VSRS Sodba I Ips 10603/2019

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

A.

1Okrajno sodišče v Novi Gorici je s sodbo I K 10603/2019 z dne 17. 5. 2021 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo v trajanju enega leta in šest mesecev. Odločilo je tudi, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse v znesku 204,00 EUR.

2Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP, zaradi kršitev 22. in 29. člena Ustave RS ter zaradi kršitev 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo "razveljavi in postopek zoper obsojenca ustavi" oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa obsojencu povrne stroške kazenskega postopka.

3Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo in predlagal njeno zavrnitev. Ocenil je, da zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka zaradi branja zapisnikov o izpovedbah prič niso mogle vplivati na zakonitost izpodbijane sodbe, zavrnitev dokaznih predlogov pa je v pravnomočni sodbi prepričljivo in razumno obrazložena. Kar se tiče obsojenčevega dostopa do posameznih listin v spisu, se pridružuje razlogom pravnomočne sodbe, zato zavrača očitek o kršitvi pravice do obrambe oziroma pravice do poštenega sojenja.

4Z odgovorom sta bila seznanjena obsojenec in njegov zagovornik, ki je v izjavi vztrajal pri očitkih zahteve.

B.

Glede zatrjevane kršitve kazenskega zakona

5Vložnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP z zatrjevanjem, da je bila protipravnost obsojenčevega ravnanja izključena, ker je B. B. tudi po prenehanju delovnega razmerja trdil, da z očitanim kaznivim dejanjem ni bil oškodovan, temveč naj bi, nasprotno, tudi sam sodeloval pri reševanju obsojenčeve družbe.

6To stališče sta utemeljeno zavrnili že sodišči prve in druge stopnje. Kazenskopravno varovane dobrine pri kaznivem dejanju kršitve temeljnih pravic delavcev iz 196. člena KZ-1 so nedisponibilne narave, zato morebitna privolitev delavca v omejitev njegovih pravic iz delovnega razmerja ne vpliva na protipravnost storilčevih izvršitvenih ravnanj (17. točka prvostopenjske v zvezi s 13. točko drugostopenjske sodbe).¹ Čeprav se delavec po prenehanju delovnega razmerja lahko odpove morebitnim zapadlim terjatvam do delodajalca,² njegovo prosto razpolaganje s premoženjskimi zahtevki nima nobenega vpliva na obstoj očitanega kaznivega dejanja oziroma na njegovo protipravnost.

7Ostale vložnikove navedbe, usmerjene v zatrjevanje, da obsojenec ni imel naklepa do oškodovanja B. B., ne pomenijo uveljavljanja kršitve zakona, temveč zatrjevanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni predmet presoje v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Glede zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka

8Težišče zahteve za varstvo zakonitosti je v zatrjevanju kršitve tretjega odstavka 311. člena ZKP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 340. člena ZKP, ki je po vložnikovem stališču podana, ker je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi prebralo zapisnike o izpovedbah prič, čeprav za to niso bili izpolnjeni zakonski pogoji in bi se morali vsi dokazi, ker se je glavna obravnava zaradi poteka časa začela znova, ponovno izvesti. Zagovornik trdi, da je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe celo samo potrdilo, da zakonske izjeme za odstop od načela neposrednosti niso bile podane, a je predlog za neposredno zaslišanje prič na glavni obravnavi kljub temu zavrnilo in prebralo zapisnike o njihovih izpovedbah. V takem procesnem ravnanju prepoznava kršitev načela neposrednosti pri izvajanju personalnih dokazov in kršitev obsojenčevih ustavnih pravic iz 22. in 29. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP, ki jih povezuje predvsem z zavrnitvijo dokaznega predloga za neposredno zaslišanje priče B. B., na katerega se nanaša kazenskopravni očitek iz izreka sodbe.

9V obravnavani zadevi je iz podatkov kazenskega spisa razvidno, da je sodišče prve stopnje dne 28. 10. 2019 začelo glavno obravnavo in na naroku zaslišalo štiri oškodovane delavce (vključno z B. B.), na katere se je nanašal prvotni obtožni predlog. Do naslednjega naroka dne 3. 5. 2021 ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Razpravljajoči sodnik je nato na naroku dne 3. 5. 2021 navzoče seznanil, da je kaznivo dejanje zoper večino oškodovanih delavcev zastaralo, tako da je ostalo aktualno samo še dejanje, izvršeno na škodo B. B. Glavna obravnava se je zaradi priprave obsojenčeve obrambe preložila na dne 17. 5. 2021, ko se je znova začela in istega dne zaključila z izrekom obsodilne sodbe.

10Sodišče prve stopnje je na narok dne 17. 5. 2021 kot pričo povabilo tudi B. B., ki naj bi bil s kaznivim dejanjem oškodovan, vendar vabilo zanj ni bilo izkazano. Razpravljajoči sodnik je na naroku prebral zapisnike o izpovedbah predhodno zaslišanih prič, vključno z izpovedbo priče B. B., čeprav je obsojenčev zagovornik temu izrecno nasprotoval. V razlogih izpodbijane sodbe je sodnik posameznik svojo procesno odločitev utemeljil s pojasnilom, da z branjem izpovedbe priče B. B. ni bila zagrešena bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki bi vplivala na zakonitost sodbe, saj njegova izpovedba ni imela tolikšne teže, da bi sodišče na njeni podlagi gradilo dokazne zaključke obsodilne sodbe, ampak se je pri dokazni presoji oprlo predvsem na listinske dokaze in obsojenčev zagovor, ki ga je omenjena priča zgolj potrjevala (13. točka prvostopenjske sodbe). Tej presoji je v postopku s pritožbo pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (7. točka drugostopenjske sodbe).

11V predstavljeni procesni situaciji ni nobenega dvoma, da sodišče prve stopnje po tem, ko se je glavna obravnava v skladu s tretjim odstavkom 311. člena ZKP po več kot šestih mesecih začela znova, ni imelo zakonske podlage za branje zapisnikov o izpovedbah prič. Določba 340. člena ZKP jasno sporoča, da se smejo zapisniki o izpovedbah prič, soobtožencev ali že obsojenih udeležencev pri kaznivem dejanju prebrati samo v izjemnih primerih, ki so posebej določeni v zakonu, pri čemer v konkretni zadevi ni bila podana nobena izmed zakonsko predpisanih izjem, ki bi sodišču prve stopnje dovoljevala odstop od načelnega neposrednega zasliševanja prič na glavni obravnavi.³

12Vrhovno sodišče tovrstno kršitev določb kazenskega postopka (predvsem določbe drugega odstavka 340. člena ZKP, v skladu s katero je branje zapisnikov o izpovedbah prič pogojeno s soglasjem obeh strank, ki v predmetni zadevi ni bilo podano) redoma šteje za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ki je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upoštevna samo, če je vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.⁴ Vendar pa Vrhovno sodišče pri sojenju v kazenskih postopkih z izrednim pravnim sredstvom ne preizkuša samo pravilnosti uporabe procesnega in materialnega prava, ampak presoja tudi zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin.⁵ V vsakem konkretnem kazenskem postopku mora namreč, kot vsako drugo sodišče, zagotoviti, da se v njem spoštujejo in udejanjajo temeljna jamstva, ki jih obdolžencem zagotavljata Ustava RS in EKČP.⁶

13V danem primeru podatki kazenskega spisa in obrazložitev prvostopenjske sodbe razkrivajo, da sodišče prve stopnje svoje odločitve o tem, na kakšen način se bodo na novo začeti glavni obravnavi izvajali personalni dokazi, ni sprejelo na podlagi zakonsko določenih meril. Čeprav se je glavna obravnava zaradi poteka več kot osemnajstih mesecev od zadnjega naroka začela znova, sodišče prve stopnje ni sledilo zakonskim določbam o neposrednem zasliševanju prič, temveč je kljub izrecnemu nasprotovanju obrambe prebralo zapisnike o njihovih izpovedbah. V tem je tudi samo prepoznalo navzkrižje z določbo drugega odstavka 340. člena ZKP, a je štelo, da tovrstna kršitev ni imela nobenega vpliva na zakonitost sodbe (13. točka prvostopenjske sodbe). Takšno prvostopenjsko ravnanje po presoji Vrhovnega sodišča kaže, da sodišče prve stopnje v konkretnem kazenskem postopku ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev, kar pomeni, da je odločalo arbitrarno (samovoljno). Na ta način je s procesnim vodstvom poseglo v obdolženčevo ustavno pravico iz 22. člena Ustave RS, ki vsakomur v sodnem postopku zagotavlja enako varstvo pravic, vključno z jamstvom pred arbitrarnim (samovoljnim) sodniškim odločanjem.⁷ Na opisan način izpeljan kazenski postopek, kjer sodišče obrambi zavestno odreka spoštovanje določb ZKP, ne more ustrezati standardom poštenega sojenja (6. člen EKČP),⁸ zato Vrhovno sodišče zavrača argumentacijo pravnomočne sodbe, ki skuša zmanjševati pomen očitne in jasne kršitve zakonskih pravil ter opravičevati zavestno ravnanje v nasprotju z zakonom.

14V okoliščinah konkretne zadeve je ugotovljena kršitev zakona prerasla v kršitev obdolženčevih ustavnih pravic, kar po ustaljeni praksi pomeni, da vložniku zahteve ni treba izkazati vpliva ugotovljene kršitve na zakonitost izpodbijane sodbe.⁹ Vrhovno sodišče se zato ni spustilo v presojo ostalih zatrjevanih kršitev zakona, ampak je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da izpelje dokazni postopek v skladu z merili in standardi, ki jih določa ZKP.

C.

15Vrhovno sodišče je torej po ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje v konkretnem kazenskem postopku prekršilo obdolženčeva temeljna procesna jamstva, ki jih določata 22. člen Ustave RS in 6. člen EKČP, sodišče druge stopnje pa te kršitve ni saniralo, zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo glede na naravo ugotovljene kršitve vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP).

Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ V tem smislu že sodba Vrhovnega sodišča I Ips 44926/2012-87 z dne 6. 10. 2016. Enako K. Filipčič, L. Tičar: Komentar k 196. členu KZ-1, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika KZ-1 (ur. D. Korošec, K. Filipčič in S. Zdolšek), Uradni list RS, Ljubljana 2019, 2. knjiga, str. 328.
² Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019.
³ O tem, kdaj se lahko neposredno zaslišanje prič na glavni obravnavi nadomesti z branjem zapisnikov o njihovih prejšnjih izpovedbah, strnjeno K. Šugman Stubbs, P. Gorkič: Dokazovanje v kazenskem postopku, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 73 do 75.
⁴ Glej na primer sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 203/97 z dne 5. 10. 2000, I Ips 75/2007 z dne 15. 3. 2007, I Ips 195/2010 z dne 16. 12. 2010 in I Ips 11786/2009-60 z dne 5. 7. 2012.
⁵ Odločba Ustavnega sodišča RS Up-718/20 z dne 4. 3. 2021 (tč. 18 obrazložitve), prim. tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up-1293/08 z dne 6. 7. 2011 (tč. 18 obrazložitve).
⁶ Prav tam.
⁷ Odločbe Ustavnega sodišča RS Up-202/05-7 z dne 25. 10. 2006 (tč. 3 obrazložitve), Up-1021/05-7 z dne 22. 1. 2007 (tč. 4 obrazložitve), Up-714/16-18, Up-833/16-12 z dne 29. 3. 2018 (tč. 17 obrazložitve), Up-293/16-32 z dne 12. 9. 2019 (tč. 5 obrazložitve) in druge.
⁸ O tem, da lahko arbitrarna sodna odločba nasprotuje jamstvom poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, recimo sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Moreira Ferreira proti Portugalski (št. 2) z dne 11. 7. 2017 (prit. št. 19867/12), tč. 85 obrazložitve.
⁹ Prim. odločba Ustavnega sodišča Up-171/14-13 z dne 9. 2. 2017 (tč. 14 obrazložitve) in sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 45162/2011 (tč. 22 obrazložitve) in I Ips 42257/2011 z dne 23. 3. 2017 (tč. 7 obrazložitve).