VSK Sodba I Cp 404/2022

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženka v roku 15 dni plačati tožniku neto znesek v višini 28.000,00 EUR. Tožniku je naložilo, da toženki povrne njene pravdne stroške.

2Zoper to sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščeni odvetniški družbi. Navaja, da toženke v tem postopku ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati oziroma pooblaščenka (višja državna odvetnica) ni predložila pooblastila za zastopanje. Procesna dejanja niso bila opravljena. Sodišče prve stopnje bi moralo izdati zamudno sodbo in tožbenemu zahtevku ugoditi. Toženka se na svojih vlogah (niti na koncu) ni lastnoročno podpisala, prav tako na vlogah (na koncu) ni pečata ter podpisa z imenom in priimkom, iz katerega bi bilo mogoče razbrati, da je te vloge sestavila in podpisala višja državna odvetnica. Vloge brez podpisov so nepopolne. Sodišče prve stopnje je spregledalo tožnikove navedbe, da se je njegovo psihično stanje do te mere poslabšalo, da ni bil več zmožen slediti in aktivno sodelovati v kazenskem postopku, pa se je ta postopek kljub temu nadaljeval. Zaradi vseh pritiskov, težav in frustracij se je odločil za priznanje krivde. Obsodilna sodba je bila izdana na podlagi priznanja, ne pa na podlagi izvedenega dokaznega postopka. Do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Neupravičeno je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tožnika in psihiatra [...]. Prvostopenjsko sodišče je nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je za izključitev protipravnega ravnanja zunajobravnavnega senata štelo pravnomočno kazensko obsodbo. Tožnik uveljavlja odškodnino za čas, ko je bil kazenski postopek še v teku, in ne zaradi izida kazenskega postopka. V tej zadevi je odločilno, ali je bilo ravnanje zunajobravnavnega senata protipravno ali ne. Če bi slednji upošteval, da v kazenski zadevi ni bilo upravičenega tožilca, da je šlo v določenem delu za dejanja, ki niso kazniva dejanja in da je pregon za posamezna kazniva dejanja že zastaral, potem kazenski postopek sploh ne bi stekel in tožniku škoda ne bi nastala. Nepravilno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da je bila vzročna zveza pretrgana z ravnanjem medijev.

3Toženka je na pritožbo odgovorila. Podanim navedbam je nasprotovala. Pritrjevala je odločitvi sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe. Priglasila je pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da toženke ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati oziroma da pooblaščenka (višja državna odvetnica) ni predložila pooblastila za zastopanje. V skladu s prvim odstavkom 12. člena Zakona o državnem odvetništvu (v nadaljevanju ZDOdv) državno odvetništvo zastopa državo in državne organe pred sodišči v Republiki Sloveniji. Strokovne naloge v okviru pristojnosti državnega odvetništva opravljajo višji državni odvetniki in državni odvetniki. Pooblastilo za zastopanje imajo že na podlagi zakona (prim. 65. člen ZDOdv). Zmotno je pritožbeno naziranje, da bi morala višja državna odvetnica v tem postopku predložiti pooblastilo za zastopanje oziroma substitucijsko pooblastilo od generalnega državnega odvetnika. Očitana procesna kršitev po 11. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni podana. Prav tako so neutemeljena pritožbena navajanja, da procesna dejanja toženke niso bila opravljena in bi moralo sodišče prve stopnje zaradi tega izdati zamudno sodbo, s katero bi tožbenemu zahtevku ugodilo.

6Nepravilno je tudi pritožbeno stališče, da so bile vloge toženke nepodpisane oziroma nepravilno podpisane. Tako na odgovoru na tožbo, kot na drugih vlogah, ki jih je toženka podala v tem postopku, se nahaja navedba imena višje državne odvetnice, njen lastnoročni podpis ter žig državnega odvetništva. Jasno je razvidno, kdo je podpisnik teh vlog. Drugačna pritožbena navajanja niso utemeljena. Podpis se praviloma mora nahajati na koncu pisne vloge, vendar to velja zgolj za vlagatelja, ki nima pooblaščenca. Za pooblaščenca pa je splošno uveljavljena praksa, ki jo sprejema tako teorija kot judikatura¹, da se njegov podpis nahaja v rubrumu, pod navedbo pooblaščenca, skupaj z odtisnjenim žigom.

7Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, se je tožnik skliceval na to, da naj bi zunajobravnavni senat s sklepom II Ks 40438/2014 z dne 9. 10. 2015 neutemeljeno in nezakonito zavrnil njegov ugovor zoper obtožnico. Zaradi tega se je kazenski postopek nadaljeval, posledično naj bi mediji pisali o tem procesu ter o tožniku kot največjem davčnem utajevalcu in goljufu. Zahteva odškodnino za nematerialno škodo v skupnem znesku 28 tisoč evrov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil kazenski postopek zoper tožnika (X K 600007/2011) pravnomočno zaključen 11. 4. 2020. Obsojen je bil storitve kaznivega dejanja pranja denarja in poskusa storitve kaznivega dejanja zatajitve. Na podlagi sporne obtožnice je prišlo do pravnomočne obsodilne kazenske sodbe. Če je torej tožnik s to posledico (v smislu priznanja krivde po obtožbi) soglašal, ne more sedaj, v tej civilni pravdi, uspeti z navajanji, da je zunajobravnavni senat neutemeljeno dopustil kazenski pregon zoper njega. Zatrjevana protipravnost je bila z obsodbo "izključena". To je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo. Že na tej podlagi je izpodbijana odločitev utemeljena. Prav tako ne drži, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker naj bi tožnik uveljavljal odškodnino zaradi protipravnega ravnanja v času, ko je bil kazenski postopek še v teku, ne pa zaradi izida kazenskega postopka.

8Tožnikova navajanja, da do obsodbe ni prišlo "po izvedenem dokaznem postopku" niso pravno odločilna. To velja tudi za trditve, da se mu je tekom kazenskega postopka tako poslabšalo psihično (zdravstveno) stanje, da ni bil več zmožen slediti in aktivno sodelovati v kazenskem postopku, ter navedbe, da se je za priznanje krivde odločil zaradi vseh pritiskov, frustracij in slabega zdravstvenega stanja. Te okoliščine bi lahko bile relevantne v omenjenem kazenskem postopku oziroma v kontekstu priznanja krivde, ne pa v predmetnem civilnem postopku. Zaradi tega ni utemeljeno pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi s tem zaslišati tožnika in pričo (psihiatra) [...]. Sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč le tiste, s katerimi se dokazujejo pravno relevantna dejstva oziroma dokaze, ki so v določeni zadevi bistveni. Neuspešna so tudi naziranja, da je sodišče prve stopnje vse prej omenjene navedbe spregledalo. Jasno in razumljivo je pojasnilo, katera dejstva je štelo za ključna oziroma na kaj je oprlo svojo odločitev. S tem je prikazalo, kaj je v tej zadevi bistveno in kaj ne. Očitane procesne kršitve ter zatrjevani posegi v ustavne pravice niso podani. Tehtnih in pravno relevantnih argumentov, s katerimi bi izpodbil odločitev sodišča prve stopnje, pritožnik ni podal.

9Ker pritožbeno sodišče ni zasledilo niti pomanjkljivosti, na katere v obsegu iz drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10Odločitev o pritožbenih stroških toženke temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Toženka z navedbami v odgovoru na pritožbo ni relevantno prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča, zato jih je dolžna kriti sama.

¹ Prim. N. Betetto v Pravdni postopek: zakon s komentarjem, GV Založba, 2005, prva knjiga, stran 426 – 427 in na primer VSL Sodba II Cp 2159/2017.