VSM Sodba I Cpg 211/2022

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 91249/2015 z dne 31. 7. 2015 razveljavilo v delu, v katerem je toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) naloženo, da mora tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) plačati znesek 43.939,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2015 do plačila, skupaj s stroški, ki so bili s sklepom o izvršbi odmerjeni v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila, in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (točka I izreka sodbe). Tožnici je naložilo, da mora v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti tožencu pravdne stroške v znesku 6.326,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (točka II izreka sodbe).

2Takšno odločitev izpodbija tožnica, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Pritrjuje sodišču prve stopnje, da je toženec kot podjemnik v smislu določila drugega odstavka 621. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) odgovoren za skrito napako materiala, zaradi katere je prišlo do iztekanja etilnega alkohola in nastanka škode na dobrinah zavarovanca. Nasprotuje pa odločitvi sodišča, da je zavarovanec tožnice v celoti sam odgovoren za nastanek škode. Drži sicer, da je izvedenka za varstvo pri delu in požarno varnost dr. A. A. v izvedenskem mnenju opisala, katerih predpisov zavarovanec ni upošteval, vendar mora sodišče slednje presojati v smislu obstoja vzročne zveze z nastalo škodo. Sodišče zavarovancu očita, da ni pravilno skladiščil etilnega alkohola, ker ni imel ustrezno vgrajenega rezervoarja s pripadajočo opremo za prestrezanje in zadrževanje alkohola. To pa ni v vzročni zvezi z nastankom škode, saj ne bi preprečilo niti izteka alkohola niti nastanka škode. Sodišče nadalje zmotno ugotavlja tudi, da zavarovanec tožnice v obdobju od 3. 8. 2012 do 10. 8. 2012 ni izvajal rednega dnevnega nadzora nad stanjem rezervoarjev v skladišču. V kolikor bi redne dnevne vizualne nadzore zavarovanec opravljal, bi iztekanje opazil v roku enega dne, kar bi glede na časovno obdobje iztekanja pomenilo, da je kljub temu izteklo najmanj 365 l alkohola. To pomeni, da tudi sodišče priznava, da bi škoda nastala tudi v primeru ustreznega nadzora. Zato je nepravilen zaključek sodišča, da je škoda nastala po krivdi zavarovanca.

V nasprotju z določilom petega odstavka 639. člena OZ in aktualno sodno prasko je po mnenju tožnice tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica zamudila enoletni prekluzivni rok za vložitev tožbe. Predmet tožbenega zahtevka je povračilo refleksne škode, ne pa jamčevalni zahtevek iz naslova stvarne napake. Za povrnitev refleksne škode se uporabljajo splošna pravila o odškodninski odgovornosti in ni potrebno, da so izpolnjene predpostavke podjemnikove odgovornosti za napake opravljenega dela, kot je sodno uveljavljanje zahtevka v enoletnem prekluzivnem roku (tako npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 877/2016).

Glede na navedeno tožnica sodišču druge stopnje predlaga, da samo odloči o temelju tožbenega zahtevka in zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico v njeno korist, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, tožencu pa naloži plačilo pritožbenih stroškov.

3Toženec v odgovoru na pritožbo tožnice navaja, da se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je za nastalo škodo odgovoren zavarovanec tožnice. Do škodnega dogodka je prišlo zaradi opustitve zavarovančevih dolžnih ravnanj, s čimer je podana tudi vzročna zveza med njegovim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. Ne glede na to, da je odgovor na pritožbo obrambno sredstvo, pa toženec v njem izpodbija zase neugodno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje o njegovi objektivni odgovornosti za vgrajeno mešalo. Toženec se je razbremenil odgovornosti za napako, saj je vzrok v tesnilu, kar pa je v sferi proizvajalca mešala. Vzrok za napako tako ni bila nepravilna izbira mešala niti nepravilna vgradnja mešala, pač pa tesnilo, ki pa ga je vgradil proizvajalec mešala. Nanj toženec ni imel nobenega vpliva, zato je vzrok za napako izven njegove sfere. Na napako materiala ni mogel opozoriti, saj zanjo ni mogel vedeti in je brez preizkusa mešala ne bi mogel ugotoviti. To pa ne velja za zavarovanca, ki bi moral skladno s predpisi opraviti preizkus pred prvim polnjenjem, a tega ni storil. Pri izbiri tesnila toženec tudi ni sodeloval, zato je tak zaključek sodišča prve stopnje protispisen. Toženec predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno. Zahteva tudi povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in v okviru uradnega preizkusa po drugem odstavku 350. člena ZPP. Po tako opravljenem preizkusu sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožnica uvodoma pavšalno uveljavljanih procesnih kršitev v pritožbi ne konkretizira, tistih na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče druge stopnje ni našlo. Tudi pravno relevantno dejansko stanje je bilo v postopku na prvi stopnji natančno in celovito ugotovljeno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, z izjemo vprašanja pravočasnosti tožbenega zahtevka, ki pa na pravilnost sprejete odločitve ne vpliva, kot sledi iz razlogov v nadaljevanju.

6Temeljiti, jasni in pravno argumentirani obrazložitvi sodišča prve stopnje glede utemeljenosti tožbenega zahtevka s strani sodišča druge stopnje ni kaj dodati, zato jo pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti povzema kot svojo ter glede posameznih, za izpodbijano odločitev pomembnih pritožbenih navedb (prvi odstavek 360. člena ZPP), dodaja:

Glede pravočasnosti zahtevka:

7V obravnavani zadevi tožnica (zavarovalnica) kot regresni upravičenec od toženca kot povzročitelja škode na podlagi določila 963. člena OZ terja povrnitev izplačane odškodnine za t.i. refleksno škodo, ki jo je utrpel njen zavarovanec družba B. d.o.o. na zalogah etilnega alkohola v posledici nepravilne izpolnitve pogodbene obveznosti toženca¹.

8Pravica naročnika zahtevati povrnitev refleksne škode se presoja na podlagi splošnih pravil o odškodninski odgovornosti iz Obligacijskega zakonika (peti odstavek 639. člena OZ v zvezi s tretjim odstavkom 468. člena OZ). To pa pomeni, da za povrnitev refleksne škode² ni treba, da bi bile izpolnjene posebne predpostavke podjemnikove odgovornosti za napake opravljenega dela, kar velja tudi za sodno uveljavljanje zahtevka v enoletnem prekluzivnem roku iz določila prvega odstavka 635. člena OZ.³ Materialnopravno upravičenje zahtevati povrnitev refleksne škode tako ne preneha po enem letu od dneva, ko je naročnik obvestil izvajalca o napaki, pač pa za uveljavljanje tovrstnega zahtevka veljajo splošni zastaralni roki za zastaranje odškodninskih terjatev (352. člen OZ).

9Argumenti, ki jih glede uporabe enoletnega prekluzivnega roka pri uveljavljanju refleksne škode navaja sodišče prve stopnje, veljajo za t.i. škodo zaradi zaupanja (prim. komentar 639. člena OZ dr. N. Plavšak v Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 877). Ker pa je sodišče prve stopnje (kljub materialnopravno napačnemu stališču) prepozni tožbeni zahtevek vsebinsko presojalo in ga pravilno zavrnilo po temelju, napačno stališče sodišča prve stopnje glede pravočasnosti zahtevka na pravilnost sprejete odločitve ne vpliva.

Glede temelja odškodninske odgovornosti:

10Za povrnitev refleksne škode morata biti izpolnjeni splošni predpostavki podjemnikove odgovornosti za napake, ki sta hkrati enaki splošnim predpostavkam poslovne odškodninske odgovornosti, t.j. obstoj napake (kršitev pogodbene obveznosti) in da vzrok za napako izvira iz podjemnikove sfere. Slednje se domneva in podjemnik se odgovornosti razbremeni, če dokaže, da vzrok za napako ne izvira iz njegove sfere. Izpolnjeni pa morata biti seveda tudi dodatni predpostavki poslovne odškodninske odgovornosti, t.j. škoda in vzročna zveza med nastalo škodo in kršitvijo pogodbene obveznosti (izpolnitvijo z napako).

11Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenj treh izvedencev ugotovilo, da je vzrok za iztekanje etilnega alkohola iz izdelanih in dobavljenih cistern pri tesnilih, ki so del vgrajenega mešala, ki ga je toženec nabavil pri družbi C. d.o.o. Ker je mešala naročniku prodal in v njegove cisterne vgradil toženec, ki je vedel za kakšnem namen se bodo cisterne uporabljale, in ker podjemnik skladno z drugim odstavkom 621. člena OZ naročniku za kakovost uporabljenega materiala odgovarja enako kot prodajalec, je sodišče prve stopnje zaključilo, da vzrok za napako izvira iz sfere toženca. Ker pa je pri izbiri mešal sodeloval naročnik in ker je slednji pri skladiščenju etilnega alkohola kršil vrsto predpisov (podrobneje v tč. 22 in 23 obrazložitve sodbe, ki ju sodišče druge stopnje na tem mestu povzema), je sodišče prve stopnje zaključilo, da je odločilni razlog za nastalo škodo v ravnanju oškodovanca, ki je zato v celoti sam odgovoren zanjo.

12Pritožnica ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podlaga toženčeve odgovornosti v določilu 621. člena OZ v zvezi s tretjim odstavkom 468.člena OZ. V odgovoru na pritožbo jim oporeka toženec, ki meni, da se je v celoti razbremenil odgovornosti za napako, saj je vzrok iztekanja alkohola v tesnilu, kar pa je v sferi proizvajalca mešala. Poudarja, da tesnila ni izbral on, za napako tesnila ni mogel vedeti in nanjo opozoriti.

13Najprej je treba opozoriti, da toženec neutemeljeno ločuje tesnilo od mešala. Toženec se je pogodbeno zavezal dobaviti in vgraditi mešalo, za kakovost katerega je odgovoren. Tesnilo je sestavni del mešala in ni bilo predmet samostojnega naročila ali izbire. Toženčeva odgovornost po drugem odstavku 621. člena OZ se tako razteza na mešalo kot celoto.

14V zvezi z razbremenitvijo podjemnikove odgovornosti za stvarne napake je treba razlikovati med notranjimi tveganji, ki izvirajo iz podjemnikove sfere in jih ta lahko obvladuje oziroma jih mora obvladovati in zunanjimi tveganji, ki so zunaj podjemnikove sfere in jih ta ne more oziroma jih ni dolžan obvladovati. Podjemnik nosi odgovornost za rizike, ki izhajajo iz njegove notranje sfere. V podjemnikovo notranjo sfero, torej sfero, ki jo mora obvladovati (oziroma nositi tveganja, ki iz te sfere izvirajo), spadajo tudi ravnanja dobaviteljev, ki podjemniku dobavljajo material za izdelavo stvari, ki so predmet njegove obveznosti do naročnika, če je vzrok za napako opravljenega posla napaka materiala. Podjemnik se zato odgovornosti za stvarno napako ne more razbremeniti, če je vzrok za to napako tveganje, ki izvira iz njegove notranje sfere.⁴ V tem kontekstu tako dejstvo, da tesnila ni izbral toženec in da za napako tesnila ni mogel vedeti in nanjo opozoriti, ni odločilno. To dejstvo je pomembno pri presoji podjemnikove pojasnilne dolžnosti glede napak materiala. Za napake materiala, za katere podjemnik niti ob dolžni profesionalni skrbnosti ni mogel vedeti oziroma jih ugotoviti, njegova pojasnilna dolžnost ne obstaja.

15Toženec se je v konkretnem primeru uspel razbremeniti svoje odgovornosti za napako materiala oziroma izkazati, da del le-te izvira iz sfere naročnika v tolikor kolikor sta naročnik in podjemnik skupaj izbrala sporna mešala. V celoti pa zaradi ravnanja samega oškodovanca, ki je rezultiralo v pretrganju vzročne zveze med toženčevo izpolnitvijo z napako in nastalo škodo.

16Tožnica pritožbeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je nastala škoda posledica oškodovančevega ravnanj, torej ugotovljeno vzročno zvezo med kršitvami (opustitvami dolžnega ravnanja) oškodovanca, kot jih je ugotovila izvedenka. A. A. in nastalo škodo oziroma možnostjo preprečitve le-te ter posledično popolno razbremenitev odgovornosti toženca za vtoževano škodo.

17Pritožbenim navedbam, da vzročna zveza med oškodovančevimi kršitvami in nastalo škodo ni podana, ni slediti. Res je, da do škode ne bi prišlo, če toženec ne bi dobavil blaga z napako, vendar pa bi oškodovanec nastanek škode lahko preprečil, če bi izvedel zahtevane in predpisane ukrepe v zvezi s skladiščenjem nevarne stvari in v danih okoliščinah ravnal z dolžno profesionalno skrbnostjo. S tem, ko bi oškodovanec skladno z Uredbo o skladiščenju nevarnih tekočin v nepremičnih skladiščnih posodah zagotovil, da so cisterne nameščene in opremljena tako, da je vsak trenutek mogoče ugotoviti iztekanje nevarne tekočine iz posode in zadrževalni sistem za prestrezanje in zadržanje iztekajoče nevarne tekočine, ki ne bi imel odprtin, iz katerih bi lahko nevarna tekočina nenadzorovano iztekla (7. člen Uredbe), bi izgubo iztekajočega alkohola in posledičen nastanek škode nedvomno preprečil, četudi ne bi opravljal dolžnega dnevnega vizualnega nadzora cistern. Zato tudi ni slediti pritožnici, da bi kljub dolžnem dnevnem nadzoru cistern določena škoda nastala (preden bi torej oškodovanec iztekanje alkohola opazil in preprečil), saj bi že zgolj z zahtevanim prestreznim sistemom nastanek škode lahko preprečil. Pomembna okoliščina pri presoji oškodovančevega dolžnega ravnanja in njegove skrbnosti v smislu postroženega nadzora in previdnosti je v obravnavanem primeru tudi dejstvo, da je do puščanja alkohola predhodno prišlo že pri dveh drugih cisternah oziroma mešalih, ki jih je dobavil toženec, kar je sodišče prve stopnje ustrezno in pravilno upoštevalo (t.- 23 in 24 obrazložitve sodbe).

18Z nedopustnim ravnanjem oškodovanca oziroma zavarovanca tožnice je bila pretrgana vzročna zveza med ravnanjem toženca kot podjemnika in nastalo posredno škodo in oškodovanec je tako v prvi vrsti v celoti sam odgovoren zanjo. Kot je vprašanje vzročne zveze v sklepni fazi vprašanje pravnorelevantne pripisljivosti, velja enako glede vprašanja pretrganja vzročne zveze. Pravna presoja oškodovančeve opustitve dolžnega ravnanja v luči standarda skrbnosti dobrega strokovnjaka zato utemeljuje sklep o pretrganju vzročne zveze, zaradi česar je breme vtoževane škode v pravni sferi oškodovanca.⁵ Posledično je neutemeljen zahtevek zavarovalnice kot regresne upravičenke zoper toženca.

19Po vsem obrazloženem je torej sodišče prve stopnje sprejelo materialno pravno pravilen zaključek o neutemeljenosti tožbenega zahtevka in ga zavrnilo ter zaradi neuspeha v postopku tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženca.

20Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

21Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako krije toženec sam svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni bistveno pripomogel k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, zato teh stroškov ni šteti kot potrebnih v smislu določila 155. člena ZPP.

¹ Med družbo B. d.o.o. kot naročnikom in tožencem kot podjemnikom je obstajalo pogodbeno razmerje na podlagi ponudbe toženca št. 20/10 z dne 2. 5. 2010, po kateri je toženec za naročnika izdelal in dobavil dve inox cisterni za skladiščenje etilnega alkohola in naknadno v cisterne naročnika dobavil in vgradil še štiri mešala proizvajalca iz Španije, ki jih je tožencu dobavila družba C. d.o.o.
² Ni dvoma da gre v obravnavanem primeru za refleksno škodo in ne morebiti za t.i. škodo zaradi zaupanja.
³ Dr. Nina Plavšak: Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 177.
⁴ Povzeto po dr. Nina Plavšak: Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 835-837.
⁵ Tako tudi VS RS sodba II Ips 152/2015 z dne 8. 12. 2016 v primerljivi zadevi.