UPRS Sodba I U 671/2020-17

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Potek upravnega postopka

1Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožnici, kot inšpekcijski zavezanki, naložil, da mora do 28. 1. 2020 zaradi zagotavljanja rabe kmetijskega zemljišča v namene kmetijske proizvodnje, vzpostaviti prejšnje stanje in s kmetijskega zemljišča parc. št. 77/2, k. o. ... odstraniti kovinsko konstrukcijo oglasnega panoja z vpetim oglasnim plakatom ter da pritožba ne zadrži izvršitve, o morebitnih stroških postopka pa bo odločeno s posebnim sklepom v nadaljevanju postopka. V obrazložitvi se sklicuje na prvi odstavek 4. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) in navaja, da je na severozahodnem delu tega zemljišča postavljen reklamni pano, ki je točkovno fiksiran ter da preostali del zemljišča predstavlja travnik, ki je obdelan. Zaključuje, da se del navedenega zemljišča nenamensko uporablja za oglaševalsko dejavnost.

2Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil. V obrazložitvi navaja, da je tožnica lastnica montažne konstrukcije reklamnega panoja. Sklicuje se na lokacijsko informacijo Občine Ivančna Gorica s 23. 7. 2019, iz katere izhaja, da na predmetni parceli postavitev reklamnega panoja ni dopustna. Tako zaključuje, da je z njegovo postavitvijo na predmetnem kmetijskem zemljišču kršena tudi določba 3.č člena ZKZ.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

3Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Meni, da je prvi odstavek 4. člena ZKZ treba interpretirati na način, da je prepovedana raba kmetijskega zemljišča, ki preprečuje obdelovanje zemljišča, na kakršenkoli način vpliva na trajno rodovitnost tal ali povzroča degradacijo oziroma onesnaževanje kmetijskega zemljišča. A contrario uporaba kmetijskega zemljišča, četudi široko gledano nenamenska, ki ne povzroča onesnaževanja ali degradiranja in ki ne preprečuje obdelovanja zemlje, ne more pomeniti ravnanja, ki bi ogrozilo varstvo kmetijskih zemljišč in utemeljevalo kršitev dolžnosti namenske uporabe kmetijskega zemljišča iz 4. člena ZKZ. Prepričana je tudi, da je organ z izpodbijano odločbo posegel v njeno pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS in v svobodno gospodarsko pobudo iz 74. člena Ustave RS. Meni tudi, da je predmetni poseg, glede na dejanske okoliščine, nesorazmeren z zasledovanim ciljem, ki predstavlja posebno varstvo kmetijskih zemljišč, ki pa z ravnanjem tožnice ni bil v ničemer prizadet. Dejstvo je, da se predmetno kmetijsko zemljišče obdeluje, kar pomeni, da se uporablja skladno z njegovim namenom. Prav tako v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bila predmetna nepremičnina na kakršenkoli način onesnažena ali degradirana. To pomeni, da postavitev objekta za oglaševanje v konkretnem primeru v ničemer ne posega v bistvo kmetijskega zemljišča, ne ovira njegove namenske uporabe in ne povzroča onesnaževanja ali degradiranja. Tako je prepričana, da odstranitev reklamnega ponoja ni primeren ukrep za zavarovanje kmetijskega zemljišča, saj je, kot rečeno, cilj obdelovanja kmetijskih zemljišč, neonesnaženosti ali degradacije že dosežen. Poudarja tudi, da predmetni objekt zaseda in vpliva zgolj na neznaten del kmetijskega zemljišča, kar izhaja iz fotografije, priložene inšpekcijskemu zapisniku s 17. 7. 2019. Odstranitev objekta za oglaševanje in posledice, ki jih bo odstranitev povzročila tožnici, bodo tako popolnoma nesorazmerne s koristmi za varstvo kmetijskega zemljišča kot ustavnopravno varovane dobrine, saj pozitivnega vpliva odstranitve ne bo oziroma bo zanemarljiv. Okrnitev ugleda pa lahko tožnici povzroči nepopravljive negativne posledice. Sodišču tako predlaga, naj po izvedbi predlaganih dokazov tožbi ugodi in izpodbijano odločbo v zvezi z odločbo druge stopnje odpravi, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja navedbe iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Odločanje po sodnici posameznici

5Sodišče je s sklepom I U 671/2020-8 s 14. 4. 2022 sklenilo, da na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)¹ odloča sodnica posameznica. Zadeva se namreč nanaša na vprašanje pravilnosti in zakonitosti inšpekcijske odločbe, pri čemer tožnica prvenstveno ugovarja pravilnosti uporabe določb materialnega prava, ki so jasne, dejansko stanje pa tudi ni zapleteno.

6Tožnica na naroku za glavno obravnavo na izrecno vprašanje sodnice ni podala nobenega ugovora v zvezi s sestavo sodišča. Toženka se naroka kljub pravilnemu vabljenju ni udeležila.

Datum odločitve sodišča

7Sodišče je narok za glavno obravnavo v celoti snemalo. Prepis zvočnega posnetka zapisnika je bil po podatkih sodnega spisa tožničinemu pooblaščencu vročen 25. 5. 2022. Sodišče je sodbo izdalo po preteku pet dnevnega roka za ugovor zoper morebitno nepravilnost prepisa.²

Dokazni sklep

8V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v vse listine v upravnem spisu in vse listine v sodnem spisu zadeve, označene kot priloge od A2 do A7.

9Tožničina dokazna predloga za zaslišanje njenega zakonitega zastopnika in za postavitev izvedenca ustrezne stroke pa je zavrnilo kot nedopustno tožbeno novoto po 52. členu ZUS-1,³ saj glede na podatke upravnega spisa teh dokaznih predlogov tekom upravnega postopka ni podala. Na poziv sodišča na naroku za glavno obravnavo je s tem v zvezi navedla, da se je šele po zavrnitvi pritožbe pokazala potreba, da se upravni akt v celoti izpodbija v upravnem sporu in da je takrat postalo jasno, da bo imel ukrep toženke zanjo hude posledice, ta ugotovitev pa je terjala, da v tožbi nesorazmernost ukrepa glede na posledice natančno utemelji in zanj predlaga dokaze, torej zaslišanje njenega zakonitega zastopnika, ki bo lahko izpovedal o posledicah ukrepa (odstranitve objektov za oglaševanje na tožničino poslovanje, o vplivu na njeno dejavnost oglaševanja na območju Slovenije in na nujnost omogočanja njenim strankam, da lahko oglašujejo v Ljubljani in okolici), izvedenec pa bo lahko izdelal mnenje o višini škode, ki bi nastala tožnici zaradi odstranitve objekta. Navedeni razlogi pa po presoji sodišča niso takšne narave, da bi opravičevali predlaganje navedenih dokazov šele v upravnem sporu oziroma niso takšni, ki bi tožnici onemogočali, da bi jih predlagala že v upravnem postopku, ne glede na to, ali bi jih nato upravni organ izvedel ali ne. Tako po presoji sodišča tožnica ni izkazala, da ni imela možnosti predlaganja teh dokazov že v upravnem postopku.

10Drugih dokaznih predlogov ni bilo.

K I. točki izreka

11Tožba ni utemeljena.

12Predmet tega upravnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je prvostopenjski organ tožnici zaradi zagotavljanja rabe kmetijskega zemljišča v namene kmetijske proizvodnje naložil odstranitev kovinske konstrukcije oglasnega panoja z vpetim oglasnim plakatom na kmetijskem zemljišču parc. št. 77/2, k. o. ... in vzpostavitev v prejšnje stanje. Med strankama pa ni sporno, da predmetna nepremičnina predstavlja kmetijsko zemljišče in da je tožnica lastnica predmetne montažne konstrukcije, ki je namenjena namestitvi oglasnega sporočila.

13Iz lokacijske informacije št. 3501-0575/2019-2-433, ki jo je 23. 7. 2019 izdala Občine Ivančna Gorica in je del upravnega spisa zadeve, izhaja, da je predmetna nepremičnina po namenski rabi opredeljena kot najboljše kmetijsko zemljišče – K1, v točki 7 “Merila in pogoji za graditev objektov in izvedbo drugih del“ pa je navedeno, da so podrobni PIP za postavitev objektov za oglaševanje navedeni v prilogi 3 Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Ivančna Gorica,⁴ iz grafičnega dela katere je razvidno, da na predmetnem zemljišču postavitev objekta za oglaševanje ni predvidena in ni dopustna.

14Kmetijska zemljišča je treba skladno s prvim odstavkom 4. člena ZKZ uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin. Po 3.č členu ZKZ lahko lokalna skupnost v prostorskem aktu lokalne skupnosti na območjih kmetijskih zemljišč dopusti gradnjo naslednjih objektov ali posegov v prostor: a) agrarne operacije in vodni zadrževalniki za potrebenamakanja kmetijskih zemljišč; b) enostavni in nezahtevni pomožni kmetijsko-gozdarski objekti v skladu z uredbo, ki ureja vrste objektov glede na zahtevnost, razen kleti in vinske kleti; c) objekti, ki so proizvod, dan na trg v skladu s predpisom, ki ureja tehnične zahteve za proizvode in ugotavljanje skladnosti, in se po uredbi, ki ureja vrste objektov glede na zahtevnost, lahko uvrstijo med pomožne kmetijsko-gozdarske objekte, razen kleti ter vinske kleti, po velikosti pa ne presegajo nezahtevnih objektov, razen grajenega rastlinjaka, ki lahko presega velikost nezahtevnih objektov; č) čebelnjak, to je lesen enoetažni pritlični objekt na točkovnih temeljih, namenjen gojenju čebel, tlorisne površine do vključno 40 m2; d) staja, to je lesen enoetažni pritlični objekt na točkovnih temeljih, namenjen zavetju rejnih živali na paši, tlorisne površine do vključno 100 m2; e) pomožna kmetijsko-gozdarska oprema (npr. brajda, klopotec, kol, količek, žična opora, opora za mrežo proti toči, opora za mrežo proti ptičem, obora, ograja za pašo živine, ograja ter opora za trajne nasade, ograja za zaščito kmetijskih pridelkov, premični tunel in nadkritje, zaščitna mreža); f) pomožni objekti za spremljanje stanja okolja in naravnih pojavov; g) raziskovanje podzemnih voda, mineralnih surovin in geotermičnega energetskega vira; h) začasni objekti in začasni posegi, in sicer za čas dogodka oziroma v času sezone: - oder z nadstreškom, sestavljen iz montažnih elementov, - cirkus, če so šotor in drugi objekti montažni, - začasna tribuna za gledalce na prostem, - premični objekti za rejo živali v leseni izvedbi (npr. premični čebelnjak, premični kokošnjak, premični zajčnik); i) opazovalnica, to je netemeljena lesena konstrukcija (npr. lovska preža, ptičja opazovalnica); j) začasne ureditve za potrebe obrambe in varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami; k) dostop do objekta, skladnega s prostorskim aktom, če gre za objekt, ki: - ga je dopustno graditi na kmetijskih zemljiščih, - je prepoznan kot razpršena gradnja (zemljišče pod stavbo izven območij stavbnih zemljišč) ali - ga je dopustno graditi na površinah razpršene poselitve; l) gradbeno inženirski objekti, ki so po predpisih o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov in o določitvi objektov državnega pomena uvrščeni v skupini: - daljinski cevovodi, daljinska (hrbtenična) komunikacijska omrežja in daljinski (prenosni) elektroenergetski vodi, s pripadajočimi objekti in priključki nanje, in - lokalni cevovodi, lokalni (distribucijski) elektroenergetski vodi in lokalna (dostopovna) komunikacijska omrežja, s pripadajočimi objekti in priključki nanje; m) rekonstrukcije občinskih in državnih cest v skladu z zakonom, ki ureja ceste. Dopustni so tudi objekti, ki jih pogojuje načrtovana rekonstrukcija ceste (npr. nadkrita čakalnica na postajališču, kolesarska pot in pešpot, oporni in podporni zidovi, nadhodi, podhodi, prepusti, protihrupne ograje, pomožni cestni objekti, urbana oprema) ter objekti gospodarske javne infrastrukture, ki jih je v območju ceste treba zgraditi ali prestaviti zaradi rekonstrukcije ceste; n) mala vetrna elektrarna do nazivne moči 1 MW, če gre za kmetijsko zemljišče z boniteto manj kot 35.

15Sodišče ugotavlja, da predmetni objekt - kovinska konstrukcija oglasnega panoja z vpetim oglasnim plakatom ne predstavlja nobenega izmed v citirani določbi prvega odstavka 3.č člena ZKZ naštetih objektov oziroma posegov v prostor, katerih gradnjo lahko lokalna skupnost dopusti v prostorskem aktu lokalne skupnosti na območjih kmetijskih zemljišč, za kakršno gre v tem primeru. Sicer pa tožnica niti ne zatrjuje, da bi šlo v obravnavanem primeru za objekt oziroma poseg v prostor, ki bi bil namenjen kmetijski dejavnosti oziroma za objekt začasne narave oziroma za gospodarsko javno infrastrukturo, kot je opredeljeno v prej citiranih določbah 3.č člena ZKZ. To z drugimi besedami pomeni, da gradnja kovinske konstrukcije oglasnega panoja na kmetijskih zemljiščih ni dopustna. Tako tožbene trditve, da se predmetno kmetijsko zemljišče uporablja v skladu z njegovim namenom, da ni prišlo do njegovega onesnaženja ali drugačne degradacije, za odločitev sodišča v tej zadevi niti niso pravno pomembne.

16Glede na navedeno in ob upoštevanju točke B) 107. člena ZKZ je imel inšpektor pooblastilo za izdajo izpodbijane odločbe.

17Po mnenju sodišča pa z izpodbijano odločbo tudi ni protiustavno poseženo v tožničino zasebno lastnino (33. člen Ustave RS) in v svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave RS). Zaradi varstva kmetijskih zemljišč, kot omejene in za človeka nujno potrebne dobrine, Ustava RS in na njeni podlagi sprejeti zakoni urejajo posebno varstvo kmetijskih zemljišč, zlasti najboljših kmetijskih zemljišč. Namen prej citiranih določb ZKZ je namreč prav varstvo kmetijskih zemljišč in določitev posegov oziroma gradnje objektov na njih le v zvezi z kmetijsko dejavnostjo oziroma objektov, ki so začasne narave oziroma gospodarski javni infrastrukturi, kar pa predmetna tožničina kovinska konstrukcija, kot rečeno, ni. Lastninska svoboda posameznikov in pravnih oseb ni neomejena. Poleg vanjo je dopusten v skladu z načelom sorazmernosti. Po drugem stavku drugega odstavka 74. člena Ustave RS se gospodarske dejavnosti ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Javna korist na gospodarskem področju je pravni standard, ki ga ustava ne pojasnjuje. Njena opredelitev je odvisna „od narave in namena posamezne gospodarkse dejavnosti“.⁵ V obravnavanem primeru tožnica predmetno kovinsko konstrukcijo, postavljeno na prvovrstnem kmetijskem zemljišču, uporablja za oglaševanje. Sodišče sodi, da glede na navedeni namen varstva kmetijskih zemljišč tožničin ugovor posega v njeno pravico do zasebne lastnine in svobodno gospodarsko pobudo ni utemeljen.

18Sodišče tako zaključuje, da je tožba neutemeljena, zato jo je skladno s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka

19Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1 upravno sodišče odloča po sodniku posamezniku, če gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje.
² Tretji odstavek 125. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.
³ Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta.
⁴ Uradni list RS, št. 36/2017-UPB1.
⁵ Glej: R. Zagradišnik v Komentar Ustave RS, ur. M. Avbelj, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Ljubljana, 2019, str. 590, tč. 18.