UPRS Sodba I U 1024/2020-12

Tožba se zavrne.

1Radiotelevizija Slovenija (v nadaljevanju RTV) je z izpodbijanim sklepom na podlagi 393. in 143. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) odločila, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba dolgovanega zneska iz naslova neplačanega prispevka za programe RTV Slovenija (v nadaljevanju RTV prispevek) po odločbi o obveznosti plačila RTV prispevka za leto 2018 št. 61248118-02651146-01 z dne 9. 5. 2019, ki je postala izvršljiva dne 12. 6. 2019, in sicer glavnice v višini 153,00 EUR, zamudnih obresti v višini 18,47 EUR in stroškov izvršbe v višini 10,00 EUR, skupaj torej 181,47 EUR, z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi, ki se obračunajo od dne izdaje tega sklepa do dne plačila posamezne obveznosti. Z izpodbijanim sklepom je RTV še določila, da se davčna izvršba opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnik na računu pri A., d.d.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa RTV pojasnjuje, da ima odločba št. 61248118-02651146-01 z dne 9. 5. 2019 pravno naravo izvršilnega naslova, z njo pa je bilo tožniku naloženo plačilo neplačanih RTV prispevkov. Postopek izterjave RTV prispevka skladno z določbo 393. člena ZDavP-2 uvede in vodi RTV, in sicer po določbah ZDavP-2. Ta v 143. členu določa, da se davčna izvršba začne z izdajo sklepa o davčni izvršbi, po določbi 96. člena ZDavP-2 pa se za nepravočasno plačane obveznosti obračunavajo tudi zamudne obresti. V nadaljevanju RTV še pojasnjuje, katera denarna sredstva so izvzeta iz davčne izvršbe.

3Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. V obrazložitvi povzema vsebino izpodbijanega sklepa in tožnikove pritožbe. Pojasnjuje, da gre v obravnavanem primeru za davčno izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, odločbe, ki je opremljena s potrdilom o izvršljivosti. Navedbe, s katerimi tožnik ugovarja sami obveznosti plačila RTV prispevka (da ne gleda in posluša programov RTV Slovenija oz. da ne koristi njihovih storitev ter da ni bil izveden noben pravdni postopek), so za predmetni postopek pravno nerelevantne in jih tožena stranka ne more upoštevati. Tožnik namreč z njimi ne izpodbija davčne izvršbe, ampak samo odločbo o obveznosti plačila prispevka za programe RTV Slovenija, ki predstavlja izvršilni naslov, kar pa na podlagi sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 ni mogoče. Temu je namenjen ločeni in samostojni postopek pritožbe zoper izvršilni naslov, ki ga je tožnik že izkoristil, vendar je bila njegova pritožba zavrnjena kot neutemeljena. RTV je zoper tožnika utemeljeno in upravičeno uvedla davčno izvršbo, saj iz dokumentov spisa in pritožbenih navedb ni razvidno, da bi tožnik v predpisanem roku plačal dolg iz naslova RTV prispevka, poleg tega pa izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 145. in 146. člena ZDavP-2. V predmetni zadevi so bili tako izpolnjeni vsi zakonski pogoji po ZDavP-2 za davčno izvršbo.

4Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Trdi, da je naročnik B. paketa, ki mu ponuja določeno programsko shemo po lastni presoji. Meni, da ima prosto izbiro, katere programe želi gledati in katere programske pakete uporabljati. Ker ne gleda in ne posluša programov RTV Slovenija, ne vidi razloga za plačilo. Storitev programov RTV ne koristi in jih tudi ne bi svobodno naročil. Opozarja, da RTV ni državna institucija, ki bi imela pooblastilo za izdajo sklepa o izvršbi, saj ni sodišče. Navaja, da postopki RTV niso zakoniti, ker ni bil izveden noben pravdni postopek, v katerem bi bil s sodbo ugotovljen dolg. Zato meni, da izvršilni naslov ni „verodostojen“, saj je bil izdan v postopku, v katerem so bile kršene temeljne človekove pravice. V zvezi s tem uveljavlja kršitev 3., 14., 22., 23., 24., 26., 27., 29. in 33. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) ter 1. člena 1. Protokola h EKČP. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in postopek izvršbe ustavi ter da se upošteva, da ni naročnik programov, saj jih ni svobodno naročil.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbenim navedbam in sodišču predlaga, naj jo zavrne, tožniku pa naloži plačilo vseh stroškov tega postopka. Ugotavlja, da tožnik v tožbi ponavlja popolnoma iste ugovore oz. navedbe, ki jih je podal že v pritožbi, in na katere je tožena stranka že odgovorila.

6Tožnik je v pripravljalni vlogi ponovil tožbene navedbe, sodišču pa poleg obstoječega zahtevka predlaga, da upošteva, da je prišlo do bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga javno in pošteno sojenje in da tožena stranka nastopa kot stranka v skladu s 46. členom EKČP.

7Tožba ni utemeljena.

8Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. RTV je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnila razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentirala tožena stranka ter se opredelila tudi do tožnikovih pritožbenih navedb. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

940. člen Zakona o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-1) določa, da se glede obračunavanja in plačevanja prispevka, obresti in drugih vprašanj postopka uporabljajo določbe zakona, ki ureja davčni postopek. Po določbi 393. člena ZDavP-2 postopek izterjave prispevka, ki ga zavezanec ni plačal v predpisanem roku, uvede in vodi RTV Slovenija po določbah tega zakona o davčni izvršbi.

10Davčna izvršba, tudi izvršba za izterjavo neporavnanih RTV prispevkov, se prične z izdajo sklepa o izvršbi na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. Izvršilni naslov za izdajo sklepa o izvršbi za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti je odločba, sklep ali plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. V obravnavanem primeru je izvršilni naslov za izdajo sklepa o izvršbi odločba o obveznosti plačila prispevka za programe RTV Slovenija za leto 2018 št. 61248118-02651146-01 z dne 9. 5. 2019, ki je, kot se navaja v izpodbijanem sklepu, postala izvršljiva dne 12. 6. 2019, tožnik pa obveznosti po tej odločbi, to je plačilo zapadlih prispevkov za RTV za leto 2018, ni izpolnil. Temu tožnik v tožbi ne nasprotuje.

11Sodišče ugotavlja, da tožnik s tožbo, enako kot v pritožbi, nasprotuje izpodbijanemu sklepu o izvršbi, ker meni, da ni zavezanec za plačilo RTV prispevka. Sodišče soglaša s toženo stranko, da takšno zatrjevanje ne vpliva na pravilnost izpodbijanega sklepa o izvršbi. Po določbi sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 namreč izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi. V izvršilnem postopku velja načelo stroge formalne legalitete. To pomeni, da tožena stranka ne sme presojati in posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova, niti preverjati podatka o njegovi izvršljivosti, saj le preveri, ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 145. oziroma 146. člena ZDavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe.¹ Zato tožnikova zatrjevanja ne morejo biti predmet presoje v postopku davčne izvršbe in ne vplivajo na pravilnost izpodbijanega sklepa o izvršbi, kar vse je tožniku v drugostopenjski odločbi pojasnila že tožena stranka. Tožbene navedbe o tem, da odločitev tožene stranke ni pravilna, češ da ne temelji na zakoniti pravni podlagi ter da krši URS ter EKČP, so po presoji sodišča nekonkretizirane in ne presegajo prepisa citiranih pravnih norm. Zato se sodišče do teh navedb ne more opredeliti.

12Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijani akt, med strankama niso sporna.

14Predmetna sodba je izdana po sodnici posameznici skladno s sklepom I U 1024/2020-11 z dne 3. 1. 2023.

¹ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 135/2016 z dne 12. 7. 2016.