred Okrajnim sodiščem v Kopru teče postopek I Kpd 3856/2021 zaradi suma storitve kaznivega dejanja odvzema mld. osebe po 190. členu KZ-1. Kot je pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče v kazenskem postopku ne bo odločeno o vrnitvi otroka, zato ga ni mogoče šteti kot postopek za vrnitev otroka v smislu 7. člena MKSOVO. Res je v tretjem odstavku 190. člena KZ-1 določeno, da lahko sodišče v primeru, ko izreče pogojno obsodbo, storilcu naloži, da mora mladoletno osebo izročiti upravičencu ali omogočiti izvršitev izvršljive odločbe glede mladoletne osebe, storilcu odpusti kazen, kar pa ne pomeni, da je vložena zahteva za vrnitev otroka. Odločitev o morebitnem izreku pogojne obsodbe je odvisna od okoliščin, ki bodo ugotovljene v kazenske postopku in je v diskreciji sodišča. Neutemeljeno je tudi pritožnikovo sklicevanje na četrti odstavek 190. člena KZ-1, ki govori o možnosti odpusta sankcije v primeru prostovoljne izročitve mld. osebe upravičencu.

12Glede na vse zgoraj navedeno so tudi po prepričanju pritožbenega sodišča podani vsi štirje pogoji po MKSOVO in je zato pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da sodišče v Sloveniji ni (več) pristojno za odločanje v tej zadevi in je odločitev o zavrženju predloga pravilna.

13Pritožba predlagatelja torej ni utemeljena. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu sklepa ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. Zakona o pravdnem postopku³ - ZPP). Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na razloge, zaradi katerih je nasprotna udeleženka po mnenju predlagatelja zapustila skupno bivališče v Sloveniji in navedbe o tem, kdo je v času skupnega bivanja pretežno skrbel za otroka, niso pravno pomembne za odločitev, zato pritožbeno sodišče nanje ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14O stroških postopka za varstvo koristi otroka odloči sodišče po prostem preudarku (101. člen ZNP-1). Glede na naravo zadeve in ker nasprotna udeleženka z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k rešitvi zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Kot že pojasnjeno se je obravnavani nepravdni postopek začel že sredi leta 2020 in je sodišče v njem tudi že izdalo začasno odredbo glede stikov.
² Sodišče mora na mednarodno pristojnost, ki je procesna predpostavka, paziti ves čas postopka.
³ Zakon o pravdnem postopku se v tej zadevi uporablja na podlagi 42. člena ZNP-1.