VSC Sodba Cpg 138/2022

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, (I.) da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 19.949,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14. 2. 2020 dalje do plačila, (II.) zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo zneska 2.216,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14. 1. 2020 dalje do plačila in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 19.949,43 EUR od dne 14. 1. 2020 do dne 13. 2. 2020 ter (III.) naložilo toženi stranki, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 1.225,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ne priglaša. Navaja, da ni grajala bistvenih kršitev določb pravdnega postopka predhodno, ker je zatrjevane kršitve ugotovila šele s prejemom izpodbijane sodbe. Vztraja, da so bile njene navedbe zadostno konkretizirane in da je ponudila tudi zadostne dokaze. Predlagala je zaslišanje strank, ki ga sodišče ni izvedlo, razloga pa ni navedlo, s čimer je zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka, posledično napačno ugotovitev dejanskega stanja, saj je napačno zaključilo, da tožena stranka svojih trditev, za razliko od tožeče, ni dokazala. Napačna je tudi materialnopravna odločitev. Ves čas postopka je oporekala tako temelju kot višini terjatve, za svoje navedbe je ponudila vse razpoložljive dokaze, sodišče pa se do njenih navajanj ni konkretno opredelilo, kot da bi jih štelo za irelevantne. Toženi stranki ni dopustilo možnosti dokazovati nasprotnega, saj je štelo zahtevek tožeče stranke za dokazan. Tožena stranka v postopku ni bila zaslišana, kar pomeni kršitev načela kontradiktornosti. Prvostopno sodišče je kršilo tudi temeljno procesno načelo obojestranskega zaslišanja, ki je odraz ustavnega načela enakopravnosti pred zakonom in predstavlja bistveno procesno kršitev. S tem je kršeno tudi načelo neposrednosti. Sodišče je ravnalo diskriminatorno, kar pomeni kršitev pravice do izjave, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost prvostopenjske odločbe. Navaja še, da prvostopno sodišče lahko na podlagi 287. člena ZPP predlagane dokaze, ki jih oceni kot nepomembne zavrne s sklepom, ki pa mora biti obrazložen. Izbere lahko, ali bo razloge za zavrnitev navedlo v samem dokaznem sklepu, v posebnem sklepu ali pa v sodni odločbi o glavni stvari. Dokazni predlog lahko zavrne, če za to obstajajo opravičeni oziroma ustavno dopustni razlogi. Vsaka zavrnitev dokaznega predloga avtomatično še ne pomeni relativne oziroma absolutne (bistvene) kršitve določb pravdnega postopka (sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 25/2012-3 z dne 28.01.2014), vendar je v konkretnem primeru toženi stranki sodišče onemogočilo izvedbo dokazov, ki potrjujejo njene navedbe.

3Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V predmetnem gospodarskem sporu tožeča stranka na podlagi 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju zahteva od tožene stranke kot delodajalca povrnitev povzročene škode, če je poškodba zavarovane osebe (v konkretnem primeru poškodovanega delavca tožene stranke) posledica kršitve ukrepov varstva pri delu ali drugih ukrepov, predpisanih in odrejenih za varnost ljudi. V konkretnem primeru je tožeča stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča dokazala vse predpostavke odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanje tožene stranke v smislu kršitve ukrepov varstva pri delu, vzročno zvezo in posledično škodo) in je prvostopno sodišče povsem pravilno delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke kot izhaja iz izreka prvostopne sodbe.

6Ugotovljeno dejansko stanje v predmetni zadevi je razvidno iz prvostopne izpodbijane sodbe, zato ga pritožbeno sodišče posebej ne povzema, se pa opredeljuje do pritožbenih navedb.

7Pritožnica navaja, da pritožbeno izpodbija prvostopno sodbo iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava in absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar iz same pritožbe izhaja, da uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku. V skladu s 350. členom ZPP, ki določa obseg oziroma meje pritožbenega preizkusa izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka s pritožbo izpodbija predmetno sodbo v I. in III. točki izreka, saj v tem delu v sporu ni uspela.

8Glede pritožbenih navedb, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem strank, da razloga za to ni niti navedlo, da toženi stranki s tem ni dopustilo dokazovati nasprotnega in je štelo zahtevek tožeče stranke že za dokazan, da je bilo s tem kršeno načelo kontradiktornosti, načelo obojestranskega zaslišanja in načelo neposrednosti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tovrstne kršitve sodišču prve stopnje niso pripetile. Tožena stranka namreč dokaza z zaslišanjem strank ni predlagala, niti v odgovoru na tožbo, niti na prvem naroku za glavno obravnavo (212. in 286. člen ZPP), zato ga prvostopno sodišče tudi ni izvedlo, niti ni takšnega dokaznega predloga zavrnilo v dokaznem sklepu oziroma v obrazložitvi sodbe. V skladu z 212. členom ZPP, je namreč vsaka stranka dolžna navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Ker tožena stranka dokaza z zaslišanjem strank ni predlagala, se sodišču prve stopnje ni pripetila bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ne gre za diskriminatorno obravnavanje toženke. Prav tako ne gre za kršitev načela obojestranskega zaslišanja, kar je pavšalno uveljavljen očitek, ki ga ni mogoče preizkusiti, in je že iz tega razloga neutemeljen. Poleg tega v tem sporu ni bilo kršeno načelo obojestranskega zaslišanja, ki se sicer nanaša na načelno obveznost zaslišanja obeh pravdnih strank in ne samo ene, saj nobena izmed pravdnih strank ni predlagala zaslišanja strank in tudi nobena pravdna stranka ni bila zaslišana. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo načela neposrednosti, katerega vsebina je v tem, da lahko pri odločanju sodelujejo le tisti sodniki, ki so sodelovali na glavni obravnavi, oziroma se s tem načelom zagotavlja, da med sodnikom in procesnim gradivom ni posrednika.

9Pritožbeni očitek, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je napačno zaključilo, da tožena stranka svojih trditev, za razliko od tožeče, ni dokazala in je posledično zmotna materialnopravna odločitev, tudi ni utemeljen. Gre za pavšalen očitek, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. V konkretni pravdi je tožena stranka oporekala tožbenemu zahtevku po temelju, iz previdnosti pa tudi po višini kot izhaja iz njenih navedb. Za svoje trditve je predlagala dokaze (listinske, zaslišanje prič in izvedencev), ki jih je prvostopno sodišče tudi izvedlo (4. točka obrazložitve prvostopne sodbe) in na podlagi izvedenih dokazov v skladu z 8. členom ZPP ugotovilo katera dejstva šteje za dokazana in katera ne. Tožena stranka je s svojimi materialnopravnimi ugovori v postopku (glede soprispevka delavca po 171. členu Obligacijskega zakonika) v določenem delu uspela in je bil tožbeni zahtevek v tem delu zavrnjen. Torej je neutemeljen očitek, da se prvostopno sodišče do navedb tožene stranke v izpodbijani sodbi ni opredelilo, oziroma jih je štelo za irelevantne, da je napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo.

10Ker drugih pritožbenih trditev toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo in tudi zmotna uporaba materialnega prava ni podana. Iz dejanskih ugotovitev, ki so razvidne iz prvostopenjske sodbe, zato jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo, je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče v konkretni zadevi materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

11Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

12Pritožnica pritožbenih stroškov ni priglasila, zato sodišče o njih ni odločalo.