VSK Sodba Cpg 199/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

1Višje sodišče v Kopru je v tej zadevi pristojno na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS opr.št. SU 1456/2017 z dne 13.7.2017.

2Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani ugotovilo, da ne obstaja ločitvena pravica tožene stranke na nepremičninah parc.št. 33/8 k.o. 1820 in parc.št. 560/8 k.o. 1807. Tožencu je še naložilo v plačilo pravdne stroške v znesku 3.458,37 EUR.

3Zoper sodbo se toženec pritožuje. Sodišču očita kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj se ni opredelilo do ugovorov, da tožeča stranka za tako tožbo nima pravnega interesa, saj po eni strani trdi, da ločitvena pravica ni nastala, nato pa zahteva ugotovitev, da ločitvena pravica ne obstoji ter da bi bil tak zahtevek možen le v primeru, če bi ločitvena pravica nastala, v obravnavani zadevi bi bilo mogoče uporabiti le določbo 305. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Sodišče je tudi po mnenju pritožnika zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na sklep o preizkusu terjatev, saj je pri odločitvi o zavrženju tožbe vezano na določbe zakonodaje, ne pa na sklep sodišča. Tožba je bila vložena brez kakršnekoli pravne podlage, poleg tega tudi ni bila vložena v korist nikogar, sploh pa ne v korist katerega od drugih upnikov, sodišče napačno meni, da bi v primeru, da tožeča stranka tožbe ne bi vložila, veljalo, da je ločitvena pravica priznana. Predznamba hipoteke namreč ne pomeni, da je imetnik pridobil ločitveno pravico.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in svoje zaključke jasno obrazložilo, tako da jih je mogoče preizkusiti. Do ugovorov v zvezi s pravno koristjo se je opredelilo, zato očitana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podana.

6Po določbi 181. člena ZPP je ugotovitvena tožba (za kar v obravnavani zadevi gre) dopustna, kadar je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe. Iz teksta zakona torej jasno izhaja, da gre za alternativno določene pogoje in da je pravna korist pogoj za dopustnost ugotovitvene tožbe samo v drugem in tretjem primeru, ne pa tudi v prvem. Če je vložitev ugotovitvene tožbe določena s posebnimi predpisi, obstoj pravne koristi ni pogoj za dopustnost ugotovitvene tožbe. V obravnavani zadevi je bila tožba vložena v skladu z določbami Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), in sicer je stečajno sodišče izdalo, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, sklep St 5955/2014 z dne 27.5.2015, s katerim je stečajnega upravitelja napotilo, da vloži zahtevek na ugotovitev neobstoja ločitvene pravice. Sklep je pravnomočen. Ugotovitvena tožba, na katero je tožnik napoten iz stečajnega postopka, ima svoj temelj v posebnem predpisu in tožniku druge pravne koristi ni treba izkazati, sodišču pa ne ugotavljati, za dopustnost take tožbe zadošča že sklep o napotitvi¹. S sklicevanjem na sklep VSL Cst164/2014 pritožnik ne more uspeti, saj se ta nanaša na vprašanje, kdo bi moral biti v stečajnem postopku napoten, ne pa na vprašanje, ali je ugotovitvena tožba na podlagi sklepa o napotitvi dopustna ali ne.

7Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

¹ Primerjaj odločbe VS RS, opr.št. III Ips 199/2016, III Ips 64/1994, podobno pa sklep VSL Cst 358/2012.