VSRS Sodba in sklep I Up 227/2022

I. Pritožbi zoper sodbo (I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) se delno ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1498/2022-18 z dne 7. 11. 2022 se delno spremeni tako, da se tožbi delno ugodi in se II. točka izreka sklepa Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-4867/2022/5 (102-16) z dne 18. 10. 2022, delno spremeni tako, da se glasi:

Prosilec je pridržan na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, 6230 Postojna, in sicer od 17. 10. 2022, od 13.25 ure, do konca oprave osebnega razgovora 25. 10. 2022.

V preostalem delu se pritožba zoper sodbo zavrne.

II. Pritožba zoper sklep (II. točka izreka sodbe in sklepa) se zavrže.

1Tožnik je vložil tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-4867/2022/5 (102-16) z dne 18. 10. 2022, s katerim je odločilo, da se tožnika pridrži zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstoja utemeljene nevarnosti, da bo pobegnil, ter mu omejilo gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni (v nadaljevanju pridržanje) od 17. 10. 2022 od 13.25 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje do 17. 1. 2023 do 13.25 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec. Tožnik je s tožbo vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal, naj sodišče do izdaje pravnomočne odločbe stanje uredi tako, da toženki naloži prenehanje izvajanja izpodbijanega sklepa.

2Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo (I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) in tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka). Presodilo je, da so podani razlogi za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj je toženka pravilno ugotovila, da je tožnik predhodno že poskušal samovoljno zapustiti Republiko Slovenijo (druga alineja 84. a člena ZMZ-1),¹ pri tem pa je upoštevala tudi druge okoliščine.² Pritrdilo je tudi oceni toženke, da so podani pogoji za pridržanje tožnika v Centru za tujce. Glede tožbenih navedb, da gre pri obravnavanem ukrepu za poseg v osebno svobodo, je sodišče prve stopnje pojasnilo, da to drži, vendar je poseg zakonit, saj so bila tožniku zagotovljena vsa procesna jamstva, kot izhajajo iz 19. člena Ustave. Tožnik je bil v jeziku, ki ga razume, obveščen o razlogih za odvzem prostosti, bilo mu je pisno sporočeno, zakaj mu je odvzeta prostost, pri zaslišanju in izreku ukrepa je bil prisoten svetovalec za begunce, za poseg v osebno svobodo pa je bila podana tudi zakonska podlaga, in sicer drugi odstavek 84. člena ZMZ-1.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do tožbene navedbe, da gre pri pridržanju na Center za tujce za poseg v osebno svobodo. Trdi, da ureditev omejitve gibanja iz druge alineje 84. a člena ZMZ-1 ni v skladu z 32. členom Ustave in določenimi pogoji, kdaj se osebi lahko omeji gibanje, zato je prišlo do neustavnega odvzema svobode. Trdi, da bi lahko toženka že pri vložitvi prošnje ugotovila vsa potrebna dejstva, v sklepu pa konkretno navesti, katera dejstva se morajo ugotoviti. Kot novo okoliščino poudarja, da je bil s tožnikom 25. 10. 2022 opravljen osebni razgovor, zato ni več zakonske podlage za odvzem svobode. Glede zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe navaja, da kršitev pravice do osebne svobode predstavlja škodo že samo po sebi. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

5Pritožba je delno utemeljena.

6Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da sta odvzem osebne svobode in omejitev svobode gibanja dva različna ukrepa. Prvega Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ureja v 19. členu, ki določa, da se nikomur ne sme odvzeti prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon (drugi odstavek). Omejitev svobode gibanja pa je predmet obravnave v 32. členu in se sme omejiti z zakonom pod tam navedenimi pogoji (drugi odstavek). Res pa je, da lahko omejitev gibanja glede na okoliščine izvajanja preraste v omejitev osebne svobode.³

7V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje presodilo, da je bilo s pridržanjem pritožnika v Centru za tujce poseženo v njegovo osebno svobodo, kar je predmet urejanja v 19. členu Ustave, zato pritožbene navedbe o kršitve 32. člena Ustave niso relevantne. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, da je bil poseg v pritožnikovo osebno svobodo zakonit in skladen z zahtevami, ki jih določa 19. člen Ustave, zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenih navedb v zvezi s posegom v osebno svobodo.

8Vrhovno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da so bili ob izdaji izpodbijanega sklepa toženke podani pogoji za omejitev pritožnikovega gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, in sicer iz razlogov, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstoja nevarnosti, da bo pritožnik pobegnil.

9Pritožnik v pritožbi ne nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da obstoji nevarnost, da bo pobegnil. Glede obstoja drugega pogoja za odreditev ukrepa (da je treba tožnika pridržati zaradi ugotovitve določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti), pa meni, da bi lahko toženka že pri vložitvi prošnje ugotovila vsa potrebna dejstva. Zatrjevane okoliščine pritožnik ne obrazloži, poleg tega tudi ni razvidno, da bi jo izpostavil že v tožbi ali med postopkom pred sodiščem prve stopnje, ampak je to storil šele v pritožbi, ne da bi pojasnil razloge za to. V smislu prvega odstavka 74. člena ZUS-1 gre torej tudi za nedovoljeno pritožbeno novoto. Zgrešen je še pritožbeni očitek o umanjkanju konkretnih navedb, zaradi ugotavljanja katerih dejstev je bilo pritožniku izrečeno pridržanje, saj vsebina sklepa toženke, ki jo navaja izpodbijana sodba in je povzeta v 12. točki te obrazložitve, tega ne potrjuje.

10Utemeljen pa je pritožbeni ugovor, da so razlogi za pridržanje prenehali, ker je bil s pritožnikom 25. 10. 2022 (po izdaji sklepa toženke in pred opravo glavne obravnave ter izdajo izpodbijane sodbe) že opravljen osebni razgovor.

11Pri presoji zakonitosti pridržanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 morata biti namreč oba pogoja za pridržanje izpolnjena kumulativno, in sicer ne le ob izreku tega ukrepa, ampak ves čas njegovega učinkovanja (do prenehanja razlogov). Navedeno mora upoštevati tudi sodišče prve stopnje, ko odloča o tožbi zoper sklep o pridržanju, saj se ta nanaša ne samo na odreditev ukrepa, ampak tudi na njegovo trajanje. Kot izhaja iz stališč Sodišča EU (SEU), mora sodišče opraviti nadzor nad izpolnjevanjem pogojev za zakonitost pridržanja po uradni dolžnosti, torej tudi če oseba kršitve ne izpostavi. Če se izkaže, da pogoji za zakonitost pridržanja niso bili ali niso več izpolnjeni, mora osebo takoj izpustiti.⁴

12Na podlagi izpodbijane sodbe ni razvidno, da je sodišče prve stopnje pred odločitvijo opravilo tak celovit nadzor. S tem ko ni preverilo, ali še obstoji razlog za pridržanje, ki ga je toženka navedla v svojem sklepu (da je treba razjasniti pritožnikove navedbe o tem, da je Pakistan zapustil zaradi sosedskih sporov okrog zemljišča, zaradi katerih je utrpel strelno rano na kolenu, in groženj, ki so vodile v njegov beg, zaradi česar mora z njim opraviti osebni razgovor), ni uporabilo relevantnega materialnega prava.

13Ne glede na navedeno pa je Vrhovno sodišče lahko presodilo tudi o zakonitosti trajanja pritožnikovega pridržanja, saj za ta preizkus pomembna dejstva med strankama v pritožbenem postopku niso sporna. Toženka namreč pritožbenim navedbam, da je bil s pritožnikom osebni razgovor opravljen 25. 10. 2022 in da so zato razlogi za pritožnikovo pridržanje prenehali, ne oporeka (odgovora na pritožbo ni vložila) oziroma ne trdi, da dejstva na tem razgovoru niso bila ugotovljena. To pa pomeni, da ker je bil ukrep odrejen z namenom, da se za ugotovitev potrebnih dejstev s pritožnikom opravi osebni razgovor, ta pa je že bil opravljen, ni več izpolnjen pogoj za zakonito pridržanje, ki ga ZMZ-1 predpisuje v drugi alineji prvega odstavka 84. člena.

14Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ob uporabi 3. točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je II. točko izreka izpodbijanega sklepa tožene stranke pri opredelitvi časovnega trajanja pridržanja omejilo na čas do konca oprave osebnega razgovora 25. 10. 2022. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (76. člen ZUS-1).

K II. točki izreka

15Sodišče lahko na podlagi določb 32. člena ZUS-1 izda začasno odredbo samo do pravnomočnosti odločitve v upravnem sporu. Ker je z odločitvijo o pritožnikovi pritožbi zoper sodbo ta postala pravnomočna, si pritožnik s pritožbo zoper zavrnitev začasne odredbe ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, saj njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe ni več mogoče ugoditi. Vrhovno sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo v tem delu zavrglo (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Toženka je ugotovila, da je tožnik en dan po tem, ko je bil pripeljan v azilni dom, tega zapustil, policisti pa so ga prijeli na železniški postaji v Logatcu.
² Da je tožnikova ciljna država Italija, kjer si želi najti delo, da je sam povedal, da za mednarodno zaščito v Sloveniji ne bi zaprosil, če ga ne bi prijela policija, in da je bil večkrat seznanjen, da azilnega doma ne sme zapustiti.
³ Glej odločbo Ustavnega sodišča RS Up-116/09 z dne 3. 3. 2011.
⁴ Glej člen 9(5) Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) in šesti odstavek 84. člena ZMZ-1 ter sodbo SEU v združenih zadevah C-704/20 in C-39/21 z dne 8. 11. 2022, 88. točka obrazložitve.