VSK Sodba I Cp 497/2022

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka mora v roku 8 dni povrniti toženi stranki 687,75 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo¹ zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo odškodnine v znesku 49.200,00 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Glede na navedeno mu je naložilo, da v roku osmih dni povrne toženki pravdne stroške v višini 1.248,30 EUR (III. točka izreka).

2Zoper to odločitev se pritožuje tožnik po pooblaščencu. Najprej navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da tožnik ni bil aktivno legitimiran za odstopljeno terjatev s strani A. A. Vztraja, da je bila tudi ta oseba eden od oškodovancev, in sicer kot "pravni naslednik" terjatve v stečajnem postopku nad B. B. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V nadaljevanju graja stališče sodišča prve stopnje, da ima oškodovanec upravičen interes za uveljavljanje pravice do sojenja v razumnem roku in zahtev, ki izvirajo iz kršitve te pravice, šele tedaj, ko postavi premoženjskopravni zahtevek. Zatrjuje, da pridobi oškodovanec tak status že pred tem. Tako državno tožilstvo kot tudi kazensko sodišče sta od sodne preiskave dalje štela tožnikove pravne prednike za oškodovance. Kot oškodovanci so imeli določene pravice, ki jih predpisuje tudi Ustava Republike Slovenije in Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO). Razlog, da so oškodovanci priglasili svoj premoženjskopravni zahtevek šele v letu 2014 je bil v tem, da se je tekom stečajnega postopka višina njihovega oškodovanja spreminjala. Sodišče prve stopnje se ni posebej opredeljevalo oziroma je kot pravno nerelevantno štelo tožnikovo trditev o drugačni odločitvi državnega odvetništva v zadevi, ki je bila primerljiva s kazenskim postopkom v tej zadevi. Lahko bi vpogledalo v ta kazenski spis ali pa od toženke pridobilo spis, ki je vezan na zahtevke oškodovancev v zvezi s to kazensko zadevo. Dejstvo, da je imel upnik A. A. status oškodovanca in dejstvo obstoja izvensodne poravnave v zvezi z omenjeno primerljivo kazensko zadevo, se šteje za neprerekano oziroma pavšalno prerekano dejstvo. Priglasil je pritožbene stroške.

3Toženka je na pritožbo odgovorila. Podanim navedbam je nasprotovala. V pretežnem delu je pritrjevala odločitvi sodišča prve stopnje. Opozorila je na to, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo njen ugovor aktivne legitimacije tožnika, povezan z ničnostjo pogodb o odstopu terjatev. Priglasila je pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic v prvem odstavku 6. člena določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnikoli kazenski obtožbi zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Vsebinsko enako je določeno tudi v 23. členu Ustave Republike Slovenije. ZVPSBNO sicer pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja priznava tudi oškodovancem v kazenskem postopku, vendar je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je ta pravica povezana s civilnim vidikom njihove udeležbe v kazenskem postopku, torej z vloženim premoženjskopravnim zahtevkom. Pravilno je izhajalo iz vsebine navedene konvencijske in ustavne določbe. Šele z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka pridobi oškodovanec upravičenje, da o tej njegovi civilni pravici (v okviru kazenskega postopka) odloči sodišče v razumnem roku. Drugačna pritožbena naziranja niso utemeljena.

6V zvezi s presojo dolžine trajanja kazenskega postopka je torej za oškodovance ključnega pomena trenutek vložitve premoženjskopravnega zahtevka. To je v izpodbijani sodbi pravilno navedeno. Takšno je tudi stališče Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Novak proti Sloveniji, št. 5420/2007.² V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so oškodovanci vložili tovrstne zahtevek v letu 2014, kazenski postopek pa je bil (na tretji stopnji) končan v letu 2017. V tem, manj kot tri leta trajajočem časovnem obdobju, do kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni prišlo. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati celoten čas trajanja kazenskega postopka (od leta 2004 dalje). Glede na povedano so pravno nerelevantne pritožbene navedbe, da je bil oškodovancem "priznan" ta status že od začetka kazenskega postopka, o njihovem sodelovanju oziroma aktivnostih v kazenskem postopku pred vložitvijo premoženjskopravnih zahtevkov ter razlogi, zaradi katerih so te zahtevke vložili šele v letu 2014.

7Neuspešna je pritožbena graja, da je državno odvetništvo ravnalo arbitrarno in nezakonito, ker naj bi v zvezi z drugo (primerljivo) kazensko zadevo ugodilo zahtevku oškodovancev za pravično zadoščenje, teh okoliščin pa sodišče prve stopnje ni ustrezno obravnavalo (vpogledalo v kazenski spis ali pridobilo dokumentacijo od toženke). V izpodbijani sodbi je pojasnjeno, da je sodišče prve stopnje štelo te trditve za pravno nerelevantne. To naziranje je utemeljeno in upravičeno. Na vsebino odločitve prav tako ne vpliva okoliščina, ali je A. A. imel status oškodovanca in ali je mogel odstopiti svojo terjatev tožniku. Že iz teh razlogov se pritožnik neupravičeno sklicuje na to, da bi moralo sodišče prve stopnje ta dejstva upoštevati kot neprerekana oziroma pavšalno prerekana. Poleg tega v tem delu uveljavlja t.i. relativno procesno kršitev³, s katero pa predmetne sodbe ni dopustno izpodbijati (prvi odstavek 458. člena ZPP).⁴ To velja tudi za pritožbeno izpodbijanje dejanskih ugotovitev v 19. točki obrazložitve, kjer je sodišče prve stopnje objasnilo, zakaj je štelo, da A. A. ni bil oškodovanec oziroma imetnik terjatve do stečajnega dolžnika B. B. V zvezi z navedbami toženke v njenem odgovoru na pritožbo pritožbeno sodišče še dodaja, da so povsem tehtni, ustrezno argumentirani in prepričljivi razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje podalo glede dopustnosti prenosa terjatev oškodovancev (razen A. A.) na tožnika oziroma v zvezi z njegovo aktivno legitimacijo.

8Ker niso podani niti pritožbeni razlogi, na katere v obsegu iz drugega odstavka 350. člena ZPP pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

9Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške, toženki pa mora povrniti njene pritožbene stroške v višini 687,75 EUR (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ta znesek predstavlja nagrado za odgovor na pritožbo v višini 1.125 točk (1. točka tarifne št. 22 Odvetniške tarife) oziroma 675,00 EUR in pavšalni znesek materialnih stroškov (12,75 EUR).

¹ V I. točki izreka je s sklepom zavrglo ugotovitveni del tožbe, vendar to odločitev pritožba ne izpodbija.
² Točka 22 obrazložitve, kjer se smiselno sklicuje na zadevo Perez proti Franciji, št. 47287/1999.
³ Prvi odstavek 339. člena v zvezi drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).
⁴ V skladu s šestim odstavkom 20. člena ZVPSBNO se v tem postopku uporabljajo določbe ZPP o sporu majhne vrednosti.