VSK Sodba in sklep I Cp 911/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje: - sklenilo, da se sprememba tožbe z dne 22.9.2015 ne dopusti (I. točka izreka) in - razsodilo: - da se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo 74.661,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (II. točka izreka), - da se zavrne zahtevek na ugotovitev, da nepremičnina s parcelno št. 2257/3 k.o. ... spada v skupno premoženje pravdnih strank, pri čemer znaša lastninski delež A. A. 438/1000 in lastninski delež B. B. 562/1000 (III. točka izreka) in - da je tožnik dolžan toženki povrniti 6.589,00 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po vročitvi dalje (IV. točka izreka).

2Zoper navedeno odločbo se pritožuje tožnik po pooblaščenki, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Najprej pojasnjuje, zakaj je na naroku za glavno obravnavo 22.9.2015 razširil tožbo, da naj se ugotovi, da v skupno premoženje pravdnih strank spada tudi znesek 10.000,00 EUR na toženkini hranilni knjižici in osebni avto znamke BMW, reg št. [...]. V zvezi z odločitvijo glede vlaganj od sklenitve zakonske zveze dalje tožnik meni, da je ta nepravična in neutemeljena. Meni, da sodba v tem delu ni obrazložena. Sodišče zgolj pavšalno zatrjuje in sklepa, da je bila skrb za gospodinjstvo in otroka izključno na toženki, ker tožnik, zaradi osebnega angažiranja pri gradnji, za otroke in gospodinjstvo ni imel časa. Sodišče ni presojalo tožnikovih navedb in dokazov o tem, da je toženka pogosto delala ponoči in čez dan spala, da je bil otrok v vrtcu, da se je tožnik pogosto prehranjeval pri svojih starših, da sta pravdni stranki še nekaj časa po sklenitvi zakonske zveze živeli povsem enako kot prej, torej pretežno pri toženkinih starših, da toženka presežka svoje plače nad tožnikovo ni trošila za skupno premoženje, da si je toženka v tem obdobju marsikaj privoščila, drag avtomobil, itd. Nadalje navaja, da izpodbija zlasti odločitev glede vlaganj pred sklenitvijo zakonske zveze, zaradi katerih je toženka neupravičeno obogatena, tožnik pa neutemeljeno prikrajšan. Sodba je v tem delu v popolnem nasprotju z navodili in zaključki pritožbenega sodišča. Slednje je na njegovo pritožbo z dne 8.5.2015 že odločilo: - da je utemeljena tožnikova pritožba v delu, kolikor izpodbija zaključek sodišča prve stopnje (v nadaljevanju: sodišče) o nesklepčnosti tožbe glede zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve; - da se je tožnik že v tožbi skliceval na obogatitev toženke na račun njegovega dela in finančnih prispevkov, da zgolj prepletanje tožnikovih trditev o obstoju skupnega premoženja in tožnikovih vlaganj, ne utemeljuje zaključka o nesklepčnosti tožbe; - da tožnik utemeljeno graja očitek sodišča, da svojih vložkov ni dovolj konkretno opredelil, saj je natančno opisal svoj osebni prispevek k vlaganjem, konkretiziral je namreč vrsto in obseg osebno izvedenih del, navedel za to število porabljenih ur, povprečno plačilo, ki bi ga bilo potrebno plačati najetim delavcem, pojasnil je, da je plačal polovico vseh večjih računov in vse manjše račune ter predložil gradbeni dnevnik, ki časovno umesti vsa dela ter račune zanje. Življenjsko gledano od tožnika ni mogoče pričakovati, da bo po več kot desetletju podrobneje in konkretneje opisal izvršena vlaganja, ki so pripeljala do povečanja vrednosti nepremičnine, kot je bilo to strojeno v tem primeru, saj bi v nasprotnem primeru (če bi sledili obrazložitvi sodišča) pomenilo, da tožnik kot vlagatelj praktično nima možnosti ničesar iztožiti. Nevzdržna je tudi utemeljitev, da tožniku ni bila dana možnost dopolnitve (zatrjevano) nesklepčne tožbe, ker je bil le-ta na nesklepčnost večkrat opozorjen z vlogami (gre za pritožbe toženke). Če bi tožnik navajal nova dejstva in dokaze po zaključku prvega naroka, ker ga je v pritožbi na pomanjkljivosti opozorila toženka, sodišče takih navedb ne bi moglo upoštevati zaradi prekluzije. Če bi bila tožba dejansko nesklepčna, sodišče takega zahtevka ne more zavrniti, brez da pred tem tožnika ne pozove na odpravo nesklepčnosti. V nasprotju z izrekom sodbe o zavrnitvi tožnikovega denarnega zahtevka (v delu, ki se nanaša na vlaganja pred sklenitvi zakonske zveze) je obrazložitev, da je tožnik s svojimi navedbami opredelil obseg pravdanja (na vprašanje skupnega premoženja in ne tudi na obogatitveni zahtevek). Posledica pravnomočne zavrnilne sodbe je za tožnika v tem, da je izgubil vse možnosti za uveljavljanje svojih vlaganj v obravnavano nepremičnino pred sklenitvijo zakonske zveze. Tožnik vztraja še pri trditvi, da je zunajzakonska skupnost pravdnih strank obstajala že ob pričetku vlaganj v nepremičnino. Pri tem navaja, da se sklicuje na svoje dosedanje navedbe v tem postopku. Poudarja, da s strani tožnika pravočasno zatrjevano dejstvo, da sta pravdni stranki skupaj vlagali v gradnjo hiše, v kateri bosta skupaj živeli, predstavlja objektivni razlog za to, da pravdni stranki nista živeli v skupnem gospodinjstvu. Zadovoljila sta se s spalnico v stanovanju toženkinih staršev, saj bi v primeru najema stanovanja to predstavljalo nepotreben strošek na račun gradnje. V konkretnem primeru je enako stanje trajalo še po sklenitvi zakonske zveze, vse do vselitve v obravnavano nepremičnino. Upoštevaje navedeno je nepravilna tudi odločitev glede stroškov postopka. Nazadnje pa tožnik navaja, da je izgubil zaupanje v nepristranskost sodnika in podaja razloge ter predlaga, da se zadeva vrne v odločanju drugemu sodniku prve stopnje.

3Toženka je obširno odgovorila na pritožbo in jo označila za neutemeljeno, zaradi česar predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Kot izhaja iz razlogov izpodbijane odločbe, sodišče ni dopustilo spremembe tožbe, ker bi to pomenilo bistven zastoj v postopku. Ker te ugotovitve pritožba ne izpodbija, je odločitev sodišča pravilna (185. člen ZPP).

6Da med pravdnima strankama pred sklenitvijo zakonske zveze ni obstajala zunajzakonska skupnost, je sodišče obširno in prepričljivo obrazložilo (14.- 16. točka obrazložitve), do tega vprašanja je tudi pritožbeno sodišče že zavzelo jasno stališče v vseh dosedanjih sklepih, zato se v izogib ponavljanju sklicuje na svoje razloge v sklepu I Cp 102/2014 v 7. in 8. točki obrazložitve in sklepu I Cp 105/2015 v 8. točki obrazložitve. V sklepu I Cp 105/2015 je pritožbeno sodišče pritrdilo sodišču, da je tožnik trditve o obstoju opravičljivih razlogov, zaradi katerih tožnik in toženka pred poroko nista živela skupaj, zatrjeval prepozno. Slednjega tožnik v predhodnem postopku niti ni prerekal (8. točka obrazložitve).

7Sodišče je v izpodbijani sodbi tudi prepričljivo obrazložilo razloge za zaključek, da je tožnikov delež na skupnem premoženju 40 %, toženkin pa 60 % (17. točka obrazložitve), zato ne drži pritožbena trditev, da je sodba v tem delu neobrazložena. Pavšalni pritožbeni razlogi pa tudi ne uspejo omajati sprejetega zaključka sodišča. Sodišče je namreč ugotovilo, da je tožnik k ustvarjanju skupnega premoženja prispeval bistveno več od toženke v delu, znanju in organizaciji gradbenih del, toženka pa je po drugi strani pretežno skrbela za gospodinjstvo in skupnega otroka. Torej sta vložka pravdnih strank v fizičnem prispevku enaka, je pa imela toženka približno dvakrat višjo plačo kot tožnik, kar tožnik v postopku na prvi stopnji ni prerekal. Zato je sodišče pravilno zaključilo, da se morajo bistveno višji dohodki toženke, ob približno enakem fizičnem prispevku obeh nekdanjih zakoncev, odraziti v večjem deležu na skupnem premoženju¹.

8Upoštevaje dejstvo, da tožnik in toženka pred sklenitvijo zakonske zveze nista živela v zunajzakonski skupnosti, nista mogla v obdobju pred poroko ustvarjati skupnega premoženja. Zato gre v zvezi z zatrjevanimi vlaganji tožnika v toženkino nepremičnino pred poroko za civilnopravni spor in se uporabljajo določbe o neupravičeni obogatitvi². To pa pomeni, da bi moral tožnik zatrjevati, za koliko se je povečala vrednost nepremičnine, v katero je vlagal. Pri vlaganju v nepremičnino je mogoče zahtevati le razliko v večvrednosti nepremičnine (obogatitveni princip), ne pa tega, kar je prikrajšani dejansko vložil v nepremičnino (vrnitveni princip), saj vrednost dosežene koristi ni nujno enaka vrednosti vlaganj v nepremičnino.

9Tožnik tega trditvenega bremena ni zmogel, kot ugotavlja sodišče, in s čemer se po ponovnem premisleku strinja tudi pritožbeno sodišče.

10Že glede na podane tožbene navedbe je očitno, da se je tožnik zavedal, da v kolikor za obdobje pred sklenitvijo zakonske zveze, v katerem je bilo opravljenih večino zatrjevanih vlaganj, ne bo ugotovljeno, da sta s toženko živela v zunajzakonski skupnosti, bo podlaga za odločanje neupravičena obogatitev toženke na račun njegovih vlaganj v njeno nepremičnino. Zato je tudi (pravilno) zatrjeval, da toženkino obogatitev predstavlja 3/4 vrednosti vseh vlaganj, oz. na ta način povečane vrednosti nepremičnine, kot jo je v tem postopku že ugotovil sodni izvedenec (listovna št. 11, 218, 142). Vendar pa tožnik te svoje trditve o toženkini obogatitvi ni razčlenil in substanciral na način, da bi jih bilo mogoče dokazno oceniti z izvedencem, na kar je bil opozorjen s strani toženke (listovna št. 215). Zato dodatno materialno procesno vodstvo s strani sodišča ni bilo potrebno³ in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

11Tožnik bi svoje trditve o vlaganjih moral oblikovati tako, da bi izvedenec lahko ta ovrednotil, ali ta vlaganja v delu in denarju predstavljajo korist za toženko in v kakšni višini. Izvedenec bi torej le potrdil ali pa ne tožnikove trditve, ne pa da bi izvedenec v bistvu dopolnjeval potrebne manjkajoče trditve tožnika. Tožnik bi tako tudi po mnenju pritožbenega sodišča moral navesti (vsaj okvirno) število ur oz. porabljeni čas, ki ga je on porabil za posamezna dela, za katera trdi, da jih je opravil, sploh, ker toženka to zanika in trdi, da so jih izvajali drugi (listovna št. 23 in sledeče), pa tudi, ker sam tožnik navaja, da je določena dela opravljal z drugimi izvajalci (npr. pri polaganju gradbene folije mu je pomagal prijatelj C. C. pri izdelavi centralne je sodeloval s Č. Č., pri elektroinstalacijah je sodeloval s D. D., dela v kopalnici je izvajal skupaj z E. E., ...). Prav tako bi moral navesti katere račune je plačal on iz svojega posebnega premoženja, saj ne zadostuje zgolj trditev, da je on plačal vse manjše račune in polovico večjih. Ni na sodišču, da iz njegovih dokazov samo določi, kateri računi so "večji" in kateri "manjši", kot to zmotno meni pritožba. Tožnik bi torej moral jasno navesti katere račune je plačal v celoti in katere v polovičnem znesku in zato predložiti dokaze, dokaz bi moral biti substanciran. Ob tem ne gre spregledati, da je tožnik v tožbi navajal, da je v začetni fazi plačal nekaj tudi tast (kaj, ne pove). To je bila naloga tožnika, na njem je bilo trdtiveno dokazno breme. Tudi trditev, da je v hišo vložil vse svoje prihranke, ne da bi to zneskovno opredelil, je presplošna, ko tudi trditev, da je praktično 17 let večino popoldnevov, vikendov, praznikov, dopustov "pustil" na obravnavani hiši. Vse navedeno je pravilno ugotovilo že sodišče, kot izhaja iz ugotovitev izpodbijane odločbe. Navedenih ugotovitev pritožba konkretizirano niti ne prereka.

12Pritožbeno sodišče na koncu še ugotavlja, da tožnikovi dvomi v pristranskost sodnika niso utemeljeni. Izpodbijana sodba je namreč napisana korektno, sodišče je podalo obširne in temeljite razloge za svoje zaključke, zato ne drži, da je sodišče nekritično sledilo toženki. Kako pa bi lahko vplivalo na odločitev dejstvo, da je sodnik doma iz Renč, v katerih živi tudi sodnikov brat, ki je dolgoletni sodelavec in prijatelj toženkinega očeta, pa pritožba ne pove.

13Glede na navedeno je ugotoviti, da pritožbeni razlogi niso podani, in ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14Tožnik in toženka nosita sama svoje stroške pritožbenega postopka - tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel, toženka pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi zadeve, zaradi česar ne gre za potrebne pravdne stroške v smislu 155. člena ZPP.

¹ Primerjaj odločbi VS RS II Ips 427/2010 z dne 30.6.2011 in VSK I Cp 995/2009 z dne 8.12.2009.
² Primerjaj odločbo VS RS II Ips 152/2011 z dne 13.3.2014.
³ primerjaj odločbo VS RS III Ips 46/2010 z dne 15.10.2013.