VSC Sodba Cp 394/2022

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prisodilnem in stroškovnem delu v toliko spremeni, da poslej v celoti glasi:

″1. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 7.453,37 EUR EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi:

- od zneska 7.336,00 EUR od dne 7. 10. 2018 dalje do plačila in

- od zneska 117,37 EUR od dne 11. 6. 2019 dalje do plačila

ter zakonske zamudne obresti:

- od zneska 27.200,00 EUR od 7. 10. 2018 dalje do vključno 10. 6. 2019 in

- od zneska 1.039,70 EUR od dne 11. 6. 2019 dalje do vključno 26. 11. 2019.

2. V presežku za nadaljnjih zahtevanih 29.138,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 26.464,00 EUR od dne 7. 10. 2018 dalje do plačila in od zneska 1.088,49 EUR od dne 11. 6. 2019 dalje do plačila se tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 7.209,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila.″

II. Pritožbi, tožeče stranke v celoti, tožene stranke pa v preostalem delu, se zavrneta in se v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu, sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti toženi stranki stroške tega pritožbenega postopka v višini 240,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Tožnik se je 23. 10. 2014 poškodoval v policijski intervenciji. S tožbo zahteva plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo (zahteva odmero 15.000,00 EUR za telesne bolečine in neugodnosti, 4.500,00 EUR za strah, 29.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter 2.500,00 EUR za skaženost) ter premoženjsko škodo.

2Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo 8.964,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 7.336,00 EUR od dne 7. 10. 2018 dalje do plačila, od zneska 117,37 EUR od dne 11. 6. 2019 dalje do plačila ter na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 27.200,00 EUR od 7. 10. 2018 dalje do vključno 10. 6. 2019 in od zneska 1.039,70 EUR od dne 11. 6. 2019 dalje do vključno 26. 11. 2019. V presežku za nadaljnjih zahtevanih 27.627,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 26.464,00 EUR od dne 7. 10. 2018 dalje do plačila in od zneska 1.088,49 EUR od dne 11. 6. 2019 dalje do plačila je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je še naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške.

3Sodbo s pravočasnima pritožbama izpodbijata obe pravdni stranki. Tožnik delno izpodbija zavrnilni del sodbe glede 23.200,00 EUR, toženka pa delno izpodbija prisodilni del sodbe glede 8.891,78 EUR. Obe pritožbi uveljavljata pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, toženka pa še bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Oba pritožnika primarno predlagata spremembo, in sicer tožnik s prisojo pritožbeno zahtevanega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženka pa z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Podredno obe pritožbi predlagata razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

4Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

5Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

Glede denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo

6Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, usmerjenih v odmero denarne odškodnine za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo v obliki telesnih bolečin, strahu, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter duševnih bolečin zaradi skaženosti, je v 179. in 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upoštevati je torej treba objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

7Podroben dejanski obseg tožniku nastale nepremoženjske škode, utrpele zaradi zvina desne rame, udarca in rane v predelu desnega komolca, udarnine v desni bok in udarnine v obe koleni, je razviden iz razlogov od 16. do 35. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

8V zvezi z odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo obe pritožbi v premajhni meri upoštevata pravno relevantne okoliščine. Bolečinsko obdobje je trajalo več kot 32 mesecev, pri čemer ima oziroma bo imel v času poškodovanja 30 let star tožnik vse od v mesecu juliju 2017 zaključene fizioterapije v zdravilišču občasne lahke bolečine v kombinaciji s srednje intenzivnimi bolečinami, neugodnosti so bile številne predvsem zaradi komplikacije v smislu adhezivnega kapsulitisa, zdravljenje je trajalo kar do 10. 1. 2018, ko je tožnika šele prenehalo biti strah za izid zdravljenja, poškodba je zapustila trajne posledice v smislu omejene gibljivosti desne rame, zaradi česar ni več sposoben za delo policista, omejen je pri ukvarjanju s športom in domačih opravilih, ima pa tudi sicer majhni, vendar opazni brazgotini, ki kot taki vplivata na njegovo psihično počutje. Odmera denarne odškodnine na 15.000,00 EUR za telesne bolečine in neugodnosti, 2.500,00 EUR za strah, 20.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter 300,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti materialnopravno pravilna, saj zneski denarne odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Skupni odmerjeni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo 37.800,o0 EUR, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, pomeni 28,9 takratne povprečne neto plače (= 1.307,61 EUR; Uradni list RS št. 112/2022). Pri tem gre še pojasniti, da v zadevah, ki jih izpostavlja pritožba, ne gre za primerljivo škodo, poleg tega pa sta v zadevah VS002301 ter VS001501 oškodovanca starejša od tožnika, v zadevi VS001621 pa je bila vložena le revizija tožene stranke, ki je bila zavrnjena.

Glede denarne odškodnine za premoženjsko škodo

9Pritožbeno sta sporni prisoji stroška za samoplačniški pregled ter odškodnine zaradi neizrabe dopusta.

10V zvezi s samoplačniškim pregledom velja na razlogovanje toženke, da ta strošek glede na potek celotnega zdravljenja ni bil potreben, odgovoriti, da zgolj z lastnim videnjem zadeve pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, sprejete na podlagi mnenja izvedenca, ni moč omajati. Ob neizpodbiti ugotovitvi o potrebnosti pregleda se tako ugoditev zahtevku na plačilo tega stroška izkaže za materialnopravno pravilno (174. člen OZ).

11Sodišče prve stopnje je sledilo tožnikovi trditvi, da je utrpel škodo iz razloga, ker njegov delodajalec ni izpolnil svoje obveznosti zagotovitve izrabe dopusta za leto 2015 in 2016. Toženka utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljena dejstva zmotno uporabilo materialno pravo, na kar pritožbeno sodišče sicer pazi tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Veriga ugotovljenih dejstev namreč ne pomeni relevantne vzročne zveze, saj je samostojno naknadno ravnanje zavarovanca tožene stranke (neizpolnitev obveznosti zagotovitve izrabe dopusta) pretrgalo vzročno zvezo s škodnim dogodkom. Ker škoda, ki je tožniku nastala zaradi neizrabe letnega dopusta, torej ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, tožbeni zahtevek na plačilo 1.510,78 EUR ni utemeljen (131. člen OZ).

Glede zakonskih zamudnih obresti

12Toženka trdi, da ni dolžna plačati zakonskih zamudnih obresti od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo in od zneska za samoplačniški pregled. Čeprav takšne svoje trditve niti ne utemeljuje, velja pojasniti, da je na neizpodbijano ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila toženka v zamudi s plačilom denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo od 7. 10. 2018 dalje, s plačilom zneska za samoplačniški pregled pa od 11. 6. 2019 dalje, sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (drugi odstavek 299. člena ter prvi odstavek 378. člena OZ).

Pravdni stroški

13V prvostopno odločitev o stroških je bilo potrebno poseči zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari (drugi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Pri tem gre toženki pojasniti, da se v primeru, ko tožena stranka plača nesporni del odškodnine po vložitvi tožbe, ta znesek pri odločitvi o stroških upošteva kot tožnikov uspeh v pravdi (154. člen ZPP). Trenutek, na katerega je toženi stranki tožba vročena v odgovor, kot to izpostavlja pritožba, v tej zvezi ni relevanten.

14Upoštevaje kriterij za odmero stroškov, ki pritožbeno torej ni bil izpodbit, tožnikov uspeh v pravdi sedaj znaša 60 %, toženkin pa 40%. Pritožbeno zatrjevanje o nepotrebnosti sedmih pripravljalnih vlog, dopisa sodišču z dne 23. 2. 2021 ter petih poizvedb je že zaradi posplošenosti neutemeljeno. Pritožbeno izpostavljeni dopisi stranki za plačilo izvedenca ter končno poročilo stranki pa predstavljajo potrebne stroške iz razloga, ker gre za samostojne storitve po Tarifni številki 43 Odvetniške tarife.

15Po medsebojnem pobotanju stroškov pravdnih strank je toženka tako dolžna tožniku sedaj upoštevaje gornji uspeh in prvostopno odmerjene stroške povrniti 7.209,66 (= 7.221,66 – 12,00) EUR.

16Pritožbi toženke je bilo potrebno delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje zaradi pravilne uporabe materialnega prava delno spremeniti (peta alinea 358. člena ZPP). Pritožbo tožnika ter preostali del pritožbe toženke pa je bilo potrebno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi, saj pritožbeni razlogi niso bili podani, pa tudi ne kakšna od kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi uradoma(353. člen ZPP).

17Tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov, nastalih s pritožbo, ker s pritožbo ni uspel. Sta pa obe pravdni stranki v sorazmerju s pritožbenim uspehom upravičeni do povrnitve potrebnih pravdnih stroškov, nastalih jima v zvezi s pritožbo toženke (prvi odstavek 165. člena, prvi in drugi odstavek 154. člena ter 155. člen ZPP).

18Potrebni stroški toženke znašajo 375,00 EUR, tožnika pa 366,00 EUR (odmera potrebnih stroškov izhaja iz specificiranih stroškovnikov - v spisu na listovnih številkah 214 in 230). Ker pritožbeni uspeh toženke znaša 17 % (= uspešno izpodbitih 1.510,78 EUR od izpodbijanih 8.891,78 EUR), je toženka upravičena do povrnitve 63,75 (= 17% od 375,00) EUR, tožnik pa do povrnitve 303,78 (= 83% od 366,00) EUR. Po medsebojnem pobotanju je tako toženka dolžna povrniti tožniku 240,03 EUR. V kolikor toženka tega zneska pravdnih stroškov v roku za prostovoljno izpolnitev ne bo povrnila, je dolžna plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku s to sodbo določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena OZ, načelno pravno mnenje - občna seja VSS, 13. 12. 2006).