VSL Sodba I Cp 2063/2017

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.436,67 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 35.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, to je od 21. 2. 2013 dalje do plačila, vse v 15 dneh (I. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 240,60 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je o zahtevku odločalo že drugič, vendar se tudi v ponovljenem postopku ni opredelilo do ugovorov toženca o navideznosti posojilne pogodbe z dne 19. 11. 2010. Ob podpisu posojilne pogodbe 19. 11. 2010 sta obe pravdni stranki govorili o posojilu zneska 16.000,00 EUR, ki ga je tožnik posodil tožencu in se nanaša na posojilno pogodbo z dne 2. 6. 2008. Ob zapisu posojilne pogodbe pa je tožnik znesku 16.000,00 pripisal tudi že obračunane 3% oderuške nične pogodbene obresti, zato je znesek posojila dejansko znašal 19.000,00 EUR. Da dejansko tožnik tožencu ni posodil 19.000,00 EUR, dokazuje dejstvo, da je na toženčev račun nakazal 14.000,00 EUR in mu v gotovini izročil še 2.000,00 EUR, skupaj 16.000,00 EUR. Toženec je pojasnil, da je znesek 19.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi plačal 6. 4. 2009, ko je njegova soproga K. M. tožniku nakazala 22.000,00 EUR. S plačilom tega zneska je bilo posojilo tožnika tožencu v celoti poravnano in toženec tožniku ni dolgoval ničesar več. V posojilni pogodbi z dne 19. 11. 2010 navedenega zneska 40.000,00 EUR tožnik tožencu nikoli ni posodil in toženec tožniku tega zneska, ker ga nikoli ni prejel, tudi ni dolžan vrniti. Kot je zaslišan kot stranka izpovedal toženec, delno pa je njegovo izpoved potrdila K. M., je šlo zgolj za znesek, ki ga je tožnik vpisal zaradi zavarovanja, ko je odhajal v K., če bi se mu kaj zgodilo. Toženec je tožnika izrecno pozval, da predloži ustrezne dokaze, da mu je znesek 40.000,00 EUR izročil. Dokazi, ki jih je predložil tožnik, se nanašajo na tožnikova denarna sredstva v letu 2004, to je 6 let pred zatrjevanim posojilom. Tožnik tako ni dokazal, da je imel sredstva za posojilo v višini 40.000,00 EUR. V tem delu sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni zavzelo stališča. Zaključek sodišča, da je toženec po posojilni pogodbi z dne 19. 11. 2010 dolžan plačati tožniku 40.000,00 EUR, od tega je s kompenzacijo že plačanih 5.000,00 EUR, torej še 35.000,00 EUR, je v nasprotju s podatki v spisu, zlasti pa sodišče ne odgovori na ugovore toženca, da tožniku ničesar ne dolguje, ker je izposojeni denar, to je znesek 16.000,00 EUR z obrestmi, v celoti odplačal. Pri tem sodišče tudi ni ocenjevalo razlogov, zaradi katerih je toženec posojilno pogodbo podpisal in jih je zaslišan kot stranka obrazložil, tožnik pa dejstva, da je takrat odhajal v K. za daljši čas, ni niti zanikal. Glede obstoja posojilne pogodbe z dne 19. 11. 2010 bi moralo sodišče oceniti tudi verodostojnost tožnikove izpovedi. Sodišče je v obrazložitvi sodbe navedlo, da se s torbo z nakitom ni ukvarjalo, ker je toženec predložil le fotografije, ki jih ni obrazložil, sama torba pa za odločitev v zadevi po oceni sodišče ni pomembna. Tak zaključek je napačen. Toženec je pojasnil, da je tožnik zahteval kot zavarovanje tudi torbo z nakitom, vrednim več kot 100.000,00 EUR, ki mu ga je toženec tudi izročil. Toženec je posojilo vrnil, tožnik pa torbe ne. Stališča in ugovori tožnika s tem v zvezi dokazujejo njegovo neverodostojnost. Pri presoji obstoja posojilne pogodbe z dne 19. 11. 2010 je pomembno upoštevati, da gre za pogodbo, ki jo je lastnoročno napisal tožnik sam, kjer besedila v pogodbi niti ni zaključil, saj je besedilo posojilo "bom vrn" prečrtano, kar dokazuje trditve toženca glede razlogov za podpis take posojilne pogodbe. Ker sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem postopku glede navideznosti pogodbe ni zavzelo stališča niti ne stališča glede celotne izpovedi tožnika, ki mu iz razlogov, kot jih je pojasnil toženec v pritožbi, ni mogoče pokloniti vere, je bistveno prekršilo določbe ZPP, kar ima za posledico, da se odločitev sodišča prve stopnje v delu, ko je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, ne more preiskusiti.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni zavzelo stališča glede navideznosti posojilne pogodbe z dne 19. 11. 2010, ni utemeljen. Do ugovora navideznosti posojilne pogodbe z dne 19. 11. 2010 se je sodišče opredelilo in ga obrazloženo zavrnilo (glej 26. točka obrazložitve). Dokazna ocena sodišča prve stopnje, zakaj navedena posojilna pogodba ni navidezna, je natančna, skrbna in življenjsko logična ter ustreza metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, zato jo kot pravilno sprejema tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da sta pravdni stranki po sklenitvi posojilne pogodbe z dne 19. 11. 2010 za znesek 40.000,00 EUR (A6), dne 24. 1. 2012 sklenili tudi pogodbo o odkupu terjatve z dne 24. 1. 2012 (A8), na kateri je bil podpis toženca upravno overjen. Ker iz navedene pogodbe iz leta 2012 izhaja, da se z odkupljeno terjatvijo pobota del glavnice iz posojilne pogodbe z dne 19. 11. 2010, je sodišče prve stopnje na podlagi te ugotovitve utemeljeno zaključilo, da je z navedeno pogodbo iz leta 2012 toženec pripoznal svoj dolg po posojilni pogodbi z dne 19. 11. 2010. Zato je toženčev ugovor navideznosti pogodbe utemeljeno zavrnilo. Glede nakazila zneska 22.000,00 EUR dne 6. 4. 2009, s katerim naj bi toženec poravnal dolg iz kasnejše posojilne pogodbe z dne 19. 11. 2010, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil z navedenim zneskom poravnan dolg toženca po posojilni pogodbi z dne 2. 6. 2008. Zato pritožbene navedbe, da je bilo posojilo po pogodbi z dne 19. 11. 2010 poravnano z nakazilom zneska 22.000,00 EUR, ki ga je tožniku nakazala toženčeva žena K. M. 6. 4. 2009, torej še pred sklenitvijo obravnavane posojilne pogodbe leta 2010, niso utemeljene. Ključen dokaz, ki dokazuje dejanski obstoj posojilne pogodbe z dne 19. 11. 2010, je poleg same posojilne pogodbe iz leta 2010, tudi pogodba o odkupu terjatve z dne 24. 1. 2012, s katero je toženec svoj dolg po posojilni pogodbi z dne 19. 11. 2010 pripoznal. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje za zaključek o obstoju posojilne pogodbe z dne 19. 11. 2010 ugotavljati tudi obstoj denarnega nakazila tožencu. Da je pred sklenitvijo navedene posojilne pogodbe tožnik razpolagal z večjimi denarnimi sredstvi, pa je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ugotovilo. Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru presoje navideznosti posojilne pogodbe z dne 19. 11. 2010 dokazno oceniti tudi tožnikovo izpoved, in sicer kot neverodostojno, ni utemeljen, glede na to, da je toženec na podlagi pogodbe iz leta 2012 obstoj posojila po posojilni pogodbi z dne 19. 11. 2010 pripoznal, zatrjevanih groženj za podpis posojilne pogodbe pa toženec ni izkazal.

6Ker ima sodba sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih jasne, popolne in pravilne razloge, ni utemeljen pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7Ker toženec v postopku nasprotne tožbe na vrnitev torbe z nakitom ni postavil, se sodišče prve stopnje, ki v postopku odloča zgolj v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP), do navedb pravdnih strank glede izročitve torbe z nakitom utemeljeno ni ukvarjalo.

8Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9Toženec s pritožbo ni uspel. Tožeči stranki pa so v pritožbenem postopku nastali stroški odgovora na pritožbo v višini 1.177,60 EUR (tar. št. 3210 Odvetniške Tarife), kar povečano za 22% DDV, znaša 1.436,67 EUR. V skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP je toženec dolžan tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.436,67 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.