VSC Sklep Cp 377/2022

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1S sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je ničen notarski zapis spremembe pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja z dne 19. 7. 2005 SV 575/05, sklenjen dne 3. 7. 2014 pod opr. št. SV 777/14, in da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranke stroške tega pravdnega postopka. S sklepom je vrednost spornega predmeta ocenilo na 30.000,00 EUR.

2S pravočasno pritožbo tožena stranka izpodbija sodbo ter uveljavlja vse pritožbene razloge, torej bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga zavrženje oziroma zavrnitev tožbenega zahtevka oziroma podredno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno presojo. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbena trditev o obstoju kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni pravilna, saj o zahtevku, kakršen je obravnavani, niti ne teče pravda. Dejstvo, da bi lahko o ničnosti pravnega posla, katerega ugotovitev ničnosti se zahteva v tem postopku, odločalo tudi Delovno in socialno sodišče v Ljubljani v okviru predhodnega vprašanja, kot to izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 23/2018, pa ne predstavlja nikakršne procesne ovire za ta postopek, saj bi imela eventualna rešitev tega predhodnega vprašanja v socialnem sporu itak učinek samo v pravdi, v kateri je to vprašanje rešeno (21. in 19. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v zvezi s drugim odstavkom 13. člena ZPP).

6Pritožba prvemu sodišču očita, da se ni opredelilo do trditev tožene stranke, da je bila pogodba o izročitvi iz leta 2005 spremenjena v letu 2014 iz razloga, ker je druga toženka po odhodu v dom v letu 2014 želela pravično in moralno porazdeliti strošek domske oskrbe na vse tri otroke, saj so vsi trije dobili vsak svoj delež kmetije, hči in in sin A. A. pa sta tudi ves čas skrbela za oba starša. Ta očitek gre pravno opredeliti kot kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kateri sankcionira kršitve postopka, ki na ustavni ravni predstavljajo kršitev pravice do enakega varstva oziroma pravice do poštenega sojenja (22. člen Ustave RS). Pravici stranke, da se v postopku izjavi, namreč ustreza obveznost sodišča, da se do navedb stranke opredeli¹.

7Ob ugotovitvi prvega sodišča, da je bila izročilna pogodba iz leta 2005 spremenjena potem, ko sta se toženki v letu 2014 seznanili z dejanskimi stroški domske oskrbe, se izkaže, da bi se prvo sodišče moralo opredeliti do trditev tožene stranke o zasledovanju pravičnosti s spremembo pogodbe. Povedano še drugače, sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti do navedb, da bi bilo nepravično, če bi v veljavi ostala pogodba, da strošek domske oskrbe nosi zgolj prva toženka, saj sta premoženje dobila tudi njena brata. Ker gre za dopustne ter za odločitev relevantne navedbe (primerjaj prvi in četrti odstavek 112. člena Obligacijskega zakonika), na katere ni bilo odgovorjeno, je podana uveljavljana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8Ugotovljene procesne kršitve glede na njeno naravo pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti. Opredeljevanje pritožbenega sodišča do bistvenih dejanskih navedb strank, katere je prvo sodišče ob tokratnem sojenju prezrlo, bi namreč pomenilo kršitev pravice do pritožbe, saj bi bile te navedbe obravnavane in preizkušane le na eni stopnji sojenja. Poleg tega pa zaradi vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pravica strank do sojenja v razumnem roku niti ne bo kršena, saj postopek zaradi vrnitve ne bo trajal dalj časa kot če bi bil izveden pred pritožbenim sodiščem, saj bi tudi pritožbeno sodišče moralo v zadevi opraviti obravnavo (347. člen ZPP). Pritožbi je bilo zato potrebno ugoditi, sodbo prvostopnega sodišča razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

9Zaradi ugotovljene procesne kršitve, ki že sama po sebi pomeni razlog za razveljavitev, pritožbeno sodišče utemeljenosti ostalih pritožbenih očitkov ni presojalo. Le v zvezi s stališčem pritožbe, ″da bi bilo potrebno tožbeni zahtevek zavreči, ker bi moral biti tožnik kot dedič pokojne druge toženke hkrati tudi tožena stranka″, velja pojasniti, da se pravda konča, če se med pravdo zaradi smrti stranke² združijo sporne pravice in obveznosti v isti osebi (stranki) in ni več različnih nosilcev nasprotnih si interesov. V konkretnem primeru pa tak položaj ne obstoji, čeprav je tožnik že na podlagi samega zakona vstopil v položaj druge toženke v pravdi kot njen dedič, saj ni identitete med upnikom in dolžnikom, ker je tožnik le eden od dedičev prvotne druge toženke³.

10Kakšni posebni napotki sodišču prve stopnje za novo sojenje niso potrebni, saj so dovolj jasno razvidni iz gornje obrazložitve.

11Odločitev o stroških, nastalih v zvezi s tem pritožbenim postopkom, se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up-373/97.
² Sposobnost fizične osebe biti pravdna stranka preneha z njeno smrtjo in zato že na podlagi samega zakona vstopijo v njen položaj v pravdi njeni dediči.
³ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 312/2016.