VSL Sodba I Cp 1243/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 931,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo, dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnice), da se ugotovi, da je posojilna pogodba z dne 7. 2. 2013 nična in ne učinkuje med strankama, da je neveljavna zaznamba neposredne izvršljivosti notarskega zapisa in zaznamba izvršbe, da se odredi izbris zaznamb in vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje ter da je tožena stranka (toženka) dolžna tožnici vrniti znesek 29.281,47 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdne stroške (I. točka izreka sodbe). Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 4.405,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sodbe).

2Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga njeno spremembo, podredno, razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločitev. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je šlo za izjemno neobičajno posojilno pogodbo. Ni življenjsko logično dati brezobrestno posojilo 50.000 EUR neznancu. Toženka je zasledovala finančno korist, ki ni razvidna iz notarske listine. Nenavadno je, da je sin toženke plačal notarske stroške. Ni življenjsko logično, da oseba v eksistenčni stiski podpiše posojilno pogodbo, s katero se zaveže vrniti dvakrat več denarja. Ni logično, da bi tožnica posodila znesek neznanki za neko investicijo, brez soudeležbe pri dobičku. Ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje sledilo toženki, da denarja ne bi posodila tožnici, če bi vedela, da rabi denar za preživetje. Nenavadno je, da toženka tožnici ni hotela izročiti telefonske številke, če je pričakovala dobiček od investicije. Toženka ni znala pojasniti, zakaj je posodila denar. Nikoli ni bil sklenjen dogovor o udeležbi pri dobičku. Napačna je interpretacija izpovedbe notarja. Notar je podajal odgovore iz beležke in ne po spominu. Netočno je izpovedal o pripravi Sporazuma o razveljavitvi posojilne pogodbe SV 166/13. Več sumljivih okoliščin, ki so spremljale sklenitev pogodbe, kaže na zmotno odločitev sodišča prve stopnje. Gre za oderuško pogodbo in ni bil posojen znesek, ki je naveden v pogodbi. Sodišče lahko uporabi določbe 215. člena ZPP o dokaznem bremenu šele, če na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti dejstev. Ni upoštevalo izpovedbe tožnice, A. A. in B. A., da bi tožnica morala vrniti le 20.000 EUR. Toženka izvora denarja v gotovini ni dokazala. Objektiven in nepristranski dokaz je izvedensko mnenje. Ker je listina evidentno ponarejena, toženka ni uspela dokazati dejanske izročitve 50.000 EUR. Če bi bilo posojilo dano brez nezakonitih okoliščin, potem ni jasno, zakaj bi toženka vložila v spis ponarejeno listino. Zmotni so razlogi v tč. 38 izpodbijane sodbe, da ni jasno, kdo je pripravil posojilno pogodbo z dne 7. 2. 2013 in kje jo je kdo podpisal. Sodišče prve stopnje je okoliščine, ki so v prid tožnici, razlagalo v njeno škodo ter napravilo pomanjkljivo in pristransko dokazno oceno izpovedbe strank. Dvom v toženkino verodostojnost vnaša tudi izjava, da so se vse listine podpisovale pri notarju, kar se je izkazalo za neresnično. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da tožnica, A. A. in B. A. niso nikoli dali vedeti toženki, da so v finančni stiski. Nelogična je tudi izpovedba C. C., da se je za spremembo posojilodajalca na pogodbi odločil, ker je toženka starejša, če se ji slučajno karkoli zgodi. Logično bi bilo ravno nasprotno. Toženka je izkoristila finančno stisko tožnice. Zaradi vloženega ponarejenega dokaza s strani toženke, pa bi upoštevaje vse druge okoliščine, sodišče prve stopnje moralo odločiti v korist tožnice.

3Toženka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Zmotna je pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo neobičajnih okoliščin v zvezi s sklenitvijo sporne posojilne pogodbe (brezobrestno posojilo dano neznancu, menjava pogodbenih strank pred podpisom pogodbe - toženke in njenega sina, plačilo stroškov notarja s strani posojilodajalca). Do navedenih okoliščin se je izrecno opredelilo v tč. 39 obrazložitve in utemeljeno zaključilo, da nenaveden potek dogajanja ob podpisu pogodbe ne vplivala na drugačno dokazno oceno utemeljenosti tožbenega zahtevka. Izpostavljene okoliščine namreč same po sebi ne potrjuje tožbenih trditev in z njimi tožnica ne uspe dokazati drugačne pogodbene vsebine spornega dogovora, zapisanega v notarski listini. Tudi ravnanje toženke po izteku roka za izpolnitev pogodbe (vložitev izvršbe in domnevno izogibanje kontaktu s tožnico) v ničemer ne kaže na ničnost sklenjene sporne pogodbe ali drugačno vsebino dogovora, kot izhaja iz notarske listine.

6Tožnica v pritožbi večkrat izpostavlja nelogičnosti in nejasnosti poteka dogodkov. Vseh relevantnih okoliščin in logičnega sosledja dogodkov ni bilo moč ugotoviti. Sodišče prve stopnje je utemeljeno pojasnilo, da sta pravdni stranki predstavljali okoliščine pravnega posla selektivno in nepopolno, navedbe obeh strank pa so bile nekonsistentne in deloma nelogične. Ne drži pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje netočno in pristransko povzemalo izpovedbo strank. Za obe pravdni stranki je pravilno ugotovilo, da tako v izpovedbi, kot tudi trditvah, nista bili prepričljivi in notranje skladni, kar je primeroma povzelo v opombi 6. Res je glede avtomobila tožnica izpovedala, da vozila ni registrirala zaradi finančnih razlogov. Vendar je sodišče prve stopnje ob tem navedlo še več drugih okoliščin, ki kažejo na neverodostojnost tožnice in jih pritožba ne napada. Prav tako sodišče prve stopnje ni povzemalo izpovedbe toženke v njeno korist. Toženka kljub drugačnim trditvam v odgovoru na tožbo zaslišana ni znala jasno in nedvoumno izpovedati, kje in kdaj naj bi se ponarejena posojilna pogodba podpisala. Vložena posojilna pogodba s ponarejenim podpisom vsekakor ni v korist toženke in vnaša dvom v njeno verodostojnost, kar je sodišče prve stopnje pri dokazni oceni tudi upoštevalo, vendar pa ponarejena pogodba sama po sebi ne potrjuje tožbenih trditev ali nasprotuje dokazni oceni o veljavnosti vsebine posojilne pogodbe SV 177/13.

7Tožnica v pritožbi nadalje izpostavlja, da ni jasen namen strank za sklenitev posojilne pogodbe in kakšne koristi, če sploh, naj bi toženka od tega imela. Na podlagi prvega odstavka 41. člena Obligacijskega zakonika (OZ) nagibi, iz katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo na njeno veljavnost. Iz kakšnih nagibov sta stranki sklenili sporno pogodbo, ni relevantno. Tožnica pa ni zatrjevala, da bi šlo za nedopusten nagib, ki je bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo (drugi odstavek 41. člena OZ). Tudi ni jasno, zakaj bi morala toženka s tožnico skleniti še dodaten dogovor o soudeležbi na dobičku za domnevno investicijo. Za veljavnost posojilne pogodbe takšni dogovori niso potrebni.

8Nesporno je, da sta pravdni stranki podpisali posojilno pogodbo v notarskem zapisu z navedbo glavnice 50.000 EUR. Četudi je bila pogodba sklenjena med neznankama, brez obresti, in je notarske stroške kril toženkin sin, je bilo dokazno breme neresničnosti tistega, kar je zapisano v notarski listini, na strani tožnice. Kljub vsem izpostavljenim (nenavadnim) okoliščinam, tožnica takšnega bremena ni zmogla. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 215. člena ZPP. Šele po izvedbi vseh dokazov, ko zaradi neprepričljivosti in neskladnosti obeh pravdnih strank ni moglo zanesljivo ugotoviti dejstev o sporni pogodbi, je odločilo na podlagi pravila o dokaznem bremenu in utemeljeno sledilo vsebini posojilne pogodbe.

9Pravilno je povzelo odgovore notarja. Čeprav je notar izjavo o podpisu sporazuma o razveljavitvi posojilne pogodbe popravil, kar bi lahko kazalo na nepopolnost njegove beležke, je nespremenjen znesek glavnice potrdil tudi na podlagi lastnega spomina. V prvem dopisu z dne 11. 5. 2021 je notar izrecno navedel, da se je v pogodbi zamenjal le upnik, vse ostalo pa je bilo enako. V drugem dopisu 18. 10. 2021 pa je navedel, da iz beležke ne izhaja sprememba zneska in se spremembe tudi ne spomni. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da notar ni potrdil tožničinih trditev ter izpovedbe priče A. A. in B. A., da je bilo dogovorjeno posojilo v višini 20.000 EUR, ter da je zadnji trenutek prišlo do spremembe zneska glavnice zaradi zavarovanja. Slednje tudi ni logično, saj je bila zavarovanju namenjena že nesporno ustanovljena hipoteka.

10Neutemeljene so pritožbene navedbe, da toženka ni uspela dokazati, da bi razpolagala s 50.000 EUR gotovine. Toženka ni izpovedala v smislu, da je bila v slabem finančnem stanju, ampak da je veliko delala in se odrekala, varčevala. Stečaj podjetja v lasti toženke pa zaradi ločenosti premoženja nujno ne pomeni tudi slabega finančno stanje toženke kot fizične osebe, kar je že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje.

11Tožnica tudi ni uspela dokazati elementov oderuške pogodbe. Z ničemer ni izkazala, da je bila v času sklepanja sporne pogodbe v težkem finančnem položaju, da je potrebovala denar zaradi preživetja in da bi bila domnevna finančna stiska toženki znana ob podpisu pogodbe. Iz celotne izpovedbe priče C. C. jasno in nedvoumno izhaja, da naj bi bil denar tožnici posojen zaradi investicije dokončanja izgradnje apartmajev, in ne zaradi finančne stiske v smislu golega preživetja. Iz izpovedbe priče B. A. pa ni jasno, komu sploh naj bi povedal, da je tožnica v finančni stiski, pri čemer je hkrati izpovedal, da se s toženko osebno ni družil.

12Življenjsko logična je izpovedba toženke, da tožnici ne bi posodila denarja, če bi vedela, da je v hudi finančni stiski. Ni v interesu posojilodajalca, da izroči denar osebi, ki je v težkem finančnem položaju, saj to verjetno zmanjša možnosti vračila denarja in (precejšne) omejitve v postopku izvršbe.

13Dokazno breme o utemeljenosti tožbenega zahtevka je bilo na tožnici. Čeprav sta bili obe pravdni stranki nekonsistentni in deloma neprepričljivi ter je toženka v spis vložila ponarejeno pogodbo, tožnici tožbenih trditev ni uspelo dokazati.

14Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo (353. člen ZPP).

15Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in je toženki, ki je argumentirano odgovorila na pritožbo, dolžna povrniti (potrebne) stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP). Upoštevaje vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku ji gre priglašenih 1.250 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 22/1 OT), 2 % materialnih stroškov oz. 22,5 točke (11. člen OT) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR skupaj znaša 931,47 EUR.