UPRS Sodba I U 928/2022-8

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu, št. Bpp 377/2022-3 z dne 30. 6. 2022 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Okrožno sodišče v Novem mestu (v nadaljevanju: organ za BPP) je z izpodbijanim sklepom sklep št. Bpp 377/2022-3 z dne 30. 6. 2022 zavrglo prošnjo tožnika za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju: BPP) za pravno svetovanje in zastopanje na prvi stopnji v kazenskem postopku, ki se pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu vodi pod opr. št. II K 56124/2012 (Bpp 288/2017).

2V obrazložitvi je organ za BPP navedel, da je tožnik vložil prošnjo za BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na prvi stopnji v kazenskem postopku, ki se pred okrožnim sodiščem v Novem mestu vodi pod opr. št. II K 56124/2012. V nadaljevanju je povzel odločitve, s katerim je bila tožniku odobrena BPP (odločba št. Bpp 286/2017, Bpp 287/2017, Bpp 288/2017 in Bpp 289/2017). Navedeno je bilo, da je za izvajanje BPP organ določil odvetnika A. A. iz Novega mesta. V vseh zadevah je organ za BPP odvetnika na njegov predlog razrešil in določil za izvajanje odvetnika B. B. iz Črnomlja. Ob postavitvi novega odvetnika je organ upravičencu naložil, da je dolžan z njim sodelovati, ter ga hkrati opozoril, da se bo v primeru nesodelovanja z novim postavljenim odvetnikom po enajstem odstavku 30. člena ZBPP štelo, da upravičencu BPP ni bila odobrena in se bodo uporabile določbe ZBPP o neupravičeno prejeti BPP. Organ za BPP je s sklepom z dne 19. 3. 2019 razrešil tudi novo postavljenega odvetnika iz razlogov po devetem odstavku 30. člena ZBPP. Ob upoštevanju enajstega odstavka 30. člena ZBPP ter sodne prakse je organ za BPP s sklepom št. Bpp 286/2017 z dne 24. 5. 2019 sklenil, da tožniku preneha pravica do redne BPP po zgoraj citiranih določbah. Ker je bila tožniku BPP za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodiščem prve stopnje v kazenskem postopku pri Okrožnem sodišču v Novem mestu opr. št. II K 56124/2012 pravnomočno dodeljena, to pravico pa je tožnik izgubil po svoji krivdi, je organ za BPP glede na 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), v zvezi z drugim odstavkom 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) obravnavano prošnjo tožnika zavrgel. Dodaja, da drži, da je pravica do brezplačne pravne pomoči prosilcu v kazenski zadevi 5612/2012 prenehala, vendar mu je pravica pravnomočno prenehala zaradi razlogov na njegovi strani. Poudarja, da je identično odločitev sprejel tudi v upravnih postopkih Bpp 243/2022 in Bpp 244/2022. Zoper oba sklepa sta bila vložena upravna spora, vendar je Upravno sodišče RS obe tožbi pravnomočno zavrnilo s sodbama I U 699/2022 in I U 700/2022.

3Tožnik v tožbi navaja, da se pritožuje na sklep o zavrnitvi prošnje za BPP. Zahteva preklic sodbe pod opr. št. II K 25987/2012 in ponovno obravnavo po 410. členu ter da se na novih glavnih obravnavah dokaže njegova nedolžnost. Rad bi zaključil vse na sodišču odprte zadeve in dokazal svojo nedolžnost. Smiselno je predlagal ugoditvi tožbe.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo opozarja sodišče, da tožbeni zahtevek ni postavljen in je posledično tožba nesklepčna, torej jo je potrebno zavreči. Dodaja, da tožnik nikakor ni upravičen do brezplačne pravne pomoči, kar izhaja tudi iz dveh pravnomočnih sodb Upravnega sodišča RS I U 699/2022 in I U 700/2022. Sodišču predlaga, da oba spisa, ki se nahajata na Upravnem sodišču, pribavi in vpogleda v navedeni sodbi. Sodišču predlaga, da identično odločitev sprejme tudi v tej zadevi ter tožeči stranki naloži v plačilo vse stroške tega postopka.

5Tožnik je naknadno vložil še pripravljalno vlogo, v kateri poudarja, da želi razveljavitev nezakonite sodbe opr. št. II K 56124/2012, ker sodnik ni preložil glavne obravnave ter ni bilo soočenja z oškodovancem in niso bile zaslišane vse priče.

6Tožba je utemeljena.

7Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je iz vsebine tožbe dovolj razvidna volja tožnika, kar pomeni, da tožba nima takšnih pomanjkljivosti, da sodišče zaradi tega zadeve ne bi moglo obravnavati.

8V obravnavani zadevi gre za vprašanje zakonitosti odločitve organa za BPP o zavrženju tožnikove prošnje za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje na prvi stopnji v kazenskem postopku, ki se pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu vodi pod opr. št. II K 56124/2012. Organ je svojo odločitev utemeljil na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP. Ta določa, da če ta zakon ne določa drugače, postopa pristojni organ za BPP po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek.

9Po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže: če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

10Organ je v tem postopku izdal izpodbijano odločbo po tem, ko je ugotovil, da je bila tožniku za pravno svetovanje in zastopanje v kazenski zadevi II K 56124/2012 že dodeljena BPP z odločbo št. Bpp 288/2017 z dne 17. 8. 2017, vendar mu je kasneje z odločbo z dne 24. 5. 2019 prenehala pravica do redne brezplačne pravne pomoči.¹ V obrazložitvi se organ sklicuje, na sodno prakso², da je bila tožniku brezplačna pravna pomoč za kazensko zadevo 56124/2012 že pravnomočno dodeljena in je posledično prošnjo treba zavreči. Poudarja, da je identično odločitev sprejelo tudi v upravnih postopkih opr. št. Bpp 243/2022 in Bpp 244/2022.

11Sodišče najprej ugotavlja, da izpodbijani sklep, ki je obrazložen na način, kot je bil predhodno predstavljen, ni obrazložen na način, da bi ga bilo mogoče preizkusiti. Obrazložitev izpodbijanega akta mora namreč vsebovati vse elemente, ki jih določa 214. člena ZUP, saj se samo na tak način zagotavljajo ustavne pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva iz 23. člena in 25. člena Ustave RS. Po določbi prvega odstavka 214. člena ZUP mora obrazložitev odločbe upravnega organa obsegati: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev odločbe ne sledi tej zakonski določbi, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

12Ko gre za odločanje po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP mora organ v obrazložitvi pojasniti na podlagi česa je ugotovil, da gre za odločanje o zadevi v kateri je že bilo pravnomočno odločeno. Prepoved ponovnega odločanja absolutno velja namreč le za tiste primere, ko je bilo o zadevi materialno pravnomočno odločeno, ne pa tudi če je bila odločitev zgolj formalno pravnomočna. V teh primerih organ vlogo zavrže le, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. To posledično pomeni, da mora v teh primerih organ presoditi ali se je dejansko stanje ali pravna podlaga do vložitve nove vloge spremenilo in to v odločbi obrazložiti. Tožena stranka tega ni naredila v obrazložitvi izpodbijanega akta. Hkrati sodišče pripominja, da k celovitosti obrazložitve ne more prispevati zgolj pavšalno sklicevanje tožene stranke na sodbe Upravnega sodišča opr. št. I U 699/2022 in I U 700/2022.

13Na podlagi tega sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločitev obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

14Sodišče dodatno pojasnjuje, da se odločitev rednih sodišč, v obravnavani zadevi gre za odločitev Okrožnega sodišča v Novem mestu (II K 56124/2012), ne more in ne sme izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči ter tam sprejetih odločitev (3. člen ZUS-1). Odločitve sodišč in procesna dejanja sodišč, ki vodijo do teh odločitev (rednih sodišče, kot tudi specializiranih sodišč), lahko torej tožnik izpodbija le pred stvarno pristojnimi sodišči, kjer postopek poteka³

K II. točki izreka:

15Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v določbi 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnik pa v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

¹ Enajsti odstavek 30. člena ZBPP določa, da se v primeru, če pristojni organ za BPP razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov na strani tožnika, šteje, da upravičencu BPP ni bila dodeljena in se uporabi določbe tega zakona o neupravičeno prejeti BPP.
² Tožena stranka se sklicuje na sodbi Upravnega sodišča RS opr. št. I U 699/2022 in I U 700/2022.
³ Tako npr. sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 37/2016 z dne 18. 5. 2016.