UPRS Sklep IV U 64/2021-19

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

1Tožnik je 20. 4. 2021 vložil tožbo, v kateri s sklicevanjem na 4. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbija Odlok o določitvi pogojev vstopa v RS zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19 (Uradni list RS št. 60/2021 z dne 15. 4. 2021, v nadaljevanju Odlok). V tožbi predlaga, da sodišče izpodbijani Odlok odpravi; da ugotovi, da je Odlok nezakonit in protiustaven, ker krši in nedopustno posega v tožnikovo ustavno pravico do enakosti iz 14. člena Ustave RS, pravico do svobode gibanja po 32. členu Ustave RS, pravico do uživanja in izvrševanja lastnine iz 33. člena v povezavi s 67. členom Ustave RS ter pravico do zasebnosti po 35. členu Ustave RS. Predlaga tudi, da sodišče ugotovi, da so bili predhodni odloki o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19 (Uradni list RS, št. 30/21, 35/21, 40/21, 43/21 in 46/21) nezakoniti in protiustavni, saj so kršili in nedopustno posegli v tožnikovo ustavno pravico do enakosti iz 14. člena Ustave RS, pravico do svobode gibanja po 32. členu Ustave RS, pravico do uživanja in izvrševanje lastnine iz 33. člena v povezavi s 67. členom Ustave RS ter pravico do zasebnosti po 35. členu Ustave RS. V tožbi je tožnik predlagal tudi povrnitev stroškov postopka.

2Tožnik v tožbi zatrjuje, da predstavlja Odlok dejansko in po vsebini posamični akt, in ne glede na poimenovanje in formo predpisa ni splošen pravni akt ter da zoper njega tožnik nima drugega učinkovitega pravnega sredstva, zato odlok izpodbija skladno s 4. členom ZUS-1. Odlok tožniku onemogoča oz. bistveno otežuje vstop v Republiko Slovenjo. Odlok ima za osebe, ki pogojev iz 10. oz. 11. člena ne izpolnjujejo, predvidljiv in jasen učinek, tj. takšen kot bi ga imel posamični akt in se te osebe napoti v karanteno, s čimer se omeji gibanje oz. pravica do svobode gibanja. Upravno sodišče mora kljub poimenovanju akta „Odlok“ in kljub temu, da je predmetni akt izdala tožena stranka kot splošni akt (kot Vlada Republike Slovenije) presojati zakonitost takšnega akta v upravnem sporu, kot da gre za konkretni in posamični akt državnega organa.

3Tožnika se kot imetnika lastninske pravice v državi Hrvaški, v kolikor se v Republiko Slovenijo ne vrne v roku 12 oz. 48 ur in ob tem ne predloži PCR testa, napoti oz. se mu odredi karantena, s čimer se tožniku de facto onemogoča opravljanje poklicne dejavnosti za čas karantene 10 dni, ki je ni mogoče prekiniti in za ta čas ni upravičen do nobenega nadomestila. V teh okoliščinah od tožnika ni razumno pričakovati ravnanja v skladu z Odlokom, saj bi s tem ogrozil svoje in eksistenčno stanje svoje družine.

4Odlok ne predpisuje izdaje posamičnega akta z možnostjo uveljavljanja pravnega varstva, zato je Odlok posamičen akt, izdan zgolj v obliki predpisa, ki pa ureja posamično razmerje. Odlok neposredno posega v ustavne pravice in svoboščine tožnika. Ker nima drugega učinkovitega rednega pravnega sredstva, s katerim bi lahko dosegel odpravo Odloka in ugotovitev, da so tožniku kršene temeljne človekove pravice, odlok po vsebini učinkuje kot odločba (posamični akt), katerega vsebina je, da se posameznika v primeru nepredložitve PCR testa napoti v karanteno.

5Iz nadaljnjih tožbenih navedb izhaja, da izpodbijani Odlok krši 14. člen Ustave RS (diskriminacija in kršitev načela enakosti pred zakonom), 32. člen Ustave RS (kršitev pravice do svobode gibanja) in 33. člen v povezavi s 67. členom Ustave RS (kršitev ustavne pravice do uživanja in izvrševanja lastnine).

6Tožnik je lastnik nepremičnine v kraju Sušan v Republiki Hrvaški. Zaradi predhodnih in trenutno veljavnega Odloka na svoji nepremičnini ni bil zadnjih osem mesecev, kar predstavlja dejansko nezmožnost izvajanja lastninske pravice. Po poteku osmih mesecev je nujno potrebno izvesti redna vzdrževalna dela, velika verjetnost je, da bo potrebno izvesti tudi izredno vzdrževanje in izvedbo nujnih vzdrževalnih del, česar ni mogoče izvesti v roku 48 ur. Odlok določa nesorazmerne in diskriminatorne pogoje za vstop oz. vrnitev v Republiko Slovenijo, saj tožnik v 12 urah po prehodu meje ne more odpraviti neposredne nevarnosti za premoženje ali nastanek materialne škode oz. v roku 48 ur ne more opraviti vzdrževalnih del na svojem zasebnem objektu. Za najkrajšo pot potrebuje minimalno 4 ure vožnje z osebnim vozilom, za vrnitev pa potrebuje najmanj 5 ur, torej 9 ur zgolj za potovanje in v preostalih 2-3 urah ne more odpraviti neposredne nevarnosti za premoženje ali preprečiti nastanka materialne škode, niti v 48 urah opraviti vseh vzdrževalnih del.

7Zahteva za predložitev PCR testa ob vstopu po preteku 12 oz. 48 ur v RS za lastnika nepremičnine predstavlja nesorazmeren poseg v izvrševanje tožnikovih človekovih pravic. Če se v tem času ne vrne, mora v izogib karanteni zase in za družinske člane predložiti negativen PCR test, kar predstavlja strošek približno 400,00 EUR. Če se tožniku in družinskim članom odredi karantena, tožnik in partner ne moreta opravljati poklicnega dela in jima ne pripada nadomestilo plače, kar ustvarja negativne in škodljive finančne in ekonomske učinke za tožnika in njegovo družino. Ureditev glede neprejemanja nadomestila plače za čas karantene postavlja tožnika v neenak in diskriminatoren položaj z delavci migranti, osebami, ki so napoteni na čezmejno opravljanje storitev v drugo državo članico EU oz. osebami, ki prehajajo mejo zaradi vključenosti v vzgojo in izobraževanje.

8Iz tožnikovih navedb nadalje izhaja, da je tožnik neenako obravnavan in je neposredno in posredno diskriminiran, saj lastništvo nepremičnine predstavlja tožnikovo neločljivo osebno okoliščino, tožnik pa je v okviru navidezno nevtralnega predpisa (Odloka) oz. merila v enakih oz. podobnih situacijah obravnavan bistveno manj ugodno kot ostale izjeme, določene v 11. členu Odloka. Sredstva za dosego tega cilja niso sorazmerna, ustrezna in nujno potrebna. Izpodbijani Odlok krši tožnikovo pravico iz 14. člena Ustave RS. To se nanaša tudi na neutemeljeno razlikovanje zaradi njegovih osebnih okoliščin – zdravstvenega stanja. Pogoj za predložitev PCR testa za prehod meje zaradi izvajanja lastninske pravice predstavlja neenakopravno obravnavanje v razmerju z drugimi upravičenci na podlagi 11. člena Odloka, neenako obravnavanje glede na lego nepremičnine, neenakopravno obravnavanje v razmerju do lastnikov, ki imajo nepremičnine v drugih slovenskih regijah v času prepovedi gibanja med statističnimi regijami in neenakopravno obravnavanje v primerjavi z osebami, ki so že prebolele COVID-19. Opisano diskriminatorno obravnavanje je neutemeljeno in nesorazmerno ter v nasprotju s temeljnimi načeli EU.

9Čeprav bo Odlok čez čas prenehal veljati, pa skupaj s predhodnimi odloki že od meseca avgusta 2020 onemogoča izvrševanje lastninske pravice. Tožniku nastajajo številne neposredne težko popravljive ali nepopravljive škodljive posledice na področju premoženja, družinskega življenja in duševnega zdravja zaradi nezmožnosti izvrševanja lastninske pravice. V skladu z ustavno-pravno sodno prakso že sama kršitev temeljnih človekovih pravic pomeni za oškodovanca težko popravljivo škodo, stanje omejevanja tožnikovih človekovih pravic pa traja že vse od meseca avgusta 2020. Z Odlokom je bilo nedopustno poseženo tudi v načelo prepovedi diskriminacije na podlagi 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, pravico do varstva premoženja po 1. členu Dodatnega protokola Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic EKČP in lastninsko pravico po 17. členu Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

10Tožnik še predlaga, da Upravno sodišče odloči, da so bili tudi predhodno veljavni odloki št. 30/21, 35/21, 40/21, 43/21 in 46/21 nezakoniti in protiustavni, saj so na enak način tožniku onemogočali izvajanje njegovih pravic. To še posebej velja za odlok št. 46/21, ki je tožniku tudi prepovedoval izstop iz RS.

11Istočasno z vložitvijo tožbe je tožnik predlagal izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 v zvezi z 10. in 11. členom Odloka, ki določa pogoje za vstop v Republiko Slovenijo. Sodišče je s sklepom IV U 64/2021-13 z dne 4. 5. 2021 zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo in odločitev o stroških postopka za začasno odredbo pridržalo za končno odločbo. Sklep IV U 64/2021-13 z dne 4. 5. 2021 je postal pravnomočen 22. 5. 2021.

12Tožena stranka je v odgovoru na tožbo z dne 7. 5. 2021 predlagala, da sodišče tožbo zavrže oz. zavrne in toženi stranki prizna nastale stroške. Iz njenih navedb izhaja, da je bila tožba vložena zaradi varstva ustavnih pravic in kot pravna podlaga za vložitev tožbe naveden 4. člen ZUS-1, zato jo je treba obravnavati v tem okviru. Tožena stranka meni, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, ki jih ZUS-1 v 4. členu določa za t.i. kvazi upravni spor. Tožnik ni navedel posamičnega akta, s katerim naj bi bile kršene njegove ustavne pravice, niti ga ni priložil tožbi. Za tovrsten upravni akt manjka osnovni pogoj – s tožbo se ne izpodbija dokončen posamičen akt. Izpodbijani odlok ni dokončen posamičen akt, ampak podzakonski predpis, ki vsebuje splošne in abstraktne norme, zato ga ni mogoče opredeliti za akt po 4. členu ZUS-1, ki bi ga bilo mogoče s tožbo izpodbijati v upravnem sporu. Za presojo skladnosti podzakonskih predpisov z ustavo in zakoni je pristojno Ustavno sodišče Republike Slovenije in ne upravno sodišče. Prav tako tožnik ni navedel, katero dejanje je bilo storjeno, kje in kdaj, ni navedel organa niti uradne osebe, niti predložil dokazov v zvezi s tem, kar je kot pogoj določeno v 4. členu in po tretjem odstavku 30. člena ZUS-1.

13Iz previdnosti tožena stranka podaja stališče, da tudi za obravnavo tožbe po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1 niso izpolnjeni pogoji, saj pomeni izpodbijani Odlok splošen abstrakten akt, ki ne ureja posamičnih konkretnih razmerij. Presoja morebitne nezakonitosti teh pogojev je zato v upravnem sporu lahko opravljena le v zvezi z odločanjem o zakonitosti dokončnega upravnega akta, ki bi temeljil na tem aktu. Ker v obravnavani zadevi dokončen upravni akt na podlagi izpodbijanega odloka ni bil izdan, presoja nezakonitosti po tej določbi ni mogoča. Izpodbijani Odlok vlade ni upravni akt v smislu določb ZUS-1.

14Na podlagi Odloka o spremembah in dopolnitvi Odloka o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo zaradi zajezitve obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19 (Uradni list RS, št. 63/2021 z dne 22. 4. 2021) se bo tožnik iz Republike Hrvaške v Republiko Slovenijo vrnil v 72 urah (in ne več v 48), zato tožnik nima več pravnega interesa za tožbo zoper Odlok, ki je bil začasne narave, zato bi moralo sodišče tožbo zavreči oz. podrejeno, zavrniti kot neutemeljeno.

15Glede tožnikovega uveljavljanja kršitev človekovih pravic tožena stranka navaja, da gre za pavšalne, nekonkretizirane navedbe. Tožnik ne navaja, da bi mu težave in neugodnosti v zvezi z izvrševanjem izpodbijanega odloka dejansko nastale „in concreto“. Če meni, da je izpodbijani Odlok neustaven, ima na voljo vložitev pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil.

K I. točki izreka:

16Tožba ni dovoljena.

17Tožnik s tožbo, v kateri trdi, da je vložena po 4. členu ZUS-1, zahteva, da sodišče ugotovi, da je tožena stranka z Odlokom kot konkretnim in posamičnim aktom, saj Odlok zahteva napotitev v karanteno na domu za osebe, ki prihajajo iz držav oziroma administrativnih enot držav na rdečem seznamu in ne izpolnjujejo pogojev za vstop v Republiko Slovenijo brez napotitve v karanteno na domu, posegla v njegove ustavne pravice iz 14., 32., 35. in 33. v povezavi s 67. členom Ustave, zato naj Odlok odpravi in ugotovi njegovo nezakonitost in protiustavnost.

18Ustava RS v prvem odstavku 157. člena določa, da se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi je bilo odločeno o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznika ali organizacije, če za določeno zadevo ni v skladu z zakonom predvideno drugo sodno varstvo. Če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika (drugi odstavek 157. člena Ustave RS). Po določbi prvega odstavka 4. člena ZUS-1, s katero je povzeta navedena ustavna določba, je predmet presoje sodišča v upravnem sporu tudi zakonitost posamičnih aktov in dejanj, s katerimi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil (organi) posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

19Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS morajo biti tudi za sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1 izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji.¹ Postopek se lahko začne le na podlagi tožbe, vložene skladno z zakonom, s katero oseba uveljavlja sodno varstvo svojih ustavnih pravic zaradi nezakonitega dejanja in v zvezi s tem postavi ustrezen tožbeni zahtevek. Da je tako tožbo mogoče obravnavati, morajo biti izpolnjene vse splošne zakonske procesne predpostavke iz 36. člena ZUS-1, kar pomeni, da mora biti tožba pravočasna in dovoljena ter vložena po upravičeni osebi, itd. Poleg splošnih procesnih predpostavk pa je pri presoji dovoljenosti take tožbe treba upoštevati tudi posebne procesne predpostavke (36. člen v povezavi s 4. členom ZUS-1). Tožba je tako dovoljena, če je v njej zatrjevano dejanje javne oblasti, ki naj bi posegalo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, izvedeno s strani organa države oziroma samoupravne lokalne skupnosti ali nosilca javnega pooblastila pri izvrševanju njegovih oblastvenih pooblastil. Ker pa je sodno varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu subsidiarno, je za dovoljenost tožbe treba presoditi, ali ima glede na okoliščine in značilnosti v tožbi zatrjevane kršitve ustavnih pravic tožnik na voljo drugo učinkovito sodno varstvo. Če navedene procesne predpostavke niso izpolnjene, je tožbo namreč treba zavreči.²

20Iz določbe 4. člena ZUS-1 izhaja, da ni mogoče vsakega delovanja oblasti opredeliti kot njenega dejanja, saj se delovanje lahko izrazi tudi v sprejemu posamičnega akta. Posamični akt v smislu navedene odločbe je akt, ki ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1, ni pa niti posamično dejanje. Za posamični akt je značilno, da gre za akt, s katerim se odloča o individualni pravici, pravni koristi ali obveznosti določenega subjekta, ne pa za abstraktni splošni akt, pri čemer je upravni spor dopusten zgolj v primeru, če tožnik uveljavlja, da je on sam individualno prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi izpodbijanega akta ali pa zaradi tega, ker mu upravni akt ni bil izdan in vročen v predpisanem roku. Za oblastveno dejanje v smislu 4. člena ZUS-1 gre, če je odločitev oblasti sprejeta brez procesne forme in če neposredno učinkuje tako, da ustvarja pravne posledice zoper tožnike. Dejanje je torej materialni (realni) akt.³ Predmet presoje zakonitosti po 4. členu ZUS-1 so lahko samo izvršena dejanja, to je storitve ali opustitve, s katerimi so organi (že) posegli ali posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine. Tožbe tako ni mogoče vložiti zoper hipotetične, še neizvršene primere nezakonitih dejanj oblastnih organov⁴.

21Iz obrazloženega izhaja, da je upravni spor po 4. členu ZUS-1 predviden v primeru posamičnih oblastvenih aktov in dejanj, ki neposredno učinkujejo v posameznih primerih v razmerju do konkretno določenih ali določljivih oseb. Vendar pri Odloku, ki je izpodbijan v tem upravnem sporu, ne gre za tak primer.

22Sodišče, ki v skladu s 1. odstavkom 40. člena ZUS-1 presoja izpodbijani akt v mejah tožbenega predloga, v konkretnem primeru ugotavlja, da iz vsebine tožbenega zahtevka kot iz tožbe kot celote izhaja, da tožnik zahteva sodno varstvo v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1, pri čemer je zanj sporen v tožbenem zahtevku naveden Odlok Vlade v njegovem celotnem besedilu. Njegovo poimenovanje kot tudi njegova celotna normativna vsebino kaže na njegovo pravno naravo splošnega abstraktnega pravnega akta, ne pa, da bi šlo za individualno urejanje posamičnih razmerij. Tako iz prvega odstavka 1. člena Odloka izhaja, da se s tem odlokom zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19 določijo pogoji vstopa v Republiko Slovenjo na zunanji meji in na kontrolnih točkah na notranjih mejah Republike Slovenije, na katerih je v času njegovega obratovanja edino dovoljen prestop državne meje Republike Slovenije. V petem odstavku 10. člena Odloka pa je določeno, da se osebo, ki prihaja iz držav oziroma administrativnih enot držav na rdečem seznamu, napoti v karanteno na domu, razen če oseba izpolni katerega od pogojev, ki so določeni nadaljnjih določbah 10. in 11. člena Odloka. Iz povzetih določb Odloka torej ni mogoče sklepati, da se nanaša le na določen krog oseb, ki mu zaradi konkretnih okoliščin pripada tožnik. Odlok se nanaša na nedoločen krog oseb in na nedoločeno število bodočih primerov, kar pomeni, da gre za splošni (podzakonski) pravni akt. Predmetna tožba se tudi ne nanaša na konkretna že izvršena nezakonita dejanja organov, saj tožnik nobenega takšnega dejanja ne navede. S predmetno tožbo v upravnem sporu se torej zahteva ugotovitev nezakonitosti in protiustavnosti (določb) Odloka kot splošnega pravnega akta, kar ni dopustno, saj Odloka ni mogoče opredeliti kot posamični akt niti kot dejanje organa v smislu 4. člena ZUS-1.

23O skladnosti podzakonskih predpisov z ustavo in zakoni odloča Ustavno sodišče (tretja alineja prvega odstavka 160. člena Ustave RS). Stališče tožnika, da zoper Odlok nima nobenega drugega pravnega varstva, je napačno, saj ima možnost izpodbijanja odlokov (kot splošnih pravnih aktov) z ustavno pobudo pred Ustavnim sodiščem RS (3. alineja prvega odstavka 21. člena Zakona o ustavnem sodišču).

24Glede na tožbeno zatrjevanje, da Odlok že sam po sebi predstavlja posamični akt, izdan sicer v obliki predpisa, ki ureja posamično razmerje in ima neposredni učinek na pravni položaj tožnika, saj neposredno posega v ustavne pravice in svoboščine tožnika, s tem ko „posameznika v primeru nepredložitve PCR testa napoti v karanteno“ oz. „osebo, ki ne izpolnjuje pogojev, določenih v 10. in 11. členu, napoti v karanteno“ in „se tožniku kot imetniku lastninske pravice na nepremičnini v kraju Sukušan v Republiki Hrvaški, v kolikor se v Republiko Slovenijo ne vrne v roku 12 oz. 48 ur in ob tem ne predloži PCR testa, napoti oz. se mu odredi karantena“, je sodišče presodilo še dopustnost tožbe na podlagi četrtega odstavka 5. člena ZUS-1. Pravna podlaga za upravni spor zoper akte, izdane v obliki predpisa, namreč ni 4. člen ZUS-1, ampak četrti odstavek 5. člena ZUS-1. Po navedeni določbi odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti aktov organov izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja. Kot pogoj za presojo zakonitosti je torej določeno, da mora predpis urejati posamično razmerje.

25Vrhovno sodišče je glede presoje pravne narave odlokov že sprejelo stališče, da je treba v vsakem konkretnem primeru glede na trditveno podlago v tožbi opraviti presojo posamezne norme predpisa in ugotoviti, ali je ta res splošna, tako da se nanaša na nedoločljiv krog oseb, in abstraktna, ker ureja nedoločeno število bodočih primerov, ali pa je konkretna in ureja en življenjski primer, v katerem se uporabi, ter posamična, ker se nanaša na določen ali določljiv krog oseb. Če predpis ali katera od določb predpisa ureja posamično razmerje, ima določba v predpisu oziroma predpis dejansko naravo upravnega akta iz 2. člena ZUS-1. Pri aktu iz četrtega odstavka 5. člena ZUS-1, če ureja posamična razmerja, mora biti krog oseb v predpisu določen z lastnostjo, zaradi katere se te osebe razlikujejo od drugih subjektov, in so zaradi nje v položaju, da se določba predpisa nanaša samo nanje. Za presojo ali akt ureja posamična razmerja z učinkom upravnega akta, je treba ugotoviti, ali posamezna norma tega akta neposredno vpliva na pravni položaj določene osebe. To pa vključuje tudi presojo, ali norma zadeva posamično individualno določeno osebo (ali osebe). Eden od pokazateljev, da gre za tak učinek je, da ta nastopi, ne da bi bilo treba izdati upravno odločbo. Na drugi strani je za predpise značilno, da se nanašajo na nedoločen krog oseb in na nedoločeno število primerov, nastalih v času njegove veljavnosti⁵.

26Tožnik s tožbo zahteva odpravo (celotnega) Odloka, konkretno pa navaja, da se osebo napoti oz. se mu odredi karantena na podlagi 10. člena Odloka, razen če oseba izpolnjuje pogoje iz 10. in 11. člena Odloka, zato je sodišče presojalo, ali navedena določba ali Odlok kot celota ureja posamično razmerje in ima posledično dejansko naravo upravnega akta.

27Iz tožbenih navedb ne izhaja, da bi izpodbijani Odlok ali 10. člen Odloka imel naravo posamičnega akta. Tožnik tudi sam navaja, da Odlok učinkuje za (vse) osebe, ki se vračajo v Republiko Slovenijo in da je vsebina odloka, da se posameznika v primeru nepredložitve PCR testa napoti v karanteno. V tožbi tudi ni navedena nobena okoliščina, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da se Odlok oz. določba 10. člena Odloka nanaša le na določen krog oseb, ki mu zaradi konkretnih okoliščin pripada tožnik. Poleg tega ni zatrjevano in izkazano, da se samo osebam iz tega kroga v konkretnem primeru spreminja pravni položaj (neposredno učinkuje samo na njih, ne pa tudi na druge). To pomeni, da tožba v upravnem sporu tudi po četrtem odstavku 5. člena ni dopustna.

28Glede tožbene zahteve, da sodišče ugotovi, da so bili tudi predhodni Odloki o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19 (Uradni list št. 30/21, 35/21, 40/21, 43/21 in 46/21) nezakoniti in protiustavni, glede katerih tožnik je zatrjeval zgolj, da so tožniku na enak način onemogočali izvajanje njegovih (predhodno opisanih) pravic (tretji odstavek na 10. strani tožbe), sodišče ugotavlja, da veljajo ob enakih tožnikovih trditvah za izpodbijanje teh odlokov kot v zvezi z Odlokom tudi enaki razlogi sodišča za nedopustnost tožbe v upravnem sporu, kot jih je sodišče pojasnilo predhodno.

29Po obrazloženem torej niso izpolnjene predpostavke za odločanje v obravnavani zadevi, zato je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z drugim in tretjim odstavkom tega člena tožbo zavrglo.

30Sodišče se do tožbenih navedb ni opredeljevalo, saj je tožbo zavrglo že iz procesnega razloga. Ker niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe, tudi ni razpisalo glavne obravnave in izvajalo dokazov, ki jih je tožeča stranka predlagala v tožbi.

K II. točki izreka:

31Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške upravnega spora, če sodišče tožbo zavrže.

¹ Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 161/206 z dne 19. 10. 2016, sklep VSRS opr. št. I Up 231/2016 z dne 1. 2. 2017 in sklep VSRS opr. št. I Up 157/2021 z dne 1. 9. 2021.
² Tako 6. točka obrazložitve sklepa VSRS I Up 157/2021 z dne 1. 9. 2021.
³ Tako sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 61/2021 z dne 9. 6. 2021.
⁴ Tako sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 179/2021 z dne 15. 9. 2021.
⁵ Tako sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 179/2021 z dne 15. 9. 2021.