VSL Sklep I Ip 14/2023

I. Pritožbi se ugodi in sklep se v stroškovnem delu spremeni tako, da se stroški upnika znižajo za 16,00 EUR (na 44,00 EUR).

II. Upnik je dolžan dolžniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 122,40 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 19. 10. 2022 dovolilo predlagano izvršbo in stroške upnika odmerilo na 60 EUR.

2Dolžnik je zoper sklep v stroškovnem delu nad priznanim zneskom 44,00 EUR vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). V pritožbi je sicer najprej zapisal, da vlaga pritožbo zoper celoten sklep, vendar pa je v nadaljevanju predloga odločitve višjemu sodišču zapisal, da primarno predlaga, da naj sodišče spremeni izpodbijani sklep na način, da izvršilne stroške upnika odmeri v višini 44 EUR. Iz navedenega višje sodišče povzema, da glede na pritožbeni predlog in nadaljnjo vsebino pritožbe dolžnik vlaga pritožbo le v stroškovni odločitvi nad priznanim zneskom 44 EUR. Pritožnik v pritožbi tako navaja, da ker je upnik predlog za izvršbo vložil v elektronski obliki, je upravičen do povrnitve sodne takse za predlog za izvršbo v višini 44,00 EUR. V tem delu gre za edino pravno priznane izvršilne stroške, ki so upniku nastali v predmetnem izvršilnem postopku in katerih povrnitev je skladno s predpisi dopustno zahtevati od dolžnika. Pojasnjuje, da kot izhaja iz vloženega predloga za izvršbo, pa je upnik v njem priglasil tudi stroške priprave predloga za izvršbo v višini 16,00 EUR, pri čemer ni v ničemer konkretiziral, za kakšne konkretne domnevne stroške priprave izvršbe naj bi pravzaprav šlo. Upnika v postopku ne zastopa kvalificiran pooblaščenec, zato upnik ni upravičen do povrnitve kakršnihkoli domnevnih stroškov, ki bi bili povezani s pripravo predmetnega izvršilnega predloga. Upnik stroškov priprave izvršbe ni niti konkretiziral tako, da bi pojasnil, na kaj se nanašajo niti jih ni posamično ovrednotil v skladu s prvim in drugim odstavkom 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Sodišče prve stopnje bi stroške lahko odmerilo največ v višini 44,00 EUR. Priglaša stroške vložene pritožbe.

3Upnik je odgovoril na pritožbo ter predlagal njeno zavrnitev. Meni, da je pritožba dolžnika neutemeljena. Dolžnik prereka stroške upnika v višini 16,00 EUR, ki se nanašajo na pripravo predloga za izvršbo (taksa v višini 44,00 EUR med strankama ni sporna). Glede stroškov priprave predloga za izvršbo upnik pojasnjuje, da je upnik strošek priprave predloga za izvršbo priglasil na podlagi sprejetega stroškovnika dostopnega na spletni strani. Strošek v višini 16,00 EUR je primerljiv s stroški drugih gospodarskih družb za istovrstno storitev in jih v tej višini priznava tudi ustaljena sodna praksa. Opozarja na določila Pravilnika o obrazcih, vrstah izvršb in poteku avtomatiziranega izvršilnega postopka ter na Navodilo za izpolnjevanje obrazca za predlog za izvršbo. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je utemeljena.

5Iz stroškovne odločitve sodišča prve stopnje izhaja, da je le to odmerilo stroške upnika v znesku 60,00 EUR v skladu z predlogom upnika v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine in jih naložilo v plačilo dolžniku.. Upnik je v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine priglasil kot stroške vračilo takse za predlog in sklep in 16,00 EUR za stroške za pripravno predloga za izvršbo. Med strankami ni spora, da je sodišče prve stopnje pravilno priznalo v skladu z petim odstavkom 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju ter Zakonom o sodnih taksah upniku v zvezi z njegovim stroškovnim zahtevkom povračilo 44,00 EUR zaradi plačila sodne takse, sporno pa je, ali ima upnik v skladu z petim odstavkom 38. člena ZIZ in 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pravico tudi do povračila 16,00 EUR, opredeljenih v predlogu za izvršbo kot stroške priprave predloga za izvršbo.

6V skladu s petim odstavkom 38. člena ZIZ mora dolžnik upniku povrniti tiste stroške, ki so potrebni za izvršbo. Nedvomno so stroški v zvezi s predlogom za izvršbo potrebni stroški za izvršbo po temelju, vendar pa jih mora upnik, v kolikor hoče, da se mu jih prizna v skladu s 163. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, tudi opredeljeno navesti. V konkretnem primeru, ko je v predlogu za izvršbo navedeno le „stroški priprave predloga za izvršbo“, se iz take opredelitve ne ve, kakšne stroške v zvezi s predlogom za izvršbo je upnik imel. Gre za presplošno opredelitev, ki je tudi v nasprotju z Navodilom za izpolnjevanje obrazca po Pravilniku o obrazcih, vrstah izvršb in poteku avtomatiziranega izvršilnega postopka, saj upnik teh stroškov ni opredelil kot na primer poštnina, fotokopije in podobno. Drži torej pritožbena trditev, da upnik stroškov ni konkretiziral tako, da bi pojasnil, na kaj se nanašajo in jih zato ni možno posamično ovrednotiti tako glede kriterija potrebnosti kot glede opredelitve do same višine stroškov. Pri tem višje sodišče glede na odgovor na pritožbo upnika, v katerem se upnik sklicuje na stroškovnik, ki je dostopen na spletni strani samega upnika, navaja, da gre za novoto, ki jo višje sodišče v okviru pritožbenega postopka ne more upoštevati. Sicer pa višje sodišče pojasnjuje, da predstavlja glede na trditveno podlago upnika v pritožbi stroškovnik, ki ga upnik k pritožbi niti ne predloži, enostranski akt upnika, za katerega pa ni izkazal, da bi obstajala za njegovo uporabo kakršnakoli zakonita ali pogodbena podlaga.

7Tudi sklicevanje upnika v odgovoru na tožbo, da so stroški primerljivi z drugimi gospodarskimi družbami za istovrstno storitev in da jih v tej višini priznava tudi ustaljena sodna praksa, so zgolj presplošni ter glede zatrjevanja ustaljene sodne prakse tudi nedokazani.

8Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi ugodilo in odločilo kot je razvidno iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 365. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

9Ker je višje sodišče ugodilo pritožbi in sklep sodišča prve stopnje delno spremenilo, je bilo dolžno v skladu z 2. točko 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ odločiti tudi o stroških vložene pritožbe. Pritožnik je kot stroške priglasil za sestavo pritožbe 200 toč, za konferenco s stranko 100 točk, za končno poročilo stranki 50 točk, vse povečano za 2 % materialne stroške. Višje sodišče je pritožniku glede na 7. točko tarifne številke 31 Odvetniške tarife ( OT) priznalo za vložitev rednega pravnega sredstva 200 točk ter 2 % za materialne stroške, skupaj torej 204 odvetnike točke po vrednosti 0,60 EUR, kar predstavlja znesek 122,40 EUR. Ker je pritožnik zahteval tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti v primeru neplačila v določenem roku, je priznalo tudi zakonske zamudne obresti. Ni pa višje sodišče priznalo priglašenih stroškov za konferenco s stranko ter za končno poročilo stranki v višini 50 točk, saj to storitev ne tarifna številka 31 OT ne ostale tarifne številke ne omogočajo, ker ne gre za samostojna opravila neodvisna od vložitve pravnega sredstva. Konferenca s stranko namreč ne predstavlja samostojno storitev, če je le to odvetnik opravil pred vložitvijo pravnega sredstva. Prav tako pa je vrednotenje končnega poročila stranki že obseženo v nagradi za vložitev pravnega sredstva