VSL Sodba I Cpg 104/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnica mora tožencu povrniti 2470,50 EUR za stroške odgovora pritožbo, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od izteka navedenega roka do plačila.

Izpodbijana sodba

1Tožnica se pritožuje zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje tožencu kot tož­ničinemu nekdanjemu direktorju in družbeniku zavrnilo naložiti, naj v njeno stečajno maso na podlagi spregleda pravne osebnosti plača 456.050 EUR z obrestmi.

2Toženec v odgovoru na pritožbo nasprotuje njenim razlogom in utemeljenosti.

3Sodišče prve stopnje je presojo opravilo s stališča četrte alineje prvega odstavka 8. člena Zakona o gospodarskih družbah, ki kot izjemo od pravila, da z vsem svojim premoženjem za svoje obveznosti odgovarja družba, odgovornost zanje pripisuje družbenikom za primer, da „so v svojo korist ali v korist druge osebe zmanj­šali premoženje družbe, čeprav so vedeli ali bi morali vedeti, da ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam“. Ker so ti pojmi pomensko odprti (koristi so lahko raznovrstne, premoženje različnih oblik, več pojavnosti ima lahko tudi tudi njegovo zmanjšanje, saj se upoštevajo tudi opustitve, da bi se povečalo; različne so lahko okoliščine védenja – dejanskega ali dolžnega – o škodovanju upnikom z dejanji ali opustitvami v škodo družbinega premoženja; nenazad­nje je v določbi implicirana še vzročnost med družbenikovim ravnanjem v svojo ali tujo korist in oškodovanjem upnikov), bo presoja, ali je izjema podana, tipično odvisna od specifičnega prepleta množice dejstev, ki imajo pogosto naravo indicev (ti na obstoj dejstev iz okvirov pravkar navedenih pojmov posredno kažejo z večjo ali manjšo verjetnostjo). Ta dejstva bodo, obravnavana kot celota, težišče presoje morda lahko premaknila od pravila (ločitev premoženja družbe in družbenikov) k izjemi (odgovornost družbenika za obveznosti družbe). Tako je bilo tudi v tej zadevi. Primerno je zato najprej izčrpno povzeti dejansko stanje prvostopenjske sodbe.

4Ni sporno, da je bil do tožničinega stečaja toženec njen direktor in družbenik. Še prej, dokler ji ga leta 2017 ni prodal za 1,200.000 EUR, je bil imetnik njenega poslovnega deleža tudi B. B. Četrtino kupnine je prejel leta 2018, tožnica pa naj bi mu bila preostanek plačevala s 5000 EUR na mesec do konca leta 2022. Od julija 2014 obrokov ni več plačevala, prodajalec pa se je nazadnje le delno poplačal v izvršilnem postopku iz hipoteke, ki jo je imel na tožničini nepremičnini. Terjatev je ostala neplačana toliko, kolikor tožnica zdaj iztožuje za stečajno maso. Eno od izhodišč tožbe je nesporno dejstvo, da je bila 18. 7. 2013 na istem poslovnem naslovu kot tožnica ustanovljena družba A., d. o. o. Njena direktorica je postala toženčeva žena, edini družbenik pa toženčev tast.

5Sodišče je kot nezadostne, da bi tožnica z njimi dokazala zmanjšanje svojih premoženja in dejavnosti ter njun prenos na A., ocenilo izkaze poslovnega izida za A. za obdobje 1. 1.–31. 12. 2017 in bonitetni poročili portala bizi.si zanjo za obdobje 2007–2014 in za A. za leti 2013 in 2014. Prva od teh listin je po oceni sodišča kazala, ali ima družba dobiček ali izgubo, slednji dve pa gibanje dobička. Nobena naj ne bi dokazovala, da se je A. premoženje povečalo za toliko, kolikor se je tožničino zmanjšalo. Ti dokazi naj ne bi bili primerni za dokazovanje prenosa premoženja, saj naj za to ne bi bilo edino merodajno gibanje dobička, pač pa tudi število in uspešnost poslov. Presplošna naj bi bila trditev, da je pri poslovnem izidu tožnica „indeksno padala“, A. pa „indeksno rasel“. Tožnica naj ne bi bila konkretno pojasnila, na podlagi katerih postavk iz navedenih listin naj bi bilo treba sklepati na prenos premoženja in dejavnosti na A. Zavrnilo je tožničin predlog, da postavi izvedenca, saj naj bi šlo glede na pravkar povzeto trditveno gradivo za nedovoljeni informativni dokaz.

6Nadalje naj tožnica ne bi bila dokazala, da je A. prevzel njene posle, kupce, dobavitelje in dejansko nadaljeval njeno poslovanje. O tem je zaslišalo toženca ter tožničina nekdanja delavca C. C. in E. E., B. B. pa ne, ker naj bi najpozneje ob prodaji svojega deleža 2017 pri tožnici ne imel nobene funkcije več in tako nobenih neposrednih spoznanj o njenem poslovanju.

7Sodišče je ugotovilo, da v nasprotju s tožbenim zatrjevanjem tožničina nekdanja delavca E. E. in F. F. nista odšla delat k A., temveč k G. d. o. o., ki jo je ustanovila švedska družba M. E. E. ni potrdil niti tega (ker ni šel delat za A., o tem ni ničesar vedel), da bi bil A. posloval z istimi strankami kot tožnica.

8Sodišče je verjelo toženčevi izpovedbi, da sta bila glavna razloga tožničinega stečaja gospodarska kriza, ki je prizadela gradbeništvo in nanj naslonjeno tožničino dejavnost dobave in montaže avtomatskih vrat, ter B. B. izvršba, ki je blokirala tožničin račun.

9Na toženčevo in E. E. izpovedbo je oprlo ugotovitev, da je bila maloprej navedena švedska družba M. ena od glavnih tožničinih dobaviteljic, dokler z njo ni prenehala poslovati in je vse poslovanje prenesla na svojo prav tako že navedeno novoustanovljeno družbo hčer (G. Slovenija). Pri njej sta E. E. in F. F. delala isto kot prej za tožnico. Iz istih izpovedb je sodišče še ugotovilo, da je tudi nekdanji tožničin delavec L. L. ustanovil družbo I., ki je v celoti prevzela trženje s K. SpA, drugo predtem glavno tožničino dobaviteljico. Tožnica je s tem izgubila tri učinkovite delavce (ki se niso prezaposlili pri A.) ter vse prihodke iz poslov z navedenima švedsko in italijansko dobaviteljico.

10Iz izpovedbe C. C., nekdanjega tožničinega delavca, ki pa je odšel k A., in toženčeve izpovedbe je sodišče ugotovilo, da se A. ukvarja z drugačno dejavnostjo, kot se je tožnica. Izvaja majhne projekte (vhodna vrata manjših strank) in servis, medtem ko je tožnica izvajala velike projekte, kot je City center v ..., sodelovala z velikimi strankami, kot sta N. in F., ter montirala večja in vrtljiva vrata. A. sodeluje z dobaviteljema L. in X., s katerima tožnica ni sodelovala.

11C. C. je nadalje potrdil, da je pri tožnici skrbel za oblikovanje spletne strani, isto pa je počel tudi pri A., kjer je med drugimi fotografijami z interneta uporabil tudi fotografijo s tožničine spletne strani. Osredotočal naj bi se bil sicer predvsem na to, da niso bile vidne blagovne znamke vrat, ne pa kdo je dobavil in vgradil vrata s fotografij.

12C. C. je tudi zanikal, da bi se bil leta 2016 na ... ulici na sestanku s stranko J., za katero je nastopal H. H., najprej izdajal za tožničinega predstavnika in se šele naknadno razkril kot A. predstavnik. A. je ta posel dobil, zanj pa se je po C. C. izpovedbi potegoval tudi B. B. v imenu že navedene družbe I. Sodišče je zaključilo, da tožnica ni dokazala, da bi se bil A. delavec izdajal za njenega predstavnika.

13Tožničino premoženje in posli so se torej po presoji sodišča zmanjšali zaradi gospodarske krize, izgube dveh pomembnih dobaviteljev, odhoda pomembnih delavcev h konkurenčnim družbam (mednje ni spadal tudi A.), kjer so nadaljevali isto delo kot prej pri tožnici in z istimi dobavitelji kot prej ona.

14Tožnica ni dokazala prenosa premoženja na A. niti s tem, da je maja 2015 izvršitelj v okviru izvršilnega postopka, ki ga je bil zoper tožnico sprožil B. B., prišel rubit njene premičnine, na njenem poslovnem naslovu pa naletel na A. uslužbenko, ki mu je razkazala tožničine prostore. Sodišče se je oprlo na toženčevo izpovedbo, da sta tožnica in A. sicer poslovala z istega naslova, toda v različnih prostorih, in kot bistveno na dejstvo, da je A. tožničine prostore najemal in ji za to plačeval najemnino. S tem torej ni bil dokazan prenos premoženja in poslov kot tudi ne izvajanje iste dejavnosti z istimi delavci in dobavitelji.

15Sodišče je v nasprotju s tožničinimi navedbami, da je toženec od ustanovitve A. leta 2013 njene posle in premoženje prenašal nanj, ugotovilo, da držijo toženčeve trditve, da se je do konca trudil odplačati B. B. dolg, saj to med drugim potrjuje pogodba o servisiranju in vzdrževanju vrat, ki jo je februarja 2015 za tožnico podpisal z družbo F. Isto je po oceni sodišča dokazoval dogovor iz maja 2015 med B. B. in tožnico, da bo s prodajo njene nepremičnine delno poplačan s 65.000 EUR. Sodišče je za prepričljivo ocenilo toženčevo izpovedbo, da ni imel namena preprečiti B. B. poplačila. To naj bi med drugim potrjevali še konto kartica tožničinih plačil B. B. in obvestili o zavrženju B. B. ovadb zaradi neobstoja zakonskih znakov kaznivih dejanj oškodovanja tujih pravic in poslovne goljufije.

16C. C. in toženec sta končno zanikala, da bi A. posloval z istimi podizvajalci (družbami B., C. in E.) ali kupci kot prej tožnica.

17Tožnica ni dokazala, da bi bil samo B. B. ostal nepoplačan, medtem ko naj bi bili ostali upniki, kot so Banka, K. SpA itn., v celoti poplačani, kar je toženec zanikal. Tožnico zastopa stečajna upraviteljica, vendar s terjatvami, prijavljenimi v stečaju, ni seznanila sodišča.

18Po oceni sodišča toženčevo ravnanje potemtakem ni bilo protipravno in ni mogoč zaključek, da bi tožnica poslovala bolje, če A. ne bi bil ustanovljen.

Presoja pritožbenega sodišča

19Za presojo tožničine pritožbe je bila praktično najpomembnejša določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), da pritožbeno sodišče „preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi“, medtem ko na lastno pobudo pazi samó na pravilno uporabo materialnega prava in na nekatere izrecno naštete kršitve določb pravdnega postopka. Med njimi ni – kar je za to zadevo tudi še praktično zelo pomembno – tiste po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da stranki „z nezakonitim postopanjem sodišča […] ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem“, tipično v primeru neutemeljene neizvedbe dokaza, ki ga je bil predlagal pritožnik. Pritožbeno sodiš­če tako v zadevi ne razsoja, kakor da prvostopenjske sodbe in njenih zaključkov in odločitev, na katerih temelji, ne bi bilo (de novo). Da bi v pravkar citiranih ok­virih imel kakršnekoli možnosti za uspeh, mora pritožnik svoje razloge najprej določno utemeljiti. Pritožnica zato v tem delu pritožbe zgolj s sugestivnim in živopisnim grajanjem, pri katerem se je namesto na analizo zanašala na retoriko (in s katerim je poleg tega tudi prestopila meje primernega pri očitkih, kot so ti, da se sodišču prve stopnje „stopi srce za toženca“, da je na njegovo sprenevedanje „nasedlo“ in da je določen del obrazložitve „popolni nonsens“), ni mogla uspeti – in to ne samo glede odločitve o pritožbi, temveč da bi sploh lahko dobila vsebinski odgovor pritožbenega sodišča na svoje očitke sodišču prve stopnje.

20Pritožbeni očitek mora biti tudi asertiven in ne eventualen. Ni zato mogel uspeti pritožničin zgolj nakazani očitek, da domnevno „ekstremno“ skromni dokazni postopek pri tako vpadljivi toženčevi povezanosti z A. „morda lahko“ vzbudi dvom v videz nepristranskosti sodišča (ali je sodišče sestavljeno ali pa ravna tako, da to pri nevtralnih opazovalcih vzbudi razumne pomisleke zoper njegovo nepristranskost, se poleg tega presoja v okvirih 6. točke 70. člena ZPP, medtem pa se kršitev po 2. točki drugega odstavka 339. člena, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, nanaša na drugačne situacije in izrecno zgolj na tiste iz 1. do 5. točke 70. člena ZPP).

21Ni imel možnosti za uspeh očitek, da je sodišče prekršilo kontradiktornost, ker je zaslišalo toženca, ne pa tudi ne do konca poplačanega B. B. Sodišče prve stopnje je razložilo, zakaj te priče (priče in ne stranke; kontradiktornost – se pravi, enakopravno upoštevanje pri izjavljanju pred sodiščem – velja samo za stranki) ni zaslišalo, pritožnica pa se z njimi ni neposredno soočila. Ni navedla niti tega, kar je pri tovrstnem očitku osnovno: glede katerega od odločilnih dejstev naj bi bila predlagala zaslišanje te priče, s čimer si zato pritožbenega preizkusa po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogla zagotoviti.

22Navezujoč se na že povedano, da je kršitev po pravkar navedeni 8. točki opredeljena kot nezakonita preprečitev strankinega sodelovanja v postopku in da se to tipično nanaša na neutemeljeno neizvedbo dokazov, ki jih je predlagala, je še treba spomniti, da po enotnem pojmovanju pravne teorije in prakse obstaja nabor utemeljenih razlogov, iz katerih sodišče izjemoma ne mora izvesti predlaganega dokaza (tipično: kadar se dokazni predlog ne nanaša na odločilno dejstvo, je prepozen, dejstvo že dokazano z drugimi dokazi …). In če pritožnik ne izpelje ustrez­no svojega očitka (na primer s tem, da izkaže, da je predlagal dokaz za ugotovitev dejstva, ki je bilo za prvostopenjsko sodišče odločilno, pa ga to brez obrazložitve ali iz nedopustnih razlogov ni izvedlo, dejstva pa ni štelo za dokazano), bodo prvostopenjski dejanski zaključki obveljali.

23Tega bremena pritožnica ni zmogla nositi, ko je trdila, da če bi sodišče „izvedlo vse predlagane dokaze, bi bržkone ugotovilo“, da je toženec leta 2013 ustanovil A. (ugotovitev sodišča prve stopnje je bila drugačna: po njegovem A. ni ustanovil toženec) ter nanj prenesel zaposlene, know-how, poslovne part­nerje, opremo itd. (glede vsega tega prvostopenjska sodba vsebuje razloge o nas­protnem). Pritožnica bi bila morala za vsak neizveden dokaz posebej navesti vsaj to, za dokazovanje katerega dejstva ga je predlagala.

24Pritožnica je nadalje trdila, da sta edini zaslišani priči izpovedovali „konfuzno“ in v resnici njej v korist, sodišče pa naj bi bilo njuni izpovedbi interpretiralo v toženčevo korist. Pritožbenim razlogom glede C. C. pritožbeno sodišče ne pritrjuje. Sodišče prve stopnje ni „nasedlo na floskulo priče C. C.“, ker je ta to, da je pri izdelavi A. spletne strani jemal naključne fotografije s spleta, primerjal s tem, da bi, če bi oglaševal sadje, izbral fotografije jabolk, neoziraje se na to, čigava so. To je morda bilo neiskreno, ni pa bilo nejasno ali zmedeno (konfuzno). V vsakem primeru sodišče pri dokazni oceni tega zaslišanja (prim. 62. točko obrazložitve njegove sodbe) ni zanemarilo, da je priča pri zbiranju fotografij za A. spletno stran uporabila tudi fotografijo s tožničine strani, vendar je sprejelo, da se je priča osredotočala na to, da na fotografijah ne bi bilo videti blagovnih znamk izdelovalcev vrat (kar bi bilo v takšnih okoliščinah lahko povsem razumno ravnanje in je zato lahko bilo tudi sprejemljivo pojasnilo za sodišče prve stopnje). Pri svoji oceni je tudi upoštevalo, da se je priča odločila tudi za fotografijo vrat trgovine D., ki ni bila niti tožničina niti A. stranka. Njeno zaslišanje je bilo po oceni sodišča prve stopnje potrjeno tudi s toženčevim (kar je po naravi stvari res manj trdna opora) ter z listinami, ki prikazujejo tožničine in A. spletne strani, ki po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča vsebujejo naključen izbor fotografij različnih tipov vrat brez vidnih blagovnih znamk. Skratka, prvostopenjska dokazna ocena je bila celovita in razumna in je pritožbeni razlogi ne omajejo.

25Ne omajejo je niti razlogi v zvezi s pričo E. E. Pritožbeni citati njegove izpovedbe dejansko kažejo, da se je nekoliko zmedel ob podobnih tožničini in A. firmi, vendar pa seže pritožničino mnenje, da nosi ta del izpovedbe v sebi ključ za ugoditev tožbi, veliko predaleč. Tako je po presoji pritožbenega sodišča že zato, ker se del izpovedbe, ki ga tožnica citira in v katerem je E. E. rekel, da je prvič izvedel za tožničino „preimenovanje“ (ki ga nesporno sploh ni bilo), ko je videl nekakšen „kombi na gradbišču“ (najbrž z napisom A.), povsem dobro in brez vsakršnega „trenja“ ujema s prvostopenjskimi ugotovitvami na podlagi E. E. izpovedbe: ker je od tožnice odšel delat k G. ne pa k A., ni mogel potrditi tožbeno zatrjevanega A. poslovanja z istimi strankami kot tožnica. Pritožbeno zatrjevanje, da je bila na trgu splošna zmeda (v nasprotju s pritožbenim stališčem E. E. izpovedba za to ni bila dober pokazatelj, saj E. E. glede na pravkar povedano sploh ni bil reprezentativen predstavnik A. poslovnih partnerjev) ter da je A. uporabljal iste kombije kot tožnica, imel iste zaposlene in izvajal iste storitve, se bistveno razlikuje od dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožnica pa s tem v zvezi ni tako, kot je bilo treba, da bi si bila lahko zagotovila njihov vsebinski preizkus, uveljavljala domnevnih napak prvostopenjskega sodišča pri ugotavljanju dejstev ali njegovih procesnopravnih napak.

26Pritožnica ne uveljavlja utemeljeno niti kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V 65. točki obrazložitve izpodbijane sodbe namreč nikjer ne piše, da bi v kateri od dokaznih listin pisalo nekaj, kar tam dejansko ne piše. Samo to je resnična vsebina te praktično redke postopkovne kršitve, ki je pritožnica v resnici sploh ne zatrjuje.

27Pri njenem gre po vsebini za očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ne bi naj namreč bilo mogoče izničiti domnevno velike pomenljivosti dejstva, da je izvršitelju maja 2015, ko je prišel rubit tožničine premičnine, njene prostore razkazala A. uslužbenka, s sklicevanjem na to, da se je to lahko pripetilo zato, ker je tožnica A. na svojem poslovnem naslovu oddajala poslovne prostore – najemna pogodba, ki jo je v spis izročil toženec, je namreč iz leta 2016 in se nanaša na najem v tistem letu. Vendar pa sodišče, ki se je sklicevalo tudi na navedeno pogodbo (pod B 51), ni zapisalo, da bi šlo pri njej za pogodbo iz kakšnega zgodnejšega leta, kot je dejansko datirana, temveč jo je skupaj s še petimi drugimi (sklicevalo se je namreč še na množico pogodb iz let 2012–2014 v svežnju pod B 48–53) uporabilo kot dokaz, da je tožnica svoje prostore dejansko oddajala različnim najemnikom (ne da bi bilo razčlenjevalo časovne razsežnosti vsakega od najemnih razmerij). Pač pa je na tej podlagi tem lažje (in po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno) sprejelo toženčevo in C. C. izpovedbo, da dogodek z izvršiteljem nima tolikšnega pomena, kot mu ga želi pripisati tožnica, saj ga relativizira dejstvo, da je A. pri tožnici prostore najemal in ji plačeval najemnino. To je po presoji pritožbenega sodišča zadostovalo za dejanski zaključek na prvi stopnji, da tisti dogodek ne dokazuje s kakšno posebej veliko močjo prenosa premoženja ali dejavnosti s tožnice na A. In nenazadnje je še tembolj tako zato, ker toženec v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da je že v odgovoru na tožbo na 17. strani zatrjeval, česar tožnica do vključno prvega naroka ni prerekala, da je imel A. z njo več najemnih pogodb, od katerih je bil takrat priložil samo zadnjo z dne 24. 3. 2016, ki velja za obdobje 1. 4.–30. 9. 2016, in ob tem še kontno kartico o A. plačilu najemnin tožnici tudi že v letu 2015.

28Pritožbeno sodišče ne pritrjuje pritožnici, da je „nerazumljiv“ (v smislu napačen ali nevzdržen) zaključek prvostopenjskega sodišča iz 66. točke njegove obrazložitve, da ker je bil toženec tudi sam eden od njenih upnikov, ne bi bilo smiselno, da bi bil tožnico namerno spravil v stečaj. Pritožnica grajo izpeljuje – nedoslednost, ki se označuje z izrazom petitio principii – iz nedokazanih dejstev, da je a) toženec ustanovil družbo, ki se ukvarja z b) isto dejavnostjo kot ona. Sicer pa je sodišče prve stopnje z navedenim argumentom samo podkrepilo svoj glavni argument, da se je toženec do zadnjega trudil poplačati B. B. dolg, saj je še leta 2015 (A. je bil ustanovljen 2013.) za tožnico sklenil pogodbo o servisiranju in vzdrževanju vrat z družbo F.

29Niso nevzdržni niti prvostopenjski zaključki o vzrokih tožničinega propada. Krize gradbeništva kot razloga za to ne ovrže že dejstvo uspešnega A. poslovanja, saj je sodišče ugotovilo, da družbi nista imeli enakih dejavnosti. Nadalje pritožnica pri tem, ko napada stališče (iz 68. točke prvostopenjske obrazložitve), da bi A. smel, če bi tako hotel, prosto sodelovati tudi s tožničinimi podizvajalci, ne napada tudi temelja navedenega prvostopenjskega stališča, in sicer da A. izvaja drugačno dejavnost z manjšimi posli in manjšimi strankami in vgrajuje drugačna vrata, kot jih je tožnica. Sodišče poleg tega ni ugotovilo, da bi bil A. dejansko sodeloval z nekdanjimi tožničinimi podizvajalci. Pritožnica je tu izhajala iz neugotovljenega dejanskega stanja in svoje graje, da sodišče ni zaslišalo direktorjev družb B., C. in E., ni izpeljala do konca, saj ni izkazala, da bi bila predlagala ta zaslišanja. Še nadalje v bistvenem ne drži, da bi bila dokazala, da je A. prevzel njene zaposlene in uporabljal isti spletni promocijski material. Sodišče ni ignoriralo tega, da je C. C. delal pri obeh družbah niti da je za A. spletno stran uporabil tožničino fotografijo, vendar je oboje postavilo v bolj niansiran kontekst: uporabljeno sporno slikovno gradivo je bilo del naključno zbranega gradiva, pomembni tožničini delavci E. E., F. F. in L. L. pa niso odšli delat k A., temveč k tožničini konkurenci (za katero so tudi opravljali enako delo kot prej za tožnico in je bil to eden od vzrokov njenega stečaja). Pritožnica ne more izpodbiti ugotovljenega dejanskega stanja zgolj z zatrjevanjem dejstev, ki niso bila ugotovljena („ni res, da se H. d. o. o. ni ukvarjal z »malimi« strankami“, „Tožena stranka je tako preprosto prepustila svoji ženi, da odnese velik in zdrav del posla.“), njeno pritožbeno prizadevanje, da jih uveljavi, pa je obstalo na pol poti: ko je grajala, da B. B. ni bil zaslišan, ni izkazala, da bi bila njegovo zaslišanje predlagala in konkretno o čem; ko je grajala, da niso bili zaslišani „zaposleni pri A.“, ni izkazala, konkretno kdo in konkretno o čem; ko je grajala, da sodišče „ni podalo poizvedbe na ZPIZ, kateri zaposleni so bili pri obeh družbah zaposleni“, ni izkazala, da bi bila takšen predlog podala – ničesar od tega pritožbeno sodišče ne preizkuša po uradni dolžnosti in ne raziskuje sámo po pravdnem spisu, zato je bilo vse navedeno pritožničina naloga in breme.

30Pritožnica zato tudi ne more uspeti z blanketnim očitkom, da je sodišče spregledalo njene trditve pod VII. točko pripravljalne vloge. Takšno napotilo je presploš­no, kar pa sama v pritožbi od tam povzema, po oceni pritožbenega sodišča niso indici tolikšne moči, da bi bistveno spremenili dejansko podlago izpodbijane sodbe. Četudi bi namreč držalo, da je tožnica svojo dobaviteljico G. (iz izpodbijane sodbe izhaja nekoliko drugače, da je tožničina nekdanja švedska dobaviteljica M. ustanovila G. d. o. o., in nanjo prenesla svoje prejšnje poslovanje s tožnico) zamenjala s programom dobaviteljev L. in O., s katerima naj bi bil A. nadaljeval sodelovanje, ne morejo preobrniti (med drugim ni jasen obseg in konkretna vsebina domnevno prevzetih „programov“) ovrednotenja okoliščin, ki kot celota vendarle ne kažejo zanesljivo na toženčevo zlorabo (prim. še na koncu te obrazložitve).

31Tudi v zvezi s poslom za družbo J. pritožnica svojih očitkov ne izpelje do konca. Iz razlogov, pojasnjenih v 63. točki prvostopenjske obrazložitve, je bilo utemeljeno sprejeti C. C. izpovedbo, da se pred H. H., ki je zastopal J., ni izdajal najprej za tožničinega, nato pa za A. predstavnika. Pritožnica v zvezi s temi dejanskimi zaključki sodišču očita, da „tega dogodka ni želelo raziskati do konca“, ob tem pa ne pove, katere še dokaze v zvezi s tem dogodkom je zaman predlagala; in še trdi, da zaključki sodišča temeljijo na konfuznem C. C. izpovedovanju, ne prikaže pa te domnevne konfuznosti s konkretnim sklicevanjem na ustrezne dele prepisa posnetka izpovedbe te priče.

32Prvostopenjsko sodišče naj nadalje ne bi bilo upoštevalo „celovite študije poslovanja obeh družb“, s čimer pritožnica najbrž označuje bonitetni poročili zase in za A., iz katerih naj bi izhajala „očitna korelacija“ padca njenega in rasti njegovega poslovanja. Sodišče prve stopnje je te listine upoštevalo, kot je že bilo povzeto zgoraj, v 5. točki te obrazložitve. Splošno znano korelacija (niti očitna) ne pomeni istega kot vzročnost, s tem pa se ujema obrazložitev sodišče prve stopnje, da navedena dokazila niso primerna za (neposredno, kot dodaja pritožbeno sodišče) dokazovanje prenosa premoženja in dejavnosti s tožnice na A., kajti prikazujejo zgolj gibanje dobička in izgube. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko obrazložitev v tem delu prav razumeti tako, da gre pri navedenih dokazilih kvečjemu za indic za prenos premoženja in poslov, ki pa ne pretehta nad močjo drugih še ugotovljenih dejstev, kot je bilo to, da se družbi nista ukvarjali z istimi posli. Uspeti ne more niti nadaljnji očitek iz tega sklopa, in sicer da sodišče navedenih „študij“ ni „dalo preveriti izvedencu ekonomske stroke“, saj se ta očitek neposredno ne sooči z že povzetimi (ravno tako v 5. točki te obrazložitve) razlogi za zavrnitev dokaza z izvedencem: glede na v sami prvostopenjski sodbi navedene okoliščine bi res šlo za poizvedovalni (informativni) dokaz, ki v zadevah, kot je ta, ni dovoljen, saj bi se z njim šele odkrivalo morebitna pravno odločilna dejstva, namesto da bi se vnaprej določno zatrjevana odločilna dejstva potrjevalo, kar je vloga vseh dokazov, tudi tistega z izvedencem.

33Kot je že bilo povzeto, prvostopenjska sodba ne pripisuje tožničinega stečaja izključno B. B. izvršbi, pač pa da je blokada računa v izvršbi, ki jo je on sprožil, k temu prispevala. Da si toženec ne bi bil prizadeval poplačati tudi tega dolga; da se je „preprosto odločil, da bo stečajnega upnika izigral“; in da kazenski ovadbi zoper toženca zaradi kaznivega dejanja povzročitve stečaja z goljufijo in nevestnega poslovanja nista bili zavrženi (in da „sodišče prve stopnje to ve“ ?), pa je prav vse v popolnem nasprotju z ugotovitvami na prvi stopnji, ne da bi bila v pritožbi prikazana kakšna napaka sodišča pri ugotavljanju dejanskega stanja ali vodenju postopka (v 69. točki obrazložitve se na primer sodišče sklicuje na dokazni prilogi A 43 in 44, kar je očiten pisni lapsus, saj sta pod prilogama B 43 in 44 obvestili okrajne državne tožilke in preiskovalne sodnice, da sta bili ovadbi za oškodovanje tujih pravic in za poslovno goljufijo zoper toženca zavrženi).

34Tudi očitki, da sodišče poleg B. B. ni zaslišalo „drugih ključnih prič“ ter da „ni izvajalo dokazov v smeri, da je pogodbo [tožnice z F.] prevzel A.“, in da bi bila to lahko potrdila A. direktorica (toženčeva žena) „oziroma vsaj kateri od vodij prodaje“ pri A., trpijo za istimi pomanjkljivostmi kot v že razloženih primerih: pritožnik v pritožničinem položaju bi bil moral izkazati, da je dokaz z zaslišanjem določene osebe (z imenom in priimkom, 236. člen ZPP) predlagal in glede katerih dejstev, pa ni bil deležen nikakršnega ali ne pravilnega pojasnila sodišča prve stopnje za zavrnitev predloga. Pritožnica tega ni storila.

35Po presoji pritožbenega sodišča ni šlo za nikakršen in zato tudi ne „najbolj bizaren“ spregled prvostopenjskega sodišča pri domnevnih nasprotujočih si toženčevih izjavah, da se z A. ni ukvarjal, pač pa ženi le občasno svetoval. To sicer načeloma lahko vzbuja skepso, vendar ta še ne zadostuje za preskok k zaključku, da se je toženec „sprenevedal“, ker da je „preko slamnatih oseb odprl novo družbo[, ki je] poslovala z istimi strankami in opravljala isto dejavnost, vse z namenom, da svojega bivšega partnerja ne bi izplačal“. Ločitev podjetniške dejavnosti zakoncev, kakršno je zatrjeval toženec, je načeloma mogoča, tožnica pa ni zmogla svojega trditvenega in dokaznega bremena, da je bilo v toženčevem primeru drugače. Tega ni mogla spreobrniti s svojim splošnim pristopom v pritožbi, ko je zgolj vztrajno ponavljala drugačno stanje, kot ga je bilo ugotovilo sodišče prve stopnje, ne da bi bila pokazala na njegove napake pri ugotavljanju tega stanja ali vodenju procesa.

36Sklepno je primerno pojasniti, da se samo po sebi razume (in iz njegove sodbe ne izhaja, da bi bilo prvostopenjsko sodišče to zanikalo), da obstajajo in so deloma očitne okoliščine, ki kažejo na možnost ali morda celo verjetnost toženčeve zlorabe tožnice (med drugim ni bil samo njen družbenik, temveč direktor, kar mu je dajalo veliko večji vpliv na njeno poslovanje; je tesno družinsko povezan z ustanoviteljem in direktorico družbe, ki je s podobno firmo, pod podobnim logotipom in v podobni panogi začela poslovati z istega poslovnega naslova; tožnica je končala v stečaju, A. pa je prosperiral; izhodiščno je zato mogoče privzeti toženčev motiv, da A. dobro uspeva, in se vprašati, ali nemara ne tudi na račun tožničinih upnikov; glede na njegove priložnosti se odpira tudi vprašanje, ali je morda kot A. dejanski poslovodja nekdanje tožničine posle samo nadaljeval „pod novo firmo“ in preko „slamnatih mož“). Vendar pa vse te okoliščine ob nadaljnjih, ki jih je sodišče prve stopnje tudi še ugotovilo (med drugim da je A. tožnici plačeval najemnino za uporabo njenih prostorov; da ni dokazan prenos njenih sredstev ali poslov nanj; da posli obeh družb niso bili enaki ter da si družbi nista konkurirali niti nista imeli enakih dobaviteljev, kupcev in podizvajalcev; da A. uspešno poslovanje ni bilo posledica tožničinega propada, saj so temu botrovali kriza gradbeništva, odhod treh pomembnih delavcev k neposredno konkurenčnim družbam, izguba dveh pomembnih dobaviteljic in blokada računov v izvršbi), niso zadostne, da bi utemeljile zlorabo. Da je zloraba zgolj možna, močno indicirana ali celo verjetna, ni dovolj.

37To stališče se dobro ujema z utemeljenim opiranjem prvostopenjskega sodišča (gl. 70. točko njegove obrazložitve) na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 430/2014 z dne 15. 5. 2014, v kateri je bilo poudarjeno: „Institut spregleda pravne osebnosti je […] uporaben le v izjemnih primerih, saj zanika temeljno načelo ločenosti pravne osebe in njenih članov. Obstajati morajo močni razlogi, da pretehtajo samostojno bit pravne osebe. […] Zato je zloraba pravne osebe temelj in bistveni razlog za uporabo tega instituta. […] V teoriji in praksi je sklad­no z navedenim uveljavljeno nesporno in trdno stališče, da je spregled pravne osebnosti res izjemna pravna posledica ob očitnih in hudih zlorabah, ki jih je mogoče pripisati članom pravne osebe.“ (7. točka obrazložitve, brez reprodukcije opomb z viri) Če torej ob okoliščinah, ki indicirajo zlorabo, soobstajajo resni indici v nasprotni smeri, spregled pravne osebnosti ne bo mogoč.

38Ker pritožbeni očitki niso bili utemeljeni in ker samo ni našlo napak, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP tož­ničino pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

39Toženčev odgovor na pritožbo je bil potreben, zato mu je sodišče druge stopnje (na podlagi prvega odstavka 165. člena ter prvega odstavka 154. in prvega odstavka 155. člena ZPP) v tožničino breme priznalo stroške za sestavo odgovora, povečane za DDV (po tarifni št. 22/1 ter prvem odstavku 6. člena in drugem odstavku 12. člena Odvetniške tarife), v znesku 2470,50 EUR (3375 točk x 0,6 EUR/točko x 1,22). Toženec je zahteval tudi povrnitev zakonskih zamudnih obresti od stroš­kov, ki mu jih je sodišče prisodilo skladno s pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006.