UPRS Sodba IV U 90/2019-25

I. Tožbi se ugodi, odločbi župana Občine Mozirje št. 501-4/95 z dne 8. 1. 2019 ter št. 501-4/95-1 z dne 18. 2. 2019 se odpravita in se zadeva vrne pristojnemu prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo št. 501-4/95 z dne 8. 1. 2019, izdano po županu Občine Mozirje, v točki 1 izreka tožeči stranki spremenila čas trajanja koncesije, podeljene s prvostopenjsko odločbo občinske uprave Občine Mozirje št. 501-4/95-13 z dne 17. 7. 1996 na področju splošne medicine, in sicer se je čas trajanja koncesije spremenil iz nedoločenega časa v določen čas za obdobje 15 let, to je od 17. 12. 2017 do 17. 12. 2032. Predlagala je še sklenitev aneksa h koncesijski pogodbi na osnovi te odločbe (2. točka izreka).

2V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je bila že predhodno izdana odločba o podelitvi koncesije tožnici za nedoločen čas, kar pa je bilo pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju: ZZDej-K). Zato je tožena stranka dolžna tožnici izdati odločbo o omejitvi koncesije na dobo 15 let.

3Pravni pouk izpodbijane odločbe vsebuje navedbo, da je zoper to odločbo dovoljena pritožba na Ministrstvo za zdravstvo.

4O vloženi pritožbi tožnice, ki je med drugim predlagala tudi odpravo te odločbe, saj jo je namesto prvostopnega organa – občinske uprave, izdal drugostopni organ - župan, pa je zopet odločal župan Občine Mozirje in s tem presojal odločbo, ki jo je sam izdal na prvi stopnji odločanja.

5Tožeča stranka v tožbi in dveh pripravljalnih vlogah navaja, da sta prvo- in drugostopenjska odločba tožene stranke nezakoniti, ker se z njima posega v pravico tožnice izvajati koncesijsko pravico za nedoločen čas, ki jo je že pridobila na podlagi pravnomočne upravne odločbe. Določbo 41. člena ZZDej-K šteje za neustavno, ker učinkuje retroaktivno, kar je v nasprotju s 155. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Poleg tega meni, da sta določbi četrtega in šestega odstavka 41. člena ZZDej-K v neskladju z določbami 33., 49., 74. člena URS, pa tudi z 2., 155. in 158. členom URS, ter poudarja, da niti zakonodajalec v predlogu sprememb zakona niti tožena stranka nista utemeljila retroaktivnega posega v pridobljeno pravico in javnega interesa za takšno ureditev. Argumentacija, ki izhaja iz predloga zakona, po navedbah tožnice kaže na protiustaven poseg z retroaktivnimi učinki brez javnega interesa in brez nujnosti. Neobrazloženo je tudi obdobje podelitve koncesije, ki je določeno drugače kot pri lekarniški dejavnosti. Tožena stranka je posegla v pridobljene pravice tožnice in s tem kršila načelo pravne države in zaupanja v pravno varnost iz 2. člena URS ter posegla tudi v že navedene ustavne pravice. Tožnica sodišču predlaga, naj prekine postopek in vloži zahtevo za oceno ustavnosti 41. člena ZZDej-K pred Ustavnim sodiščem RS (v nadaljevanju Ustavno sodišče). Predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka. V vlogah poudarja še, da se z izpodbijano odločbo nedopustno posega v ustavno zagotovljeno pravico koncesionarja do zasebne lastnine, saj se ta nanaša tudi na premoženjske pravice. Tožeča stranka pojasnjuje, da se je zanašala na trajnost koncesijskega razmerja in je v skladu s tem oblikovala svoje poslovanje, predvsem investicijska vlaganja. Z določitvijo krajšega trajanja koncesijskega razmerja se je poseglo v svobodo sprejemanja gospodarskih odločitev, ki jo na podjetniški ravni kot svobodno gospodarsko pobudo zagotavlja Ustava v prvem odstavku 74. člena.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je izpodbijano odločbo izdala po uradni dolžnosti skladno z ZZDej-K. Tožena stranka ne more slediti temeljnemu očitku tožnice, da je določilo četrtega dostavka 41. člena ZZDej-K neskladno z URS in da bi bila posledično izpodbijana odločba nezakonita.

7Sodišče uvodoma še pojasnjuje, da tožena stranka kljub pozivu sodišča k predložitvi upravnih spisov z dne 17. 4. 2019 in kljub naknadnemu pozivu k predložitvi teh z dne 4. 6. 2019, upravnih spisov ni predložila. Sodišče je zato skladno s tretjim odstavkom 39. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo v zadevi brez njih na podlagi listin A1 do A7 (pooblastilo A1, odločba o podelitvi koncesije iz 17. 7. 1996 – A2, pogodba o koncesiji št. 1/96 z dne 8. 8. 1996 – A3, izpodbijana odločba – A4, pritožba tožnice A5, drugostopenjska odločba – A6, splošni dogovor za pogodbeno leto 2020-A7), ki jih je v spis predložila tožnica, ter B1 in B2 (izpodbijani prvo- in drugostopenjski odločbi), ki jih je v spis predložila tožena stranka.

K I. točki izreka:

8Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja tožnica.

9V obravnavanem primeru je občinska uprava Občine Mozirje izdala odločbo št. 501-4/95-13 z dne 17. 7. 1996, s katero je tožeči stranki podelila koncesijo na področju splošne medicine. Sedaj izpodbijano odločbo o spremembi koncesijske odločbe št. 501-4/95 z dne 8. 1. 2019 pa je izdal župan Občine Mozirje. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijano odločbo izdal župan kot drugostopenjski organ, ne da bi pristojni prvostopenjski organ sploh odločal. Iz prvega odstavka 49. člena Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) je razvidno, da občinska uprava opravlja upravne, strokovne, pospeševalne in razvojne naloge ter naloge v zvezi z zagotavljanjem javnih služb iz občinske pristojnosti. Po drugem odstavku 67. člena ZLS o upravnih stvareh iz občinske pristojnosti pa odloča na prvi stopnji občinska uprava, na drugi (pritožbeni) stopnji pa odloča župan (če ni z zakonom določeno drugače). V konkretni zadevi ne ZLS ne ZZDej-K ne drug zakon ne določa drugače. Kljub napačnemu pravnemu pouku v izpodbijani odločbi pa je nato župan, ki je izdal že prvotni izpodbijani akt, izdal še drugostopenjsko odločbo, s katero je odločil o pritožbi zoper njo.

10Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru izpodbijane odločbe ni izdal pristojni prvostopenjski organ. V skladu z 12. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s prvim odstavkom 207. člena ZUP namreč na podlagi dejstev, ugotovljenih v postopku, izda organ, ki je pristojen za odločanje, odločbo o zadevi, ki je predmet postopka. Ker je izpodbijano (prvostopno) odločbo v konkretnem primeru izdal nepristojen organ druge stopnje (67. člen ZLS), ki je nato kljub temu celo odločal o pritožbi tožnice zoper izpodbijani akt (ne pa po predlogu tožnice odpravil izpodbijanega akta), navedeno predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka na podlagi 2. alineje prvega odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 v zvezi s 1. alinejo drugega odstavka 237. člena ZUP.

11Sodišče je zato izpodbijano odločbo, ker o njej ni odločal pristojni upravni organ, posledično pa tudi z njo povezano drugostopenjsko odločbo, odpravilo na podlagi 1. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter vrnilo zadevo pristojnemu prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku je pristojni prvostopenjski organ vezan na stališča sodišča glede uporabe pravil postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

12Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo prvo- in drugostopenjsko upravno odločbo zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka, se do navedb tožnice ni dodatno še posebej opredeljevalo.

13Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker relevantno dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločba med strankama, ni sporno, to je, da je bila pred uveljavitvijo ZZDej-K tožeči stranki z odločbo prvostopenjskega organa podeljena koncesija za nedoločen čas, ki je bila z izpodbijano odločbo, izdano po županu Občine Mozirje, spremenjena v koncesijo za določen čas – 15 let. V primerih, kadar je dejansko stanje med strankama nesporno, ima sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 izrecno pooblastilo, da lahko odloči brez glavne obravnave.

K II. točki izreka:

14Ker je sodišče tožbi ugodilo in je tožeča stranka zahtevala povrnitev stroškov postopka ter je izpodbijani akt odpravilo, je presodilo, da mora tožena stranka skladno z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Določilo drugega odstavka 3. člena Pravilnika določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, skupaj 347,70 EUR.