VDSS Sodba Psp 222/2022

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

„Tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 27. 8. 2021 in št. ... z dne 19. 11. 2021 ter priznanje pravice do izplačila 40 % starostne pokojnine ter povračila stroškov postopka, se zavrne.“

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 27. 8. 2021 in št. ... z dne 19. 11. 2021 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje (I. točka izreka). Obenem je toženi stranki naložilo, da je dolžna izdati novo upravno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe in tožeči stranki povrniti nastale stroške postopka in da bo sodišče sklep o višini stroškov izdalo po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

2Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je bilo v konkretnem primeru nepravilno presojeno, da dajatev iz 39.a člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPIZ-2) - t.i. izplačilo dela pokojnine sodi v področje uporabe oziroma stvarne veljavnosti Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (v nadaljevanju: Uredba). Tožena stranka se sicer strinja s sodiščem, da je v konkretnem primeru potrebno zadevo presojati tudi z vidika citirane Uredbe, vendar pa meni, da dejatev iz 39.a člena ZPIZ-2 ne zapade pod stvarno veljavnost pravil o koordinaciji sistemov socialne varnosti in da gre za posebno ureditev, ki je specifična za nacionalno zakonodajo. Pri izplačilu dela pokojnine iz 39.a člena ZPIZ-2 ne gre za nobeno od dajatev iz 1. točke 3. člena Uredbe, saj ne gre za dajatev, ki bi bila namenjena zagotavljanju socialne varnosti posameznikov, pač pa gre za spodbudo za odlaganje upokojitve v nacionalnem sistemu in za nadaljnje prispevanje k medgeneracijski solidarnosti, kar pa ni zagotovljeno v primeru zavarovanja na podlagi aktivnosti v tujini. Glede na navedeno te dajatve ne gre umestiti pod stvarno veljavnost Uredbe, saj gre za specifičnost nacionalne ureditve. Izplačilo dela pokojnine iz 39.a člena ZPIZ-2 nima pravne narave pokojnine, prav tako pa ne gre niti za dajatev za starost iz 3. člena Uredbe. Kot navaja že sodišče prve stopnje pa tudi ne gre za dajatev pred upokojitvijo, kot jo opredeljuje prvi člen Uredbe. Izplačilo dela pokojnine je dajatev, ki je vezana na plačevanje prispevkov. Zato je bila v ZPIZ-2 vključena tudi določba, da se le-to ne izplačuje zavarovancu, ki na dan uveljavitve pravice in ves čas njenega prejemanja nima v celoti poravnanih prispevkov za socialno varnost. V primeru aktivnosti v tujini pa prispevki v RS niso plačani, zato je nepravilna in nesorazmerna odločitev sodišča, da bi morala tožena stranka tudi v takih primerih izplačevati dajatev. V zvezi s stališčem sodišča prve stopnje glede uporabe 5. člena Uredbe pa izpostavlja, da to načelo ni neomejeno in da je pri tem potrebno upoštevati tudi druge določbe Uredbe, predvsem 9., 11. in 12. točko uvodnega dela. Nadalje je po mnenju tožene stranke pomembno, da zaradi izenačevanja dejstev ali dogodkov, ki nastopijo v državi članici, druga država članica ne more postati pristojna niti se ne uporablja njena zakonodaja. Za osebe, za katere se uporablja ta uredba velja zakonodaja ene same države članice. S pogojevanjem upravičenja iz 39.a člena ZPIZ-2 izključno na obvezno zavarovanje v RS po mnenju tožene stranke ni kršeno načelo enakega obravnavanja v pomenu Uredbe in 14. člena Ustave Republike Slovenije. Prav tako ne gre za kršitev 50. člena Ustave Republike Slovenije. Tožniku je pravica do socialne varnosti nedvomno zagotovljena, saj bo po prenehanju delovnega razmerja lahko pridobil pravico do starostne pokojnine. Za izplačilo 40 % starostne pokojnine pa ne izpolnjuje vseh pogojev, ki jih za priznanje te dajatve določa ZPIZ-2. Ne strinja se s stališčem sodišča, da je potrebno položaj tožnika razlikovati od drugih zavarovancev v EU, EGP ali Švici, ki so bili izključno oziroma v pretežnem delu obvezno zavarovani pri tujem nosilcu obveznega zavarovanja. Meni, da izplačila dela pokojnine iz 39.a člena ZPIZ-2 ni mogoče priznati v primerih nadaljevanja aktivnosti v tujini in da je to izplačilo vezano na obvezno zavarovanje v RS.

3Pritožba je utemeljena.

4Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo. V postopku pa ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da izplačilo dela pokojnine v višini 40 % sodi v področje uporabe oziroma stvarne veljavnosti Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (v nadaljevanju: Uredba).

6Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2). Ta v prvem odstavku 39.a člena določa, da se zavarovancu, ki je obvezno vključen v obvezno zavarovanje s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom in izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po tem zakonu, od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve mesečno izplačuje 40 % starostne pokojnine, do katere bi bil upravičen na dan njene uveljavitve.

7V citirani določbi je določeno, da pravico do izplačila 40 % starostne pokojnine lahko pridobi zavarovanec, ki je obvezno vključen v zavarovanje, torej oseba, ki je obvezno ali prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje (45. točka 7. člena ZPIZ-2).

8V skladu z 2. členom ZPIZ-2 obvezno zavarovanje obsega obvezno in prostovoljno vključitev v obvezno zavarovanje ter pravice in obveznosti iz obveznega zavarovanja za primer starosti, invalidnosti in smrti, določene na podlagi dela, prispevkov ter po načelih vzajemnosti in solidarnosti kot temeljnjih načel obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Obvezno zavarovanje temelji na odgovornosti Republike Slovenije, delodajalk ali delodajalcev in na osebni odgovornosti zavarovancev za izvajanje zavarovanja. Na podlagi navedenega je edino logičen in pravilen zaključek, da zakon upravičenje do izplačila dela pokojnine iz 39.a člena ZPIZ-2 veže izključno na obvezno zavarovanje v Republiki Sloveniji. Ker tožnik ni bil vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji v času vložitve vloge in upravnega odločanja, ni izpolnjen pogoj za pridobitev izplačila dela pokojnine v višini 40 %.

9Pritožba pravilno poudarja, da je ureditev glede izplačila 40 % starostne pokojnine posebna ureditev, ki je specifična za nacionalno zakonodajo in da dajatev iz 39.a člena ZPIZ-2 ne zapade pod stvarno veljavnost pravil o koordinaciji sistemov socialne varnosti. Iz 1. točke 3. člena Uredbe je razvidno, da se slednja uporablja za vso zakonodajo v zvezi s področji socialne varnosti, ki so taksativno našteta, in sicer za naslednje dajatve: za bolezen, dajatve za materinstvo in enakovredne dajatve za očetovstvo, dajatve za invalidnost, dajatve za starost, dajatve za preživele osebe, dajatve za nesreče pri delu in poklicne bolezni, pomoči ob smrti, dajatve za brezposelnost, dajatve pred upokojitvijo in družinske dajatve. Pri izplačilu dela pokojnine iz 39.a člena ZPIZ-2 ne gre za nobeno od naštetih dajatev v 1. točki 3. člena Uredbe.

10Iz citirane določbe 39.a člena ZPIZ-2 jasno izhaja, da izplačilo 40 % starostne pokojnine nima pravne narave pokojnine in da tudi ne gre za dajatev za starost, saj z izplačilom 40 % starostne pokojnine ne gre za zagotavljanje socialne varnosti za primer, ko posameznik zaradi starosti ne bi mogel več pridobivati dohodka na trgu dela. Upravičenci do dela izplačila pokojnine v višini 40 % so delovno zmožne osebe, ki že imajo zagotovljeno socialno varnost z dohodki iz delovnega razmerja. Iz dohodkov iz delovnega razmerja še nadalje plačujejo prispevke ter tako prispevajo k vzdržnosti nacionalnega sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Kot pravilno poudarja pritožba, je izplačilo dela pokojnine dajatev, ki je vezana na plačevanje prispevkov. Pri tem gre primarno za interes zavarovancev tožene stranke, to je nadaljnje prispevanje k medgeneracijski solidarnosti in tudi za spodbudo posameznim zavarovancem za odlaganje upokojitve v nacionalnem sistemu. V primeru obveznega zavarovanja v tujini se prispevki plačujejo v tujini in ne v Sloveniji, torej prispevki v Sloveniji sploh niso poravnani. S tem je izpolnjen izključitveni razlog iz 40.a člena ZPIZ-2, po katerem se del pokojnine ne izplačuje zavarovancu, ki na dan uveljavitve pravice in ves čas njenega prejemanja nima v celoti poravnanih prispevkov za socialno varnost.

11Poleg drugih utemeljenih pritožbenih razlogov, da dajatev iz 39.a člena ZPIZ-2 ne predstavlja dajatve pred upokojitvijo, da je v tujini onemogočena kontrola začasne nezmožnosti ali zadržanosti z dela, pritožba pravilno poudarja, da pravilo iz 5. člena Uredbe, ki določa, da kadar ima po zakonodaji države članice prejemanje dajatev in drugih dohodkov določene pravne učinke, se enako obravnavajo tudi enakovredne dajatve ali dohodki, pridobljeni v drugi državi članici, ni neomejeno in da je pri tem potrebno upoštevati tudi druge določbe Uredbe, predvsem iz 9., 11. in 12. točke uvodnega dela, zlasti v zvezi s tem, da zaradi izenačevanja dejstev ali dogodkov, ki nastopijo v državi članici, druga država članica ne more postati pristojna. V konkretnem primeru bi izenačevanje dejstev pomenilo neutemeljene učinke, ko bi zavarovanci, ki ne bi bili vključeni v obvezno zavarovanje v Republiki Sloveniji, prejemali spodbude za nadaljnjo vključenost v obvezno zavarovanje v Republiki Sloveniji. Zaradi izenačevanja dejstev ali dogodkov, ki nastopijo v državi članici, druga država ne more postati pristojna niti se ne more uporabljati njena zakonodaja. Navedeno pomeni, da se za tožnika glede na kraj opravljanja dela, uporablja švicarska zakonodaja, ne more pa se zanj in enako za druge zavarovance, ki delajo v tujini, uporabljati slovenska zakonodaja.

12Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo in v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako kot je razvidno iz izreka, torej zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca z dne 27. 8. 2021 in z dne 19. 11. 2021 ter priznanje pravice do izplačila 40 % starostne pokojnine ter povračilo stroškov postopka.