VSL Sodba I Cp 251/2023

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Tožnika od toženca zahtevata plačilo odškodnine za škodo, ki jima je po njunih trditvah nastala s tem, ko je toženec na parceli 225/12, k. o. ....,¹ postavil betonski oporni zid in pri tem posegel tudi v zemljišče tožnikov. Trdita, da jima je postavljen zid vse od leta 2010 do leta 2018, ko ga je toženec odstranil, onemogočal gradnjo stanovanjske hiše. Škodo predstavljajo povečani stroški gradnje ter izguba dohodka iz naslova oddajanja stanovanja, kar skupaj znaša 105.110,55 EUR. Po njunih trditvah je bilo protipravno tudi vkopanje kanalizacijskih cevi.

2Sodišče prve stopnje je s sodbo, ki jo je izdalo 4. 11. 2022, zahtevek tožnikov zavrnilo in tožnikoma naložilo, da tožencu povrneta 4.636,01 EUR pravdnih stroškov. Odločitev je oprlo na ugotovitev, da morebitna škoda, ki je tožnikoma nastala, ni v vzročni zvezi s postavljenim opornim zidom. Za škodo v zvezi z vkopano kanalizacijsko cevjo toženec ni pasivno (stvarno) legitimiran.

3Tožnika se zoper odločitev pritožujeta. Uveljavljata pritožbena razloga po 1. in 2. točki 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata razveljavitev odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Uvodoma navajata, da sta parcelo 225/89 kupila izključno za gradnjo stanovanjske hiše, kar je bilo tožencu znano. V nadaljevanju povzemata relevantne določbe prodajne pogodbe (1. in 8. čl.). Lokacijo škarpe je določil toženec, njegove drugačne trditve so prirejene. Z dejanskim potekom meje je bil seznanjen, kar obrazložita. Zavajanje pomenijo trditve o nujnosti dviga terena in višini škarpe. Dvig ni bil potreben. Mejni postopek je bil voden le zaradi zavlačevanja gradnje tožnikov. Šlo je za zlorabo pravic. Zavrnjen je bil tudi zahtevek toženca po 47. čl. Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Toženec ni spoštoval odločbe inšpekcije o odstranitvi škarpe z dne 15. 9. 2014 in se je celoten postopek njene odstranitve podaljšal na več kot sedem let. Njegov cilj je bil ohranitev škarpe za vsako ceno. V tem času tožnika nista mogla graditi in zaradi toženčevih manipulacij s škarpo še danes ne živita v lastni hiši. Morala bi se prilagoditi stanju, ki ga je protipravno povzročil toženec, na kar pa nista pristala. To bi pomenilo bistveno dražjo gradnjo in izgubo uporabne vrednosti in površine njune gradbene parcele. Škarpo je toženec odstranil 24. 10. 2018. Sporna škarpa je posegala v zemljišče tožnikov na vzhodni strani za 12 cm, na zahodni pa za 15 cm. V zemljišče tožnikov so bili vkopani tudi temelji škarpe v širini 60 cm.

Zaradi škarpe je bil oviran oziroma preprečen izkop gradbene jame za objekt, saj po gradbenih predpisih nista mogla zadostiti zahtevi po varnem izkopu. Obstajala je realna nevarnost zrušenja škarpe in s tem nastanka škode. Tega tveganja tožnika nista bila pripravljena prevzeti. Z aktivnostmi, povezanimi z gradnjo, sta zato nadaljevala po zaključku pravde P 124/2014 in pridobila gradbeno dovoljenje. Med temi aktivnostmi sta ugotovila številne napake in pomanjkljivosti pri komunalni opremi, za katere je (vsaj posredno) odgovoren toženec. Tožnika sta v spis vložila tloris umeščenosti objekta v prostor. Na njem je označen tudi obod potrebnega izkopa gradbene jame (odebeljena rdeča prekinjena črta) in položaj temeljev škarpe (tanka rdeča prekinjena črta). Ta načrt kaže, da bi bilo pri izkopu poseženo v temelje škarpe, zaradi česar bi se ta lahko porušila, tožnika pa bi bila odškodninsko odgovorna najmanj v višini stroškov za njeno sanacijo. Primerjava s parcelo 225/88 ni na mestu, saj tam stoječa garaža ni podkletena in izkop gradbene jame ni bil potreben. Kanalizacijska cev, ki je napeljana po parceli tožnikov in za katero toženec trdi, da z njo nima nič, je v funkciji odvodnjavanja škarpe (zapisnik izvajalca del z dne 12. 7. 2011). Toženec je v času sodnih postopkov vztrajno opozarjal tudi na nevarnost porušenja njegove hiše. Izvedenec mag. A. A. je to trditev toženca v bistvenem delu zavrnil. Opozoril pa je na pomanjkljivo gradnjo škarpe, ki bi jo bilo treba stabilizirati, na določenih mestih je bila premaknjena in brez izkazane zadostne varnosti. Nevarnost zrušenja škarpe zaradi izkopa, ki ni enak tlorisu objekta, je bila zato podana.

V zvezi z očitki o neaktivnosti pri gradnji navajata, da sta takoj po koncu postopka P 124/2014 z aktivnostmi nadaljevala. Sta pa pri tem z Občino B. bila prisiljena iskati rešitve za odpravo napak pri komunalni opremi zazidalnega območja OPPN, ki so (vsaj posredno) nastale tudi zaradi ravnanj toženca kot soinvestitorja komunalne opreme na teh zemljiščih, a žal na škodo hitrosti postopka.

Sodišče je v tem postopku imenovalo izvedenko C. C., ki je izvedenka geotehnične stroke. Moralo bi imenovati (splošnega) izvedenca gradbene stroke. Izvedenka na nekatera bistvena vprašanja sploh ni odgovorila, češ, da niso iz njene stroke. Izvedensko mnenje ne temelji na dejstvih o vplivu zgrajene škarpe na gradnjo hiše tožnikov, zaključki so zato napačni. Izvedenka ni naredila nujne analize postavitve v prostor bodoče hiše tožnikov po veljavnem OPPN ter vpliva škarpe na gradnjo. Zmotno se je osredotočila le na ugotovitve o stabilnosti škarpe, ni pa upoštevala potrebnega obsega gradbene jame. Če bi določila dejansko lego objekta na parceli 255/89, bi lahko ugotovila, da bi izkop ob upoštevanju dopustnih naklonov brežine posegel v škarpo. Ogled je izvršila le vizuelno, opustila pa je preveritev urbanističnih pogojev gradnje hiše z vidika že zgrajene škarpe. Pri ogledu je sicer pravilno ugotovila, da stanje na terenu ni identično s stanjem, ki je predmet presoje v tem postopku, ni pa pojasnila, v čem se ta razlika odraža in kakšen vpliv bo imela na bodočo gradnjo hiše. Tako ugotavlja, da bo klet le delno vkopana, v OPPN pa je izrecno določeno, da bo klet vkopana v celoti. Pri preverjanju vpliva izkopa na zaledni konstrukciji je uporabila stabilnostno metodo, ni pa upoštevala izkopa, kot je predviden v skici - prerezu objekta. Izkop je predviden v globini 367,12 m (pravilno: 3,6712 m, op. sodišča). To pomeni, da ni upoštevala pravilnega odmika od parcelne meje (2,59 m). Stabilnost izkopane brežine je zato preverjala ob napačnih izhodiščih. Poteka roba izkopa gradbene jame sploh ni ugotavljala. V zaključku poudarja, da so temelji škarpe kar za 85 cm segali v parcelo tožnikov in bi pri izkopu gradbene jame po idejni zasnovi nedvomno posegla vanje, to pa bi povzročilo njeno porušenje. Škarpo bi bilo zato treba pred začetkom gradnje hiše za nemoteno izvedbo izkopa v celoti odstraniti. Enako velja glede stabilnosti hiše toženca. Izvedenka je zanemarila tehnične pogoje pri rušenju škarpe (uporabo udarnega kladiva, manevrski prostor za bager, odvoz ruševin, možne poškodbe na hiši toženca).

4Toženec na pritožbo tožnikov ni odgovoril.

5Pritožba ni utemeljena.

6Na kršitve po 1. odst. 339. čl. ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (2. odst. 350. čl. ZPP). Ta mora biti zato obrazložena. Pritožnik mora konkretizirano navesti, katera določba ZPP je bila kršena, pojasniti pa mora tudi glede česa in zakaj bi kršitev vplivala na pravilnost odločitve, ki je bila sprejeta. Konkretizirano mora pritožnik uveljaviti tudi morebitne kršitve po 2. odst. 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (med te spada tudi kršitev po 8. točki). Trditev o kršitvi procesnih določb o izvedencih, ki je pritožnik ni obrazložil,² tej zahtevi ne zadosti. Pritožbeno sodišče se zato do nje podrobneje ne opredeljuje.

7Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje odločitev o zavrnitvi zahtevka oprlo na zaključek, da med (sicer nedopustnim) ravnanjem toženca³ in zatrjevano škodo ni vzročne zveze. Tak zaključek je oprlo na mnenje C. C., izvedenke gradbene stroke - podpodročje geotehnika, ki ga je po dodatnih ustnih pojasnilih ob zaslišanju ocenilo za strokovno in konsistentno. Izvedenka je ugotovila (glej razloge v točki 12 izpodbijane sodbe), da oporni zid, ki ga je toženec postavil, ni oviral gradnje na sosednjem zemljišču; da bi linija prostega izkopa približno sekala spodnjo vogalno točko temelja zidu, kar pomeni, da se z izkopom v temelje ne bi posegalo in zato ti niso imeli nobenega vpliva na gradnjo, niti gradnja ne bi povzročila možnosti za porušenje zidu; in da z vidika zagotavljanja stabilnosti ob odstranjevanju zidu, ob dodatni previdnosti in zaščiti zaradi nevarnosti izleta kosov betona, hiša tožnikov ne bi bila v nevarnosti.

8Tožnika v pritožbi vztrajata, da gradnja pred odstranitvijo opornega zidu ni bila mogoča, saj bi izkop gradbene jame, ki ni enak tlorisu objekta, posegel v temelje zidu, to pa bi povzročilo nevarnost njegove porušitve. Mnenju izvedenke nasprotujeta in menita, da je nepravilno. Pritožbeno sodišče jima iz v nadaljevanju navedenih razlogov ne more slediti.

9Tožnika izvedeniškemu mnenju nasprotujeta najprej zato, ker ga je izdelala izvedenka gradbene stroke - podpodročje geotehnika. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da vprašanja, ki jih je sodišče postavilo izvedenki, niso izven strokovnega področja, s katerim se le-ta ukvarja, kar se je potrdilo z vsebino mnenja in ob zaslišanju. Na vsa odločilna vprašanja je namreč odgovorila.⁴

10Izvedeniškemu mnenju pritožnika ugovarjata tudi vsebinsko (točke 7.2 do 7.7). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre pri tem za (grob) povzetek mnenja, ki ga je izven tega postopka za pritožnika (in po njunem naročilu) izdelal izvedenec gradbene stroke D. D. (priloga A46). To mnenje sta tožnika priložila vlogi z dne 16. 8. 2022 (list. št. 121) in ga pritožbeno sodišče upošteva kot del njunih navedb, ki jih ponavljata v pritožbenem postopku. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da se sodišče prve stopnje do teh navedb vsebinsko ni opredeljevalo, ker je štelo, da so bile prepozne. Tožnikoma je namreč mnenje izvedenke C. C. vročilo skupaj pozivom po 286.a čl. ZPP, da morebitne pripombe predložita sodišču v roku 15-ih dni in z opozorilom, da bo sicer štelo, da z mnenjem soglašata. Tožnika sta rok, ki se je iztekel 1. 6. 2022, zamudila, saj sta sporne navedbe, v katerih vsebinsko oporekata izvedeniškemu mnenju, sodišču ponudila šele 16. 8. 2022, zamude pa nista z ničemer opravičila.

11Da je sodišče prve stopnje s takim postopanjem storilo postopkovno kršitev in kakšno, tožnika v pritožbi ne uveljavljata. Tako ne trdita, da bi bil poziv po 286.a čl. ZPP morda pomanjkljiv in bi sodišče prve stopnje zato njune pripombe moralo obravnavati in nanje odgovoriti. Ne trdita niti tega, da upoštevanje njunih (prepoznih) navedb ne bi zavleklo reševanja spora. Ker na kršitve, ki se nanašajo na izvajanje dokazov (in so bodisi relativne bodisi absolutne narave), pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, se v pravilnost opisanega postopanja sodišča prve stopnje ni spuščalo in je sprejelo zaključek, da so bile navedbe tožencev v vlogi z dne 16. 8. 2022 prepozne in zato neupoštevne. Nanje zato pritožbeno sodišče podrobneje ne odgovarja, niti jih ne upošteva pri presoji, ali je izdelano mnenje izvedenke C. C. pravilno in popolno.

12Pritožbeno sodišče ob dejstvu, da pravdni stranki mnenju izvedenke v dodeljenem roku nista ugovarjali, pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je mnenje izvedenke C. C. jasno, da v njem ni nasprotij in je tudi popolno. Izvedenka je odgovorila na vsa postavljena vprašanja, svoje odgovore pa dodatno obrazložila ob zaslišanju (glej razloge v točki 14 izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je zato svojo odločitev utemeljeno oprlo na to mnenje. Skica umeščenosti objekta z garažo v prostor (priloga A12 in A44), ki je bila priložena tožbi (in jo je upoštevala tudi izvedenka) in naj bi izkazovala obseg potrebnega izkopa in poseg v zgrajen podporni zid, ne vzbuja dvoma v pravilnost take presoje. Gre namreč za skico, ki je bila izdelana izven tega postopka, poseg, ki ga izkazuje, pa je bil sporen in je terjal sodelovanje izvedenke gradbene stroke. Slednja pa je, kot je bilo zgoraj že pojasnjeno, ugotovila, da izkop gradbene jame v podporni zid ne bi posegal, kljub zgrajeni hiši pa bi bilo (ob dodatnih varnostnih ukrepih) možno tudi rušenje zidu.

13Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikoma vzročne zveze med zatrjevano škodo in nedopustnim ravnanjem toženca ni uspelo dokazati, je po povedanem pravilen, posledično pa je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka. Za odškodninsko odgovornost morajo biti namreč sočasno izpolnjene vse zakonske predpostavke (poleg vzročne zveze tudi obstoj škode, nedopustno ravnanje ter odgovornost povzročitelja škode).

14Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom o zgrešeni pasivni stvarni legitimaciji v pogledu škode, ki naj bi nastala zaradi vkopanih kanalizacijskih cevi za meteorno vodo. Ob upoštevanju sklenjene poravnave pred Okrajnim sodiščem v Radovljici P 124/2014 (priloga B8), s katero sta pravdni stranki med drugim ugotovili tudi to, da toženec s to cevjo nima nič, je pritožbena trditev, da to ni res, brezpredmetna.

15Ostale pritožbene navedbe na odločitev ne morejo vplivati, saj gre v večjem delu za ponavljanje navedb o postopanju toženca in s tem za utemeljevanje protipravnosti njegovega ravnanja in odgovornosti, torej dveh predpostavk, katerih obstoj je sodišče prve stopnje ugotovilo in v pritožbenem postopku s strani toženca nista izpodbijani.

16Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. V tej odločitvi je že zajeta tudi odločitev o zavrnitvi zahteve za povračilo pritožbenih stroškov. Do njihovega povračila tožnika, saj s pritožbo nista uspela, nista upravičena (prvi odstavek 154. v zvezi z 165. členom ZPP).

¹ Pritožbeno sodišče v nadaljevanju opušča navedbo katastrske občine, saj se vse parcele, ki bodo omenjene, nahajajo v k. o. ...
² V pritožbi oporekata le pravilnosti izdelanega mnenja.
³ Sodišče prve stopnje se je najprej ukvarjalo z vprašanjem nedopustnosti toženčevega ravnanja, to je, ali je toženec s tem, ko je v letu 2010 na meji med parcelo 225/12, ki je v njegovi lasti, in parcelo 225/89, ki je v solasti tožnikov, zgradil oporni zid, ravnal nedopustno. Ugotovilo je, da je z opornim zidom na vzhodni strani v parcelo tožnikov posegel za 12 cm, na zahodni strani za 15 cm, vanjo pa so za 60 cm segli tudi temelji zidu. Zid je dimenzijsko odstopal tudi od pogojev v gradbenem dovoljenju (namesto 1,5 m je bil mestoma visok 3 m). Po tem, ko je izkoristil vse možnosti za ohranitev zidu (tako v upravnem kot sodnem postopku), je toženec zid 24. 10. 2018 odstranil. Sodišče prve stopnje je na tej podlagi zaključilo, da je bila postavitev opornega zidu protipravna, nedopustnosti svojega ravnanja pa se je toženec tudi zavedal.
⁴ Ker očitka o tem, da izvedenka na nekatera bistvena vprašanja ni odgovorila, tožnika v pritožbi nista konkretizirala, bolj konkreten odgovor ni mogoč.