UPRS Sklep I U 400/2020-24

I. Tožba se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Potek upravnega postopka

1Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Kranj (v nadaljevanju: prvostopenjski organ), je z izpodbijano odločbo odločil, da mora tožnik začasno skladiščno frakcijo RDF po obdelavi – odpadke s številko 19 12 12, v količini 4.124 ton, ki se nahajajo na parcelnih številkah 116/6, 122, 132, 168 in 119, k. o. ..., odstraniti in oddati osebi, ki je vpisana v evidenco oseb, ki ravnajo z odpadki v ali zunaj Republike Slovenije, zato da količina začasno skladiščenih odpadkov ne bo presegala količine odpadkov, ki zaradi delovanja ali dejavnosti upravljavca nastanejo v 12 mesecih, in da se prepreči ogrožanje človekovega zdravja in škodljive vplive na okolje (1. točka izreka), da je rok za izvršitev 1. točke izreka 15. 12. 2019 (2. točka izreka), da mora tožnik o izvršitvi navedene obveznosti takoj obvestiti inšpektorja (3. točka izreka), da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka) ter da stroški postopka niso nastali (5. točka izreka). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da tožnik količino 4.124 ton odpadkov s številko 19 12 12 na navedenih zemljiščih skladišči že od 1. 6. 2018 dalje, kar presega 12-mesečni rok iz petega odstavka 19. člena Uredbe o odpadkih, ki se je iztekel 30. 9. 2019. Poleg tega začasno skladiščenje teh odpadkov onemogoča premikanje in evakuacijo zaposlenih v primeru naravne nesreče, zato je ogroženo človekovo zdravje, v primeru požara pa bi prišlo tudi do vplivov na okolje. To nasprotuje točki 2.9.1. iz okoljevarstvenega dovoljenja, št. 35407-86/2006-21, z dne 29. 11. 2011 (s spremembami). Prvostopenjski organ je svojo odločitev oprl na določbe 156. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) ter 1. in 3. točko prvega odstavka 157. člena ZVO-1.

2Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo z dne 12. 2. 2020 tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi je dodatno navedlo, da pritožbene navedbe, da predmetnih odpadkov ni bilo mogoče oddati v tujino, da tožnik za odstranitev ni imel na razpolago dovolj finančnih sredstev in da bi morala Vlada poskrbeti za ustrezno izvajanje obvezne gospodarske javne službe v smislu 148. člena ZVO-1, ne morejo vplivati na drugačno odločitev.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

3Tožnik se z opisano odločitvijo ne strinja. V tožbi v bistvenem zatrjuje, da je izpodbijana odločba dejansko neizvršljiva. Toženka namreč ni izpolnila svoje obveznosti zagotoviti obvezne državne javne službe iz 148. člena ZVO-1, med katere spada tudi sežiganje komunalnih odpadkov. S tem ni zagotovila njihove končne obdelave oziroma so kapacitete bistveno premajhne za potrebe slovenskega trga. Zato je uničevanje frakcije številka 19 12 12 odvisno od prevzemnikov v tujini, ki to situacijo izkoriščajo s finančno nesprejemljivimi cenami. Poleg tega so se nekatere (sosednje) države odločile, da teh odpadkov ne bodo več sprejemale. Tožnik dalje zatrjuje, da je izpodbijano odločbo skušal uresničiti, a so zmogljivosti oseb, ki ravnajo z odpadki in ki jih v tožbi tudi navaja, izčrpane. Poleg tega zaradi večletnega neurejenega stanja na tem področju ti odpadki že razpadajo, zaradi česar jih pooblaščene osebe niti ne želijo več prevzeti. Tožnik sodišču (smiselno) predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in inšpekcijski postopek zoper njega ustavi oziroma podrejeno, naj zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4Toženka odgovora na tožbo ni podala, sodišču pa je predložila upravni spis.

5Tožnik je na naroku za glavno obravnavo 22. 12. 2022 navedel še, da neizvršljivost izpodbijane odločbo dodatno potrjuje dejstvo, da je prvostopenjski organ z odločbo, št. 061182-2384/2020-5, z dne 14. 10. 2020 (ki jo je tožnik na glavni obravnavi tudi vložil v spis, A26) odločil, da mora tožnik celotni količini 9.152 ton začasno skladiščenih odpadkov s številko 19 12 12 dodeliti novo številko, tj. številko 20 03 01, ter te odpadke ponovno obdelati in jih po obdelavi odstraniti in oddati osebi, ki je vpisana v evidenco oseb, ki ravnajo z odpadki v ali zunaj Republike Slovenije. V odpadkih so se namreč že začeli biološki procesi razgradnje in niso bili več primerni za sežig. Z navedeno odločbo je bilo tudi ugotovljeno, da vsi pooblaščeni prevzemniki teh odpadkov oporekajo kakovosti odpadkov in jih ne želijo prevzeti. Odpadki, na katere se izpodbijana odločba nanaša, tako v naravi več ne obstajajo. Tudi sicer do prekoračitve skladiščenja teh odpadkov ni prišlo namerno ali iz malomarnosti, temveč zato, ker ni bilo mogoče najti ustrezne pooblaščene osebe, ki bi te odpadke prevzela. Poleg tega je tožnik navedel, da je odpadke, ki jim je bila dodeljena nova številka, do dneva glavne obravnave obdelal in odstranil, torej oddal osebi, ki je vpisana v evidenco oseb, ki ravnajo z odpadki v ali zunaj Republike Slovenije. Poudaril je, da so bili odpadki odstranjeni z vseh parcel, na katere se izpodbijana odločba nanaša. V zvezi s tem je kot dokaz v spis vložil fotografije in izris parcel s spletne strani GURS (A27) ter predlagal zaslišanje svojega zakonitega zastopnika A. A.

Odločanje po sodnici posameznici

6Ker v obravnavani zadevi ne gre za zapleteno dejansko in pravno stanje, je senat sklenil, da je podana predpostavka iz tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) za odločanje po sodnici posameznici (sklep z dne 8. 11. 2022). Stranke postopka sestavi sodišča niso ugovarjale niti pisno pred glavno obravnavo niti na izrecno vprašanje sodnice na naroku za glavno obravnavo 22. 12. 2022.

Glavna obravnava

7Sodišče je 22. 12. 2022 izvedlo javno glavno obravnavo, ki se je udeležil tožnik po zakonitem zastopniku A. A. in pooblaščeni odvetnici. Toženka se glavne obravnave ni udeležila, svojega izostanka pa tudi ni opravičila.

Dokazni sklep

8Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine tožnika (A1–A27) in listine v upravnem spisu ter zaslišalo tožnikovega zakonitega zastopnika A. A.

K I. točki izreka

9Tožba ni dovoljena.

10Sodišče tožbo v upravnem sporu vsebinsko obravnava le, če so izpolnjene vse predpostavke, ki jih za to predpisuje zakon. V skladu z določbami prvega odstavka 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazovati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga sicer ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče, tako kot na podanost ostalih procesnih predpostavk iz prvega ostavka 36. člena ZUS-1, dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Če ugotovi, da tožnik nima (več) pravnega interesa za tožbo, jo s sklepom zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

11V skladu z določbami prvega odstavka 33. člena ZUS-1 se s tožbo v upravnem sporu lahko zahteva odpravo upravnega akta (izpodbojna tožba), ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba), izdajo oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka) in spremembo upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije). Tožnik ima možnost, da postavi v svoji tožbi več zahtevkov iz 33. člena ZUS-1, če želi oziroma pristaja na več možnih odločitev sodišča, ki bi ustrezale njegovi izraženi volji in bi jih torej štel za želeni uspeh v upravnem sporu. Tožnik lahko tudi ves čas do odločitve sodišča prve stopnje svojo tožbo spremeni in prilagodi morebitnim spremenjenim okoliščinam, če s tem ne zahteva nekaj več od tistega, kar je v tožbi že zahteval in ne poseže v dele upravne odločbe, ki so že postali pravnomočni, ker s tožbo niso bili izpodbijani. Tožnik tako lahko spremeni tožbeni zahtevek na odpravo akta tudi v ugotovitveni zahtevek, če bi zaradi spremenjenih okoliščin želel, da sodišče o tem odloči.¹ Vendar pa sodišče tožnika ni dolžno pozivati, naj zaradi možnosti uspeha v upravnem sporu zahteva nekaj drugega od tistega, kar je v tožbi sam zahteval, saj ne gre za formalno nepopolnost tožbe.² Poleg tega ugotovitveni zahtevek tudi ni sam po sebi vsebovan v tožbenem zahtevku na odpravo izpodbijanega akta (izpodbojna tožba), da bi moralo sodišče prve stopnje posledično vselej že v primeru vložitve izpodbojne tožbe presojati, ali lahko odloči, kot da je bila vložena (tudi) ugotovitvena tožba, torej z ugotovitveno sodbo.³

12V obravnavanem primeru je z dokončno odločbo tožniku naloženo, da mora začasno skladiščno frakcijo RDF po obdelavi – odpadke s številko 19 12 12, v količini 4.124 ton, ki se nahajajo na zemljiščih z navedenimi parcelnimi številkami, odstraniti in oddati osebi, ki je vpisana v evidenco oseb, ki ravnajo z odpadki v ali zunaj Republike Slovenije, zato da količina začasno skladiščenih odpadkov ne bo presegala količine odpadkov, ki zaradi delovanja ali dejavnosti upravljavca nastanejo v 12 mesecih, ter da se prepreči ogrožanje človekovega zdravja in škodljive vplive na okolje. Tožnik vlaga izpodbojno tožbo. V njej sicer sodišču primarno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in inšpekcijski postopek zoper njega ustavi ter podrejeno, naj zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek. Vendar je tožba glede na preostalo vsebino izpodbojna tožba, saj tudi ne utemeljuje zahtevka v smeri, zakaj bi sodišče moralo odločiti v sporu polne jurisdikcije. Kot ključni razlog za tožbo tožnik navaja dejansko neizvršljivost odločbe. Zatrjuje, da odločbe, s katero mu je naložena odstranitev preko 4.000 ton odpadkov, ni mogoče izvršiti, ker država ni zagotovila izvajanja obvezne gospodarske javne službe sežiganja odpadkov, cene prevzemnikov pa so tudi finančno nesprejemljive ter bi ogrozile poslovanje tožnika kot gospodarske družbe.

13Na naroku za glavno obravnavo 22. 12. 2022 pa je tožnik navedel, da je vse odpadke, ki so se nahajali na zemljiščih z v izpodbijani odločbi navedenimi parcelnimi številkami, medtem odstranil in oddal osebi, ki je vpisana v evidenco oseb, ki ravnajo z odpadki v ali zunaj Republike Slovenije, tj., da je obveznost iz izpodbijane odločbe izvršil, in o izvrševanju odločbe sproti obveščal inšpekcijo, katere odzivi so bili pozitivni. Sodišču je o tem celo predložil fotografije (A27), za katere zatrjuje, da prikazujejo, da so navedeni odpadki odstranjeni, pa tudi tožnikov zakoniti zastopnik A. A. je izpovedal, da so odpadki odstranjeni in da na zemljiščih z navedenimi parcelnimi številkami odpadkov ni več oziroma da so parcele v prvotnem stanju. Izpovedal je, da so se zavedali nevarnosti za okolje in požarne nevarnosti ter je bila zanje odstranitev odpadkov pred drugimi poslovnimi odločitvami, pa tudi situacija s strani prevzema odpadkov se je v vmesnem času spremenila.

14Ker je torej tožnik, kot navaja in izkazuje, obveznost, ki se nanaša na odpadke, opredeljene v izpodbijani odločbi, že izvršil, to pomeni, da meni, da do prisilne izvršitve odrejene obveznosti ne more (več) priti. Izpodbijana odločba zato za tožnika ne more več učinkovati tako, da bi bilo s tem poseženo v njegov pravni položaj, kajti s čem še naj bi izvršena izpodbijana odločba posegala v njegov pravni položaj, tožnik ne navaja, imel pa je o tem možnost povedati tudi na glavni obravnavi. Prav tako ne navaja, da ni bilo pravne in dejanske podlage za izdajo odločbe; zatrjuje le, da glede na okoliščine odpadkov ni mogel odstranjevati oziroma odstraniti v odrejenem roku. Potreba tožnika za sodno varstvo v tem upravnem sporu je tako odpadla⁴, saj tožnik s predlagano odpravo izpodbijane odločbe v primeru uspeha ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, s tem pa je odpadel tudi pravni interes za vodenje tega postopka. Sodišče je zato tožbo, ker izpodbijana odločba očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

15Ob ugotovitvi, da tožnik ne izkazuje (več) pravnega interesa za tožbo, pa se sodišče do (drugih) tožbenih navedb ni opredeljevalo, saj je tožbo obravnavalo le formalno.

16Sodišče ob tem še dodaja, da bi tožnik, kot je navedlo že v 11. točki, v skladu s 33. členom ZUS-1 lahko tožbeni zahtevek glede na spremenjene okoliščine – že izvršeno obveznost – preoblikoval, tako da bi zahteval ugotovitev, da je bilo z odločbo poseženo v njegove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba). Vendar bi za tako tožbo moral izkazati pravni interes, torej izkazati, v čem bi si izboljšal svoj pravni položaj v primeru uspeha s tako tožbo, torej s tem, ko bi sodišče ugotovilo nezakonitost izpodbijane odločbe (takih navedb in trditev tudi sicer v postopku tožnik ni podal). Kot že navedeno pa tožnik tožbenega zahtevka ni preoblikoval, k temu pa ga sodišče tudi ni bilo dolžno pozivati. Tožnik je tako predlagal le odpravo izpodbijane odločbe, s čimer pa si, kot že navedeno, svojega pravnega položaja ne bi mogel več izboljšati.

17Odločitev sodišča v tem sklepu za tožnika ne pomeni neuspeha. Odločitev pomeni zgolj, da tožnik glede na lastne navedbe sodnega varstva, da bi si izboljšal svoj pravni položaj, več ne potrebuje, ker je uspel izvršiti obveznost iz odločbe, ki mu je nalagala odstranitev odpadkov.

K II. točki izreka

18Ker je sodišče tožbo zavrglo, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Glej na primer sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016, 22. točka.
² Prav tam, 21. in 22. točka.
³ Prav tam, 17. točka.
⁴ Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi I Up 259/2010 z dne 29. 9. 2010.