VSL Sodba VII Kp 41383/2015

Pritožba obdolženčevih zagovornikov zoper obsodilni del sodbe se zavrne kot neutemeljena in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v višini 240,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo pod točko I zoper obdolženega A. A. iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja zaposlovanja na črno po prvem odstavku 199. člena KZ-1 ter odločilo, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika, če se dajo izločiti iz skupnih stroškov, proračun; in pod točko II spoznalo obdolženega A. A. za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1 in mu izreklo pogojno obsodbo, po kateri mu je določilo kazen osmih mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. V skladu s prvim odstavkom 95. člena ZKP je odločilo, da mora obdolženec plačati stroške tega dela kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper točko II sodbe so vložili obdolženčevi zagovorniki pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki 370. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena in v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, zaradi kršitve kazenskega zakona po 2. točki 370. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP in predlagali, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremeni tako, da obdolženca v dvomu oprosti obtožbe oziroma podredno na podlagi prvega odstavka 392. člena ZKP pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb ter proučitvi spisovnih podatkov, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, na njihovi podlagi napravilo pravilne dokazne in pravne zaključke ter jih v izpodbijani sodbi izčrpno in razumno obrazložilo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je logična in prepričljiva. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka niti ni kršilo kazenskega zakona, kar zagovorniki neprepričljivo uveljavljajo.

5Osrednji del pritožbenih navedb je v oceni obrambe, da v opisu dejanja v točki II izreka izpodbijane sodbe ni ustrezno konkretiziran abstraktni očitek, da naj bi obdolženec zavestno ravnal v nasprotju s predpisi o plačilu predpisanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Izrek izpodbijane sodbe namreč vsebuje zgolj abstraktni opis kaznivega dejanja po drugem odstavku 196. člena KZ-1, ne pa tudi konkretizacije zakonskih znakov, to je zavestnega ravnanja oziroma »neravnanja« obdolženca. Zavest storilca, da ne ravna po navedenih predpisih, je po mnenju pritožnikov nujni sestavni del opisa dejanja, ki je v konkretiziranem delu v celoti izostal, zaradi česar je treba obdolženca oprostiti obtožbenih očitkov, saj očitano dejanje, opisano v točki II izreka izpodbijane sodbe, ni kaznivo.

6Pritožbeno sodišče drugače kot pritožniki ocenjuje, da podani opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe zadosti konkretizaciji zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. V skladu z določbo četrtega odstavka 364. člena ZKP mora izrek sodbe obsegati vse potrebne sestavine, navedene v 359. členu ZKP. Ta v 1. točki prvega odstavka določa, da sodišče v sodbi izreče, katerega dejanja obdolženca spozna za krivega, pri čemer navede dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja, in tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona.¹ Sodna praksa je enotna v tem, da morajo biti v opisu dejanja zakonski znaki oziroma pravni pojmi, s katerimi so v kazenskem zakonu opisana posamezna kazniva dejanja, praviloma opredeljeni z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin, če je to mogoče in smiselno. Konkretizirati pomeni izbrati iz obravnavanega življenjskega primera tista konkretna in pravno relevantna dejstva, ki se ujemajo z zakonskimi znaki določenega kaznivega dejanja.²

7Kot že povedano, opis dejanja v izpodbijani sodbi dosega navedeni normativ, saj je dovolj jasen in konkretiziran ter vsebuje vsa tista odločilna dejstva, ki pomenijo konkretizacijo abstraktnih zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče RS je namreč v svoji sodni praksi zavzelo stališče, da se zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven.³ Tudi do potrebe po (dodatni) konkretizaciji znaka zavestno v opisu očitanega kaznivega dejanja pred novelo KZ-1E se je Vrhovno sodišče RS večkrat opredelilo.⁴ Izhajalo je iz izhodišča, da se v opisu navadno prepletajo elementi abstraktnega (zakonskega dejanskega stanu) in konkretnega dejanskega stanu (življenjskega primera). Če je posamezen zakonski znak kaznivega dejanja dovolj določno opredeljen že v zakonu, ga sodišče v opisu konkretnega dejanskega stanu praviloma ne bo ponavljalo ali opisovalo z drugimi besedami, ker bi bilo to za jasnost in razumljivost izreka odveč. O tem, da storilec zavestno ni ravnal po predpisih, pa sodišče sklepa na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin. Zaključek o obstoju določene zavesti o prepovedanosti ravnanja je zato stvar obrazložitve sodbe, ne pa opisa v izreku sodbe.⁵

8Po pregledu opisa kaznivega dejanja iz izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da obdolženčev odnos do kaznivega dejanja izhaja iz kazensko pravnega očitka obdolžencu, da kot direktor družbe B. d.o.o. ni ravnal po predpisih o plačilu predpisanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, določenih v določbi 2. in 8. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost in je tako delavce prikrajšal za pravico, ki jim pripada s tem, da jim v času od 1. 1. 2012 do 31. 10. 2012 ni plačal prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, s čimer je delavce prikrajšal za pravico, da bi se jim navedena obdobja v skladu z določbo drugega in četrtega odstavka 39. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) upoštevala pri izračunu pokojninske osnove. V predmetni zadevi ne gre za pomanjkanje konkretizacije zavestne kršitve relevantnih predpisov s področja socialnega prava, saj se obdolžencu v opisu očita za točno določeno obdobje, da za delavce ni plačeval prispevkov za socialno varnost, zaradi česar se jim obdobje ni štelo v pokojninsko osnovo, kar predstavlja dovolj jasno in vsebinsko napolnjeno konkretizacijo zavestne opustitve plačila prispevkov.⁶

9Povedano drugače, že iz samega opisa, v katerem se obdolžencu očita v obdobju od 1. 1. 2012 do 31. 10. 2012 neplačevanje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zaposlenim v funkciji direktorja družbe B. d.o.o., pri čemer je direktor zadolžen za zakonitost poslovanja podjetja, vključno s skrbjo za izplačilo z zakonom predpisanih prispevkov za socialno varnost, je mogoče z zadostno mero sklepati o obdolženčevem zavedanju, da krši relevantne predpise. Glede na navedeno obramba neutemeljeno pričakuje, da bi moral opis dejanja v izpodbijani sodbi obsegati še dodatno konkretizacijo obdolženčevega subjektivnega odnosa do dejanja, posledično zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

10V nadaljevanju pritožbe zagovorniki zatrjujejo, da neplačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje delavcem nikakor ni bilo v zavestnem hotenju obdolženca, temveč je bilo posledica objektivne nezmožnosti, zaradi česar v njegovem ravnanju ni dokazan naklep, ki je konstitutivni znak očitanega kaznivega dejanja. Navajajo, da je zmožnost oziroma nezmožnost izpolnitve obveznosti plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje odvisna od sredstev, vendar ne družba B. d.o.o. ne družba C. d.o.o. v obravnavanem obdobju nista imeli sredstev oziroma v obravnavanem obdobju poslovanja družba B. d.o.o. ni imela nobene objektivne zmožnosti, da bi lahko izpolnila vse obveznosti iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar je ugotovila tudi sodna izvedenka v svojem mnenju, zato obdolžencu ni mogoče očitati, da je izbral med obveznostmi, ki bodo izpolnjene in obveznostmi, ki ne bodo izpolnjene.

11Zagovorniki povzemajo izpovedbo priče D. D. in ponavljajo obdolženčev zagovor, da so se v družbi C. d.o.o. pred obravnavanim obdobjem pričele likvidnostne težave, zaradi česar je bil resnični namen ustanovitve družbe B. d.o.o. v ustanovitvi neke zdrave družbe, ki bi se lahko javljala na javne razpise, s tem namenom so se tudi delavci iz družbe C. d.o.o. prezaposlovali v novo ustanovljeno družbo, ki se je ukvarjala zgolj z (enako) dejavnostjo čiščenja poslovnih prostorov, zaradi česar niti ni bilo treba prenašati nobenih sredstev in delovne opreme na novoustanovljeno družbo, vendar s svojo selektivno dokazno oceno ne morejo izpodbiti celovite dokazne ocene v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb zaslišanih prič D. D. in E. E., listinske dokumentacije in izvedenskega mnenja sodne izvedenke mag. F. F. v točki 19 izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo, da je bila družba B. d.o.o. ustanovljena zaradi obvoda plačila prispevkov z namenom finančne razbremenitve družbe C. d.o.o., saj so bili delavci iz slednje prezaposleni v, dne 16. 11. 2011 ustanovljeno, družbo B. d.o.o., pri čemer so opravljali enako delo, torej čiščenje stavb, za iste naročnike, ki so bili v večji meri proračunski uporabniki, in pod enakimi pogoji, znatni del njihovih terjatev iz naslova neto plače in stroškov dela pa jim je neposredno poravnala družba C. d.o.o. Izvedensko mnenje tudi potrjuje, da družba B. d.o.o. praktično ni razpolagala s sredstvi, obveznosti pa so se nanašale na finančne obveznosti za posojilo v višini 236.090,00 EUR, prejeto v letu 2012 od družbe C. d.o.o. in kratkoročne poslovne obveznosti v višini 109.000,00 EUR, katere pretežni del se je nanašal na obveznosti do države za plačilo davkov in prispevkov, nadalje je bilo ugotovljeno, da družba B. d.o.o. ni poročala oziroma evidentirala prihodkov, ki jih je v letu 2012 dosegla z opravljanjem dejavnosti ter je leto zaključila s čisto izgubo v višini 346.248,00 EUR. V predmetni zadevi je nadaljnja ključna ugotovitev sodišča prve stopnje, izhajajoča iz izvedenskega mnenja, da je bil primaren namen ustanovitve družbe B. d.o.o. v izogibanju plačila prispevkov, saj slednja ni evidentirala nikakršnih čistih prihodkov iz prodaje, kljub storitvam, ki jih je opravila za naročnike družbe C. d.o.o. in da svojih terjatev iz tega naslova ni zavedla, da so bili izdani računi, s katerimi naj bi družba B. d.o.o. družbi C. d.o.o. zaračunala najem delovne sile, fiktivni in očitno pripravljeni naknadno za potrebe davčnega postopka, tudi niso bili bilančno zabeleženi/evidentirani in ne zajeti v knjigi prejetih računov ter niso bili podlaga obračunu davka od dohodkov pravnih oseb in tudi niso vsebovali bistvenih sestavin računa, zaradi česar je pritožbeni očitek o tem, da je v izpodbijani sodbi ostalo nejasno, kaj bi morala družba C. d.o.o. še prenesti na novoustanovljeno družbo, brezpredmeten.

12Sodišče druge stopnje pritrjuje prepričljivim ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da očitano neplačilo prispevkov ni bilo posledica slabega finančnega in premoženjskega stanja družbe B. d.o.o., na katerega sam ni imel objektivnega vpliva, kar je izčrpno obrazložilo v točkah od 19 do 24 izpodbijane sodbe in za svojo odločitev navedlo konkretne in razumne razloge, nanje pa se, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje pritožbeno sodišče. Družba C. d.o.o. je namreč v letu 2012 izdala skupaj 1571 računov, prihodki iz opravljenih storitev čiščenja pa so znašali 3.153.862,55 EUR ter so bile zaračunane storitve plačane na njen TRR, v delu pa je družba terjatve še pred njihovo zapadlostjo prodajala oziroma odstopala družbam G. d.o.o. in H. d.o.o., I. d.o.o. Iz izvedenskega mnenja tudi izhaja, da je družba C. d.o.o. samo v letu 2012 realizirala 3,3 milijon evrov čistih dohodkov iz prodaje, dobiček iz poslovanja je znašal 277.315,00 evrov ter da je realizirala pozitiven denarni tok iz poslovanja, ki ga je nato kot posojilo plasirala na družbo B. d.o.o., delno pa porabila za vračilo posojil in odplačilo obresti, kar nedvomno potrjuje ugotovljeno dejstvo, da je dal obdolženec prednost drugim terjatvam ter se je namenoma odločil, da delavcem ne bo plačeval prispevkov za socialno varnost. Glede na povedano zagovorniki s podajanjem lastne dokazne ocene o tem, da se položaj zaposlenih v družbi B. d.o.o. glede neplačevanja prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni poslabšal z dejstvom, da je slednja v začetku svojega poslovanja delovala kot podizvajalec družbe C. d.o.o., saj je iz izvedenskega mnenja, kot zatrjujejo pritožniki, razvidno, da v obravnavanem obdobju tudi družba C. d.o.o. ni imela dovolj sredstev za poplačilo vseh prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zaposlenih v družbi in so ji z najemanjem osebnih posojil in z drugimi osebnimi vložki pomagali tako obdolženec kot tudi D. D. in E. E., ob odsotnosti prepričljivih dokazov o zatrjevanem, ne morejo uspeti. Sodišče prve stopnje se je, upoštevaje izvedensko mnenje, v točki 24 izpodbijane sodbe prepričljivo opredelilo do vzroka slabe likvidnosti družbe C. d.o.o., zaradi izplačil dobaviteljem in poslovnim partnerjem, ki jim je dal obdolženec prednost pred plačilom prispevkov delavcev, temu stališču pa pritožbeno sodišče pritrjuje, saj ga je sodišče prve stopnje zavzelo na podlagi natančno ugotovljenih okoliščin primera, kar je tudi prepričljivo obrazložilo.

13Pritožbeno sodišče nima pomislekov v dokazne zaključke sodišča prve stopnje, da je obdolženec storil očitano mu dejanje z direktnim naklepom. Nedvomno se je zavedal, da kot direktor družbe B. d.o.o. v opredeljenih časovnih obdobjih zaposlenim delavcem ni plačeval prispevkov za socialno varnost iz njihovih bruto plač. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je obdolženec celotno inkriminirano obdobje posloval pod okriljem dveh podjetij, družba B. d.o.o. ni prejela plačil za opravljene storitve, temveč so naročniki storitev, katerih plačilna sposobnost oziroma likvidnost ni bila vprašljiva, saj so bili večinoma proračunski uporabniki, opravili plačila v dobro družbe C. d.o.o., z opustitvijo fakturiranja opravljenih storitev je obdolženec tako povzročil negativno bilančno stanje v družbi B. d.o.o., družba C. d.o.o., ki je bila poleg enake dejavnosti s slednjo povezana z enotnim vodstvom, pa se je že pred ustanovitvijo B. d.o.o. soočala s finančnimi težavami, s padcem čistih prihodkov od prodaje ter relativno visoko zadolžitvijo in likvidnostnimi težavami. Povsem pravilen je zaključek v točki 23 izpodbijane sodbe, da je obdolženec s plačevanjem drugih obveznosti iz razpoložljivih sredstev dal prednost drugim terjatvam (poslovnim partnerjem in dobaviteljem) oziroma potrebam pred temeljnimi pravicami delavcev, zato zagovorniki ne morejo uspeti z zatrjevanjem, da si je obdolženec prizadeval reševati slabo finančno stanje družbe C. d.o.o. z različnimi posojili. V sodni praksi⁷ je ustaljeno stališče, da je izplačilo plače delavcu ter predpisanih prispevkov prvenstvena dolžnost delodajalca, ki jo mora izpolniti pred vsemi drugimi obveznostmi družbe in da poslovanja podjetja ni dopustno ohraniti na račun neizplačila plač in drugih prejemkov delavcem.⁸

14Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede ugotovljenega dejanskega stanja, saj je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, na njihovi podlagi napravilo utemeljene dokazne in pravne zaključke in jih prepričljivo obrazložilo. S pritožbenimi navedbami pritožniki izražajo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje in podajajo lastno videnje okoliščin in dogodkov, kateremu pa sodišče druge stopnje ne more pritrditi. V nasprotju s stališčem pritožnikov sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno analiziralo tako obdolženčev zagovor, kakor tudi izpovedbe zaslišanih prič, listinsko dokumentacijo ter utemeljeno sprejelo kot strokovno izvedensko mnenje sodne izvedenke, za svojo odločitev pa navedlo tehtne in prepričljive razloge.

15Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da se obdolžencu očita eno kaznivo dejanje, pri katerem velja, da je dokončano, ko je storjeno zadnje dejanje, ki sodi v sestavo kaznivega dejanja, vendar je zmotno navedlo, da je bilo zadnje izplačilo prispevkov 31. 8. 2012, saj je očitno spregledalo v opisu navedeno zadnje neizplačilo, ki se nanaša na mesec oktober 2012 (L. L.), zaradi česar ob upoštevanju desetletnega zastaralnega roka ter dodatnih 64 dni zaradi ukrepov ob razglašeni epidemiji zaradi nalezljive bolezni Covid-19, zastaralni rok še ni potekel.

16Odločbo o kazenski sankciji je sodišče druge stopnje preizkusilo na podlagi določila 386. člena ZKP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da se je sodišče prve stopnje pravilno odločilo za izrek pogojne obsodbe ter upoštevajoč vse okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni, določilo tudi primerno kazen zapora ter ustrezno dolgo preizkusno dobo.

17Zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, zato je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in ker ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

18Pritožniki s pritožbo niso uspeli, zato je obdolženec na podlagi 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Sodna taksa v višini 240,00 EUR je bila odmerjena na podlagi tarifne številke 71111, 71113 in 7122 taksne tarife Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti postopka in obdolženčevih premoženjskih razmer.

¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 40425/2010 z dne 26. 9. 2019.
² Na primer odločbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 228/2007 z dne 28. 6. 2007, I Ips 204/2008 z dne 26. 6. 2008, I Ips 22697/2011-77 z dne 29. 5. 2014, I Ips 20253/2014 z dne 10. 11. 2016, I Ips 19555/2015-76 z dne 26. 1. 2017, I Ips 47349/2014-65 z dne 6. 4. 2017 in druge.
³ Na primer Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 37297/2016 z dne 7. 5. 2020.
⁴ Nazadnje v Sodbi I Ips 9028/2018 z dne 17. 2. 2022.
⁵ Prav tam.
⁶ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 3358/2012 z dne 25. 10. 2018.
⁷ Odločbe VS RS I Ips 27748/2013 z dne 21.12. 2017, I Ips 61453/2011 z dne 18. 1. 2017, I Ips 27748/2013 z dne 21. 12. 2017, I Ips 48704/2015 z dne 5. 9. 2019, I Ips 4756/2014 z dne 6. 9. 2018, I Ips 50655/2012 z dne 5. 3. 2020.
⁸ Sodba VS RS I Ips 14695/2018 z dne 7. 10. 2018.