VSL Sodba in sklep II Cp 2043/2020

I. Pritožba tožeče stranke zoper sodbo se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke zoper sklep se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki (poleg že prisojenega zneska 4.298,38 EUR) povrniti še 431,51 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila;

v ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu sklep potrdi.

III. Tožeča stranka je v roku 15. dni od prejema te odločbe dolžna toženi stranki povrniti 210,26 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

O pritožbi zoper sodbo

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je izvršba, ki se pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani vodi pod opr. št. In 1186/2004, zaradi izterjave 459.136,79 EUR s pp., nedopustna glede ½ nepremičnine parc. št. 1244/26 k.o. X.

2Pritožuje se tožeča stranka. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Opozarja, da je bilo o vprašanju, ali nepremičnina parc. št. 1244/26 k.o. X (v nadaljevanju sporna nepremičnina) spada v skupno premoženje bivših zakoncev – tožnice in dolžnika – že pravnomočno odločeno. Tožnica in dolžnik sta dne 22. 11. 2013 v postopku I Cp 2327/2013 sklenila sodno poravnavo. Pravnomočna sodna poravnava ima enake učinke kot pravnomočna sodba; dokler ni izpodbita z rednim ali izrednim pravnim sredstvom, zavezuje takó stranke kot sodišče. S 392. in 393. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je predvidena tožba za razveljavitev sodne poravnave. Na podlagi drugega odstavka 392. čl. ZPP bi toženec v postavljenem roku lahko vložil tožbo, pa tega ni storil. Ta določba je bila dodana z novelo ZPP-E, zato je imel toženec možnost vložiti tožbo od uveljavitve ZPP-E do izteka petletnega materialnega prekluzivnega roka. To je več kot leto dni. Objektivni rok za vložitev tožbe se je iztekel 22. 11. 2018. Z uveljavitvijo ZPP-E je začel teči tudi 3 mesečni subjektivni rok za izpodbijanje poravnave, pa ga toženec – kljub temu, da je za poravnavo vedel – ni izkoristil. Višje sodišče, ki pazi na nedovoljena razpolaganja strank, je sodno poravnavo sprejelo. Učinek sodne poravnave je enak učinku pravnomočne sodbe. Sodne poravnave z vložitvijo tožbe na njeno razveljavitev ni več mogoče izpodbijati. Stranke in sodišče so na poravnavo vezani; prepovedano je ponovno sojenje o isti stvari. Učinkuje tudi proti tretjim osebam, saj so z njo urejene stvarne pravice na nepremičnini. S to poravnavo je rešeno v tem pravdnem postopku predhodno vprašanje. Prvostopenjsko sodišče, ki je ponovno odločalo o vprašanju, ali nepremičnina predstavlja skupno premoženje, o čemer je odločeno s sodno poravnavo, je storilo absolutno bistveno kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Tudi vsebinsko odločitev ni pravilna. Ugotovitev, da nepremičnina ni bila ustvarjena z delom in sredstvi v trajanju zakonske zveze, ni utemeljena s tehtnimi razlogi. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) domneva, da je skupno premoženje tisto, ki je z delom pridobljeno v trajanju zakonske zveze. Dolžnik je kupoprodajno pogodbo sklenil v trajanju zakonske zveze. Dejstvo, da kupnina ni bila plačana, ne vpliva na naravo pravnega posla. Ker ni razlogov o tem, zakaj nepremičnina ni skupno premoženje, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Dokazno breme glede pridobitve nepremičnine je nepravilno prevaljeno na tožečo stranko. Velja namreč zakonska domneva, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Za posebno premoženje gre le v primeru, če je vir plačila posebno premoženje, kar pa ni zatrjevano. Tožnica je dokazala, da je dolžnik v času trajanja zakonske zveze sporno nepremičnino pridobil odplačno. Nepravilno pa je uporabljeno tudi materialno pravo, saj 64. čl. ZZZDR ne zahteva, da morata zakonca v sporazumu o delitvi skupnega premoženja zajeti vse skupno premoženje. Uveljavljanje stvarne – lastninske – pravice ne zastara. Zato bivši zakonec priznanje lastninske pravice lahko zahteva tudi kasneje; tudi če ni zajeta v sporazumu o delitvi skupnega premoženja. Tožničina lastninska pravica je nastala na originaren način, zato dejstvo, da je zakonca nista vključila v sporazum o delitvi skupnega premoženja, za tožnico ne predstavlja izgube pravice. Dejstvo, ali je tožnica za kupoprodajno pogodbo vedela ali ne, nima vpliva na nastanek skupne lastnine. Treba se je vprašati, kako bi bilo odločeno, če bi bila nepremičnina zajeta v sporazumu o delitvi skupnega premoženja. V tem primeru sodišče ne bi imelo pomislekov, da gre za skupno premoženje. Okoliščine prodaje nepremičnine s kupoprodajno pogodbo z dne 11. 11. 1995 – med tožencem kot prodajalcem in dolžnikom kot kupcem – niso pomembne. Glede prodaje je bilo že pravnomočno odločeno s sodbo I P 57/99 z dne 15. 5. 2001, pri izdaji katere je bilo upoštevano tudi, da kupnina ni bila plačana. Plačilo kupnine ni pogoj za prenos lastninske pravice, kar potrjuje pravno stališče v zadevi VSL I Cp 1814/2014. To izhaja iz 520. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa prodajo z lastninskim pridržkom. Nepremičnina je v trenutku izročitve – neodvisno od (ne)plačila kupnine – postala skupno premoženje tožnice in dolžnika. Toženec bi lahko uspel le, če bi dokazal, da je imel dolžnik namen kupnino plačati iz posebnega premoženja, česar pa ni zatrjeval. Nesporno je, da nepremičnina ni bila pridobljena neodplačno. Lastninska pravica tožnice in dolžnika je pridobljena na originaren način, zato je s sklicevanjem na 255. in 256. čl. OZ materialno pravo nepravilno uporabljeno. Vpis v zemljiško knjigo ni pogoj za pridobitev lastninske pravice. V sodni poravnavi ugotovljen tožničin ½ solastninski delež tako ni konstitutivnega pomena. V sodni poravnavi se lastninska pravica le ugotavlja, pridobljena pa je bila leta 1995. S sklenitvijo sodne poravnave torej dolžnik svojih upnikov ni oškodoval. Sicer pa se je najkasneje 22. 11. 2016 iztekel triletni materialni prekluzivni rok, v katerem je mogoče vložiti tožbo za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj (256. čl. OZ). To pomeni, da bi tožnica s tožbo lahko uspela tudi, če sodne poravnave ne bi sklenila. Toženec pri prodaji ni ravnal skrbno in kljub temu, da je za obstoj zakonske zveze vedel, svojih pravic ni pravočasno zavaroval.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pravno naravo tega postopka je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo. Tožnica, ki na sporni nepremičnini zatrjuje lastninsko pravico do ½, želi preprečiti izvršbo na svoj solastninski delež. Toženec, ki ima na sporni nepremičnini – na osnovi sklepa o izvršbi In 1186/2004 – že od 10. 10. 2005 vpisano hipoteko zaradi izterjave glavnice 456.136,79 EUR, želi doseči poplačilo svoje terjatve s prodajo celotne nepremičnine. Obstaja torej kolizija dveh interesov: interesa tožnice, da uveljavi svojo, na originaren način pridobljeno lastninsko pravico¹, in interesa toženca, da poplačilo svoje terjatve doseže z realizacijo hipoteke, ki obstaja na celotni nepremičnini. Oba interesa, temelječa na stvarnih pravicah (lastninski pravici, hipoteki), sta varovana s 33. čl. Ustave RS, ki zagotavlja pravico do zasebne lastnine.

5Kolizija navedenih interesov je v sodni praksi² rešena na način kot ga opisuje prvostopenjsko sodišče v 17. točki obrazložitve. Na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero se lahko sklicuje le tisti upnik, ki je pridobil pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini, ne pa tisti upnik, ki je zastavno pravico pridobil šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. Toženec je zastavno pravico pridobil z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi – dne 10. 10. 2005, vpis pod dn. št. 4049. Ker je ni pridobil pogodbeno, se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ki velja v pravnem prometu in lastno dobro vero ne more sklicevati.

6Pri odločitvi, kateri stvarni pravici – tožničini ali toženčevi – dati prednost, pa je treba upoštevati tudi druge okoliščine. To je prvostopenjsko sodišče storilo in zato pravilno odločilo. Toženčeva terjatev sicer ni bila že od samega nastanka zavarovana z zastavno pravico. Prepričan, da bo poplačilo svoje obligacijske pravice dosegel s prodajo dolžnikove nepremičnine, pa je bil toženec v času vložitve in zaznambe izvršbe (leta 2005); takrat se je zanesel na zemljiškoknjižno stanje; prepričan je bil, da je hipoteko pridobil zoper svojega dolžnika. Kakršnekoli neskrbnosti mu ni mogoče očitati; na njegovi strani ni okoliščin, ki bi nasprotovale odločitvi, da se v izvršilnem postopku poplača iz sporne nepremičnine. Tožnica pa je bila pri varstvu svoje lastninske pravice izredno neskrbna. Z vknjižbo lastninske pravice je odlašala nekaj mesecev manj kot 20 let: od nakupa v novembru 1995 do 14. 5. 2014, ko je na podlagi sodne poravnave I Cp 2327/2013 vložila predlog za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo³. Njena zakonska zveza z dolžnikom je bila razvezana ... 10. 1999. Ker je šlo za sporazumno razvezo zakonske zveze, je bilo urejeno premoženjsko stanje zakoncev pogoj za razvezo zakonske zveze (prvi odstavek 64. čl. ZZZDR). Zakonca sta sporazum o sklenitvi skupnega premoženja sklenila dne 20. 9. 1999, vendar sporne nepremičnine v njem nista niti omenila. S tem sta kršila zgoraj navedeno – kogentno – zakonsko določbo. Ločeno obravnavanje stvari skupnega premoženja, kar izpostavlja pritožba, je v določenih okoliščinah mogoče, vendar s tem razlogom ni mogoče opravičevati tožničinega in dolžnikovega ravnanja. Dvom, da je ureditev pravic skupnega premoženja pravi in iskren namen sklepanja sodne poravnave I Cp 2327/2013, se poraja, ker tožnica ni pojasnila, zakaj je z ugotavljanjem skupnega premoženja in urejanjem zemljiškoknjižnega stanja takó dolgo odlašala. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno posumilo, da se razlog za tožničin ugovor v izvršilnem postopku In 1186/2004 (ugovor tretjega) skriva prav v preprečitvi realizacije pridobljene hipoteke. Dodaten razlog, ki govori za táko sklepanje je dolžnikovo popolno strinjanje s tožničino zahtevo, postavljeno v pravdnem postopku P 3179/2012-I. Na tožbo ni odgovoril, kar običajno vodi do izdaje zamudne sodbe, s katero je zahtevku ugodeno. Ko take sodbe sodišče prve stopnje ni izdalo, je v mediacijskem postopku dne 22. 11. 2013 sklenil sodno poravnavo (I Cp 2327/2013, Mpr 137/2013), katere edini učinek je bila uvrstitev sporne nepremičnine med skupno premoženje in posledično ustvarjena podlaga za spremembo zemljiškoknjižnega stanja sporne nepremičnine. Toženec je stvarno pravico na tej nepremičnini (hipoteko) pridobil več kot osem let pred tem.

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica z načinom nakupa sporne nepremičnine in dejstvom neplačila kupnine seznanjena, ker se je posel vodil s sodelovanjem družbe A., pri kateri je bila zaposlena in ker je bila seznanjena z zadevo P 57/99-I, v kateri je toženec zahteval plačilo kupnine. Pritožba te ugotovitve ne graja. Dejstvo, ali je tožnica za kupoprodajno pogodbo in nastanek skupne lastnine vedela, nepravilno šteje za pravno nepomembno. Tudi dejstva, da kupnina ni bila plačana, pritožba ne graja; označuje ga za pravno nepomembno dejstvo. Gre za zelo pomembna, odločilna dejstva, saj kažejo na tožničino neskrbnost pri skrbi za svojo lastnino in pasivnost pri izpolnitvi pogodbe, sklenjene (tudi) v njeno korist.

8Vse te okoliščine utemeljujejo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. V konkurenci tožničine stvarne (lastninske) pravice in toženčeve stvarne pravice na tuji stvari (hipoteke) je treba dati prednost slednji.

9Pritožba pravilno opozarja, da je v 6. točki prvostopenjske sodbe kot odločilno izpostavljeno vprašanje, ali ima tožnica na sporni nepremičnini lastninsko pravico, ki preprečuje izvršbo in v 17. točki nepravilno in brez argumentov podan zaključek, da sporna nepremičnina ni bila ustvarjena z delom in sredstvi v zakonski skupnosti. Pritrditi je treba pritožbi, da dejstva, na osnovi katerih bi bil tak zaključek mogoč, niso ugotovljena. Zgolj na osnovi dejstva, da sporna nepremičnina v sporazumu o delitvi skupnega premoženja ni omenjena, ni mogoče sklepati, da je dolžnikovo posebno premoženje. Vendar pa napačna ugotovitev – da sporna nepremičnina ni skupno, ampak dolžnikovo posebno premoženje – na pravilnost odločitve ni vplivala. Zahtevek je treba zavrniti v vsakem primeru; tudi upoštevajoč dejstvo, da je sporna nepremičnina skupno premoženje. Ker izpodbijana sodba – poleg te napačne ugotovitve – vsebuje tudi razloge, ki so v bistvenem skladni z razlogi te sodbe, ni mogoče pritrditi pritožbi, da odločitev ni obrazložena. Tudi nasprotje med razlogi prvostopenjskega sodišča ni táko, da odločitve ne bi bilo mogoče preizkusiti.

10Materialno pravo je pravilno uporabljeno. Na določila Obligacijskega zakonika o izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj se je sodišče prve stopnje sklicevalo zaradi opozorila na prepoved oškodovanja upnikov, ni pa odločitev oprta na ta materialnopravna določila.

11Na pritožbene razloge o že pravnomočni določitvi solastnikih deležev s poravnavo I Cp 2327/2013 z dne 21. 11. 2013, njenem učinku, vezanosti nanjo in možnostih njene razveljavitve ni treba odgovarjati, ker za odločitev niso pomembni. Enako velja glede dokaznega bremena o nastanku skupnega premoženja in pravne ne/veljavnosti pogodbe zaradi neplačane kupnine.

12Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).

O pritožbi zoper sklep

13S sklepom so odmerjeni pravdni stroški. Tožeči stranki je naložena obveznost, da toženi stranki povrne 4.298,38 EUR stroškov pravdnega postopka.

14Pritožujeta se obe pravdni stranki.

15Tožeča stranka predlaga razveljavitev sklepa, ker je odločitev o stroških postopka odvisna od uspeha strank v postopku. Ker ni pravilna odločitev o glavni stvari, je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

16Tožena stranka predlaga spremembo sklepa, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da je osnova za obračun odvetniških storitev nepravilno določena na 1000 točk. V času vložitve spora je vrednost točke znašala 0,459 EUR, napovedana vrednost spora pa je 71.303,50 EUR. Ni podlage za vrednotenje vrednosti spora na osnovi vrednosti točke 0,60 EUR, ker je bila le-ta uveljavljena v teku tega postopka. Sprememba vrednosti točke je začela učinkovati 6. 4. 2019 in ne velja za nazaj. Večina odvetniških storitev je bila izvedena pred povišanjem vrednosti točke. Zaradi te napake so stroški priznani najmanj za 575 točk premalo, upoštevati pa je treba še 2 % materialne stroške. Sklicuje se na 12. čl. Odvetnike tarife, ki plačilo veže na tarifo, veljavno v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženo z vrednostjo točke v času plačila. Brez pojasnila niso priznani stroški dopisa z dne 20. 9. 2018. Ni priznana urnina za narok 11. 1. 2019 v višini 50 točk (narok je trajal več kot eno uro). Ker se je sodišče, sicer povsem po nepotrebnem, ukvarjalo z zadevo I P 57/99, je pooblaščenec dne 6. 3. 2019 in 5. 7. 2019 vpogledal ta, priloženi spis. Za vsak vpogled je, glede na obsežnost spisa, upravičena nagrada po 100 točk, saj je bilo listine treba tudi kopirati. Tudi do te zahtevane nagrade se sodišče ni opredelilo. Neutemeljeno so zavrnjeni stroški sodne takse za kopije v višini 6,40 EUR, ker naj bi v spisu ne bilo računa (priznani so v višini 3,00 EUR). V primeru, ko stranka na blagajni sodišča plača račun za kopije, se na en izvod računa navede, da je za spis, sodno osebje pa sámo predlaga, da ga odnese v ustrezen spis. Iz tega razloga stranka ni dolžna svojega izvoda računa prilagati spisu, saj je enak račun že v spisu. Naslovno sodišče ima račun evidentiran v računovodstvu. Predlaga poizvedbe v računovodstvu v zvezi z računoma št. 3631 in 10312 ter pridobitev računa 10312.

17Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je za odločitev o stroških postopka odločilna vrednost točke ob zaključku postopka. Nasprotuje plačilu dodatne urnine, ker je narok trajal točno en uro. Tudi do stroškov dopisov in vpogleda v spis tožena stranka ni upravičena, ker so ti stroški zajeti v drugih postavkah in niso potrebni. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

18Pritožba tožeče stranke ni utemeljena; pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

19Pritožbi tožeče stranke je treba pritrditi, da je izdaja posebnega sklepa o stroških s četrtim odstavkom 163. čl. ZPP predvidena za čas po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Ker pa izdaja sklepa pred pravnomočnostjo odločitve o glavni stvari na pravilnost odmere stroškov ni vplivala, bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni bila storjena. O pravdnih stroških bi bilo lahko odločeno tudi s sodbo, zato odločitev o pravdnih stroških sama po sebi ni preuranjena. Pritožba tožeče stranke zato ni utemeljena.

20Tožena stranka pa utemeljeno opozarja, da je nagrada za odvetniška opravila odvisna od vrednosti spora. Le-ta znaša 71.303,50 EUR. Ob vložitvi tožbe (8. 1. 2018) je tedaj in še sedaj veljavna Odvetniška tarifa tarifa⁴ za navedeno vrednost spora – upoštevajoč vrednost točke 0,459- EUR – predpisovala osnovno nagrado 1.100 točk. Pritožnik pravilno opozarja na 12. čl. Odvetniške tarife, ki pri obračunavanju odvetniških storitev terja uporabo te osnove. Sodišče prve stopnje, ki je upoštevalo osnovo 1.000- točk, je odmerilo prenizko odvetniško nagrado za odgovor na tožbo, tri vloge in štiri naroke v skupni višini 575 točk. Ta vrednost, obračunana po sedanji vrednosti točke 0,60 EUR, povečana za 1 % materialne stroške in 22 % DDV znaša 425,11 EUR.

21Prvostopenjsko sodišče je spregledalo tudi sodno takso, ki jo je tožena stranka plačala za kopije listin v višini 6,40 EUR (list. št. 98). Po sodišču prve stopnje priznane stroške je zato treba povečati za 431,51 EUR (425,11 + 6,40).

22Neutemeljeno pa tožena stranka zahteva odmero urnine za narok 11. 1. 2019, ki je trajal eno uro (od 11. do 12. ure). Ker nagrada za urnino stranki pripada za zastopanje, ki traja več kot eno uro, tožena stranka do urnine ni upravičena (6. čl. Odvetniške tarife).

23Neutemeljeno se zavzema tudi za priznanje nagrade za dva vpogleda spisa in sestavo dopisa z dne 20. 9. 2018. Spis, ki ga je pregledovala, je bil vpogledan na naroku, o svojem znanju slovenskega jezika pa se je bil toženec dolžan izjasniti ob podajanju dokaznega predloga s svojim zaslišanjem. Ti stroški niso bili potrebni, zato jih sodišče prve stopnje ni odmerilo (155. čl. ZPP).

24Uspeh strank je merilo za odločitev tudi o stroških pritožbenega postopka. Uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku je 85 %, zato je v tem obsegu je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, ki so ji nastali v sledeči višini: nagrada za pritožbo po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife 150- EUR, materialni stroški 3- EUR, DDV 33,66 EUR, sodna taksa za pritožbo 96- EUR, skupaj 282,66 EUR. Glede na uspeh je upravičena do povrnitve 240,26 EUR (drugi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).

25Uspeh tožeče stranke v pritožbenem postopku je 15 %, zato je v tem obsegu upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, ki so ji nastali v sledeči višini: nagrada za odgovor na pritožbo po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife 150- EUR, materialni stroški 3- EUR, DDV 33,66 EUR, skupaj 186,66 EUR. Glede na uspeh je upravičena do povrnitve 30- EUR (drugi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP). Po pobotu je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 210,26 EUR stroškov pritožbenega postopka.

¹ Kot lastnik sporne nepremičnine je v zemljiški knjigi vpisan dolžnik. V primeru originarnega nastanka lastninske pravice, kar pridobitev skupne lastninske pravice zakoncev je, vknjižba v zemljiško knjigo ni konstitutivnega, temveč le deklaratornega pomena.
² II Ips 220/2006, II Ips 284/2015 in druge
³ Vpis je v vrstnem redu pod dn. št. 111995/2014
⁴ Uradni list RS, št. 2/2015