VSRS Sodba I Kp 28951/2020

I. Pritožba obtoženčevega zagovornika se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženec se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo III K 28951/2020 z dne 21. 4. 2021 obtoženega A. A. spoznalo za krivega treh kaznivih dejanj uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1 ) in mu za vsako kaznivo dejanje določilo kazen 12 let zapora. Ob uporabi določil o steku je obtožencu izreklo enotno kazen 30 let zapora, v katero mu je vštelo čas pripora, v katerem se nahaja od 13. 6. 2020 dalje. Po drugem v zvezi s prvim odstavkom 73. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo mesarski nož. Oprostilo ga je povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, izplačajo iz proračunskih sredstev.

2Višja sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 28951/2020 z dne 15. 11. 2021 zavrnilo pritožbe obtoženca, njegovega zagovornika in okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je obtoženčev na podlagi določbe 1. točke prvega odstavka 398. člena Zakona o kazenskem postopku ( v nadaljevanju ZKP) vložil pritožbo na Vrhovno sodišče. Uveljavlja pritožbene razloge napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in bistveno kršitev določb ZKP ter izpodbija izrečeno kazensko sankcijo. Navaja, da vztraja pri vseh pritožbenih navedbah, ki jih je podal v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo in predlaga oprostitev obtoženca.

4Na pritožbo je odgovorila okrožna državna tožilka Maša Podlipnik. Navedla je, da sta nižji sodišči na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno presodili, da je obtoženi storil očitana kazniva dejanja, kar sta tudi ustrezno obrazložili. Odgovor državne tožilke je bil vročen obtožencu in njegovemu zagovorniku, ki se je o njem izjasnil. Vztraja je pri pritožbenih navedbah, ki jih je tudi v bistvenem ponovil in predlaga ugoditev pritožbi. Na odgovor se je odzval tudi obtoženi A. A. z dvema vlogama, naslovljenima kot življenjepis. Opisal je potek svojega življenja, vključno z bivanjem v priporu in na Enoti za forenzično psihiatrijo, omenil je tudi kaznivo dejanje in vse tri oškodovance, vendar pa se do odgovora ni vsebinsko opredelil.

5Obtoženec je bil spoznan za krivega, da je ubil tri ožje sorodnike po očetovi strani, to je babico B. B., dedka C. C. in strica D. D., na način, da jih je z nožem zabodel in vsem trem večkrat prerezal vrat. Babica je bila nepokretna, dedek je imel težave pri hoji in si je pomagal z dvema palicama, stric je bil zaradi psihičnih težav že več let invalidsko upokojen. Družina pokojnih je živela v hiši, 150 m oddaljeni od hiše v kateri je živel obtoženec s staršema, bratom in sestro, obtoženec jih je dnevno obiskoval in jim pomagal tako pri vsakodnevnih opravilih, kakor tudi pri delu na kmetiji. Do svojega osmega leta starosti je obtoženec s staršema živel v skupaj z oškodovanci.

6Zagovornik trdi, da v postopku pred nižjima sodiščema izvedeni dokazi ne dajejo zadostne podlage za gotov zaključek, da je kazniva dejanja izvršil prav obtoženec. Uveljavlja, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj da ni bil natančno ugotovljen čas smrti vseh treh pokojnih, prav tako ne, kdo je iz hiše pokojnih klical na Operativno komunikacijski center (v nadaljevanju OKC) in s kom se je operater pogovarjal. Po stališču pritožbe v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno kje se je obtoženi kritičnega dne do takrat, ko je ob prihodu policijske patrulje na kraj kaznivega dejanja izstopil iz hiše pokojnih, nahajal, prav tako naj bi ne bilo ugotovljeno kje je bil kdo od pokojnih zaboden ter ali so jim bile poškodbe prizadejane z zaseženim nožem.

7Zagovornik s tem brezuspešno ponavlja navedbe iz pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki jih je pritožbeno sodišče argumentirano zavrnilo v točkah 13 do 19 sodbe in pritrdilo razlogom, ki jih je prvostopenjske sodišče obrazložilo v točkah 5 do 11 in 13 do 16 sodbe. Te razloge v celoti sprejema tudi Vrhovno sodišče.

8Nižji sodišči sta zaključek o tem, da je oškodovancem življenje vzel prav obtoženec, utemeljili na vsebini in časovnem sosledju klicev, ki so bili iz hiše oškodovancev opravljeni z OKC, v povezavi s tem, da je tri minute po zadnjem pogovoru, ko je na kraj prišla patrulja PP Domžale, iz zaklenjene hiše, v kateri so policisti našli vse tri pokojne oškodovance, izstopil obtoženec, ki je imel v roki nož, z rezila katerega je kapljala kri, na ročaju pa so bile zavarovane njegove biološke sledi. Da je na OKC klical obtoženec sta nižji sodišči utemeljili še s tem, da so bile njegove biološke sledi najdene na slušalki stacionarnega telefona v hiši oškodovancev, klicatelj pa se je predstavil z imenom obtoženca. Upoštevali sta še, da je izvedenec dr. Tomaž Zupanc, ki je podal mnenje o vzroku smrti vseh treh oškodovancev, ocenil, da so bili vsi trije poškodovani z istim predmetom in da so bile njihove rane lahko prizadejane z zaseženim nožem. Izvedenec je za vsakega od oškodovancev podal tudi mnenje, na kakšen način so jim bile poškodbe zadane in v kakšnem položaju je bil takrat storilec, zato so navedbe pritožbe, da to v postopku ni bilo ugotovljeno neutemeljene.

9Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da čas smrti pokojnih ni bil z gotovostjo ugotovljen. Nižji sodišči sta v izpovedbi obtoženčeve matere, da se je obtoženec iz domače hiše v hišo oškodovancev odpravil okoli 11.00 ure, prvi klic na OKC, kjer je bilo že govora o tem, da so oškodovanci pokojni, pa je bil opravljen ob 11.33 uri, imeli zadostno podlago za zaključek, da sta čas smrti opredelili med 11.00 in 11.30 uro, čemur je pritrdil tudi izvedenec dr. Zupanc, ki je povedal, da je bil čas smrti izračunan glede na podatke o dogodku in mrliške spremembe na pokojnih (točka 16 sodbe sodišča prve stopnje, točka 14 in 15 sodbe pritožbenega sodišča). Pritožbene navedbe, da ni mogoče z gotovostjo trditi, da je smrt nastopila, ko se je obtoženi nahajal pri pokojnikih, kakor tudi da ni z gotovostjo izkazano, kje se je obtoženec nahajal med 11.00 in 11.50 uro, (torej potem ko je zapustil domačo hišo in predno je ob prihodu policijske patrulje izstopil iz zaklenjene hiše pokojnih), takšne presoje ne morejo uspešno omajati. Čas storitve kaznivega dejanja ni zakonski znak le-tega, temveč gre za modaliteto, ki je lahko pravnorelevantna v primeru, da obtoženec za čas izvršitve kaznivega dejanja izkaže alibi. Navedenega pa pritožba niti ne zatrjuje.

10Pritožba tudi ne more uspeti z zatrjevanjem, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, ker ni bila opravljena primerjava med nožem, ki je bil zasežen obtožencu in ranami pokojnih oziroma ali so bile res prizadejane z zaseženim nožem, kakor tudi ali bi glede na značilnosti poškodb in položaja pokojnih obtoženi glede na svojo višino in telesne značilnosti, sploh lahko storil kaznivo dejanje. Navaja, da bi moralo sodišče postaviti izvedenca za prepoznavo glasu glede klicev na OKC. Obtoženčev zagovornik, ki izvedbe teh dokazov pred prvostopenjskim sodiščem ni predlagal, trdi, da bi jih moralo prvostopenjsko sodišče skladno z instrukcijsko maksimo izvesti po uradni dolžnosti, s čimer ne more uspeti. Za presojo, da je iz hiše pokojnih neposredno po izvršenem kaznivem dejanju na OKC klical obtoženec, sta nižji sodišči imeli zadostno podlago v zgoraj povzetih izvedenih dokazih. Prav tako je že bilo povzeto, da je izvedenec povedal, da so poškodbe vseh oškodovancev lahko bile prizadejane z obtožencu zaseženim nožem. Zagovornik temu ne nasprotuje in tudi ne obrazloži, zakaj bi bilo potrebno opraviti še primerjavo med zaseženim nožem in pokojnikom zadanimi ranami, kakor tudi ne, katere so telesne značilnosti obtoženca, zaradi kateri ne bi mogel izvršiti kaznivih dejanj, zlasti ob upoštevanju, da so bili vsi trije oškodovanci hendikepirani. Pravne relevantnosti teh dokazov tako pritožba ni izkazala. Zagovornik graja še, da ni bilo ugotovljeno, kje v hiši so bili pokojni poškodovani, kar pa ne drži. Kot je razvidno že iz izreka sodbe, je obtoženec strica najprej zabodel v dnevni sodbi, kjer je ubil tudi babico, življenje pa mu je potem odvzel v kuhinji, kamor se je stric zatekel in kjer je življenje odvzel tudi dedku. Podlago za takšno presojo sta sodišči imeli v ugotovitvah ogleda kraja kaznivega dejanja in zaslišanju policistov, ki so ogled opravili. Kot je bilo že poudarjeno, Vrhovno sodišče pritrjuje nižjima sodiščema, da pred prvostopenjskim sodiščem izvedeni dokazi dajejo zadostno podlago za gotov zaključek, da je vsem trem oškodovancem življenje vzel prav obtoženec, ki ga s krajem kaznivega dejanja povezujejo neposredni dokazi, zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je bil obsojen na podlagi indicev.

11Pritožba ne sprejema dokazne presoje nižjih sodišč, da je bil obtoženec ob storitvi kaznivega dejanja prišteven, ki sta jo oprli na mnenji izvedencev psihiatrične stroke dr. Dragana Terziča in prof. dr. Petra Preglja. Prvostopenjsko sodišče se je z vprašanjem obtoženčeve prištevnosti v času izvršitve kaznivega dejanja poglobljeno ukvarjalo. Tako je bilo ob odreditvi pripora zoper obtoženca odrejeno, da se izvaja na Enoti za forenzično psihiatrijo UKC Maribor, kjer je bil hospitaliziran do 23. 11. 2020, to je več kot pet mesecev. Tam so bili opravljeni diagnostični postopki, usmerjeni v iskanje morebitnega organskega vzroka psihičnim težavam obtoženca, kot tudi poskusi izvedbe psihološkega pregleda, do katerega pa je bil obtoženec odklonljiv. V času, ko je bil obtoženec hospitaliziran je bil postavljen izvedenec dr. Dragan Terzič, ki je imel nalogo, da ugotovi, ali je bil obtoženec v času izvršitve kaznivega dejanja, junija 2020 prišteven. Obtoženec je bil skozi celoten predkazenski in kazenski postopek mutastičen, zato je sodišče na predobravnavnem naroku februarja 2021 postavilo izvedenca psihiatra dr. Peter Pregelj z nalogo, da poda mnenje, ali je obtoženec sposoben udeležbe na glavni obravnavi. Oba izvedenca sta pri izdelavi mnenja izhajala iz podatkov, dobljenih v UKC Maribor, oba sta obtoženca tudi pregledala. Bistvo njunih mnenj je v tem, da sta pri obtožencu oba diagnosticirala osebnostno motnjo in z gotovostjo izključila psihotično bolezen in s tem duševno motnjo. Njuni mnenji se skladata tudi glede vprašanja, da je motnja trajna in je ni mogoče zdraviti.

12V drugem odstavku 29. člena KZ-1 je določeno, da ni prišteven storilec, ki ob storitvi protipravnega dejanja ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti. Predpostavka za neprištevnost je tako duševna motnja (ali duševna manjrazvitost), osebnostna motnja, ki je bila ugotovljena pri obtožencu, na prištevnost ne vpliva. Navedeno sta potrdila tudi oba izvedenca, ki sta soglasno povedala, da osebnostna motnja ne vpliva na to, da obtoženec ne bi razumel svojih ravnanj. Pojasnila sta, da ima obtoženec možnost, da interpsihični impulz, ki sproži njegovo ravnanje zavre, vendar pa potrebuje zato večji napor kot oseba, ki osebnostne motnje ne bi imel. Bistvo ugotovitev izvedencev je torej v tem, da na strani obtoženca niso bile ugotovljene okoliščine (duševna motnja ali duševna mejna razvitost), ki bi vplivale na njegovo prištevnost.

13Pritožnik se brezuspešno zavzema za dopolnitev mnenj oziroma za postavitev novega izvedenca. Poudarjanje, da je dr. Terzič je postavil diagnozo neopredeljena osebnostna motnja, dr. Pregelj pa mešana osebnostna motnja, pri čemer sta oba diagnosticirala narcistično osebnostno motnjo, ni pravno relevantno za ugotavljanje obtoženčeve prištevnosti. Enako velja glede trditve, da sta nižji sodišči razlike med mnenji prezrli oziroma da sta z opredelitvijo do mnenj presegli okvir svoje presoje. Prvostopenjsko sodišče je sprejelo pojasnilo dr. Preglja, zakaj je prišlo do razlike glede diagnoze osebnostne motnje, ter oceno obeh izvedencev, da se mnenji v bistvenem ne razlikujeta. Brezuspešno je tudi pritožbeno izpostavljanje, da je obtoženec dr. Preglju navajal slušne halucinacije ter oslabitev levega dela telesa, s čimer dr. Terzič ni bil seznanjen, saj je dr. Pregelj pojasnil, da nič od navedenega ne kaže na duševno motnjo. Zagovornik tako s predstavljenimi okoliščinami ni izkazal verjetnost, da bi že postavljena izvedenca ali nov izvedenec lahko na strani obtoženca ugotovila duševno bolezen oziroma duševno manjrazvitost. Ob upoštevanju, da ocena obeh izvedencev temelji na večmesečnem opazovanju obtoženca v Enoti za forenzično psihiatrijo UKC Maribor, sta nižji sodišči zato dokazni predlog utemeljeno zavrnili in Vrhovno sodišče v celoti sprejema razloge, ki jih je prvostopenjsko sodišče navedlo v točkah 53. in 54. sodbe, in jim je pritožbeno sodišče pritrdilo v točki 23. sodbe.

14Pritožnik nasprotuje tudi presoji nižjih sodišč, da je obtoženec ravnal z direktnim naklepom. Trdi, da sta spregledali mnenje izvedenca dr. Terziča, da obtoženčeva osebnostna motnja vpliva na njegovo zavestno in hoteno ravnanje. Tudi navedenemu ni pritrditi. Kot je razvidno iz izreka prvostopenjske sodbe in obrazložitve obeh sodb nižjih sodišč, sta sledili izvedencu dr. Terziču, da je bila obtoženčeva zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje zaradi izrazitosti osebnostne motnje v manjši meri prizadeta, v bistvenem pa ohranjena. Ob upoštevanju mnenja izvedenca, da je bila zmožnost obtoženčevega razumevanja lastnih dejanj ohranjena, da je obtoženec razumel kar je počel, da se je za to sam odločil in ni šlo za hipno odločitev, je pritrditi presoji nižjih sodišč, da način izvršitve kaznivih dejanj kaže, da jih je obtoženec izvršil z direktnim naklepom. Vrhovno sodišče tako pritrjuje presoji, da to, da je obtoženec kazniva dejanja izvršil z večjim mesarskim nožem, ki ga je prinesel s sabo, da je pokojnim, ki se zaradi svoje hendikepiranosti niso bili sposobni uspešno ubraniti, zadal veliko število vbodov in vsakemu večkrat prerezal vrat in da je kazniva dejanja izvršil kljub temu, da so se oškodovanci v okviru svojih fizičnih zmožnosti branili, utemeljuje zaključek o obtoženečevem direktnem naklepu, kot sta ga obrazložili nižji sodišči (točka 22 pritožbenega sodišča, točka 30 sodbe sodišča prve stopnje).

15Pritožnik tudi brezuspešno ponavlja svoje stališče, da je potrebno mnenje izvedenca dr. Terziča izločiti, ker je v mnenju povzel zapis medicinske dokumentacije UKC Maribor, kaj je obtoženec o kaznivem dejanj povedal v navedeni ustanovi, in je zato obremenjen s kršitvijo 4. člena ZKP. V navedenem členu je zapisan pravni pouk tako imenovana miranda, ki jo je obtožencu potrebno dati ob odvzemu prostosti. Zagovornik s tem smiselno uveljavlja kršitev privilegija zoper samoobtožbo, ki ni podana. Obtoženec je bil v UKC Maribor nameščen po tem, ko je bil na naroku za odločanje o priporu seznanjen z vsemi pravicami, tudi da ni dolžan izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje. Izjav o kaznivem dejanju ni podal v kazenskem postopku, temveč v okviru forenzičnega zdravljenja. Nižji sodišči sta se v sklepih, s katerimi sta zavrnili predlog za izločitev izvedenskega mnenja pravilno sklicevali na sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki je že presodilo, da izjava o kaznivem dejanju, ki je pridobljena po pravilih medicinske znanosti in deontologije, ne more predstavljati nedovoljenega dokaza.¹ Posledično je neutemeljeno tudi zavzemanje pritožbe za izločitev razpravljajoče sodnice zaradi tako imenovane psihološke okužbe, ker se je seznanila z vsebino izvedenskega mnenja dr. Terziča, s čimer zagovornik smiselno uveljavlja kršitev 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz ustaljene sodne prakse tako Ustavnega sodišča, ki mu sledi tudi Vrhovno sodišče je razvidno, da je mogoče o psihološki okuženosti sodnika govoriti samo v primeru, če je seznanjen z dokazom, ki bi moral biti iz spisa izločen.²

16Nižji sodišči tudi nista zagrešili zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo pritožnik vidi v tem, da pred vložitvijo pritožbe zoper sodbo prvostopenjskega sodišča ni razpolagal s prepisom zvočnega posnetka izvedenca dr. Preglja. Kot je na enake pritožbene navedbe pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče v točkah 8 do 11 sodbe, je za presojo zakonitosti postopka odločilno, da je bil dokaz, to je zaslišanje izvedenca dr. Preglja na glavni obravnavi, na kateri sta bila navzoča tudi obtoženec in njegov zagovornik izveden, torej, da je bil izvedenec zaslišan v njuni navzočnosti. Kolikor pa zagovornik sedaj uveljavlja kršitev šestega odstavka 314. člena ZKP, to je, da na svojo zahtevo ni prejel prepisa posnetka glave obravnave, s tem uveljavlja relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki je podana le, če je kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Tega zagovornik s posplošenimi navedbami, da je prvostopenjsko sodišče poseglo v pravico do obrambe in priprave utemeljene pritožbe, ne utemelji. Pred vložitvijo pritožbe na Vrhovno sodišče je zagovornik s prepisom zaslišanje razpolagal.

17Prvostopenjsko sodišče s tem, ko pri zaslišanju obeh izvedencev psihiatrov ni izključilo javnosti, ni moglo zagrešiti v pritožbi zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 4. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kot je na povsem enake pritožbene navedbe pravilno odgovorilo že drugostopenjsko sodišče, je absolutna bistvena kršitev kazenskega postopka podana samo v primeru, če je bila v nasprotju z zakonom javnost izključena. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da je lahko v primeru, ko javnost ni bila izključena, pa bi to morala biti, lahko podana le relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 295. členom ZKP.³ Navedena kršitev je podana v primeru, da je to, da javnost ni bila izključena z glavne obravnave, vplivalo na pravilnost ali zakonitost sodbe. Navedenega pa pritožnik niti ne zatrjuje.

18Pritožniku tudi ni mogoče pritrditi v delu, ko izpodbija obtožencu izrečeno kazensko sankcijo in uveljavlja, da nižji sodišči nista v zadostni meri upoštevali v pritožbi izpostavljenih olajševalnih okoliščin. Za kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 je predpisana zaporna kazen od 5 do 15 let, v prvem odstavku 46. člena KZ-1 pa je med drugim določeno, da zapor ne sme biti daljši od 30 let. Nižji sodišči sta obtožencu za vsako kaznivo dejanje določili kazen 12 let zapora in izrekli enotno kazen 30 let zapora, kar je znotraj danega zakonskega okvira. Prvostopenjsko sodišče je v točki 72. sodbe podrobno obrazložilo tako olajševalne, kot tudi obteževalne okoliščine, ki so ga vodile pri določitvi posamezne kazni, kakor tudi pri izreku enotne kazni. Iz obrazložitve izhaja, da je med olajševalnimi okoliščinami precejšnjo težo dalo obtoženčevi osebnostni motnji, pa tudi nekaznovanosti in do izvršitve kaznivega dejanja urejenemu življenju, med katerim se je tudi redno šolal. Pritožnik tako ne more uspeti s trditvijo, da sta nižji sodišči navedenim olajševalnim okoliščinam dali premajhno težo. Res je kot obteževalno okoliščino upoštevalo tudi, da je obtoženec ob enem od klicev na UKC zagrozil, da bo pobil še svojo družino, vendar iz obrazložitve ne izhaja, da bi navedena okoliščina imela posebno težo, kot je pravilno presodilo že tudi pritožbeno sodišče. Sta pa nižji sodišči utemeljeno kot obteževalno upoštevali okoliščine izvršitve kaznivega dejanja, zlasti zaupen odnos med obtožencem in pokojnimi, ki napada z njihove strani niso pričakovali. Tudi po oceni Vrhovnega sodišča sta nižji sodišči pravilno prepoznali in ovrednotili tako olajševalne kot obteževalne okoliščine in je zato primerna tako določena kazen 12 let zapora za vsako posamezno kaznivo dejanje, kakor tudi izrečena enotna kazen 30 let zapora.

C.

19Vrhovno sodišče tako ocenjuje, da sta nižji sodišči dejansko stanje pravilno in popolno ugotovili in v postopku tudi nista zagrešili zatrjevanih bistvenih kršitev določb Kazenskega zakona in Zakona o kazenskem postopku, zato je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in sodbi nižjih sodišč potrdilo.

20Ob upoštevanju premoženjskega stanja obtoženca, kot sta ga ugotovili nižji sodišči, je obtoženca, čeprav njegov zagovornik s pritožbo ni uspel, oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, saj je ocenilo, da bi njeno plačilo lahko ogrozilo njegovo vzdrževanje (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

21Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Primerjaj sodbi I Ips 218/1998 z dne 21. 3. 2002 in I Ips 21563/2010 z dne 5. 1. 2012.
² Primerjaj sodbe Up-62/98 in I Ips 17977/2018, I Ips 26181/2015.
³ Primerjaj sodbe I Ips 20/1995, I Ips 130/2007, I Ips 114/2006, I Ips 52072/2011 in I Ips 19809/2016.