VSL Sklep I Ip 1358/2022

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovoru dolžnika z dne 18. 5. 2022 ugodi in se sklep o izvršbi 0956 I 390/2022 z dne 10. 5. 2022 in že opravljena izvršilna dejanja razveljavijo ter predlog za izvršbo zavrne (I. točka izreka sklepa), da je upnik dolžan dolžniku v roku 8 dni povrniti stroške ugovornega postopka v višini 149,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (II. točka izreka sklepa) in da upnik sam nosi stroške odgovora na ugovor z dne 9. 7. 2022 (III. točka izreka sklepa).

2Zoper sklep se pooblaščencu pravočasno pritožuje upnik. Navaja, da nikakor ni mogoče zaključiti, da je že samo iz vsebine poravnave razvidno, da je bilo potrebno obračunati davke in prispevke od zneska, določenega v poravnavi, še manj, da je bilo to potrebno natančno v taki višini, kot je to storil dolžnik. Namreč sodna poravnava ne vsebuje niti minimalnih vhodnih parametrov za (morebiten) obračun odpravnine, tudi če zanemarimo dejstvo, da izvršilno sodišče pač ni pristojno za obračun odpravnine oz. preverjanje ustreznosti zneska odpravnine, sploh če je le-ta sporen med strankama, kot je to v tem primeru. Izpodbijan sklep o izvršbi tudi sploh ne vsebuje razlogov, zakaj bi bil ravno znesek 1.399,83 EUR, na katerega se sklicuje delodajalec, kot da je to ustrezno izplačana zakonska odpravnina, pravilen. Povzema samo določbe zakona, iz katerih izhaja (sicer nesporno dejstvo), da je potrebno ob prenehanju delovnega razmerja odpravnino izplačati. Sodna odločba torej trpi za pomanjkanjem odločilnih razlogov, zaradi česar je sploh ni mogoče preizkusiti in kot taka v skladu z veljavno sodno prakso predstavlja arbitrarno odločbo, s čimer je podana ustavna kršitev oz. kršitev evropskega prava. Upnik ni sprejel in ne sprejema, da je prejel ustrezno izplačano odpravnino. Izvršilno sodišče ni pristojno, da ob sporu o pravno relevantnih dejstvih odloča, kaj je ustrezna zakonska odpravnina, saj v postopku v prvi vrsti niti ni imenovalo izvedenca. Pri tem je dokazno breme za dokaz ustrezne zakonske odpravnine na strani stranke, ki se sklicuje, da je slednjo izplačala – torej na strani dolžnika. Izvršilno sodišče torej ni ustrezno ugotovilo pravilnega dejanskega stanja, z neobrazloženo in protislovno sodno odločbo (po eni strani izvršilno sodišče ugotavlja, da je podan spor o ustreznem izplačilu odpravnine oz. o pravilnem obračunu in odtegljaju davkov in prispevkov, ki izhaja iz same sodne poravnave, po drugi strani pa ne glede na to, da v sodni poravnavi kot izvršilnem naslovu sploh ni podano parametrov za preverjanje ustreznosti zakonske odpravnine, zaključi, da je sodna poravnava jasna) pa je slednjič tudi zmotno presodilo materialno pravo. Ker je sodišče vezano na izvršilni naslov, na podlagi katerega niti ni mogoče obračunati in preveriti ustreznosti obračuna in odtegljaja, je potrebno pritožbi ugoditi. Namreč dolžnik ni zmogel svojega dokaznega bremena in sklep o izvršbi, ki je sedaj nenazadnje že poplačan (in upnik je s prejetim zneskom že razpolagal/ga dobroverno porabil), je torej bil povsem pravilno izdan. Priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

5V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo na podlagi izvršilnega naslova - sodne poravnave Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 858/2020 z dne 24. 2. 2021, iz katere izhaja, da se tožena stranka (dolžnik) zaveže v roku 30 dni od sklenitve poravnave, obračunati znesek v višini 2.800,00 EUR bruto iz naslova odpravnine ter tožeči stranki (upniku) izplačati neto znesek (ter povrniti stroške postopka v višini 1.000,00 EUR).

6Zoper sklep o izvršbi je dolžnik vložil v izpodbijanem sklepu obravnavani ugovor, v katerem je uveljavljal, da je obračunal znesek 2.800,00 EUR bruto in po plačilu dohodnine in prispevkov upniku izplačal znesek 1.635,90 EUR, pred tem pa je upnik že prejel zakonsko odpravnino (1.399,83 EUR), ki mu je pripadala ob prenehanju delovnega razmerja in ki se edina ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja.

7Sodišče prve stopnje je ugovoru dolžnika ugodilo z obrazložitvijo, da iz izreka sodne poravnave nedvoumno izhaja, da znesek 2.800,00 EUR predstavlja bruto znesek, saj se je tožena stranka (dolžnik) zavezal v roku 30 dni od sklenitve poravnave obračunati znesek v višini 2.800,00 EUR bruto iz naslova odpravnine ter tožeči stranki (upniku) izplačati neto znesek. Kljub spornosti, ali je od zneska odpravnine potrebno odvesti davke in prispevke, je torej vsebina sodne poravnave dovolj jasna. Stranke bi se lahko dogovorile, da znesek 2.800,00 EUR predstavlja neto znesek, vendar bi moralo biti to nedvoumno in jasno zapisano v sodni poravnavi. Ker temu ni tako, je dolžnik po prepričanju sodišča prve stopnje dokaznemu bremenu o dogovorjenem bruto znesku zadostil že s sklicevanjem na vsebino sodne poravnave v zvezi z zakonsko predvidenim načinom plačevanja davkov in prispevkov. Dokazno breme o nasprotnem je tako prešlo na upnika, vendar zgolj s trditvami, da je dolžnik na naroku zagotovil, da odtegljajev od določenega in v poravnavi zapisanega zneska ne bo, in sklicevanjem na elektronsko korespondenco, upnik ne more uspeti. Dolžnik je tako upniku dejansko izpolnil celotno obveznost iz izvršilnega naslova, čeprav upnik osebno prejme le del zneska, medtem ko del zneska, ki predstavlja akontacijo dohodnine in bremeni upnika, predstavlja njegovo davčno obveznost. Dolžnik je v ugovoru s priloženo plačilno listo za izplačano zakonsko odpravnino izkazal, da je že prejel zakonsko odpravnino v višini 1.399,83 EUR, ki se ni vštela v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja. Delodajalec je torej na podlagi ZDR-1 dolžan izplačati odpravnino v višini, kot jo določa drugi odstavek 108.člena ZDR-1, kar je nad tem zneskom, pa mora delodajalec izplačati skladno z ZDoh-2. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

8Višje sodišče sicer ocenjuje, da iz samega besedila sodne poravnave ne izhaja, da je dogovorjena odpravnina obdavčljiva, saj besedilo sodne poravnave zahteva le obračun bruto zneska odpravnine 2.800,00 EUR in izplačilo neto zneska – če dogovorjena odpravnina ne bi bila obdavčljiva, bi dolžnik dohodnino moral obračunati po davčni stopnji 0 (nič). Zato je od pravnega vprašanja, ali je dogovorjena odpravnina obdavčljiva, odvisna odločitev o obravnavanem ugovoru. Ne drži pritožbena trditev, da niso podani parametri za izračun neto zneska terjatve - ti so namreč določeni že v pozitivni zakonodaji. Ker je terjatev na omenjeni način določljiva, izvršilno sodišče sme ugotavljati odgovor na navedeno vprašanje in na vprašanje, ali je neto znesek pravilno izračunan. Obseg slednjega pa je odvisen tudi od trditvene in dokazne podlage strank postopka.

9Na tem mestu višje sodišče poudarja, da upnik ne v odgovoru na ugovor niti ne sedaj v pritožbi ni prerekal dolžnikovih trditev in dokazov v zvezi s tem, da je upniku izplačal neto znesek odpravnine po sodni poravnavi, ki je znašal 1.635,90 EUR, in da naj ta znesek ne bi bil pravilen, ter ni podal trditev in dokazov v zvezi s tem, kakšen naj bi potemtakem bil pravilni znesek. Navedeno pa bi moral storiti, saj je dolžnik v tem delu sklepu o izvršbi obrazloženo ugovarjal ter se je dokazno breme v zvezi z dokazovanjem terjatve nato prevalilo na upnika (prim. tretji odstavek 58. člena ZIZ). Če bi držala upnikova končna pritožbena trditev, da na podlagi izvršilnega naslova ni mogoče obračunati in preveriti ustreznosti obračuna in odtegljaja, pa bi bil izvršilni naslov nenazadnje neizvršljiv in na njegovi podlagi prav tako ničesar ne bi bilo mogoče izterjati.

10Zakon o dohodnini (ZDoh-2) v deveti točki prvega odstavka 44. člena določa, da se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja ne všteva odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je določena kot pravica iz delovnega razmerja in izplačana pod pogoji, ki jih določa zakon (ZDR-1), v višini odpravnine, kot je določena zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je delodajalec dolžan izplačati na podlagi zakona (ZDR-1), vendar največ do višine desetih povprečnih mesečnih plač zaposlenih v Sloveniji.

11Citirano določbo upnik razlaga v smislu, da ni obdavčljiva odpravnina vse do zneska desetih povprečnih mesečnih plač, vendar temu ni tako. Skladno s citirano določbo namreč ni obdavčljiva le odpravnina, kot jo določa zakon, in ne (večja) odpravnina, za katero se delodajalec in delavec lahko dodatno dogovorita. Po določbi prvega odstavka 108. člena ZDR-1 je namreč delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti, dolžan delavcu izplačati odpravnino, osnova za izračun odpravnine pa je povprečna mesečna plača, ki jo je delavec prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, ali ki bi jo prejel, če bi delal. Po določbi 1. alineje drugega odstavka istega člena pripada delavcu odpravnina v višini 1/5 osnove iz prejšnjega odstavka za vsako leto dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri delodajalcu več kot eno leto in manj kot deset let.¹

12Upnik izpodbijanemu sklepu očita, da sodišče prve stopnje ni podalo razlogov, zakaj bi bila predhodno izplačana odpravnina (pred sklenitvijo sodne poravnave) pravilno obračunana zakonska odpravnina. Vendar pa je dolžnik v ugovoru navedel, da je upniku že izplačal neobdavčljivo zakonsko odpravnino, za kar je priložil obračun le-te (plačilna lista za zakonsko odpravnino), upnik pa v odgovoru na ugovor tega dejstva in višine zneska ni z ničemer prerekal. Skladno z 214. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ se neprerekana dejstva štejejo za resnična, pa tudi skladno s prvim odstavkom 58. člena ZIZ v primeru, če upnik ne odgovori na ugovor, sodišče šteje dolžnikove dejanske navedbe za resnične, zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno posebej obrazlagati, zakaj je znesek 1.399,83 EUR kot zakonska odpravnina pravilen. Da je prejel znesek 1.399,83 EUR je sicer v dopolnitvi predloga za izvršbo trdil že upnik sam, v zvezi s tem pa je predložil dopis kadrovske službe, da je prejel odpravnino za 7 let v podjetju, kar znaša 1/% osnove. Tako ne gre za arbitrarno odločitev oziroma kršitev evropskega in ustavnega prava, niti neprerekanega dejstva ni bilo treba dokazovati z izvedencem (ki ga upnik sicer tudi ni predlagal). Upnik bi torej najkasneje v odgovoru na ugovor moral navesti, katera naj bi bila prava višina zakonske odpravnine in za navedeno priložiti obračun ali predlagati druge dokaze, saj se je trditveno dokazno breme po dolžnikovem obrazloženem ugovoru prevalilo nanj. Trditev o pravilni višini oziroma obračunu zakonske odpravnine pa upnik ne poda niti v obravnavani pritožbi. Prav tako ni podano nasprotje v razlogih sklepa, saj je sodišče prve stopnje v glede navedenega prerekanem delu obrazložitve navedlo le, da je med strankama sporno, ali je dogovorjena odpravnina obdavčljiva, sodišče pa je menilo, da to, da naj bi odpravnina bila obdavčljiva, izhaja že iz besedila poravnave.

13Ker upnik tako ni prerekal, da je pred sklenitvijo sodne poravnave že prejel zakonsko odpravnino, dodatna odpravnina, dogovorjena v sodni poravnavi, pa je glede na pravilno uporabo materialnega prava obdavčljiva, je sodišče prve stopnje ugovoru, ker je bil (neprerekan) neto znesek po sodni poravnani plačan, pravilno ugodilo dolžnikovemu ugovoru. Posledično je pravilna tudi odločitev o stroških ugovornega postopka v II. in III. točki izreka, saj je v ugovornem postopku uspel dolžnik (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti ter šesti odstavek 38. člena ZIZ).

14Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Davčna obravnava odpravnin, Pojasnilo DURS, št. 4210-4305/2014-1, 25. 4. 2014, spletni vir: https://www.racunovodstvo.net/pojasnila/8309/davcna-obravnava-odpravnin-pojasnilo-durs-st-4210-4305-2014-1-25-4-2014, pripeta pdf datoteka, str. 2. Tako tudi sodba VDSS Pdp 972/2013.