VSL Sodba I Cpg 285/2022

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka mora v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške za odgovor na pritožbo v znesku 653,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

1Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 34.404,58 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je naložilo še plačilo stroškov postopka v znesku 2.025,77 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper navedeno sodbo je vložila tožena stranka pravočasno pritožbo. Uveljavljala je vse zakonsko dopustne pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi ter toženi stranki naloži v plačilo pritožbene stroške tožeče stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bila tožeča stranka s toženo stranko v dalj časa trajajoči poslovni zvezi. Tožeča stranka je za toženo stranko po njenih naročilih na več lokacijah dobavila material in izvedla elektroinštalaterska dela ter na tej podlagi izdala toženi stranki račune v skupnem znesku 28.311,61 EUR. Tožeča stranka plačilo teh računov vtožuje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega računa dalje. Tožeča stranka je nadalje pri toženi stranki, ki se ukvarja z dobavo in servisom vozil več znamk, skladno s ponudbo tožene stranke z dne 8. 3. 2019, naročila vozilo Toyota Proace Verso. Pravdni stranki sta se tudi strinjali, da se terjatev tožene stranke do tožeče stranke, ki bo nastala ob dobavi naročenega vozila, poravna s terjatvijo tožeče stranke do tožene stranke po že navedenih računih, poleg tega pa tožeča stranka toženi stranki kot predplačilo nakaže še znesek 6.092,97 EUR. Tožeča stranka je tako toženi stranki dne 25. 2. 2020 plačala znesek 5.092,97 EUR. V predplačilo se je po dogovoru strank štel tudi znesek 1.000,00 EUR, ki ga je tožeča stranka dne 13. 2. 2020 plačala za dobavo drugega vozila (Mazde CX 30), ki pa ga tožena stranka v dogovorjenem roku ni dobavila, zaradi česar je tožeča stranka od njegove nabave odstopila. Tožena stranka tudi vozila Toyota Proace Verso v dogovorjenem roku (do julija 2019) tožeči stranki ni dobavila, prav tako tudi ne v podaljšanem roku (do konca februarja 2020 oziroma nato do 1. 11. 2020). Pogodba je bila zato razvezana po samem zakonu (tretji odstavek 105. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 104. člena OZ), tožeča stranka pa ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala skupaj s pripadajočimi obrestmi (drugi v zvezi s petim odstavkom 111. člena OZ).

6Tožena stranka v pritožbi kot bistveno očita sodišču prve stopnje, da ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank, vendar pa je ta očitek, po presoji pritožbenega sodišča, neutemeljen. Kot izhaja iz poteka postopka pred sodiščem prve stopnje, je tožeča stranka dne 19. 11. 2020 zoper toženo stranko vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine zaradi izterjave terjatve v znesku 34.404,58 EUR s pripadki. Tožena stranka je nato dne 1. 12. 2020 vložila ugovor zoper sklep o izvršbi, v katerem je potrdila, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali in nato podala zgolj pavšalni ugovor, da tožeči stranki ničesar ne dolguje. Navedla je še, da se bo o vtoževani terjatvi lahko izjasnila potem, ko bo prejela listine, ki so podlaga izpodbijanemu sklepu o izvršbi. Tožeča stranka je nato dne 28. 4. 2021 vložila dopolnitev tožbe, v kateri je konkretizirano pojasnila relevantno dejansko stanje, prav tako pa tudi pravno podlago in skupno višino terjatve tožeče stranke do tožene stranke. Tožena stranka na dopolnitev tožbe ni odgovorila, prav tako pa tudi ni pristopila na pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo dne 17. 2. 2022.

7Vsi ugovori spadajo v toženčevo trditveno in dokazno breme.¹ Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi uveljavljala ugovor ugasle pravice, vendar pa v zvezi s tem ni podala nobenih konkretnih trditev o dejstvih, katerih pravna posledica bi bila prenehanje tožnikove pravice. Tožeča stranka je konkretizirano dejansko podlago tožbe navajala v dopolnitvi tožbe, tožena stranka pa nanjo ni odgovorila. Druge vloge, razen ugovora zoper sklep o izvršbi, namreč v tem postopku ni vložila, prav tako pa tudi ni pristopila na narok za glavno obravnavo. Tožena stranka tako ni (konkretizirano) zanikala dejstev, ki jih je navedla tožeča stranka, zaradi česar se ta štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP). Dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala, pa ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP).

8Nedovoljen je informativni dokaz, pri katerem sploh manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpelje zato, da bo šele izvedba dokaza dala podlago za trditve.² Dokazi so namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti dejanskih trditev strank, zato izpovedba priče oziroma zakonitega zastopnika stranke ne more nadomestiti manjkajočih trditev.³

9V konkretnem primeru tožena stranka svojemu trditvenemu bremenu ni zadostila, zato sodišče prve stopnje dokaza z zaslišanjem strank ni bilo dolžno izvesti. Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem tudi ustrezno obrazložilo v sami sodbi.⁴ Navedlo je, da med strankama ni bilo sporno dejansko stanje, saj tožena stranka na navedbe tožeče stranke ni odgovorila, zaradi česar zakonitega zastopnika tožene stranke ni zaslišalo (4. in 5. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Kot je bilo že pojasnjeno, se namreč neprerekana dejstva štejejo za priznana, priznanih dejstev pa ni treba dokazovati. Iz tega razloga je neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da ji sodišče prve stopnje ni dopustilo možnosti dokazovanja. Kršitev načela kontradiktornosti oziroma pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) tako ni podana. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo načelo enakopravnosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), kot tudi očitek, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo načelo neposrednosti izvajanja dokazov.

10Pritožbene navedbe so torej neutemeljene. Izpodbijana sodba je prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je stroške tožeče stranke odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika in v skladu z Odvetniško tarifo. Tožeči stranki je priznalo 875 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1 OT), nadalje 2 % materialnih stroškov (11. člen OT) ter 22 % DDV, kar znaša ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR po OT, skupaj 653,31 EUR. Priznani znesek je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki v roku petnajst dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

¹ Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP).
² J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, 2006, stran 353.
³ Primerjaj III Ips 136/2015 ter II Ips 102/2011.
⁴ Tako izhaja tudi iz sodbe VS RS III Ips 25/2012, da lahko sodišče pojasni razloge za zavrnitev dokaznega predloga v samem dokaznem sklepu, v posebnem sklepu ali v sodni odločbi o glavni stvari. Na navedeno odločbo se sklicuje tudi tožena stranka v pritožbi.