VSL Sodba I Cp 622/2019

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v stroškovni odločitvi v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki ga je tožeča stranka dolžna plačati prvo in drugotoženi stranki, zviša na znesek 6.734,96 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v ostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna prvotoženi stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 867,48 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

IV. Tožeča stranka je dolžna drugotoženi stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 98,40 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od prvotožene stranke zahtevala umik v I/1. točki izreka izpodbijane sodbe navedenih člankov, zahtevek na opravičilo zaradi objavljenih člankov, preklic navedb, ki izhajajo iz objave prisluhov v člankih, navedenih v I/1. točke izreka, in na prenehanje z objavljanjem izjav, ki so povzete iz prisluhov, pridobljenih po odredbah Okrožnega sodišča v Ljubljani, preiskovalni oddelek, Pp 9/2013 (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna prvo in drugotoženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 5.671,27 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožeča stranka (tožnik) se pritožuje zoper sodbo iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika. Tožnik meni, da je obrazložitev sodišča, da je komunikacijska zasebnost med posamezniki omejena s pravicami drugih, v nasprotju z namenom 37. člena Ustave RS (URS). Poseg v tajnost občil je dopusten zgolj državnim organom na podlagi sodne odredbe in pod strogo določenimi pogoji. Vsakršno drugačno ravnanje predstavlja kaznivo dejanje, zato je razlaga sodišča, da je mogoč test sorazmernosti, napačna. Sodišče prve stopnje ni sledilo sklepu Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2153/2016. Zmotno je uporabilo materialno pravo s tem, ko je tožnika označilo za relativno javno osebo, saj je tožnik zasebnik. Sodišče prve stopnje ni naredilo celotnega trojnega testa glede vseh spornih člankov, saj vsi svojo vsebino črpajo iz prisluhov. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnika, da javni interes ne obstoji, ker v člankih ne gre za razkritje prodajnega procesa Mercatorja, temveč za poročanje o tožniku, o njegovih poslovnih in zasebnih pogovorih, ki z javnim interesom nimajo nobene povezave. Iz naslovov spornih člankov izhaja, da gre za zgodbo o tožniku, o prisluhih, brez omembe prodaje Mercatorja, iz česar ne izhaja javni interes. Sodišče je zmotno ugotovilo, na kaj se nanašajo sporni članki in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je javni interes za poseg v zasebnost tožnika podan. Sodišče ni naredilo oz. je nepopolno naredilo presojo drugih dveh točk trojnega testa, ki opravičuje poseg v zasebnost posameznika. Tožnik meni, da četudi bi bil podan javni interes za poročanje toženke, je kršitev zasebnosti in škoda, ki jo je poseg povzročil, povsem nesorazmerna, saj je škoda lahko nepopravljiva. Tega pa sodišče v sodbi ni obrazložilo, torej ni izvedlo druge točke trojnega testa, kar pomeni zmotno uporabo materialnega prava. Objava prisluhov prav tako ne predstavlja nujnega posega. Nobeno v družbi aktualno poročanje glede prodaje Mercatorja namreč ne opravičuje razkritja zasebnih podatkov in povezav, osebnih mnenj in poslovnih skrivnosti iz kriminalistične preiskave in predkazenskega postopka. Prav tako bi lahko toženka na drugačen način in z drugačno obliko brez povzemanja in sklicevanja na prisluhe, prav tako verodostojno, poročala o stanju Mercatorja. Sodišče v sodbi tudi ni sledilo napotilu višjega sodišča, da mora v drugem primeru z vidika javnega interesa ugotoviti, ali imajo novinarji možnost pisati o zatrjevanih povezavah pri prodaji Mercatorja na takšen način, da niso prizadete pravice tožnika. Sodišče je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka, ko je zaslišalo novinarje spornih člankov glede javnega interesa, glede povzemanja in dojemanja besedila ter oblikovanja poročanja v spornih člankih, čeprav toženka takšne trditvene podlage ni podala. V konkretnem primeru gre za senzacionalistično poročanje in resničnostni šov, ki je razviden iz strukture člankov. Pri presoji zgradbe in načina pisanja sodišče ni presojalo, da gre za poročanje s fotografijami, barvno poudarjeni so zgolj „trač“ zapisi telefonske komunikacije z udarnimi naslovi o razkritju prisluhov in jezikovno sočnimi podnaslovi. Cilj takšnega poročanja je edino diskreditacija tožnika in povečanje naklade tiskanega medija, nikakor pa ne objektivno poročanje. Toženka je s stilom pisanja in naslovi prekoračila meje svobode izražanja, saj bi lahko o prodaji Mercatorja poročala na povsem drugačen način. Sodišče prve stopnje je verjelo novinarjem, da njihov namen ni bil diskreditacija tožnika in ostalih sogovornikov, ampak prikaz prodaje državnega premoženja. Zato je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Napačno je zaključilo, da so novinarji ravnali v dobri veri in skladno z novinarsko etiko z namenom, da javnosti posredujejo natančne in zanesljive informacije o ozadju prodaje Mercatorja. Sodišče je pri neobrazloženem zaključku, da so novinarji ravnali v dobri veri, storilo absolutno bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj iz sodbe ne izhajajo razlogi, zakaj je sodišče zaključilo, da je toženka pri objavi prisluhov ravnala v dobri veri. Dokazano je bilo, da novinarji niso preverili nobenih podatkov in zaključkov iz spornih člankov pri vpletenih osebah. Tožnik je tudi navedel, zakaj je toženka oz. so novinarji s svojim ravnanjem povzročili znake kaznivega dejanja in da so prisluhe pridobili na nezakonit način. Toženka tega v svojih navedbah ni prerekala, zato to predstavlja nesporno dejstvo. Iz tega ni mogoče zaključiti, da so novinarji ravnali skladno z novinarsko etiko in v dobri veri, zato je sodišče zagrešilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da so imeli novinarji utemeljen razlog verjeti v resničnost zapisanih dejstev in podajo zaključkov. Pritožba izrecno izpostavlja zmotnost zaključkov v članku „A. A. B. B.: Zdaj se je vključil tudi C. C.“, „Prisluhi B. B.: Mercator le del vezane trgovine“, „Prisluhi B. B.: dvojna vloga odvetnika D. D.“ ter v članku „Petrolov finančnik sredi pogajanja z Dinersom z B. B. kupoval Rogaško“. Članke „Nenavadna izjava tožilstva“, „I. I.: za pogovore D. D.-B. B. nisem vedel“, „Kako so čevlji predsednice vlade odpirali vrata v Peko“, „Kako po B. B.“, „I. I. D. D. za pogovore z B. B. plačal 27.000,00 evrov“, „Prisluhi: B. B. nad Dnevnik: zahteva 50.000,00 evrov odškodnine,“ ki povzemajo prisluhe, je treba umakniti, ker je pisanje o prisluhih nezakonito. Članka „Kako po B. B.“ in „Zgodba o B. B. in A. A.“ pa vsebujeta vrsto objektivno žaljivih, slabšalnih, poniževalnih vrednostnih sodb in ocen o tožniku in njegovi zasebnosti. Sodišče se pri tem ne bi smelo nasloniti na to, kaj sta avtorja člankov menila s tem in kaj sta zasledovala. Njuni izpovedi predstavljata nedovoljeno širjenje trditvene podlage.

4Prvo in drugotožena stranka (prva in druga toženka) se pritožujeta zoper stroškovno odločitev iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Navajata, da je sodišče pri odmeri njunih pravdnih stroškov spregledalo stroške sestave odgovora na pritožbo z dne 4. 7. 2016, ki predstavlja potreben izdatek, s čimer je sodišče zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v stroškovni odločitvi spremeni tako, da odloči, da je tožnik dolžan prvi in drugi toženki povrniti pravdne stroške v višini 7.008,39 EUR.

5Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe prve in druge toženke. Prva toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožnika.

6Pritožba tožnika ni utemeljena. Pritožba toženk je delno utemeljena.

O pritožbi tožnika

7Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri presoji dopustnosti posega prve toženke v tožnikovo ustavno pravico do komunikacijske zasebnosti zmotno uporabilo določilo 37. člena URS, ker je poseg v to ustavno pravico dopusten zgolj državnim organom, zaradi česar je uporaba testa sorazmernosti, ki ga je napravilo sodišče prve stopnje, napačna, ni utemeljen. Kot izhaja iz določila tretjega odstavka 15. člena URS, so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava. Tretji odstavek 15. člena URS torej določa pravice drugih kot dopustno podlago za poseg v človekove pravice.¹ Med pravice drugih, ki dopuščajo poseg v ustavne človekove pravice, kamor sodi pravica tožnika do kumunikacijske zasebnosti, pa sodi tudi ustavno varovani javni interes.² Zato ne drži pritožbeni očitek, da je pravica do komunikacijske zasebnosti absolutno neomejena, zaradi česar za opravo testa sorazmernosti posega v pravico tožnika ni podlage. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je prva toženka z objavo prisluhov, ki so bili pridobljeni v predkazenskem postopku na podlagi odredbe sodišča, kršila tožnikovo pravico do komunikacijske zasebnosti, vendar je bil, glede na to, da je bil v obravnavanem primeru podan močan javni interes za seznanitev javnosti z okoliščinami prodaje Mercatorja kot enega največjih slovenskih podjetij, ta poseg dopusten.

8Sodišče prve stopnje je test sorazmernosti posega prve toženke, ki je z objavo prisluhov uresničevala svojo ustavno pravico do svobode izražanja, v pravico do komunikacijske zasebnosti tožnika, pravilno opravilo v točkah 56 do 67 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni naredilo celotnega trojnega testa sorazmernosti glede vseh spornih člankov, ni utemeljen. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo druge točke trojnega testa, in sicer presoje, ali je podana sorazmernost med javnim interesom in škodo, ki naj bi jo poseg povzročil tožniku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje do tožnikovih trditev glede sorazmernosti posega s škode, ki jo je tožnik zgolj pavšalno zatrjeval (nastanek materialne škode, izguba ugleda, zaupanja v poslovnem svetu in nepremoženjska škoda) opredelilo v 64. točki obrazložitve. Zato očitek o neopravi druge točke testa ni upravičen. Prav tako je opredelitev sodišča prve stopnje glede na pavšalnost tožnikovih trditev v zvezi s škodo zadostna. Zakaj je poseg prve toženke v pravico do zasebnosti tožnika in v druge njegove osebnostne pravice predstavljal nujen poseg v demokratični družbi, je sodišče prve stopnje prav tako obširno obrazložilo v 64. točki obrazložitve z razlogi, ki jih kot pravilne sprejema tudi pritožbeno sodišče in se nanje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, ki obstoj nujnosti posega v tožnikovo pravico do zasebnosti izpodbija. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi pravilno obrazložilo, zakaj prva toženka o konkretni temi ni mogla poročati na drugačen način kot tako, da je prisluhe, kar je poročanju dalo večjo verodostojnost, objavila.

9Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni sledilo napotkom Višjega sodišča v sklepu I Cp 2153/2016 z dne 7. 6. 2017, ni utemeljen. Iz napotkov Višjega sodišča v 24. točki obrazložitve sklepa namreč izhaja, da se mora v novem sojenju sodišče prve stopnje opredeliti tudi do kolizije med pravico do komunikacijske zasebnosti tožnika in svobodo novinarskega izražanja, do česar se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi obširno opredelilo v točkah 56 do 67.

10Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tožnika označilo za relativno javno osebo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da je tožnik nedvomno relativno javna oseba, saj je (med drugim) postal svetovalec Agrokorja ter z njim tudi sklenil pogodbo o poslovnem sodelovanju. Pravilne razloge je sodišče prve stopnje navedlo v 54. in 55. točki obrazložitve.

11Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je prekoračilo trditveno podlage toženke podano v zvezi z zaslišanjem novinarjev, ni utemeljen. Ne drži namreč, da je bil dokazni predlog toženke v zvezi z zaslišanjem novinarjev nespecificiran, saj je toženka v 8. in 14. točki odgovora na tožbo podala povsem zadostno trditveno podlago glede izvedbe tega dokaza.

12Tudi pritožbeni očitek, da gre v obravnavani zadevi zgolj za senzacionalistično poročanje prve toženke, katerega edini namen je bila diskreditacija tožnika in povečanje naklade medija, ne pa objektivno poročanje, ni utemeljen. Zaradi večje verodostojnosti je prva toženka v članke utemeljeno vključila tudi del vsebine prisluhov, saj bi brez tega članki izgubili na prepričljivosti svoje sporočilne moči, namen avtorjev pa je bil opozarjati na okoliščine v zvezi s prodajo Mercatorja. Da je prva toženka s svojim stilom pisanja prekoračila meje svobode izražanja, ker bi o prodaji Mercatorja lahko poročala drugače, zato ne drži. Da je bil namen novinarjev zgolj poročanje o prodaji Mercatorja, ne pa diskreditacija tožnika, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi izpovedi avtorjev spornih člankov ter vsebine objavljenih člankov. Pravilnost navedenega zaključka potrjuje tudi ugotovljeno dejstvo, da so avtorji v člankih povzeli zgolj tisto komunikacijo tožnika, ki se je nanašala na tožnikovo poslovno delovanje, kar pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni moč šteti za tožnikovo zasebno, intimno komunikacijo. Zato pritožbeni očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in posledično zmotni uporabi materialnega prava, ni utemeljen.

13Neutemeljena je pritožbena navedba o neobrazloženosti zaključka sodišča prve stopnje, da so novinarji prve toženke ravnali v dobri veri. Razloge, zakaj je sodišče prve stopnje zaključilo, da je dobra vera novinarjev podana, je sodišče prve stopnje navedlo v v 113. in 116. točki obrazložitve. Ne drži pritožbena navedba, da toženka trditev tožnika, da so novinarji s svojim ravnanjem povzročili znake kaznivega dejanja, ni prerekala. Kot izhaja iz druge pripravljalne vloge toženk z dne 20. 10. 2015, je bilo izrecno prerekano, da je prva toženka do prisluhov prišla na nezakonit način. Zato ne drži, da je med pravdnima strankama nesporno, da je prva toženka do prisluhov prišla na nezakonit način.

14Zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z ugotovljenim dobrovernim ravnanjem toženke ni podana. Protispisnost je podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin in samimi temi listinami, česar pa tožnik ni zatrjeval. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da so novinarji toženke pri objavi člankov ravnali skladno s Kodeksom novinarjev, zaradi česar očitek pritožbe o nedobrovernem ravnanju novinarjev, ki so razloge za svoje ravnanje (objavo prisluhov) že ob objavi člankov predstavili javnosti, ni utemeljen. Ker ima izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih glede obstoja dobrovernega ravnanja toženke, tudi očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

15Tožnik neutemeljeno izpodbija zaključke sodišča prve stopnje o tem, da so imeli novinarji utemeljen razlog verjeti v resničnost zapisanih dejstev in podajo zaključkov v člankih „A. A. B. B.: Zdaj se je vključil tudi C. C.,“ „Prisluhi B. B.: Mercator le del vezane trgovine“, „Prisluhi B. B.: dvojna vloga odvetnika D. D.“, „Petrolov finančnik sredi pogajanja z Dinersom z B. B. kupoval Rogaško“. Na podlagi izpovedi novinarjev, avtorjev člankov, E. E., F. F. in G. G. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so imeli novinarji utemeljen razlog verjeti v resničnost zapisanih dejstev in podajo zaključkov ter mnenj, prav tako pa niso imeli nobenega namena zaničevanja tožnika. Zato pritožbene navedbe, ki izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje in materialnopravne zaključke v zvezi s temi članki, niso utemeljene.

16Tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi zahtevku na umik preostalih objavljenih člankov „Nenavadna izjava tožilstva“, „I. I.: za pogovore D. D. - B. B. nisem vedel“, „Kako so čevlji predsednice vlade odpirali vrata v Peko“, „Kako po B. B.“, „I. I. D. D. za pogovore z B. B. plačal 27.000,00 EUR“, „Prisluhi: B. B. nad Dnevnik: zahteva 50.000,00 EUR odškodnine“, ker povzemajo prisluhe, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je bila v konkretnem primeru objava prisluhov (s čimer je bilo poseženo v tožnikovo pravico do komunikacijske zasebnosti ter tožnikovo pravico do časti in dobrega imena) dopustna, ker je bila objava člankov v javnem interesu. Če do objave prisluhov ne bi prišlo, namreč javnost o ozadju prodaje Mercatorja, ki predstavlja zelo pomembno družbeno temo v javnem interesu, ne bi bila obveščena.

17Neutemeljena je pritožbena navedba, da članka „Kako po B. B.“ in „Zgodba o B. B. in A. A.“ vsebujeta vrsto objektivno žaljivih slabšalnih in poniževalnih vrednostnih sodb in ocen o tožniku. V članku „Kako po B. B.“ je sodišče na podlagi zaslišanja avtorja članka in vsebine samega članka ugotovilo, da je novinar članek napisal na podlagi objavljenih prisluhov, vrednostna sodba, ki jo je uporabil novinar, „prvorazredni“ prevarant,“ ne predstavlja objektivno žaljivega zapisa, saj je imela podlago v že prej objavljenih dejstvih (prisluhih), poleg tega pa je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi avtorja ugotovilo, da je slednji želel zgolj opozoriti na funkcioniranje družbe, v kateri živimo, zaradi česar avtor ni imel žaljivega namena. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je protipravnost ravnanja novinarja izključena, pravilen.

18Prav tako je glede članka „Kako po B. B.“ sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi avtorja članka pravilno ugotovilo, da članek ne predstavlja nedopustnega posega v čast in dobro ime tožnika, saj je avtor utemeljeno verjel v resničnost objavljenega, kar je temeljilo na že prej objavljenih prisluhih, glede podane vrednostne sodbe, „sprevržena figura idealnega Slovenca - privatnika,“ je obstajala dejanska podlaga za avtorjev komentar, članek pa je bil napisan z namenom opozoriti na funkcioniranje družbe, v kateri živimo. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da protipravnost ravnanja avtorja ni podana, saj je avtor pri svoji kritiki ostal v mejah novinarske svobode in pritožbena graja, da pisanje v navedenem članku vsebuje objektivno žaljiv zapis, ni utemeljena.

O pritožbi toženk

19Sodišče prve stopnje je glede pravdnih stroškov na podlagi določila 154. in 155. člena ZPP pravilno odločilo, da je tožnik dolžan toženkama povrniti njune pravdne stroške, priglašene s stroškovnikoma na list. št. 386 in s stroškovnikom, vloženem na zadnjem naroku dne 14. 11. 2018. Na podlagi navedenih stroškovnikov je sodišče prve stopnje toženkama odmerilo pravdne stroške v višini 5.671,27 EUR. Toženki pa utemeljeno opozarjata, da je sodišče prve stopnje ob odmeri pravdnih stroškov spregledalo stroške toženk za sestavo odgovora na pritožbo z dne 4. 7. 2016. Toženki sta namreč pravočasno priglasili stroške nagrade za postopek (kar predstavlja sestavo odgovora na pritožbo) v višini 1.096,00 EUR, skupaj z 22% DDV. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da upoštevaje vrednost spornega predmeta v zadevi, ki znaša 19.900,00 EUR, stroški sestave odgovora na pritožbo po tar. št. 3210 Zakona o Odvetniški tarifi znašajo 670,40 EUR (419,00 EUR x 1,6). Ker je pooblaščenec zastopal dve stranki, se po tar. št. 1200 ZOdvT priznana nagrada poviša za 0,3 in torej znaša 871,52 EUR, kar povečano za 22% DDV znaša 1.063,25 EUR.

20Ker nagrada za postopek glede na vsebino odgovora na pritožbo predstavlja potrebne izdatke toženk (155. člen ZPP), na kar pritožba utemeljeno opozarja, je pritožbeno sodišče pritožbi toženk delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem stroškovnem delu, tj. v II. točki izreka izpodbijane sodbe, na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženkama, zvišalo za znesek 1.063,25 EUR, torej z zneska 5.671,71 EUR na znesek 6.734,96 EUR, kar je tožnik dolžan plačati toženkama v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo toženk (ki sta zahtevali zvišanje pravdnih stroškov na znesek 7.008,39 EUR) in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in v ostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč ob obrazloženem pravilno ugotovilo dejansko stanje glede glavne stvari in pravilno uporabilo materialno pravo, pritožbeno sodišče pa ob preiskusu sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

O stroških pritožbenega postopka

21Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka. Na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP je dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka prvi toženki, ki so ji v pritožbenem postopku nastali stroški za postopek v višini 670,40 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT: 419,00 EUR x 1,6), ki zajemajo tako strošek za sestavo pritožbe zoper stroškovno odločitev, kot tudi strošek za sestavo odgovora na pritožbo, ter materialni izdatki v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT). Na podlagi tar. št. 3210 ZOdvT je namreč stranka v pritožbenem postopku upravičena do ene nagrade za pritožbeni postopek, zato pritožbeno sodišče prvi toženki za sestavo pritožbe zoper stroškovno odločitev ni priznalo še dodatne priglašene nagrade. V pritožbenem postopku so prvi toženki tako nastali stroški v višini 690,40 EUR, kar povečano za 22% DDV znaša 842,28 EUR. Zahtevek za povračilo nagrade v višjem znesku je glede na punktum zahtevka 19.900 EUR neutemeljen. Prva toženka pa je upravičena tudi do povračila sodne takse za pritožbo, in sicer v delu, ki odpade nanjo, tj. v polovični višini v znesku 25,20 EUR. Celotni stroški prve toženke v pritožbenem postopku tako znašajo 867,48 EUR, kar ji je tožnik dolžan plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

22Druga toženka je s pritožbo zoper stroškovno odločitev uspela v pretežnem delu (z 79%, torej s 1.063,25 EUR od zahtevanih 1.337,12 EUR). Drugi toženki so v pritožbenem postopku nastali stroški za sestavo pritožbe zoper stroškovno odločitev v višini 50,00 EUR (tar. št. 3220 ZOdvT) ter materialni izdatki v višini 10,00 EUR (tar. št. 6002), skupaj 60,00 EUR, kar povečano za 22% DDV znaša 73,20 EUR. Zahtevek druge toženke za povrnitev nagrade v višjem znesku na podlagi tar. št. 3220 ni utemeljen. Skupaj s stroški sodne takse za pritožbo, ki odpade na drugo toženko v znesku 25,20 EUR, znašajo stroški pritožbenega postopka druge toženke 98,40 EUR. Navedeni znesek je tožnik dolžan drugi toženki plačati na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

¹ L. Šturm: Komentar Ustave RS, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, stran 198
² L. Šturm: Komentar Ustave RS, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, stran 199