VSK Sodba Cpg 80/2022

I. Pritožbi drugega in tretjega toženca se zavržeta.

II. Pritožba prvega toženca zoper sklep o dovolitvi spremembe tožbe se zavrne in se v točki I potrdi izpodbijana odločba.

III. Pritožbi prvega toženca glede glavne stvari se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v delu, v katerem se nanaša na prvega toženca, v točkah II, III in VII, tako da pravilno glasi:

"Tožbeni zahtevek, da je prvi toženec dolžan plačati prvemu tožniku 146.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.12.2018 dalje do plačila, se zavrne.

Prvi tožnik je dolžan kriti 50 % stroškov prvega toženca.".

IV. Prvi tožnik je dolžan prvemu tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.838,09 EUR, vse v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

1Z izpodbijano sodbo in sklepom je Okrožno sodišče v Kopru (I) dovolilo spremembo tožbe, (II) zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, (III) prvo toženko obsodilo na plačilo 146.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi prvi tožnici, (IV) višji zahtevek zavrnilo in (V, VI, VII) odločilo o pravdnih stroških. Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožeča stranka od tožene stranke vtoževala nerazdelno plačilo zneska 247.333,61 EUR (primarno), podrejeno pa je isti znesek zahtevala od vsakega posameznega toženca. A. A. in B. B. sta sklenila družbeno pogodbo, s katero sta se dogovorila, da bosta skupaj delala na področju investicijskih nepremičnin, tako da bo A. A. vložila delo in znanje, B. B. pa finančna sredstva. Dobiček bi delila v razmerju 40 (A. A.) : 60 (B. B.). Gre za dogovor, ki so ga sklenile fizične osebe, uresničevale pa bi ga preko pravnih oseb. V projekt [...] se je vključil še tretji toženec, tako da je prva toženka¹ (delno s sredstvi tretjega toženca) kupila objekt, objekt je bil obnovljen, nekaj časa so ga oddajali v najem, nato pa prodali z dobičkom. Sodišče je zato ugodilo zahtevku prve tožnice nasproti prvi toženki (ki je objekt kupila in na koncu prodala) v višini 40 % dobička s poslom nakupa in prodaje objekta.

2Zoper sodbo sta prvi in tretji toženec vložila pritožbo in prvi toženec skupaj z drugim tožencem še (pravočasno) dopolnitev pritožbe. Pritožujejo se zoper točke I, III in VII izpodbijane sodbe (smiselno pa tudi glede točko II). V obeh vlogah sodišču najprej očitajo nerazumljivost izreka, saj je bil isti denarni zahtevek najprej zavrnjen, nato pa mu je bilo ugodeno. Dejansko stanje v zadevi je identično dejanskemu stanju v zadevi VS RS II Ips 47/2021 z dne 16.6.2021, kjer je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je posel, pri katerem se fizična oseba zaveže, da bo drugi pogodbeni stranki brez kakršnekoli podlage izplačala kupnino, ki pripada družbi (tretjemu) iz naslova prodaje njenega premoženja, ničen. Dogovor pa je ničen tudi na podlagi 38.a člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), saj ustna potrditev s strani B. B. kot edinega družbenika prve toženke, tudi če bi res bila, ne zadošča (pri enoosebnih družbah sklepi, ki niso vpisani v knjigo sklepov, nimajo pravnega učinka). Ob povedanem je zahtevek tožnice v razmerju do prve toženke nesklepčen. Tožnica ni trdila, da bi dogovor kadarkoli sklenile pravne osebe. V tem delu je odločitev sodišča kršitev 7. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je odločalo preko trditvene podlage (v zvezi s tem tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave). Zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo, saj pravna oseba ni zlita s fizično osebo, ki je njen družbenik. Odločitev je tudi v nasprotju s kogentnimi predpisi Zakona o nepremičninskem posredovanju (v nadaljevanju ZNPosr), saj sta tožnici nepremičninski posrednici, namen posla pa je bil identičen z njuno dejavnostjo. Provizija po ZNPosr je omejena in je bila v dovoljeni višini 2 % tožnici že izplačana ob nakupu nepremičnine v [...]. Predmet zahtevka pa je ista storitev. Napačna je ugotovitev, da naj bi kupca objekta pripeljala tožeča stranka, pogodba je bila namreč sklenjena več kot leto dni po tem, ko je bila druga tožnica izbrisana iz sodnega registra kot zakoniti zastopnik prve toženke, tožeči stranki pa sta bili "odsotni" iz objekta [...] že najmanj od konca leta 2017. Tožeča stranka tako ni sklenila pravnega posla prodaje objekta [...], ni dosegla višje cene, niti ni vodila pogajanj s kupcem. Pri prodaji nista bila udeležena niti tožnica niti drugi toženec. Druga tožnica je sicer sodelovala pri prvotnih pogajanjih, ko se je govorilo o ceni 1.300.000,00 EUR, naknadno pa je bila v pogajanjih med kupcem in [...] dogovorjena cena 1.470.000,00 EUR. Sodišče bi zato kvečjemu moralo upoštevati ceno 1.300.000,00 EUR. Sodišče tudi ni upoštevalo provizije, ki jo je tožnica že prejela ob nakupu nepremičnine v višini 23.912,00 EUR. Tožene stranke so višini oporekale na naroku 8.9.2021, zato ne drži, da višina ni bila sporna. Ugovor zastaranja je utemeljen, saj bi sodišče kot datum začetka teka zastaralnega roka moralo upoštevati datum prenehanja družbe in ne datum prodaje objekta. Dogovor treh fizičnih oseb ni nikoli obstajal. Tudi po izpovedi A. A. se je tretji toženec pojavljal samo kot posojilodajalec in partner drugega toženca, ni pa bil udeležen v prvotnem dogovoru. Prav tako nikoli ni bilo dogovora glede objekta v [...]. Ta posel se je namreč bistveno razlikoval od ostalih, tako glede udeležbe in financiranja (šlo je za posel tretjega toženca, pri čemer je bil njegov namen pridobiti investicijsko nepremičnino za donos iz oddajanja², nakup pa je bil izveden preko prve toženke samo zaradi časovne stiske, ker drugi toženec takrat še ni bil zavezanec za DDV, v celotnem obdobju sodelovanja tožnice se je objekt v [...] samo oddajal³). V zvezi s tem sodišče ni upoštevalo izpovedi drugega toženca. Pri nakupu, oddaji v najem in prodaji objekta drugi toženec ni sodeloval. Če ni zagotovil finančnih sredstev, tudi po zakonu ni mogel biti družbenik tega posla. Za drugega in tretjega toženca je bilo nesporno, da je prvo toženko v spornem obdobju upravljal tretji toženec. Pritožnika grajata še kršitev postopka pri zaslišanju prič, saj je bilo kršeno dispozitivnosti in kontradiktornosti postopka, druga toženka pa je bila očitno privilegirana.

3V odgovorih na pritožbo in dopolnitev pritožbe je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe. Domneva ničnosti po 38. a členu ZGD-1 je izpodbojna, v konkretnem primeru je bilo izkazano, da je bilo soglasje družbenika podano. Posel je potekal na enak način kot vsi dotedanji, ki niso bili sporni. Očitno je, da toženci želijo tožečo stranko izriniti iz posla. Družba C. C. je bila ustanovljena za en sam nepremičninski projekt in to je sporni objekt v [...], zato niso logične navedbe o prenosu upravljanja na tretjega toženca. Dejansko je šlo za projekt treh oseb. Družbena pogodba nikoli ni bila odpovedana.

4Pritožba tretjega toženca ni dovoljena, pritožba prvega toženca pa je utemeljena.

Glede pritožb drugega in tretjega toženca

5Drugi in tretji toženec sta v postopku uspela, saj se sodba v delu, v katerem se zoper njo pritožujeta (točke I, III in VII) nanju ne glasi. Za pritožbo zato nimata pravnega interesa in je bilo treba njuno pritožbo kot nedovoljeno zavreči (343. člen ZPP).

Glede pritožbe prvega toženca

6Prvi toženec sicer utemeljeno opozarja, da je izrek nerazumljiv, saj je sodišče prve stopnje očitno spregledalo, da je podrejeni zahtevek vključen v primarnega in da gre dejansko samo za en zahtevek na plačilo 247.333,61 EUR. Pritožbeno sodišče se je iz razlogov, opisanih v nadaljevanju, odločilo, da bo kršitev odpravilo samo. Tožeča stranka namreč tako ali tako (sicer napačno) meni, da ne gre za kršitev, tožena pa sama predlaga, da pritožbeno sodišče vsebinsko odloča o pritožbi. Odločilno je, da je obema strankama jasno, na katero dajatev in na podlagi česa je bila prva toženka obsojena z izpodbijano sodbo, saj prva toženka vsebinsko napada razloge sodišča prve stopnje za ugoditev zahtevku, tožeča stranka pa na te očitke obrazloženo odgovarja. Ker gre za samo en zahtevek je bilo zato treba tudi pritožbo obravnavati kot pritožbo zoper točki II in III izpodbijane sodbe, saj je bilo z obema skupaj odločeno, da mora prva toženka prvi tožnici plačati 146.000,00 EUR.

7V uvodu pritožbe je pritožnik navajal, da se pritožuje tudi zoper točko I (dovolitev spremembe tožbe), vendar v nadaljevanju v zvezi s tem ni podal nobenih konkretnih očitkov. Ker gre za položaj, ko je bila dovolitev spremembe tožbe smiselna, toženci pa so imeli tudi dovolj časa, da se o spremembi izjavijo, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo odločitev, da se sprememba dovoli.

8Sodišče je ugotovilo naslednje dejansko stanje, ki ni sporno (točka 10 izpodbijane sodbe): drugi toženec je lastnik poslovnega deleža 100 % prve toženke, druga tožnica pa je bila zakonita zastopnica te družbe do 8.5.2018. Družba je bila ustanovljena v letu 2013 z namenom pridobivati investicijske nepremičnine, jih z vlaganji oplemenititi in nato prodati⁴. Druga tožnica in drugi toženec sta se dogovorila, da bosta dobiček, ki ga bo na ta način ustvarila prva toženka, delila v razmerju 40 % (A. A.) : 60 % (B. B.). Na ta način so bili v letih 2014 do 2016 izvedeni najmanj štirje projekti in prva toženka je prvi tožnici nakazala 40 % dosežene koristi⁵. 25.3.2016 je prva toženka kupila nepremičnino v [...] za kupnino 980.000,00 EUR in jo nato 17.12.2019 prodala kupcu Č. Č. d.o.o. za kupnino v višini 1.470.000,00 EUR. Kupec je bil pred nakupom najemnik nepremičnine in je že leta 2017 izrazil interes za njen odkup. Strošek prenove je znašal 125.000,00 EUR. Prva toženka je prvi tožnici 28.4.2016 izplačala 2 % provizijo za storitev posredovanja pri nakupu nepremičnine v višini 23.912,00 EUR⁶.

9Sodišče prve stopnje je pravno razmerje med drugo tožnico in drugim tožencem ocenilo kot družbeno pogodbo, ki sicer ni bila sklenjena v pisni obliki, se je pa izvrševala. Izplačila dogovorjenega deleža so potekala na način, da jih je prva toženka izplačevala prvi tožnici (in ne neposredno drugi toženec drugi tožnici). Tožeča stranka v tožbenih navedbah ni trdila, da naj bi dogovor o delitvi dobička sklenila A. A. in B. B. v imenu in na račun njunih družb⁷, ampak je po navedbah tožeče stranke šlo za dogovor dveh fizičnih oseb. Ker prva toženka ni bila stranka družbene pogodbe, tožeča stranka ne more imeti nobenega zahtevka do prve toženke, ki bi temeljil na pogodbeni podlagi in to ne glede na to, da je v preteklosti prva toženka taka izplačila izvajala⁸. Pritožnik zato utemeljeno opozarja, da je tožba proti prvi toženki nesklepčna in je zato tožbeni zahtevek treba zavrniti. V zvezi s tem ni pomembno, ali se dejansko stanje v zadevi pokriva z dejanskim stanjem v zadevi, ki jo je Vrhovno sodišče obravnavalo pod opr. št. II Ips 47/2021. V omenjeni zadevi je bila namreč tožena fizična oseba, ki se je s pogodbo s tožnikom (tudi fizično osebo) zavezala plačati tožniku (ki je bil stranka pogodbe) del kupnine od prodaje nepremičnin v lasti pravne osebe, v predmetni zadevi pa je na pasivni strani ostala samo še pravna oseba, ki ni bila stranka Pogodbe. Vprašanje ničnosti pogodbe med drugo tožnico in drugim tožencem se zato v razmerju do prvega toženca niti ne postavi.

10Tožena stranka v pritožbi tudi pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo premoženje prve toženke oplemeniteno z delom druge tožnice, ni pa ugotovilo, da bi kakršnokoli delo opravila prva tožnica⁹, kljub temu pa je (napačno) ugodilo zahtevku prve tožnice. Ker med ravnanjem prve tožnice in obogatitvijo prve toženke na račun druge tožnice ni nobene vzročne zveze, je tožba prve tožnice zoper prvo toženko nesklepčna tudi na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi (če bi tožbene navedbe lahko razumeli v tem smislu).

11Na podlagi povedanega in ob upoštevanju točke 6 te obrazložitve je pritožbeno sodišče pritožbi prvega toženca ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v točkah II, III in VII (358. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), tako da je zavrnilo tudi zahtevek prve tožnice nasproti prvi toženki na plačilo 146.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi. V posledici je moralo spremeniti tudi odločitev o stroških v točki VII, saj tudi prva tožnica v postopku ni uspela in mora zato prvi toženki povrniti 50 % stroškov postopka na prvi stopnji (pravnomočno je že odločeno, da mora ostalih 50 % kriti druga tožnica).

12Prva toženka je s pritožbo uspela, zato ji mora prva tožnica povrniti njene stroške pritožbenega postopku v znesku 1.838,09 EUR (za sestavo pritožbe, materialne stroške in DDV na odvetniške storitve, vse povečano za 10 % zaradi zastopanja več strank). Ni pa priznalo nagrade za dopolnitev pritožbe (po vsebini gre za zelo podobni vlogi, za postopek pa je v smislu 155. člena ZPP potrebna le pritožba enega pooblaščenca) in za pregled dokumentacije in posvet s stranko (gre za storitvi, ki sta po naravi stvari vključeni v izdelavo pritožbe, saj brez poznavanja zadeve in ustreznega naloga stranke kvalitetna sestava pritožbe nit ni možna).

¹ Družba v lasti drugega toženca.
² Te navedbe je tožena stranka podala v drugi pripravljalni vlogi, zato ne drži ugotovitev sodišča, da ni bilo ustrezne trditvene podlage.
³ Predmet prvotnega dogovora pa sta bila samo nakup in prodaja nepremičnin.
⁴ Pri čemer je druga tožnica vlagala delo in znanje, drugi toženec pa finančna sredstva.
⁵ Ne drži torej navedba iz odgovora na pritožbo, da naj bi bila prva toženka ustanovljena samo za izvedbo projekta v [...].
⁶ Enako je prva toženka provizijo prvi tožnici plačevala tudi pri predhodnih projektih.
⁷ Kot rečeno je bila [...] zakonita zastopnica obeh družb, [...] pa edini lastnik prve toženke.
⁸ Kvečjemu bi lahko šlo za obljubo dejanja tretjega po 130. členu OZ, ki pa tretjega ne zavezuje.
⁹ Oziroma je očitno opravila storitev nepremičninskega posredovanja, za kar je prejela plačilo in gre torej za pogodbo, ki ni predmet pravde.