VSL Sodba in sklep I Cp 1679/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je pristojno za odločanje o tem sporu (I. točka izreka) ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 124.440,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2019 dalje (II. točka izreka) in povrniti stroške tega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (III. točka izreka).

2Čeprav se toženec izrecno pritožuje (le) zoper sodbo in predlaga višjemu sodišču, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v pritožbi vsebinsko izpodbija tudi odločitev o pristojnosti sodišča, zato je pritožbeno sodišče odločitev preizkusilo tudi v tem delu.

3Toženec uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču prve stopnje očita zmotnost presoje, da je pristojno za odločanje v tej zadevi. Odločitev ni obrazložena v potrebni meri. Sodišče je napačno uporabilo določbe Bruseljske uredbe I¹. Vztraja, da je pristojno sodišče na Cipru. Glede na to, da je tožeča stranka pravna oseba s sedežem na Cipru, toženec pa fizična oseba s prebivališčem v Sloveniji, je treba njuno sicer domnevno razmerje opredeliti kot potrošniško. Za presojo konkretnega razmerja je zato potrebno uporabiti določbe uredbe, ki veljajo za potrošniške pogodbe. Sodišče bi moralo v okviru materialno procesnega vodstva postopati po določbi drugega odstavka 26. člena Bruseljske uredbe I, v skladu s katero bi moralo pravdni stranki opozoriti na morebitne negativne posledice sklenjenih dogovorov o pristojnosti. Pred prevzemom pristojnosti bi moralo zagotoviti pravni pouk o pravici toženca, da ugovarja pristojnosti slovenskega sodišča, česar pa ni storilo.

Ne strinja se z odločitvijo, da se uporabi slovensko pravo. V pogodbi Services Agreement (v nadaljevanju Pogodba), čigar vsebina se smiselno uporablja tudi za pogodbeno razmerje med pravdnima strankama, je določena uporaba ciprskega prava. Primarno pravilo Uredbe Rim I² je, da se uporabi pravo, ki ga izbereta stranki. Naloga sodišča je, da v vsakem primeru razišče, ali sta stranki izbrali pravo in katero. Sodišče je sicer temu sledilo, a je njegova ugotovitev napačna ter neustrezno obrazložena. Tudi Uredba Rim I vsebuje posebne določbe, ki so namenjene varstvu potrošnika kot šibkejše stranke. Tudi v tovrstnih razmerjih je mogoče skleniti dogovor o uporabi določenega prava. To sta pravdni stranki v tem primeru tudi storili, kar izhaja iz določila sklenjene Pogodbe, ki vsebuje klavzulo o izbiri prava. Napačna je presoja sodišča, da ta dogovor ni uporabljiv za razmerje med pravdnima strankama. Dogovor mora biti jasno in izrecno izražen, zadostuje pa tudi, da je razviden iz okoliščin primera. Ni nujno, da je dogovor o uporabi prava dogovorjen pisno. Ker tožnica utemeljuje zahtevek zoper toženca na podlagi Pogodbe, sodišče prve stopnje pa je domnevno razmerje presojalo skladno z določbami Pogodbe, je podana uporaba ciprskega prava. Sodišče bi moralo upoštevati pogodbeno avtonomijo pravdnih strank in njun dogovor o uporabi ciprskega prava, ki izhaja iz 22. člena Pogodbe, katere vsebina se je uporabljala tudi za presojo domnevnega razmerja med pravdnima strankama. Moralo bi upoštevati tudi določbo 6. člena Bruseljske uredbe I o varstvu šibkejše stranke.

Vztraja, da med pravdnima strankama nikoli ni prišlo do sklenitve ustnega dogovora, zato ni subjekt zatrjevane obveznosti. Pogodba, sklenjena med tožnico in družbo A. (v nadaljevanju tudi: družba), ne ustvarja za toženca nobene zaveze, zgolj sorodstveno razmerje zakonitih zastopnikov družbe pa ne more imeti učinkov. Toženec ni nikoli izjavil, da bi pri nakupu nepremičnin na kakršenkoli način sodeloval s tožnico. Tožnici ni ničesar naročil. Družba je edina oseba, ki se je s tožnico veljavno zavezala. Sodišče za svoj zaključek o obstoju dogovora med pravdnima strankama ni razpolagalo z zadostnimi dokazi. Za presojo, ali je bil med strankama dejansko sklenjen ustni dogovor, je odločilna izjava volje. V primeru, da bi prišlo do uskladitve njunih volj, bi zagotovo sledila sklenitev pisne pogodbe. Toženec ni nikoli izrecno izjavil, da prevzema obveznosti družbe, na podlagi česar njegovih ravnanj ni mogoče označiti za izjavo resnične volje. Sodišče napačno zaključuje, da je bila v konkretnem primeru izražena volja toženca k sklenitvi ustnega dogovora. Zgolj dejstvo, da je postal lastnik nepremičnin, ki jih je za družbo poiskala tožnica, ne more predstavljati dokaza, da je podal izjavo volje. Nepravilna je ocena o soglasju volj za opravo storitev in plačila zanje. Šlo je za nesporazum, saj je bilo soglasje v nasprotju s toženčevo voljo. Prišlo je do razhajanj med izjavljeno voljo toženca in njegovo resnično voljo. Sklicuje se na ureditev instituta nesporazum, urejenega v določbi 16. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). V konkretnem primeru je med pravdnima strankama prišlo do nesporazuma, zaradi česar pogodba ni nastala. Zmotne so zatorej ugotovitve sodišča v 17. in 25. točki izpodbijane sodbe, češ da sta bili pravdni stranki v pogodbenem razmerju, ker je toženec s tožnico komuniciral preko elektronske pošte. Do tega je prišlo zaradi dejstva, ker je tožnica izdala napačne račune. Sodišče prve stopnje tudi napačno ugotavlja, da so si bile navedbe toženca nasprotujoče. Primarno je navedel, da s tožnico ni sklenil nobenega ustnega dogovora, zgolj iz previdnosti pa je dodal, da je obljubljeno plačilo provizije pridržal do izpolnitve vseh obveznosti tožnice. Ker tožnica pravočasno ni predala potrebne poslovne dokumentacije, je kršila pogodbene obveznosti in tako ni upravičena do plačila provizije.

Obrazložitev izpodbijane sodbe je pomanjkljiva, saj se sodišče ni konkretneje opredelilo do izpovedi prič B. B. in C. B., ki sta izpovedala, da toženec ni sklenil nikakršnega ustnega dogovora s tožnico, saj je vse provizije plačal B. B. kot zakoniti zastopnik družbe. Sodišče neutemeljeno zaključi, da sta njuni izpovedi neverodostojni. Tudi ne pojasni, zakaj šteje kot verodostojno izpoved priče D. D. V sodbi manjka ocena o razlogih za (ne)verodostojnost izpovedi toženca in drugih prič. Neutemeljeno je odločitev oprta le na izpoved priče D. D., ki je tudi edini dokaz.

4Tožnica je na pritožbo obširno odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pravilna je odločitev o pristojnosti slovenskega sodišča. Odločitev je jasno in v zadostni meri obrazložena. Ker gre za spor z mednarodnim elementom, saj je tožnica pravna oseba s sedežem na Cipru, toženec pa fizična oseba s prebivališčem v Sloveniji, se za odločitev o ugovoru pristojnosti slovenskega sodišča uporablja Bruseljska uredba I. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je ugotovilo pristojnost slovenskega sodišča. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na dogovor o pristojnosti ciprskega sodišča, sklicujoč se na dogovor o pristojnosti, izhajajoč iz 22. člena Pogodbe. Kot je pojasnilo že sodišča prve stopnje, mora biti dogovor o pristojnosti sklenjen v pisni obliki ali potrjen v pisni obliki, v obliki, ki je v skladu s prakso, ki je ustaljena med strankama, ali v mednarodni trgovini v skladu z mednarodnimi trgovskimi običaji, ki so znani strankam ali bi jim morali biti znani in ki so splošno priznani v mednarodni trgovini ter jih redno upoštevajo stranke pogodb istega tipa v okviru zadevne panoge. Med strankama ni bila sklenjena pisna pogodba, prav tako, nobena od pravdnih stranka ni zatrjevala, da je med njima predhodno obstajala ustaljena poslovna praksa. Dogovor o pristojnosti, določen v Pogodbi, med pravdnima strankama ne velja, saj nista stranki omenjene Pogodbe. A tudi če bi se ustno sporazumeli o tem, da za njiju velja pogodba z enako vsebino, kot je določena v Pogodbi, takšen dogovor zaradi odsotnosti pisnosti med pravdnima strankama ne bi imel učinkov. Odločitev o pristojnosti slovenskega sodišča, ki je utemeljena na prvem odstavku 7. člena Bruseljske uredbe I, je zato pravilna, saj ni sporno, da tožnica zahteva plačilo za opravo svojih storitev, opravljenih v RS za potrebe nakupa nepremičnin v RS. Do enakega zaključka je priti tudi z upoštevanjem pritožbene trditve, da bi bilo treba domnevno razmerje med pravdnima strankami šteti kot potrošniško. V skladu z drugim odstavkom 18. člena Uredbe Bruselj I lahko druga pogodbena stranka začne postopek zoper potrošnika samo pred sodiščem države članice, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče. Ker ima toženec prebivališče v RS, je tudi na tej podlagi podana pristojnost slovenskega sodišča, zato je nerazumljivo pritožbeno vztrajanje na pristojnosti ciprskega sodišča, ob hkratnem zavzemanju, da gre za potrošniško pogodbo. Pritožbeno sklicevanje na 26. člen Bruseljske uredbe I, ki določa, da mora sodišče pravno poučiti stranko o njeni pravici, da ugovarja pristojnosti sodišča, pri tem ne more imeti tehtnega vpliva, saj je sodišče prve stopnje toženčev ugovor upoštevalo in obravnavalo.

7Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje za uporabo ciprskega prava. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o uporabi slovenskega prava natančno in jasno obrazložilo. Kot je pravilno pojasnilo, je za odgovor na vprašanje, katero pravo se uporablja med pravdnima stranka, treba uporabiti Uredbo Rim I, ki v 3. členu primarno določa svobodno izbiro pogodbenega prava. Če pa pogodbeni stranki nista izbrali prava, se v zvezi s pogodbo o opravljanju storitev uporablja pravo države, v kateri ima običajno prebivališče izvajalec storitev, to je v konkretnem primeru tožeča stranka (prvi odstavek 4. člena Uredbe Rim I), kar bi pomenilo, da bi se v tej zadevi uporabljalo ciprsko pravo. Vendar pa v primeru, kadar je iz okoliščin primera razvidno, da je pogodba očitno v tesnejši zvezi z drugo državo, na uporabo katere napotuje prvi odstavek 5. člena Uredbe, se uporablja pravo te države (tretji odstavek 4. člena Uredbe Rim I). Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da pravdni stranki nista sklenili dogovora o uporabi prava. Pravdni stranki nista stranki Pogodbe, v kateri sta se stranki Pogodbe v njenem 22. členu dogovorili za uporabo ciprskega prava. Kot je pojasnila tožeča stranka, se je medsebojno razmerje med pravdnima strankama pričelo v okviru storitev, ki jih je tožnica opravljala za družbo A. po Pogodbi, vendar takšne pogodbe z enako vsebino pravdni stranki nista sklenili. To ni trdila ne tožnica, ne toženec, ki je celo navajal, da pravdni stranki nista sklenili nobene pogodbe. Tožnica ni utemeljevala zahtevka oziroma toženčeve odgovornosti za plačilo vtoževanega zneska na podlagi te pisne pogodbe, sklenjene med drugima strankama, temveč na podlagi ustnega dogovora s tožencem za opravo storitve, povezane z nakupom spornih nepremičnin. Tožnica je trdila, da se je z njim ustno dogovorila, da bo zanj opravila storitve, ki jih sicer opravlja na podlagi Pogodbe, toženec pa ji bo v zameno plačal provizijo, kot izhaja iz Pogodbe. Nobena izmed pravdnih strank ni trdila, da bi se dogovorili za uporabo ciprskega prava oziroma da bi Pogodba v tem obsegu veljala tudi zanju. Določba iz sklenjene Pogodbe med drugima pravdnima stranka zato ne more imeti željenega učinka. Razmerje med pravdnima strankama je lahko povezano s Pogodbo le v okviru dogovorjene vsebine obveznosti pravdnih strank, ki je enaka kot v Pogodbi. Glede na v izpodbijani sodbi ugotovljene okoliščine (tč. 26) o kraju sklenitve pogodbe, delovanja tožnice, komunikacije med strankama, nakupa nepremičnine, (vse) v Sloveniji, ki jih pritožba ne izpodbija, in ki kažejo na tesnejšo zvezo s slovenskim pravom, je sodišče prve stopnje za odločanje o zahtevku pravilno uporabilo slovensko materialno pravo. Tudi z upoštevanjem pritožbene navedbe, da je treba v tem sporu uporabiti posebne določbe Uredbe Rim I, namenjene varstvu potrošnikov, je pravilna odločitev o uporabi prava. Prvi odstavek 6. člena Uredbe Rim I določa, da se za pogodbo, ki jo sklene potrošnik z drugo osebo, ki opravlja poslovno ali poklicno dejavnost, uporablja pravo države, v kateri ima potrošnik običajno bivališče pod pogojem, da podjetnik izvaja svoje poslovne dejavnosti v državi, v kateri ima potrošnik običajno prebivališče in da pogodba spada v okvir takih dejavnosti. Ugotovljene okoliščine tudi na tej podlagi vodijo do zaključka uporabe slovenskega prava za zatrjevano pogodbeno razmerje med pravdnima strankama. Velja pa še dodati, da se je toženec že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, ko se je spustil v postopek, skliceval na slovensko pravo, konkretneje določbe OZ, čemur je tožnica v nadaljnjih vlogah sledila in očitno soglašala, kar bi kazalo na njun t. im. tihi dogovor o uporabi prava, toženec pa je šele kasneje v drugi vlogi pred prvim narokom za glavno obravnavo podal ugovor o uporabi ciprskega prava.

8Po preučitvi celotne spisovne dokumentacije in razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, izvedlo vse potrebne dokaze, jih ustrezno ocenilo in izpeljalo pravilne dokazne zaključke ter zanje navedlo natančne in prepričljive razloge, ki si ne nasprotujejo. Pri tem je upoštevalo tudi navedbe in ugovore toženca, ki po njegovem mnenju utemeljujejo zavrnitev zahtevka, in se je do njih opredelilo. Ob odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku.

9Pritožba neutemeljeno očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s presojo obstoja pogodbenega razmerja med pravdnima strankama in s tem pasivne legitimacije toženca. Sodišče prve stopnje je glede na ugovor toženca, da pravdni stranki nista sklenili nobene pogodbe, presojalo, ali to drži oziroma kakšno pogodbo sta sklenili. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja in pritrjuje obširnim in natančnim razlogom izpodbijane sodbe, da sta se pravdni stranki sporazumeli, da tožnica za toženca kot fizično osebo opravi storitve, povezane z nakupom spornih nepremičnin, toženec pa ji za to plača provizijo. O tem je utemeljeno sklepalo na podlagi celovite ocene v postopku izvedenih dokazov (v skladu z 8. členom ZPP), upoštevaje trditveno podlago, ki sta jo podali pravdni stranki. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo tudi tiste navedbe, ki jih toženec ponavlja v pritožbi in se do njih tudi konkretno opredelilo ter pravilno izpostavilo njihovo nasprotje. Sodelovanje za nakup spornih nepremičnin se je pričelo v okviru storitev, ki jih je tožnica opravljala za družbo po Pogodbi. V okviru tega sodelovanja sta se pravdni stranki dogovorili oziroma izjavili voljo, da bo tožnica za toženca opravila storitve v zvezi z nakupom, toženec pa ji bo za to plačal. Vsebina obveznosti tožnice je bila enaka kot v Pogodbi, toženec kot fizična oseba, ki je nesporno kupil nepremičnini, pa se je v zameno zavezal za plačilo provizije, kot izhaja iz Pogodbe. Sodišče prve stopnje je tehtno ocenilo izpovedi vseh zaslišanih, tudi prič B. B. in C. B., ter dele izpovedi, ki jih izpostavlja pritožba. Prepričljivo in celovito je pojasnilo, v katerem delu izpovedi verjame kateri priči oziroma ne in zakaj. V izpodbijani sodbi ne manjka ocena o ne-verodostojnosti izpovedi posameznih prič in toženca. Na presojo obstoja sklenitve pogodbenega dogovora ne more imeti vpliva izpoved B. B. in C. B., da naj bi provizije za druge nepremičnine, ki so jih kupile fizične osebe plačal B. B. kot zakoniti zastopnik družbe. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, da tudi če bi to držalo, se je toženec lahko veljavno zavezal za plačilo provizije kot fizična oseba. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da je sodišče velik pomen pripisalo razmerju med tožencem in družbo. Iz izpodbijane sodbe to ne izhaja, saj je sodišče prve stopnje pojasnilo, da toženec ne odgovarja za plačilo vtoževanega zneska na podlagi pisne Pogodbe, sklenjene med tožnico in družbo, temveč na podlagi dogovora, ki ga je ustno sklenil s tožnico, z vsebino njunih obveznosti, ki je enaka Pogodbi. Iz izpodbijane sodbe tudi ne izhaja, da bi sodišče obstoj pogodbenega razmerja med pravdnima strankama ugotovilo zgolj na podlagi dejstva, da je toženec na kupljenih nepremičnina pridobil lastninsko pravico, temveč v okviru izpovedi zaslišanih strank ter prič in listinske dokumentacije, predvsem elektronske komunikacije oziroma sporočil. Dejstvo, da pravdni stranki nista sklenili pisne pogodbe, ne pomeni, da ustnega sporazuma oziroma dogovora ni moglo biti. Toženec je kot poslovna sposobna oseba svoje obveznosti lahko prevzel sam in sta se pravdni stranki lahko v okviru pogodbene avtonomije veljavno dogovorili za sklenitev pogodbenega dogovora.

10Pritožbene navedbe, da naj bi pri izjavi volje pogodbenih strank prišlo do nesporazuma, so pritožbene novote, ki so neupoštevne, saj toženec ne pojasni, zakaj jih brez krivde ni mogel podati že pred nižjim sodiščem (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer so povsem pavšalne, saj se sklicujejo predvsem na vsebino 16. člena OZ in opisujejo pomen oziroma institut nesporazuma ter njegove posledice. Nenazadnje pa je v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazloženo, da iz dokazov, ki so bili izvedeni za namene dokazovanja obstoja dogovora in njegove vsebine v smeri opravljanja storitev in plačila zanj, izhaja njuna volja, da tožnica opravi storitve povezane z nakupom nepremičnin za toženca, ta pa ji za to plača.

11Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnica v zvezi z nakupom spornih nepremičnin, ki jih je toženec kupil od prodajalca E. E., opravila določene storitve (navedene v četrti alineji 10. točke izpodbijane sodbe). V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je tožnica storitve povezane z nakupom, v zvezi s katerimi zahteva plačilo provizije, v celoti opravila. Pritožbeno navajanje, da tožnica ni upravičena do plačila provizije zaradi kršenja pogodbenih obveznosti, zato ni utemeljeno. Toženec je sicer trdil, da upravičeno zadržuje obljubljeno plačilo do izpolnitve vseh pogojev, in sicer ko bodo predmeti prodajne pogodbe prosti vseh bremen, izpovedal pa je, da mu ni bila izročena celotna dokumentacija. Do slednjega se sodišče prve stopnje utemeljeno ni opredeljevalo, saj toženec v svojih trditvah ni konkretiziral, katerih poslov naj tožnica ne bi opravila. Z izvedbo dokaza pa teh pomanjkljivih trditev ne more nadomestiti. Na tožencu je bilo trditveno in dokazno breme, da v primeru navedb, da izpolnitev ni opravljena v celoti, trdi in dokaže, kaj konkretno ni bilo izpolnjeno. Določnih trditev glede tega toženec ni podal. Ob odsotnosti pojasnila, katera dokumentacija ni bila predložena, tako toženec ne more doseči drugačne odločitve. Glede vprašanja prostosti bremen pa je v izpodbijani sodbi ugotovljeno, da je ta problem vezan na nepremičnine last družbe F., d. o. o., nepremičnini, v zvezi s katerimi tožnica zahteva plačilo v obravnavnem sporu, pa niso v lasti te osebe. Temu pritožba ne nasprotuje. Glede na to, da je tožnica dokazala, da je svoj del obveznosti izpolnila, je toženec na podlagi dogovora z njo zavezan plačati provizijo v vtoževani višini. Pri tem morebitna nepopolnost računa nima odločilnega vpliva na njegovo plačilno obveznost.

12Pritožbene navedbe niso utemeljene, in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člena ZPP).

13Odločitev o stroških postopka temelji na določbah prvega odstavka 165. člen v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka. Enako velja za tožnico, ki z odgovorom na pritožbo ni v bistvenem prispevala k odločitvi na pritožbeni stopnji in so bili stroški v zvezi z njim nepotrebni.

¹ Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah.
² Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. 6. 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja.