UPRS Sodba in sklep I U 1606/2022-16

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

1Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka z izrekom pod točko 1 pridržala prosilca za mednarodno zaščito, sedaj tožnika, ki trdi, da je A. A., roj. ... 1996, državljan Republike Indije, zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja nevarnosti, da bo pobegnil; z izrekom pod točko 2 je še odločila, da se ga pridrži na prostore Centra za tujce v Postojni od 14. 11. 2022 od 13:20 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 14. 2. 2023 do 13:20, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka na podlagi podatkov policijske depeše Policijske postaje (v nadaljevanju PP) Brežice z dne 11. 11. 2022 ugotovila, da je tožnik 11. 11. 2022 ob 3.30 uri nezakonito v skupini oseb vstopil v Slovenijo peš preko reke Save iz smeri Republike Hrvaške. Na kraju so zaprosili za mednarodno zaščito. Kot razlog za zapustitev izvorne države je navedel slabe ekonomske razloge, kot ciljno državo pa Italijo. Iz registracijskega lista z dne 11. 11. 2022 izhaja, da je bil tožnik ob navzočnosti tolmača v hindi jeziku seznanjen tudi s posledicami zapustitve sprejemnih prostorov Azilnega doma pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito, kar je potrdil z lastnoročnim podpisom. Za tem je bil odpeljan v Azilni dom v Ljubljano, kjer je bil do podaje prošnje nastanjen v sprejemnih prostorih Azilnega doma. Kot nadalje izhaja iz dokumentacije v spisu, in sicer policijske depeše z dne 13. 11. 2022 je tožnik 13. 11. 2022 samovoljno zapustil sprejemne prostore Azilnega doma skupaj še s tremi osebami ter je bil s strani policistov prijet na avtocesti A1, na cestninski postaji Log v smeri Kopra, kjer so ponovno zaprosili za mednarodno zaščito. Ker je zapustil sprejemne prostore Azilnega doma še pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, je bil obravnavan po Zakonu o tujcih in odpeljan na PP za izravnalne ukrepe Ljubljana Center, kjer je povedal, da je Azilni dom zapustil, ker je želel oditi v Italijo. Ponovno je navedel, da želi mednarodno zaščito v Sloveniji, zato je bil zopet prepeljan v sprejemne prostore Azilnega doma. Dne 14. 11. 2022 je tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito in kot razlog, zaradi katerega je zapustil izvorno državo, navedel slabe ekonomske razmere. V Indiji nima službe, prav tako ne njegov oče in njegov brat, zato je tam težko živeti. Povedal je še, da se njemu osebno v Indiji ni nič zgodilo in da ni bilo nobenega konkretnega dogodka ter si želi samo službe, saj je v Indiji delal le občasno kot pomočnik v gradbeništvu, ostalih razlogov nima.

3Po vložitvi prošnje je tožena stranka izrekla tožniku izpodbijani ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce Postojna na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) v povezavi z drugim odstavkom te določbe ter drugo alinejo 84.a člena tega zakona. Glede na tožnikova pretekla dejanja in izjave namreč dvomi, da bo počakal, da se ugotovijo vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev. Nedvomno je namreč želel zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo, kar izhaja iz depeše Policijske postaje za izravnalne ukrepe Ljubljana (PPIU Ljubljana) ter njegovih izjav v postopku mednarodne zaščite. Zgolj po enem dnevu, ko je bil pripeljan v sprejemne prostore Azilnega doma, je namreč te zapustil z namenom oditi v Italijo v skupini skupaj s še tremi drugimi tujci, s katerimi si je delil stroške za prevoz taksijem do italijanske meje. Nadalje ugotavlja, da je ves čas obravnave v Sloveniji trdil, da želi v Italijo, kar je ponovno potrdil tudi pri ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja. Poudarja, da je tožnik vedel, da sprejemnih prostorov Azilnega doma ne sme zapustiti, saj se bo drugače štelo, da v Sloveniji ne želi zaprositi za mednarodno zaščito in da bo obravnavan po Zakonu o tujcih, kar nedvomno izhaja iz registracijskega lista z dne 11. 11. 2022 PP Brežice, ki ga je poleg tolmača in policista podpisal tudi tožnik. Tožnik je tudi sam na zapisnik o ustnem izreku omejitve gibanja navedel, da držijo navedbe, da so mu na policiji dejali, da ne sme zapustiti Azilnega doma. S tem, ko je še pred podajo prošnje za mednarodno zaščito zapustil sprejemne prostore Azilnega doma, vedoč, da jih ne sme, in se namenil v Italijo, ob tem da je vseskozi njegova ciljna država Italija in da je tožnik sam izpovedal, da v Sloveniji ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, če ga ne bi prijela slovenska policija, je podana okoliščina iz druge alineje 84.a člena ZMZ-1, ki kaže na njegovo nevarnost pobega. S takšnim ravnanjem bi onemogočil ugotovitev določenih dejstev, na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa omejitve gibanja ne bi bilo mogoče pridobiti. Okoliščine, ki bi v konkretnem primeru dopuščale opustitev osebnega razgovora, po oceni tožene stranke niso podane. Čeprav tožnik v postopku uveljavlja ekonomske razmere, ki načeloma ne zadostujejo za priznanje mednarodne zaščite, pa je potrebno ugotoviti, ali je njegova slaba ekonomska situacija morebiti namerno povzročena s strani določenih subjektov. Z vidika tožene stranke je nujno potrebno izvesti osebni razgovor, saj bo s pridobitvijo zadostnih podatkov, kar se lahko doseže zgolj s tožnikovim sodelovanjem, pristojni organ pridobil celostno sliko konkretnega primera ter ugotovil dejstva, ki so pomembna za odločitev. V nadaljevanju obrazložitve se sklicuje na drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 in utemeljuje svojo odločitev o omejitvi gibanja na prostore Centra za tujce, ob sklicevanju na izpostavljeni odločbi Sodišča Evropske unije v zadevi C-18/16 z dne 14. 9. 2017 in Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014. Tožena stranka ocenjuje, da z uporabo milejšega ukrepa pridržanja na območje Azilnega doma ne bi bilo mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovi prošnji, pač pa je to mogoče zagotoviti zgolj s strožjim ukrepom pridržanja na prostore Centra za tujce, ter navaja razloge, zakaj odreditev ukrepa zadrževanja na območje Azilnega doma, ki je sicer nastanitev odprtega tipa, v konkretnem primeru ne bi bila ustrezna.

4Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo zoper izpodbijani sklep iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz izpodbijanega akta po mnenju tožnika izhaja protislovnost, zaradi katere se ga ne da preizkusiti. Trdi, da ni bil ustrezno poučen, da Azilnega doma ne sme zapustiti in da mu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Ob podaji namere mu ni bil pojasnjen postopek. Samo po sebi opozorilo, da bo obravnavan kot tujec po Zakonu o tujcih za laika ne zadošča, saj tožnik določb Zakona o tujcih ne pozna. Tolmača za hindi jezik, ki je prevajal, tožnik ni dobro razumel, prav tako tudi ne pouka v registracijskem listu v angleškem jeziku, saj je sam pojasnil, da angleško in hindi razume samo malo. Kolikor bi tožnik te pravne posledice zapustitve Azilnega doma poznal, bi počakal do konca postopka s prošnjo in Azilnega doma ne bi zapustil. Poleg tega bi opozorilo tožene stranke ob tožnikovem prvem prijetju moralo zajemati natančen opis pravnih posledic ob eventuelni zapustitvi Azilnega doma, ne samo opozorilo, da bo obravnavan kot tujec. Meni tudi, da ne more nositi posledic neučinkovitega varovanja v Azilnem domu. Nesorazmerna pa je tudi časovna odreditev ukrepa na tri mesece. Sodišču izrecno zagotavlja, da si ne želi pobegniti. Izpostavlja, da toženka testa sorazmernosti sploh ni opravila in ni upoštevala njegovih osebnih okoliščin, saj sama po sebi zgolj ugotovitev, da je odšel iz sprejemnice Azilnega doma, ob tem, da ni vedel, da mora tam počakati, ne zadošča za ugotovitev dejstva, da je begosumen. Kot nepopolno označuje tudi ugotovitev tožene stranke, da je bila njegova ciljna država Italija, saj je tožnik izpovedal, da je najprej hotel na Portugalsko. Vendar njegov cilj ni bila Italija, pač pa katerakoli država, kjer bi lahko s svojim delom zaslužil za preživetje, kar je prav tako lahko tudi Slovenija, saj prej tožnik niti ni vedel, da lahko tudi v Sloveniji najde delo, če tu dobi mednarodno zaščito.

5Sodišču predlaga, naj postopek prekine in poda zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti druge alineje 84.a člena ZMZ-1, ker gre za preširoko definicijo begosumnosti po samem zakonu, kar predstavlja hud poseg v svobodo gibanja. Po izvedbi predlaganih dokazov pa naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi v celoti in toženki naloži, da mora nemudoma po prejemu sodbe in ne šele z njeno pravnomočnostjo prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce Postojna, tako da je hkrati s tožbo podan predlog za izdajo začasne odredbe skladno z 2. odstavkom 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) za začasno odložitev pravnega učinkovanja izpodbijanega sklepa.

6Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa, odgovarja na tožbene navedbe in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

7V pripravljalni vlogi, vloženi na naroku 24. 11. 2022, tožnik odgovarja na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in vztraja pri tožbi. Izpostavlja, da je njegov materin jezik punjabi, jezika hindi oziroma angleščine pa ne razume dovolj dobro, da bi razumel pravne posledice po Zakonu o tujcih.

8Na naroku za glavno obravnavo dne 24. 11. 2022 je sodišče v okviru dokaznega postopka pregledalo vse listine upravnega in sodnega spisa, skupaj s prilogami A1- A5 ter B1 - B2 ter ustno zaslišalo tožnika.

K I. točki izreka:

9Tožba ni utemeljena.

10Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izrečeni ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

11Zakonodajalec je v prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 z naslovom "omejitev gibanja" določil, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-I). Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka, ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

12Kriteriji za ugotovitev obstoja nevarnosti pobega oziroma begosumnosti so urejeni v 84. a členu ZMZ-1 z naslovom "nevarnost pobega", iz katerega je med drugim razvidno, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je oseba predhodno že poskušala RS samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila (druga alineja 84. a člena ZMZ-I).

13Sodišče pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da tožnikova ravnanja in izjave izkazujejo, da je 13. 11. 2022, kljub dne 11. 11. 2022 izraženi nameri za podajo prošnje v Republiki Sloveniji, želel zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo, kamor je bil vseskozi namenjen. Ker je, četudi nima nobenega osebnega dokumenta, slovenski policiji zatrdil, da je indijski državljan, policija ni imela razloga, da mu ne bi verjela, da razume indijska uradna jezika hindi in angleško. Zato mu je skladno z drugim odstavkom 42. člena ZMZ-1¹ dne 11. 11. 2022 zagotovila tolmačenje tolmača za hindi jezik ob izpolnjevanju registracijskega lista in tam vsebovanega opozorila, zapisanega tudi v angleškem jeziku. Tako je bil med drugimi seznanjen s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov Azilnega doma pred podajo njegove prošnje, torej da bo v tem primeru obravnavan kot tujec. Tožnik je registracijski list podpisal in policije ni opozoril, da ne bi razumel prevoda v hindi jezik ter zapisa izrečenega opozorila tudi v angleškem jeziku. Ker tožnik tega ni storil, sam nosi breme odgovornosti za pravilno in zadostno prevajanje, kar sicer neutemeljeno skuša v tožbi preložiti na toženo stranko.

14Opozorilo na registracijskem listu, da tožnik pred sprejemom prošnje ne sme samovoljno zapustiti sprejemnih prostorov Azilnega doma, je po presoji sodišča jasno in razumljivo tudi povprečnemu človeku oziroma pravnemu laiku, ne glede na to, iz katerega kulturnega okolja prihaja. Tožnik je bil tako po presoji sodišča torej pravilno z registracijskim listom z dne 11. 11. 2022 seznanjen že s prvim prihodom v Azilni dom, da ga pred podajo prošnje ne sme zapustiti, pa je to kljub temu storil že takoj naslednji dan po prihodu, to je 13. 11. 2022. Tožnik je večkrat med tekom upravnega postopka in tudi na naroku za glavno obravnavo pred sodiščem izpovedal, da je Italija vseskozi njegova ciljna država in da je bila njegova ciljna država že ob odhodu iz Indije. Navedene individualne okoliščine so tudi po presoji sodišča bistvenega pomena za odločitev v konkretnem primeru in je zato pravilna dokazna ocena tožene stranke, da ni mogoče verjeti, da bo tožnik ostal v Sloveniji in da države do odločitve o njegovi prošnji ne bo zapuščal.

15To, da se je tožnik nedvomno zavedal posledic samovoljne predčasne zapustitve sprejemnih prostorov Azilnega doma kaže tudi dejstvo, da je že 13. 11. 2022, ko je bil v skupini še treh drugih oseb v taksiju na avtocesti A1 v smeri proti Italiji prijet izven sprejemnih prostorov Azilnega doma, ponovno policiji izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, kar pomeni, da se je nedvomno zavedal, da je s samovoljno zapustitvijo sprejemnih prostorov Azilnega doma izgubil status prosilca, pa je to kljub temu storil.

16Dokazna ocena tožene stranke v izpodbijanem sklepu je po presoji sodišča vestna, skrbna ter analitično sintetična in kot taka v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene², poleg tega pa je logična, vsebinsko prepričljiva in konsistentna.

17Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je s tožnikom potrebno opraviti osebni razgovor, na katerem bo glede na tožnikove navedbe o razlogih za odhod iz izvorne države tožena stranka ugotavljala izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite tožniku. Zato sodišče nima podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega dejanskega stanja (ki je relevantno za sprejem posebne odločitve o prošnji). V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 sodišče namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb, v konkretnem primeru torej v zvezi s pridržanjem tožnika v Centru za tujce, zgolj posplošeni tožbeni očitek o nepravilni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja pa v tem pogledu ne zadošča.

18Glede tožbenega očitka, da tožena stranka ni tehtala sorazmernosti izrečenega ukrepa, sodišče ob upoštevanju individualnih osebnih okoliščin konkretnega primera tožniku ne more pritrditi, saj je bil po prvi obravnavi s strani slovenske policije po nezakonitem prehodu hrvaško - slovenske državne meje tožnik, ki je brez kakršnihkoli osebnih dokumentov, v skladu s prvim odstavkom 81. člena ZMZ-1 nastanjen v sprejemnih prostorih Azilnega doma in ker je že takoj 13. 11. 2022, torej še pred podajo prošnje, samovoljno zapustil sprejemne prostore Azilnega doma, vedoč, da tega ne bi smel storiti, mu je tožena stranka v skladu z drugo alinejo prvega odstavka in drugim odstavkom 84. ter drugo alinejo 84a. člena ZMZ-1 pravilno in zakonito izrekla ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce³.

19Kljub temu, da slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo še ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, to glede na stališče Vrhovnega sodišča⁴ ni ovira za presojo, ali bi moral biti v zadevi uporabljen milejši ukrep od pridržanja na prostore Centra za tujce oziroma za presojo nesorazmernosti tega ukrepa. Sodišče kot so neutemeljene zavrača tožbene navedbe, da bi bilo z izrečenim ukrepom pridržanja na prostore Centra za tujce prekomerno poseženo v njegovo osebno svobodo, oziroma, da tožena stranka ni tehtala sorazmernosti. Tožena stranka je namreč sorazmernost v izpodbijani odločbi presojala v razmerju do milejšega ukrepa pridržanja na prostore Azilnega doma, ki je nastanitev odprtega tipa, tožnik pa ob tem ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da bi bilo tudi z navedenim milejšim ukrepom mogoče doseči cilj, to je ugotovitev določenih dejstev, na katerih utemeljuje prošnjo za mednarodno zaščito. Zato je ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce tudi ob upoštevanju pogojev nujnosti, razumnosti in sorazmernosti njegove uporabe za tožnika utemeljen, kar je tožena stranka obrazložila povsem logično in prepričljivo. Ob navedenem stanju stvari je pravilen sklep tožene stranke, da so z opisanim ravnanjem in izjavami tožnika individualno izkazane osebne okoliščine, ki pretehtajo v prid realne in neposredne nevarnosti pobega, ki je ni mogoče preprečiti z milejšim ukrepom pridržanja na območje oziroma prostore Azilnega doma, ki za razliko od pridržanja v Centru za tujce ne preprečuje nenadzorovanih odhodov iz tega območja in s tem tudi iz Slovenije, če mu izpodbijani strožji ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce ne bi bil izrečen, saj je nevarnost pobega, glede na zgoraj ugotovljene individualne osebne okoliščine tožnika tako velika, da jo je mogoče odvrniti le z izrečenim najstrožjim ukrepom. Zato se po povedanem se kot neutemeljen izkaže tudi tožbeni očitek, da je tožena stranka s pridržanjem tožnika na prostore Centra za tujce prekomerno posegla v njegovo svobodo in da ni pravilno presojala sorazmernosti odvzema prostosti. Tožena stranka je torej ocenjevala možnost izreka milejšega ukrepa pridržanja na območje in prostore Azilnega doma, vendar je glede na opisana tožnikova pretekla ravnanja pravilno presodila, da v konkretnem primeru milejši ukrep ne bi bil učinkovit, glede na tožnikove opisane individualne osebne okoliščine, ravnanje in izjave.

20Ker je iz navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna in utemeljena na zakonu, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, saj ni sledilo tožnikovemu povsem neobrazloženemu predlogu za prekinitev predmetnega postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti na podlagi 23. člena ZUstS.

K II. točki izreka:

21Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

22Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

23Po določilih 32. člena ZUS-1 začasna odredba torej predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena), tako da odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva, tako da je na strani tožnika tako trditveno kot tudi dokazno breme.

24V konkretnem primeru je iz tožbenih navedb smiselno razvidno stališče tožnika, da pogoji za njegovo pridržanje v Centru za tujce niso podani z vidika določil 19. člena Ustave, 5. člena EKČP ter 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Konkretnih okoliščin in konkretne škode tožnik sicer ne zatrjuje in ne utemeljuje, z izjemo navedbe, da se v Centru za tujce počuti utesnjeno in slabše spi oziroma se pogosto prebuja. Vendar med strankama niti ni sporno, da se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, tako da lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. V tem primeru namreč gre po presoji sodišča ravno za tako razmerje, vendar potrebnost izdaje takšne začasne odredbe v obravnavani zadevi ni izkazana že zato, ker je sporni ukrep zakonit, zakonito pridržanje na prostore Centra za tujce pa ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave). Težko popravljive škode pa tožnik z zgolj posplošenimi tožbenimi trditvami o nepravilni uporabi materialnega prava, kršitvami pravil postopka ter nepravilni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja namreč ni izkazal.

25Po povedanem je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega v zvezi s tretjim in petim odstavkom 32. člena ZUS-1 zavrnilo.

¹ Določba drugega odstavka 42. člena ZMZ-1 se glasi: "Vlagatelja namere obravnava policija, ki ugotovi njeno istovetnost in pot, po kateri je prišla v Republiko Slovenijo, ter druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na nadaljnji postopek. Policija pri tem izpolni registracijski list in osebo v njej razumljivem jeziku seznani s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, kar oseba potrdi s podpisom."
² Določa jo 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se glasi: „O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“
³ Ukrep je v skladu s šestim odstavkom 84. členom ZMZ-1 izrekla za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec.
⁴ Glej odločbi Vrhovnega sodišča RS I Up 16/2022 (10. odstavek) in I Up 64/2022.