VSK Sodba PRp 138/2022

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Storilec mora plačati sodno takso za pritožbo v znesku 150,00 EUR.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Postojni zavrnilo zahtevo storilca za sodno varstvo zoper plačilni nalog Skupne občinske uprave občin Postojna, Cerknica, Pivka, Loška dolina in Bloke, Medobčinskega redarstva (v nadaljevanju prekrškovni organ) št. Pn22441-8/2020-1 z dne 17.1.2020, po uradni dolžnosti pa je spremenilo višino izrečene kazni, tako da ta znaša po sedaj veljavni 4. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP 500 EUR in 7 kazenskih točk.

2Zoper sodbo se storilec pritožuje. Tako prekrškovni organ kot sodišče bi morala predlagatelja pozvati, da zahtevo za sodno varstvo dopolni s prevodom priložene listine, pa tega nista storila. Sodišče bi zato moralo storilcu dopustiti, da ta dokaz predloži kasneje. Zaradi navedene nedoslednosti je storilec na zaslišanju predlagal, da sodišče kot pričo zasliši A. A. iz Gradca v Republiki Avstriji, pri katerem je bil v času očitanega prekrška. Zaradi zasledovanja načela materialne resnice bi se moralo sodišče kljub prekluziji opredeliti do novih navedb oziroma dokaznega predloga. Pri tem sodišče zavrnitve dokaznega predloga tudi ni obrazložilo. Izjava A. A. je po storilčevem mnenju glede na način odkrivanja in dokazovanja prekrška relevanten dokaz, ki bi ga sodišče moralo izvesti, zato je z neizvedbo kršilo njegove pravice iz 29. člena Ustave.

3Pritožba ni utemeljena.

4Če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se kaznuje za prekršek lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil (8.člen ZPrCP). O tem je bil storilec izrecno poučen v plačilnem nalogu. V zahtevi za sodno varstvo je storilec navajal, da je bil v času, ko naj bi bil storjen prekršek, na gradbišču v Gradcu. V dokaz je predložil neprevedeno elektronsko sporočilo A. A. Sodišča v Republiki Sloveniji uporabljajo slovenski jezik, kar bi moralo biti znano tudi pritožniku. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da tako sporočilo, tudi če bi bilo prevedeno, ni verodostojen dokaz in ne dokazuje ničesar. Zato sodišče ni kršilo postopka, ker storilca ni pozivalo, da dostavi prevod sporočila. Nobene ovire pa ni bilo, da ne bi pritožnik že v zahtevi za sodno varstvo predlagal zaslišanje osebe, s katero zatrjuje, da je v spornem času bil. Dokazni predlog, podan šele na zaslišanju, je zato prepozen. Sodna praksa, na katero se sklicuje pritožnik, se nanaša na v bistvenem drugačna, saj tam ni šlo za trditveno in dokazno breme storilca.

5Na podlagi povedanega in ker tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (tretji odstavek 163. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

6Pritožnik mora na podlagi 144. člena ZP-1 in taksne tarife 8132 Zakona o sodnih taksah plačati 150,00 EUR sodne takse za pritožbo.