UPRS Sodba I U 231/2021-12

I. Tožbi se ugodi, odločba Občine Mokronog - Trebelno, št. 354-0039/2020 z dne 2. 12. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 25,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Stroškovni zahtevek tožene stranke se zavrne.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku po uradni dolžnosti odmeril komunalni prispevek v skupnem znesku 1.659,92 EUR, določil način plačila ter ugotovil, da so s plačilom komunalnega prispevka po tej odločbi poravnani vsi stroški priključevanja objekta na komunalno opremo, razen gradnje tistih delov priključkov, ki so v zasebni lasti; pogoje za priključitev objekta na posamezne komunalne objekte in naprave podajo s soglasji pristojna podjetja za upravljanje z infrastrukturnim omrežjem.

2V obrazložitvi je navedel, da se stanovanjska hiša na parc. št. 111, k.o. Trebelno, prvič opremlja z vodovodnim omrežjem. Za izračun je uporabil določbe Odloka o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Občine Mokronog - Trebelno (19., 17., 13., 9., 15. člen) (Odlok) v zvezi z 221. členom Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2). Po sklepu Občinskega sveta z dne 29. 7. 2020 je pri plačilu upošteval delno oprostitev komunalnega prispevka v višini 50 %.

3Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Dodal je, da ni sporno, da je Občina Trebnje zgradila glavni vod javnega vodovodnega omrežja do naselja Drečji vrh in naprej do Cikave, ki je bil predan v upravljanje javnemu podjetju A., d.o.o., nato pa po delitveni bilanci prenesen na toženko. V naselju Drečji vrh je zgrajen tudi sekundarni vod, na katerega objekt tožnika še ni priključen. Ne drži, da 19. člen Odloka omogoča odmero KP le na podlagi zahteve zavezanca zaradi graditve. Uporaba 222. člen ZUreP-2 pa je bila tudi zakonita in pravilna.

4Tožnik je tožbo vložil iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tudi toženka je ugotovila, da je bil javni vodovod zgrajen že vsaj pred 15 leti. Hkrati je sosed B. B. prejel odločbo, št. 090-21/2020-3 z dne 15. 12. 2020, v kateri je ugotovljeno, da za javno vodovodno omrežje gradbeno dovoljenje ni bilo izdano oziroma, da organ z njim ne razpolaga. Če ni gradbenega dovoljenja, vodovod ne obstaja in posledično ni podlage za odmero komunalnega prispevka. Toženka je zamudila tudi dvoletni rok iz tretjega odstavka 222. člena ZUreP-2. V odločbi je navedena tudi napačna pravna podlaga - 19. člen Odloka, ki ne daje podlage za uvedbo postopka po uradni dolžnosti. Iz mnenja Ministrstva za okolje in prostor z dne 22. 1. 2021 tudi jasno izhaja, da bi moralo biti za gradnjo vodovoda pridobljeno gradbeno dovoljenje, ki ni bilo, in gre za nelegalno gradnjo. Toženka bi tudi morala upoštevati 7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tožnik je predlagal, da sodišče po javni obravnavi odločbo odpravi in naloži toženki povrnitev njegovih stroškov postopka.

5Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala vse tožbene navedbe. Po njenem mnenju je povsem nerelevantno, ali je bilo vodovodno omrežje zgrajeno že pred 15 leti. Pomemben je prenos vodovodnega omrežja v upravljanje javnemu podjetju A., d.o.o. pred uveljavitvijo ZUreP-2 in kot to določa 151. člen tega zakona. To podjetje je potem tožnika in ostale prebivalce, ki še niso bili priključeni, pozvalo, da se priključijo na to opremo z dopisom z dne 4. 6. 2020 v roku 6 mesecev. Dejstvo je, da je ZUreP-2 pričel veljati 1. 6. 2018, torej četudi je bila oprema prenesena v upravljanje pred tem datumom, je lahko pričelo teči dvoletno obdobje odmere KP komaj od 1. 6. 2018, saj zakon ne velja retroaktivno. Toženka je pričela z aktivnostmi za odmero KP v juniju 2020. V tem času roki niso tekli (Covid-19). Zastaralni roki niso tekli niti v času, ko je tožnik prejel informativni izračun KP in prvostopenjsko odločbo. Toženka je tudi šele 14. 10. 2019 prejela dopis A., d.o.o., da na javno vodovodno omrežje ni priključenih 10 hiš. S tem dnem najkasneje je pričel teči rok za odmero KP. Sicer pa rok iz 222. člena ni prekluzivni, ampak instrukcijski rok. Pravica do 0dmere KP ni ugasnila, saj gre za pravico odmere javnofinančnih dajatev. Navedbe glede dopisa Upravne enote Trebnje z dne 15. 12. 2020 so tožbene novote. Enako velja glede navedb iz Mnenja MOP z dne 22. 1. 2021. Nepomembne so tudi navedbe, da ne obstaja ne gradbeno in ne uporabno dovoljenje za ta vodovod glede na 151. člen ZUreP-2. Nerelevantna je tudi navedba o odmeri KP le na podlagi vloge zavezanca. Te navedbe bi zdržale le v primeru, če bi šlo za odmero KP po 221. členu ZUreP-2. Tožnik je v pritožbi tudi navedel, da bi se morala upoštevati pretekla vlaganja, česar ni izkazal, torej jih toženka niti ni mogla upoštevati. Predlagala je, da sodišče tožbo zavrne, tožniku pa naloži plačilo njenih stroškov postopka.

6Sodišče uvodoma navaja, da je senat sodišča s sklepom, I U 231/2021 z dne 20. 12. 2022, odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik (tretja alineja drugega odstavka 13. člena ZUS-1). Gre za vprašanje zakonitosti odločbe o odmeri komunalnega prispevka v višini, ki ne presega 20.000 EUR, in ugovore, o katerih se je izrekla že sodna praksa, zaradi česar je senat sklenil, da so v zadevi pogoji za odločanje po sodniku posamezniku podani.

K I. točki izreka:

7Tožba je utemeljena.

8Predmet spora je zakonitost odločitve o odmeri komunalnega prispevka tožniku za priključitev na sistem javnega vodovoda, ki jo je prvostopenjski organ sprejel na podlagi Odloka ter 222. člena ZUreP-2.

9V 222. členu ZUreP-2 je določeno, da kadar se komunalni prispevek odmerja zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, odmeri pristojni občinski organ komunalni prispevek z odmerno odločbo po uradni dolžnosti. Odmerna odločba je izvršilni naslov (prvi odstavek). Pri odmeri komunalnega prispevka iz prejšnjega odstavka se podatek o zmogljivosti in namembnosti objekta pridobi iz uradnih evidenc (drugi odstavek). Komunalni prispevek iz prvega odstavka tega člena lahko občina odmeri najpozneje v dveh letih od izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča (tretji odstavek). Zoper odmerno odločbo je dovoljena pritožba, o kateri odloča župan. Rok za odločitev o pritožbi je 15 dni (četrti odstavek).

10Z Odlokom (UL RS, št. 48/14) je bil sprejet Program opremljanja stavbnih zemljišč na območju Občine Mokronog - Trebelno; ta določa podlage za odmero komunalnega prispevka, obračunska območja obstoječe komunalne opreme, skupne in obračunske stroške komunalne opreme, preračun obračunskih stroškov na enoto mere, podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka, olajšave in oprostitve za določene kategorije objektov ter način plačila. Po 19. členu Odloka se komunalni prispevek odmeri na zahtevo zavezanca ali po uradni dolžnosti.

11Kot je tožniku pravilno pojasnil že drugostopenjski organ v svoji odločbi, s katero je zavrnil pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko odločbo, ne drži, da 19. člen ni mogel biti podlaga za izdajo odločbe, ker ni bilo vložene zahteve zavezanca, saj citirana določba dopušča odmero KP tudi po uradni dolžnosti. Ta tožbeni očitek zato ne vzdrži sodne presoje.

12Tožnik še ugovarja, da zaradi neobstoja gradbenega dovoljenja javni vodovod ne obstaja, zaradi česar mu zaradi priklopa nanj ni mogoče odmeriti komunalnega prispevka, kot tudi, da je toženka zamudila rok za izdajo odločbe po tretjem odstavku 222. člena ZUreP-2.

13Iz podatkov upravnih spisov ni razvidno, da bi tožnik pred izdajo prvostopenjske odločbe uveljavljal te ugovore, vendar pa hkrati tudi ni razvidno, da bi bila tožniku dana možnost, da se o odmeri komunalnega prispevka pred izdajo odločbe izreče. Poslan mu je bil sicer informativni izračun KP (ki je bil nato v celoti povzet v prvostopenjski odločbi), vendar brez poziva organa k morebitni izjavi o posredovanih ugotovitvah. Nadaljnje ravnanje prvostopenjskega organa je bila izdaja prvostopenjske odločbe, iz obrazložitve katere (kot že povedano) izhaja le obračun KP glede na Odlok in podatke tožnikovega objekta, ki se priključuje na javni vodovod. To pomeni, da je imel tožnik možnost uveljavljanja teh ugovorov šele v pritožbenem postopku, kar je tudi izkoristil in jih uveljavljal (146. člen v zvezi z drugim odstavkom 238. člena ZUP), drugostopenjski organ pa je imel tudi podlago, da razloge prvostopenjske odločbe dopolni (tretji odstavek 248. člena ZUP), če bi menil oziroma presodil, da je obrazložitev prvostopenjske odločbe pomanjkljiva oziroma nepopolna. Sodišče zato te tožbene ugovore vsebinsko obravnava, pri čemer pa sodi, da jih ni mogoče preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

14S tem v zvezi iz drugostopenjske odločbe izhaja namreč le, da ''v zadevi ni sporno, da je še Občina Trebnje zgradila glavni vod javnega vodovodnega omrežja do naselja Drečji vrh in naprej do Cikave, ki je bil predan v upravljanje javnemu podjetju A., d.o.o. in z delitveno bilanco preneseno na toženko in da je v gručastem naselju Drečji vrh zgrajen tudi sekundarni vod, na katerega (pri)tožnik še ni priključen'' in, da ''glede na razloge, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe, so določbe v 222. členu ZUreP-2 pravilne in zakonite''. Slednji del povedi niti ni jasen. Povzeto pa za preizkus zakonitosti odločitve organa ne zadošča in je zato nezakonita, kar terja njeno odpravo.

15Iz odgovora na tožbo sicer izhaja, da je po mnenju toženke povsem nerelevanten čas izgradnje vodovoda, temveč (upoštevajoč 151. člen ZUreP-2) le prenos v upravljanje javnemu podjetju, čemur je (po ugotovitvi, da določeni občani na javni vodovod niso priključeni) sledil poziv tožniku in ostalim v zaselku Drečji vrh za priključitev. V zvezi s potekom roka iz tretjega odstavka 222. člena ZUreP-2 pa je toženka v odgovoru na tožbo navedla, da do zastaranja ni prišlo, ker je ZUreP-2 pričel veljati šele 1. 6. 2018 in je rok (ki po mnenju toženke ni prekluziven, temveč instrukcijski) pričel teči od tega dne dalje, zastaralni roki pa v času epidemije Covid-19 niso tekli, zato toženka pravice do odmere komunalnega prispevka ni izgubila.

16Kot se je o tem že izrekla uveljavljena upravnosodna praksa (npr. I U 726/2019, III U 239/2013, idr.), z navedbami v odgovoru na tožbo morebitno pomanjkljive obrazložitve odločbe toženka ne more dopolnjevati oziroma celo navajati dodatne razloge za odločitev. Izpodbijani upravni akt mora namreč vsebovati vse elemente, ki jih določa 214. člen ZUP (med drugim razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank - 3., 5. in 6. točka prvega odstavka), saj se na ta način zagotavljajo ustavne pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva iz 23. ter 25. člena Ustave. Ugotovljena kršitev na ta način (z navedbami v odgovoru na tožbo - op. sod.) zato ni odpravljena.

17Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral ta, sledeč tretjemu in četrtemu odstavku istega člena zakona, odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti postopka in o zadevi ponovno odločiti.

18Sodišče ni odločilo na podlagi glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, upravnih spisov in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in akt odpraviti, v postopku pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

19Odločitev o ugoditvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (prvi odstavek 3. člena), po katerem se tožniku v primeru, če je bila zadeva rešena na seji (kar se v tem primeru uporablja smiselno) in tožnik ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, mu priznajo stroški v višini 15 EUR.

K III. točki izreka:

20Sodišče je stroškovni zahtevek toženke zavrnilo smiselno ob uporabi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(načelo uspeha v pravdi)) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, saj je tožbi ugodilo, toženka pa je zasledovala nasprotno odločitev (zavrnitev tožbe), kar pomeni, da s svojim zahtevkom ni uspela.