UPRS Sodba I U 701/2017-30

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je Sklad RS za nasledstvo na podlagi drugega odstavka 7. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) zavrnil zahtevo tožnice za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge št. ... in .... Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnica zahtevi priložila devizno knjižico št. ... in ..., iz katere je razvidno, da so bila vsa sredstva iz predmetne vloge dne 27. 4. 1998 prenesena na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo Federacije BiH (v nadaljevanju JPR), ki se glasi na ime in priimek tožnice in da je bila omenjena devizna vloga saldirana. K zahtevi je priložila tudi potrdilo Ljubljanske banke d.d., glavna filiala Sarajevo (v nadaljevanju Glavna podružnica Sarajevo) z dne 27. 4. 1998, ki izkazuje, da je tožnica tega dne prenesla 974,54 DEM in 7.397,51 DEM na posebni privatizacijski račun. Tožena stranka je tudi iz podatkov in dokumentov, pridobljenih na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP, ugotovila, da so bila sredstva v celoti prenesena na JPR in zato po njenem mnenju ne gre za neizplačano staro devizno vlogo po določbah 2. člena ZNISESČP. V zadevi je bilo odločeno po skrajšanem ugotovitvenem postopku skladno s prvim odstavkom 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se v postopku verifikacije uporabljajo na podlagi določbe četrtega odstavka 7. člena ZNISESČP.

2Tožnica vlaga tožbo, ker ji niso bile na voljo informacije, ki jih je Slovenija dobila od Bosne in Hercegovine na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP. Drugih ugovorov v tožbi ne uveljavlja.

3Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih zanjo. Navaja, da je tožnica k zahtevi za verifikacijo stare devizne vloge priložila kopijo svoje devizne knjižice št. ... in ..., iz katere je razvidno, da je vsa sredstva na devizni knjižici v znesku 974,54 DEM in 7.397,51 DEM, prenesla na posebni privatizacijski račun in da stanje devizne vloge znaša 0,00 DEM. Navedeno potrjuje žig na sredini desnega dela naslovne strani devizne knjižice št. ... in žig na dnu 3. strani te devizne knjižice, kjer se izkazuje prenos sredstev v breme v višini 974,54 DEM in stanje (saldo) v višini 0,00 DEM, iz katere izhaja, da je Ljubljanska banka d.d. Sarajevo prenesla vsa devizna sredstva s te vloge na "jedinstveni RN Z.P.P.-a". Enako potrjuje tudi žig na sredini desnega dela naslovne strani devizne knjižice št. ..., prav tako pa tudi žig na sredini 2. strani te devizne knjižice, kjer se izkazuje prenos sredstev v breme v višini 7.397,51 DEM in stanje (saldo) v višini 0,00 DEM, iz katerih prav tako izhaja, da je Ljubljanska banka d.d. Sarajevo prenesla vsa devizna sredstva tudi s te devizne vloge na "jedinstveni RN Z.P.P. -a". Tožnica je k vlogi priložila tudi potrdilo Ljubljanske banke d.d. Sarajevo z dne 27. 4. 1998, ter potrdilo Zavoda za plačilni promet Federacije BIH z dne 24. 11. 2015, ki izkazuje, da je svoja devizna sredstva prenesla na posebni privatizacijski račun, ki se glasi na njeno ime. Tožnica je sama v zahtevi za verifikacijo stare devizne vloge, na standardnem obrazcu pod točko V. označila, da so bila denarna sredstva, v višini 8.372,05 DEM dne 27. 4. 1998 prenesena na „jedinstveni račun“. Tožena stranka je na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP pridobila potrdilo Zavoda za plačilni promet Federacije BIH z dne 3. 12. 2014, ki potrjuje točnost dokazil, ki jih je tožnica priložila k zahtevi za verifikacijo. Stališče Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v sodbi Ališić in drugi proti BIH, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju: zadeva Ališić in drugi), da naloženi ukrepi ne veljajo za tiste, ki so stare devizne vloge uporabili v procesu privatizacije v Federaciji BIH, je potrebno razumeti tako, da RS ni odgovorna za vloge varčevalcev, ki so bili udeleženi v postopku privatizacije v FBIH. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je v zadevi Suljagić proti Bosni in Hercegovini št. 27912/02 z dne 20. 6. 2006 potrdilo, da je z Zakonom o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije Federacija BIH prevzela odgovornost za terjatve iz naslova starih deviznih vlog (obveznost plačila), zato mora spoštovati zaveze, ki si jih je določila s svojim pravom. Ker je bila tožničina devizna vloga prenesena na njen posebni privatizacijski račun, tožnica ni več v razmerju s tedanjo Ljubljansko banko d.d. Sarajevo, temveč s Federacijo BIH, zato po določbi drugega odstavka 2. člen ZNISESČP ne gre za staro neizplačano devizno vlogo, iz katere bi imela tožnica pravice po ZNISESČP. ESČP je v zadevi Vehbija Hodžić proti Sloveniji, št. 3461/08 z dne 27. 4. 2017 in zadevi Stojan Zeljković proti Sloveniji, št. 33805/17 z dne 5. 9. 2017, v celoti potrdilo ustreznost določb ZNISESČP in sheme za poplačila varčevalcev tudi z vidika vprašanja ali verifikacijski postopek izpolnjuje merila, ki izhajajo iz sodbe Ališić in drugi proti BIH, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju zadeva Ališić in drugi) in skladnost ZNISESČP s to sodbo. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

4Upravno-sodna praksa je v tovrstnih primerih že odločila, da tožba v primerljivih okoliščinah ni utemeljena.

5Tožnica ves čas postopka ne oporeka, da je do določenega prenosa prišlo, ampak nekako utemeljuje, da ne ve na podlagi česa je tožena stranka to ugotovila in ali je šlo (zgolj) za evidentiranje terjatve. Posledično je sporno temeljno materialno-pravno vprašanje, ali prenos sredstev na JPR vpliva na terjatev tožnice do Republike Slovenije. Tožnica torej smiselno oporeka temu, da bi bil ZNISESČP v določilih drugega odstavka 2. člena, 3. člena in 6. člena v skladu s sodbo Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zadevi Ališić in drugi. Ker je prenos sredstev na Agencijo za privatizacijo v BiH tožena stranka izkazala, je predmet tega upravnega spora najprej materialno-pravno vprašanje, ali je ZNISESČP v skladu s 1. členom Protokola št. 1 k EKČP oziroma s sodbo ESČP v zadevi Ališić in drugi.

6Bistvo predmetnega spora je torej v pravni naravi prenosa (evidentiranja) sredstev na JPR in njegove pravne posledice oziroma vprašanje, ali prenos sredstev na JPR vpliva na terjatev tožeče stranke do Republike Slovenije.

7O tem pravnem vprašanju se je Upravno sodišče sicer že izreklo v sodbi v zadevi opr. št. I U 323/2017-13 z dne 28. 5. 2018. Zadeva opr. št. I U 323/2017-13 je namreč bistveno primerljiva z obravnavanim sporom, saj je tako kot v predmetni zadevi tudi v zadevi opr. št. I U 323/2017-13 prišlo do prenosa sredstev na JPR po uradni dolžnosti.

8V zadevi opr. št. I U 323/2017-13 je Upravno sodišče RS na podlagi metod razlage prava, kot jih uporablja ESČP, kadar gre za izvrševanja pilotske sodbe Velikega senata ESČP preko uporabe zakona, ki je sprejet na podlagi pilotske sodbe ESČP, prišlo do zaključka, da je razlaga določila drugega odstavka 2. člena ZNISESČP s strani Sklada RS za nasledstvo napačna. Upravno sodišče RS je v zadevi opr. št. I U 323/2017-13 presodilo, da Slovenija lahko izključi iz poplačilne sheme tiste varčevalce, ki so jim bile vloge „že v celoti izplačane“ ali so jih „lahko dvignili“ iz humanitarnih razlogov, ali so jih „uporabili“ v procesu privatizacije, ali so jim bile devizne vloge „izplačane“ oziroma so jim bile devizne vloge „povrnjene;“¹ v primerih tistih varčevalcev, ki pa so jim bile stare devizne vloge prenesene na privatizacijske račune (JPR), pa je ključno vprašanje, ali je bil prenos vloge v smislu (u)porabe v privatizacijskem procesu storjen po volji upravičenca, ali ne; to pomeni, da je upravičenec ob tem prenosu aktivno ravnal in je svobodno izbral prenos sredstev na privatizacijski račun kot način ohranitve oziroma razpolaganja s prihranki in s čimer je z razliko od tistih, ki se niso odločili za prenos sredstev na privatizacijske račune, prevzel določeno tveganje glede bančnih prihrankov.²

9Upoštevajoč navedeno je Upravno sodišče RS v nadaljevanju sodbe v zadevi opr. št. I U 323/2017-13 izpeljalo tudi interpretacijo, da določilo drugega odstavka 2. člena ZNISESČP ni v neskladju z Ustavo RS pod pogojem, da se razlaga tako, da je na podlagi tega določila pomembno tudi, ali je imetnik privatizacijskega računa v zadostni meri aktivno sodeloval pri prenosu sredstev, tako da je jasno izražena njegova svobodna volja oziroma element izbire glede razpolaganja z njegovo lastnino.³ V navedeni zadevi je Upravno sodišče tožbi tožnika ugodilo, ker je tožena stranka nepravilno razlagala in uporabila določilo drugega odstavka 2. člena ZNISESČP v zvezi s sodbo Velikega senata ESČP v zadevi Ališič in drugi, in je tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje in je kršila določilo prvega odstavka 12. člena ZNISESČP v zvezi z določbo 144. in 8. člena ZUP. Zato je sodišče v zadevi opr. št. I U 323/2017-13 izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek z namenom dopolnitve ugotovitvenega postopka.⁴

10Vendar pa je Vrhovno sodišče v postopku revizije sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. I U 323/2017-13 s sodno odločbo (opr. št. X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019) spremenilo tako, da je tožbo tožeče stranke zavrnilo. Vrhovno sodišče RS je namreč prišlo do drugačnega zaključka kot Upravno sodišče, in sicer je navedlo, da „se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je za presojo, ali se konkretna devizna vloga šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, treba ugotoviti, ali je stranka pri prenosu aktivno sodelovala oziroma ali se je prenos deviznih sredstev zgodil po njeni svobodni volji.“⁵ Vrhovno sodišče namreč meni, ker so bila devizna sredstva prenesena izven sfere banke, torej z zakonom oziroma z oblastnim dejanjem FBiH, tudi Republika Slovenija za tako prenesena devizna sredstva ne more jamčiti.⁶ V delu sodbe, kjer Vrhovno sodišče izhaja iz sodbe v zadevi Ališić in drugi, pa Vrhovno sodišče pravi, da „iz 116. točke obrazložitve sodbe EKČP⁷ v zadevi Ališić namreč izhaja, da je ESČP ugotovilo odgovornost Republike Slovenije za obveznosti Ljubljanske banke, Ljubljana, do deviznih varčevalcev, katerih devizna sredstva starih deviznih vlog niso bila prenesena, ker je bila ta banka v državni lasti in ker je Republika Slovenija s svojim oblastnim dejanjem prenesla premoženje te banke na novo banko v škodo Ljubljanske banke, Ljubljana in njenih deležnikov.⁸ Vrhovno sodišče ob omembi določila 1. člena 1. Protokola k EKČP dodaja, „četudi bi do prenosa deviznih sredstev s deviznih računov dejansko prišlo avtomatično na podlagi zakona FBiH/97, bi to pomenilo le, da je za morebitno kršitev pravice iz EKČP odgovorna tista država, ki je takšno zakonodajo sprejela. Zato pa za takšno kršitev ne more biti odgovorna Republika Slovenija kot druga suverena država, ki na sprejem zakonodaje tuje države (konkretno FBiH) ni mogla vplivati /.../.⁹ ESČP v sodbi ni postavilo zahteve, da bi moralo do poplačila ali prenosa sredstev varčevalcev priti z njihovim aktivnim ravnanjem ali po njihovi izrecni volji.“¹⁰

11Vrhovno sodišče je torej drugače kot Upravno sodišče RS odločilo, da je izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na račune za privatizacijo, iz poplačilne sheme v skladu z EKČP in tudi z Ustavo RS in da je zato izvedba ugotovitvenega postopka z ugotavljanjem, ali je tožnik aktivno sodeloval in po svoji volji prenesel devizna sredstva s hranilne knjižice na privatizacijski račun, nepotrebna.¹¹ Po mnenju Vrhovnega sodišča je “za odločitev v tej zadevi torej povsem nepomembno tudi, ali je tožnik prenesena sredstva na JPR v privatizaciji uspel unovčiti ali ne. Ker so bila devizna sredstva s tožnikove stare devizne knjižice veljavno prenesena na njegov posebni račun za uporabo v postopku privatizacije /.../ Republika Slovenija skladno z določbo 5. člena ZNISESČP ne more prevzeti izpolnitve obveznosti za neobstoječo terjatev tožnika.“¹²

12Upravno sodišče ugotavlja, da bi drugačna sodna odločitev kot zavrnitev tožbe glede na odločitev in razlago Vrhovnega sodišča v revizijski sodbi v navedenih pravnih okoliščinah tožeči stranki samo zmanjšala možnosti za učinkovito uveljavljanje pravic v morebitnih nadaljnjih sodnih postopkih, v okviru katerih pa glede na specifičnost spora, ker gre za izvrševanje sodbe Velikega senata ESČP, daje avtonomno in obvezujoče pravno interpretacijo ESČP. Upravno sodišče pa je že v zahtevi za oceno ustavnosti v zadevi I U 827/2017-19 z dne 6. 12. 2018 (odst. 28) izpostavilo, da se ne more z zaprosilom obrniti na ESČP za pridobitev svetovalnega mnenja po 1. členu Zakona o ratifikaciji Protokola št. 16 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin,¹³ ker je Republika Slovenija ob deponiranju listine o ratifikaciji protokola št. 16 h MKVČP podala izjavo, da omenjena svetovalna mnenja na ESČP lahko naslavljata samo Vrhovno sodišče in Ustavno sodišče. Zato je Upravno sodišče, sklicujoč se na revizijsko sodbo Vrhovnega sodišča, odločilo, da je tožba neutemeljena na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1).

13V tožbi tožnica uveljavlja tudi kršitev pravil postopka, ker ji niso bili dani na voljo dokazi, ki jih je tožena stranka pridobila na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP. Glede navedenega sodišče ugotavlja, da takšno postopanje upravnega organa v konkretnem primeru ni imelo vpliva na pravilnost same odločitve, saj je tožena stranka s tako pridobljenimi podatki le preverila točnost dokazil, ki jih je že tožnica sama predhodno priložila zahtevi za verifikacijo stare devizne vloge. To pomeni, da je le preverjala podatke in dokazila, ki jih je predložila sama tožnica in so bila preverjana dejstva tožnici že prej znana, s čimer so bili posledično izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe na podlagi določbe 1. točke prvega odstavka 144. člena ZUP, ki dopušča odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi.

14Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

15Sodišče je ob uporabi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Upravno sodišče je pri tem upoštevalo tudi sodno prakso ESČP glede sojenja na glavni obravnavi, po kateri, če so v zadevi sporna dejstva in stranka izrecno zahteva izvedbo konkretnega dokaza, kar bi lahko razjasnilo sporno vprašanje, mora biti ustna obravnava izvedena vsaj na eni stopnji sojenja,¹⁴ razen če gre zgolj za pravno-tehnično odločitev, ki nima pomena za širšo javnost.¹⁵ V predmetni zadevi pravno relevantna dejstva niso sporna. Ob tem je pomembno tudi, ali bi sojenje na glavni obravnavi po nepotrebnem podaljšalo sodni postopek.¹⁶ Ko dejstva ali verodostojnost navedb strank niso sporna, in sodišče lahko celovito odloči na podlagi pisnih vlog, javna glavna obravnava z zaslišanjem strank z vidika 6. člena EKČP ni potrebna, če bi to prispevalo zgolj k podaljševanju sodnih postopkov. ¹⁷ Ta sodna praksa glede neobveznosti izvedbe ustnega zaslišanja tožeče stranke je potrjena s sodbo Velikega senata ESČP v zadevi Ramos Nunes de Carvalho E Sá v Portugal (odst. 190-191).

¹ Sodba Upravnega sodišča RS v zadevi opr. št. I U 323/2017-13 z dne 28. 5. 2018, odst. 20-34.
² Ibid. odst. 35-37.
³ Ibid. odst. 39-42.
⁴ Ibid. odst. 43. Za celotno izpeljavo obravnavane pravne interpretacije Upravnega sodišča glej sodbo I U 323/2017-13 z dne 28. 5. 2018.
⁵ Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. X Ips 5/2019, 9. 10. 2019, odst. 10.
⁶ Ibid. odst. 14.
⁷ Upravno sodišče RS meni, da gre tu za pomoto in je mišljeno „ESČP“ namesto „EKČP.“
⁸ Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. X Ips 5/2019, 9. 10. 2019, odst. 15.
⁹ Ibid. odst. 17.
¹⁰ Ibid. odst. 18.
¹¹ Ibid. odst. 18-19.
¹² Ibid. odst. 19.
¹³ Uradni list RS-MP, št. 1-2/2015; v nadaljevanju Protokol št. 16 h MKVČP.
¹⁴ Mirovni inštitut proti Sloveniji, 13. 3. 2018, odst. 36-43; glej tudi zadeva Fisher z dne 26. 4. 1995.
¹⁵ Zumbotel v. Austria, 21. 9. 1993.
¹⁶ Schuler-Zgragen v. Switzerland, 24. 6. 1993, odst. 58; Göc v. Turkey, 11. 7. 2002; Jussila v. Finland, 23. 11. 2006, odst. 42.
¹⁷ Jussila v. Finland, app. no. 73053/01, 23. 11. 2006, odst. 41; Döry v. Sweden, 12. 11. 2002, odst. 37; Lundevall v. Sweden, 12. 11. 2002, odst. 39; Salomonsson v. Sweden, 12. 11. 2002, odst. 39; Göç v. Turkey [GC], odst. 51; Pakozdi v. Hungary, 23. 3. 2015, odst. 28.