VSC Sodba Cp 329/2022

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (točka II izreka) delno spremeni, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati še nadaljnjih 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2018 dalje, in v stroškovni odločitvi v točki III izreka, v kateri se znesek 6.213,83 EUR nadomesti z zneskom 7.403,98 EUR.

II. Nadaljnja pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v po tožeči stranki še izpodbijanem in nespremenjenem zavrnilnem delu potrdi.

III. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu (točka I izreka) spremeni glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od priznane premoženjske škode v znesku 6.386,83 EUR, tako da te tečejo:

- od zneska 40,00 EUR od 15. 4. 2017 dalje,

- od zneska 35,00 EUR od 15. 6. 2017 dalje,

- od zneska 90,00 EUR od 15. 6. 2017 dalje,

- od zneska 45,00 EUR od 15. 6. 2017 dalje,

- od zneska 45,00 EUR od 15. 6. 2017 dalje,

- od zneska 45,00 EUR od 31. 10. 2017 dalje,

- od zneska 45,00 EUR od 31. 10. 2017 dalje,

- od zneska 45,00 EUR od 31. 10. 2017 dalje,

- od zneska 45,00 EUR od 31. 10. 2017 dalje,

- od zneska 45,00 EUR od 31. 10. 2017 dalje,

- od zneska 13,52 EUR od 15. 4. 2017 dalje,

- od zneska 13,52 EUR od 15. 4. 2017 dalje,

- od zneska 13,52 EUR od 16. 5. 2017 dalje,

- od zneska 18,06 EUR od 15. 4. 2017 dalje,

- od zneska 21,75 EUR od 31. 10. 2017 dalje,

- od zneska 13,52 EUR od 31. 10. 2017 dalje,

- od zneska 21,64 EUR od 31. 10. 2017 dalje,

- od zneska 37,28 EUR od 15. 4. 2017 dalje,

- od zneska 112,34 EUR od 15. 4. 2017 dalje,

- od zneska 128,29 EUR od 15. 4. 2017 dalje,

- od zneska 112,82 EUR od 15. 4. 2017 dalje,

- od zneska 135,06 EUR od 15. 4. 2017 dalje,

- od zneska 64,92 EUR od 15. 4. 2017 dalje,

- od zneska 39,40 EUR od 15. 4. 2017 dalje,

- od zneska 132,42 EUR od 15. 4. 2017 dalje,

- od zneska 132,42 EUR od 15. 4. 2017 dalje,

- od zneska 132,42 EUR od 15. 4. 2017 dalje,

- od zneska 92,09 EUR od 15. 4. 2017 dalje,

- od zneska 378,88 EUR od 15. 4. 2017 dalje,

- od zneska 372,96 EUR od 15. 11. 2017 dalje,

- od zneska 3.920,00 EUR od 8. 2. 2018 dalje,

v presežku pa se zahtevani obrestni del zahtevka zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti za 525,30 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu citirano sodbo razsodilo:

- da je tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni dolžna plačati 32.009,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi:

- od zneska 21.720,00 EUR od 7. 2. 2018 dalje do plačila,

- od zneska 3.000,00 EUR od 8. 5. 2018 dalje do plačila,

- od zneska 903,01 EUR od 7. 6. 2018 dalje do plačila,

- od zneska 40,00 EUR od 6. 9. 2016 dalje do plačila,

- od zneska 35,00 EUR od 16. 5. 2017 dalje do plačila,

- od zneska 90,00 EUR od 31. 5. 2017 dalje do plačila,

- od zneska 45,00 EUR od 5. 6. 2017 dalje do plačila,

- od zneska 45,00 EUR od 12. 6. 2017 dalje do plačila,

- od zneska 45,00 EUR od 19. 6. 2017 dalje do plačila,

- od zneska 45,00 EUR od 3. 7. 2017 dalje do plačila,

- od zneska 45,00 EUR od 17. 7. 2017 dalje do plačila,

- od zneska 45,00 EUR od 7. 8. 2017 dalje do plačila,

- od zneska 45,00 EUR od 28. 8. 2017 dalje do plačila,

- od zneska 13,52 EUR od 21. 10. 2016 dalje do plačila,

- od zneska 13,52 EUR od 6. 12. 2016 dalje do plačila,

- od zneska 13,52 EUR od 23. 12. 2016 dalje do plačila,

- od zneska 18,06 EUR od 3. 2. 2017 dalje do plačila,

- od zneska 21,75 EUR od 18. 7. 2017 dalje do plačila,

- od zneska 13,52 EUR od 4. 7. 2017 dalje do plačila,

- od zneska 21,64 EUR od 25. 7. 2017 dalje do plačila,

- od zneska 37,28 EUR od 15. 5. 2016 dalje do plačila,

- od zneska 112,34 EUR od 15. 6. 2016 dalje do plačila,

- od zneska 128,29 EUR od 15. 7. 2016 dalje do plačila,

- od zneska 112,82 EUR od 15. 8. 2016 dalje do plačila,

- od zneska 135,06 EUR od 15. 9. 2016 dalje do plačila,

- od zneska 64,92 EUR od 15. 10. 2016 dalje do plačila,

- od zneska 39,40 EUR od 15. 11. 2016 dalje do plačila,

- od zneska 132,42 EUR od 15. 12. 2016 dalje do plačila,

- od zneska 132,42 EUR od 15. 1. 2017 dalje do plačila,

- od zneska 132,42 EUR od 15. 2. 2017 dalje do plačila

- od zneska 92,09 EUR od 15. 3. 2017 dalje do plačila,

- od zneska 378,88 EUR od 9. 2. 2017 dalje do plačila

- od zneska 372,96 EUR od 26. 10. 2017 dalje do plačila,

- od zneska 3.920,00 EUR od 20. 1. 2018 dalje do plačila (točka I izreka),

- zavrnilo pa je zahtevek v presežku, to je za plačilo nadaljnjih 43.635,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi:

- od zneska 34.280,00 EUR od 15. 4. 2017 dalje do plačila,

- od zneska 4.000,00 EUR od 8. 5. 2018 dalje do plačila,

- od zneska 2.613,61 EUR od 7. 6. 2018 dalje do plačila,

- od zneska 10,36 EUR od 9. 2. 2017 dalje do plačila,

- od zneska 37,00 EUR od 26.10. 2017 dalje do plačila,

- od zneska 2.695,00 EUR od 20.1. 2018 dalje do plačila,

- za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 21.720,00 EUR od 15. 4. 2017 do 6. 2. 2018 (točka II izreka).

V točki III je odločilo, da je tožena stranka v 15 – ih dneh dolžna tožeči stranki povrniti 6.213,83 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega roka.

2Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu in izpodbija zavrnilni del sodbe glede nepremoženjske škode, vendar zgolj glede zneska 25.000,00 EUR, glede premoženjske škode zaradi tuje nege in pomoči za znesek 2.695,00 EUR, odločitvi glede zakonskih zamudnih obresti za nepremoženjsko škodo in glede procesnih zamudnih obresti v znesku 2.613,61 EUR ter stroškovno odločitev. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge (bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), napačne uporabe materialnega prava iz 341. člena ZPP in zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz 340. člena ZPP) ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da tožeči stranki prisodi še nadaljnjo odškodnino v višini 30.308,61 EUR s pripadajočimi obrestmi, in podredno, da izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne v ponovno sojenje.

Tožnica graja višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Prvostopno sodišče je materialnopravno napačno zaključilo, da tožničine težave z okvaro levega medianega živca v področju zapestnega kanala (sindrom karpalnega kanala) niso v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom, čeprav iz medicinske dokumentacije ne izhaja, da bi tožnica pred škodnim dogodkom imela težave z levim zapestjem, tudi izvedenec doc. dr. A. A. pa je ugotovil, da se je mravljinčenje v levi roki sprožilo z obravnavanim škodnim dogodkom in da tožnica (še) ne bi imela težav z levo roko, če ne bi bilo škodnega dogodka. Zato je škodni dogodek potrebno šteti kot sprožilni dejavnik za nastanek tožničinih težav z levo roko (mravljinčenje). To bi posledično pomenilo večji obseg ugotovljene škode in prisojo višje odškodnine. Tudi sicer je odškodnina glede na intenzivnost nezgode, utrpele posledice, sodno prakso in upoštevaje izvedene dokaze v postopku, prenizka. Znesek 30.000,00 EUR je prenizka odškodnina glede na intenziteto in trajanje bolečin ter neugodnosti, upoštevaje telesne poškodbe, povzete po mnenjih obeh izvedencev travmatološke in nevrološke stroke, ki so tožnici zapustile tudi trajne telesne bolečine, kot tudi glede na izpoved tožnice. Prav tako je sodišče prenizko vrednotilo številne neugodnosti, ki jih je tekom zdravljenja trpela tožnica. Sodišče prve stopnje je prav tako napačno uporabilo materialno pravo, ko je glede na vsa objektivno ugotovljena dejstva po izvedencih, tožnici odmerilo zgolj 28.000,00 EUR odškodnine iz naslova prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj bi morala biti odmerjena odškodnina višja. Tožnica je namreč glede na celoten ugotovljen obseg škode iz obravnavanega škodnega dogodka (tako na fizičnem kot tudi na psihičnem področju) nedvomno močno okrnjena pri vsakdanjih aktivnostih, zaradi česar trpi in bo tudi v bodoče duševno trpela. Prvostopno sodišče pri odmeri odškodnine iz tega naslova ni dovolj upoštevalo, da je bila tožnica pred škodnim dogodkom zelo aktivna in dobro pokretna, da je pred škodnim dogodkom vsa vsakdanja opravila opravila sama, da je pri tožnici po škodnem dogodku (in v posledici njega) prisoten tudi upad kognitivnih sposobnosti ter da je zato tožničina škoda ogromna, saj ji je praktično onemogočeno normalno funkcioniranje na vseh področjih njenega življenja, zaradi česar prestaja in bo prestajala intenzivne duševne bolečine. V kolikor bi sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, bi moralo tožnici prisoditi tudi višjo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Njene spremembe so povečini dobro vidne (objektivni element skaženosti) in lahko pri drugih pritegnejo pozornost, zaradi česar tožnica duševno trpi (subjektivni element skaženosti). Glede na navedeno je celotna prisojena odškodnina iz naslova nepremoženjske škode prenizka in bi morala znašati vsaj 92.000,00 EUR s pp (in ne zgolj 67.000,00 EUR), kot to narekuje sodna praksa v podobnih primerih, ki jo je potrebno upoštevati zaradi ustavne pravice do enakosti pred zakonom. Primerjava na podlagi mesečnih povprečnih plač pokaže, da sodišča v podobnih primerih prisojajo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini približno 70 povprečnih mesečnih neto plač, medtem ko je tožnica prejela zgolj cca. 51 povprečnih mesečnih neto plač.

Sodišče prve stopnje je nadalje neutemeljeno zavrnilo zahtevek iz naslova tuje nege in pomoči v znesku 2.695,00 EUR. Ob upoštevanju skupnega seštevka ur potrebne tuje pomoči, o kateri je izpovedovala tožnica, predvsem s strani matere in babice v obdobju od 5. 5. 2016 do vključno 20. 7. 2016 (42 dni x 24 ur dnevno + 35 dni x 9 ur dnevno = 1.323 ur), upoštevajoč urno postavko tuje pomoči, ki je 5,00 EUR, je tožnica upravičena do povračila odškodnine zaradi materialne škode iz naslova tuje nege in pomoči v celotnem znesku 6.615,00 EUR.

Materialnopravno napačna je tudi odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti od nepremoženjske škode, zato je zaradi nepravilno določenega datuma toženkine zamude posledično nepravilno izračunana višina procesnih zamudnih obresti od nespornega dela odškodnine v znesku 40.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je materialnopravno napačno zaključilo, da je tožena stranka prišla v dolžniško zamudo šele na dan vložitve tožbe, tj. dne 7. 2. 2018, ker tožnica kljub pozivu naj ne bi sporočila toženi stranki, ali je njeno zdravljenje zaključeno, niti ni dostavila celotne zdravstvene dokumentacije. Tožnica je namreč toženi stranki slednjo in odškodninski zahtevek s priporočenim pismom svojega pooblaščenca poslala dne 29. 3. 2017 in tožena stranka ga je prejela dne 30. 3. 2017. Tega dne je bila seznanjena z vsemi relevantnimi dejstvi, ki so potrebna za odločitev o utemeljenosti odškodninskega zahtevka in izplačilo odškodnine, tako da je petnajstdnevni izpolnitveni rok potekel najkasneje 15. 4. 2017. Ker je toženka prišla v zamudo z dnem 15. 4. 2017, in ne šele z dnem vložitve tožbe (7. 2. 2018), je bila v zamudi s plačilom 40.000,00 EUR od dne 15. 4. 2017 do 21. 5. 2018, zaradi česar je tožnica upravičena do plačila procesnih obresti od zamudnih obresti glede zneska 40.000,00 EUR, ki za navedeno obdobje znašajo 3.515,62 EUR in ne samo v znesku 903,01 EUR (za obdobje od 7. 2. 2018 do 21. 5. 2018).

Prav tako izpodbija izrek o stroških postopka.

3Pravočasno pritožbo vlaga tudi tožena stranka in sodbo delno izpodbija v I. točki izreka, v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti od priznane premoženjske škode, sklicujoč se na pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava (341. člen ZPP v zvezi z tretjo točko prvega odstavka 338. člena ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo prve stopnje v točki I. izreka v tem delu spremeni v obrestnem delu, tako da upošteva pravilne datume zamude po posameznih postavkah, od katerih gredo tožeči stranki zakonske zamudne obresti. Prvostopno sodišče je namreč tožnici priznalo zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo od zapadlosti posameznega zneska oz. oblike premoženjske škode dalje do plačila, opirajoč se na določili 378. in 165. člena Obligacijskega zakonika (OZ), pri čemer je pravno zmotno izenačilo zapadlost terjatve s pojmom nastanka zamude, saj ne gre identična pravna pojma.

4Pravdni stranki odgovorov na pritožbo nista vložili.

O odločitvi prvostopnega sodišča in mejah pritožbenega preizkusa:

5Prvostopno sodišče je tožeči stranki od zahtevane nepremoženjske škode 103.000,00 EUR prisodilo 67.000,00 EUR, zmanjšanih za plačilo nespornega dela odškodnine v revaloriziranem znesku 42.280,00 EUR (plačanega dne 22. 5. 2018), pri čemer je tožeča stranka tekom postopka umaknila zahtevek za 40.000,00 EUR, in tako toženi stranki v plačilo naložilo 24.720,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obresti od zneska 21.720,00 EUR od 7. 2. 2018 dalje in od zneska 3.000,00 EUR (glede na 8. 5. 2018 iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti še za 7.000,00 EUR zvišani zahtevek) od 8. 5. 2018 dalje. Za 38.280,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 34.280,00 EUR od 15. 4. 2017 dalje in od zneska 4.000,00 EUR od 8. 5. 2018 dalje ter za zakonske zamudne obresti od zneska 21.720,00 EUR za čas od 15. 4. 2017 do 6. 2. 2018 je tožbeni zahtevek iz tega naslova kot neutemeljen zavrnilo. Iz naslova zakonskih zamudnih obresti od delnega plačila za čas zamude od 7. 2. 2018 do 21. 5. 2018 je tožeči stranki priznalo 903,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2018 dalje, v presežku za še zahtevanih 2.613,61 EUR z zakonskim zamudnimi obrestmi pa je zahtevek zavrnilo. Zahtevek zaradi premoženjske škode na podlagi računov iz naslova zdravstvenih storitev, lekarniških stroškov in izgube na plači v skupni višini 1.714,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih datumov izdaje računov oz. od 15. v mesecu za pretekli mesec glede izgube na plači, kot to izhaja iz točke 1 obrazložitve tega sklepa,je v celoti priznalo. Iz naslova opravljenih prevozov je priznalo skupno 751,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od datuma vsake od obeh izjav o opravljenih prevozih, v presežku za skupno 47,36 EUR pa je zahtevek iz tega naslova zavrnilo, vključno z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (glej točko 1 obrazložitve). Iz naslova tuje pomoči in nege je tožnici prisodilo znesek 3.920,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2018 dalje, v presežku za 2.695,00 EUR pa je zahtevek z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo.

6Sodišče druge stopnje preizkusi odločbo sodišča prve stopnje v delu, ki se s pritožbo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP (v zvezi z 2. odstavkom 339. člena ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Zato je le v tem delu sodba sodišča prve stopnje predmet pritožbenega preizkusa.

O pritožbi tožeče stranke

7Pritožba je delno utemeljena.

8Sodišče prve stopnje je v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo tako pravilno pravno podlago kot razloge, ki narekujejo odmero višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo (načeli individualizacije in objektivne pogojenosti). Pritožbeno sodišče se pravilnim razlogom v celoti pridružuje. Glede na pritožbeno grajo, ki s trditvami o prenizki odškodnini po posameznih postavkah trdi, da prisojena odškodnina odstopa od primerljivih primerov v sodni praksi, pa v zvezi s presojo pravične denarne odškodnine kljub temu izpostavlja tudi pomembnost vidika primerjave odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode oškodovancu, kar je nujen pogoj za poenoteno obravnavanje škod z različnim obsegom in za s tem povezano določanje odškodnin v višini, ki ohranjajo ustrezna razmerja. Šele takšna primerjava v vsakem posameznem primeru, tudi v obravnavanem, omogoča preizkus pravilnosti uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnin.

9Delno utemeljene so pritožbene navedbe o zmotni uporabi materialnega prava pri tožnici odmerjenih višin denarne odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, medtem ko je neutemeljena pritožbena graja o materialnopravni zmotnosti višine odmerjene denarne odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti.

10Glede slednje gre poudariti, da pritožnica v pritožbi najprej povzema ugotovitve izvedenca travmatologa o spremembah zunanjosti zaradi škodnega dogodka ter njihovi vidnosti. O spremembah zunanjosti¹, torej glede objektivnega kriterija skaženosti, se je sodišče prve stopnje izčrpno opredelilo v točki 37 obrazložitve. Svoje nestrinjanje z zatrjevano prenizko odmerjeno odškodnino iz tega naslova pa pritožnica utemeljuje s premajhno težo, ki jo je prvostopno sodišče dalo dejstvu, da je bila ob škodnem dogodku še zelo mlada in da zato kot mlada ženska spremembo v zunanjosti doživlja še toliko bolj intenzivno, saj je okrnjena dobrina zunanjosti za mladega človeka zelo pomembna, prav tako pa bi bilo potrebno upoštevati obdobje prihodnosti, ko bo tožnica takšne duševne bolečine zaradi skaženosti prestajala, ob upoštevanju povprečne življenjske dobe torej še vsaj 62 let, kar je izjemno dolga doba. V zvezi z upoštevanjem okoliščin, ki se nanašajo na subjektivni kriterij skaženosti, se je prvostopno sodišče opredelilo v točki 38 obrazložitve, v kateri je potrdilo obstoj tožničinega duševnega trpljenja zaradi vidnih in vpadljivih sprememb na telesu, pri čemer se je izrecno sklicevalo tudi na pojav negativnih čustvenih stanj povečane anksioznosti pri tožnici², povezan z zanimanjem drugih za vidne spremembe njene zunanjosti, ki jih ni mogoče prikriti z oblačili. Glede na po sodišču prve stopnje ugotovljen obseg škode, ki za pritožnico ni sporen, po prvostopnem sodišču odmerjena denarna odškodnina v višini 6.000,00 EUR (od zahtevanih 10.000,00 EUR) ne predstavlja denarne odškodnine, katera bi glede na merila iz 179. čl. OZ, ki vključujejo kriterije, poudarjene v 8. točki te sodbe, kot tudi glede okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba, bila prenizka.

11Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskih mnenj s področja travmatologije (izvedenec D. D.), nevrologije (izvedenec A. A.) in psihiatrije oz. klinične psihologije (Komisija za fakultetna izvedenska mnenja Univerze v Ljubljani, Medicinske fakultete), v točkah 16 do 23 izčrpno obrazložilo obseg po tožnici utrpele škode iz naslova preteklih in bodočih telesnih bolečin ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, vključno z diagnozami, časom trajanja bolečinskih obdobij in njihovo intenzivnostjo, kot tudi z raznolikimi neugodnostmi. Pri svojih zaključkih je sledilo objektiviziranim ocenam izvedencev D. D. in A. A., kar je obrazložilo, in s čimer se sodišče druge stopnje strinja, razen v delu obrazložitve, ki se nanaša na zadnji odstavek točke 173, kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Razen v nazadnje citiranem delu pritožnica, ki povzema ocene izvedenca travmatologa in nevrologa, ugotovitev prvostopnega sodišča ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je tožnici, ki je bila v času izdaje prvostopne sodbe v 29. letu (torej 22 let in pol v času škodnega dogodka), iz tega naslova odmerilo pravično denarno odškodnino v višini 30.000,00 EUR (od zahtevanih 50.000,00 EUR), upoštevaje, kot to izhaja iz točke 23 obrazložitve, trajanje in intenziteto prestanih telesih bolečin zaradi poškodb in posledic, neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, kot tudi, da bo nekatere lahke telesne bolečine občasno lahko čutila tudi v prihodnosti, glede na starost 29 let in povprečno življenjsko dobo žensk v RS, v kateri bo še morala trpeti po sodišču ugotovljene bolečine in občutke.

12Glede na v izpodbijani sodbi ugotovljeno dejansko stanje je pritožbeno sodišče presodilo, da je prvostopno sodišče delno zmotno uporabilo materialno pravo in tožnici prisodilo nekoliko prenizko odškodnino za to obliko škode. Ugotovljena intenzivnost in trajanje prestanih telesnih bolečin, kot tudi številne neugodnosti, vključno z umetno komo⁴, predvsem pa še vedno možni prisotni glavoboli v obliki lahkih telesnih bolečin, ki jih bo tožnica lahko imela tudi v prihodnje, nadalje možne občasno lahke telesne bolečine v levi roki v predelu kožnih brazgotin na zunanji strani levega komolca in v predelu prsnega koša levo, glede na tožničino mladost in relativno dolgo dobo, ko bo ob upoštevanju statistično pričakovane povprečne starosti žensk še morala trpeti takšne bolečine, terjajo nekoliko višje ovrednotenje pravične odškodnine v denarju. Po presoji pritožbenega sodišča pravična denarna odškodnina za to obliko škode znaša 35.000,00 EUR (namesto prisojenega zneska 30.000,00 EUR).

13Na zgornjo odločitev o višini pravične denarne odškodnine je vplivala tudi utemeljenost nadaljnje pritožbene graje glede po prvostopnem sodišču ne v celoti ugotovljene vzročne zveze med sindromom karpalnega kanala in škodnim dogodkom. Tožničina pritožbena navedba, da je tudi ta del zatrjevane škode v celoti v vzročni zvezi s poškodbo, je namreč povezan z vprašanjem obsega škode, ta pa z odmero pravične denarne odškodnine. Utemeljen je očitek, da iz tožničine medicinske dokumentacije ne izhaja, da bi tožnica pred škodnim dogodkom imela težave z levim zapestjem. Nasprotnega ne ugotavlja niti prvostopno sodišče⁵. Sodišče prve stopnje je (pravilno) povzelo ugotovitve izvedenca nevrologa⁶ o zaradi številnih poškodb zatekli celi levi roki, kar se je odražalo na način, da je simptomatika sindroma zapestnega prehoda, ki nastane zaradi fizičnega dela z rokami ali drobnih ponavljajočih se gibov, ki privedejo do utesnitve živca (tožnica je po poklicu frizerka), prišla do izraza – zateklina je zapestni prehod še dodatno zožila, zaradi česar so se pojavili mravljinci v levi roki. Prav tako je pravilno povzelo izvedenčevo nadaljnjo oceno, da tožnica še ne bi imela težav z levo roko, če ne bi bilo škodnega dogodka, nato pa je zmotno sledilo izvedenčevi razmejitveni oceni, dani strogo z medicinskega vidika, in zaključilo, da gre le 30% težav zaradi mravljinčenja pripisati škodnemu dogodku (70% pa tožničinemu delu). Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da je obravnavani škodni dogodek šteti kot sprožilni dejavnik za nastanek vseh tožničinih težav z levo roko (mravljinčenje). Ker pri tožnici pred škodnim dogodkom niso bile prisotne težave v zvezi s sindromom levega zapestnega prehoda, obravnavani škodni dogodek predstavlja sprožilni mehanizem za manifestacijo težav v obliki mravljinčenja. Pritožnica se sicer sklicuje na teorijo o adekvatni vzročnosti, v zvezi s katero celotne tožničine težave z levo roko pripisuje škodnemu dogodku. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da okoliščina osebnega stanja, zaradi katere je obseg škode večji, ne vpliva na vprašanje ne/obstoja vzročne zveze s škodnim dogodkom, v zvezi s čimer se ugotavlja predvidljivost oz. adekvatnost posledic ravnanja. Prvostopno sodišče slednje v okviru ugotavljanja vzročne zveze niti ni presojalo⁷. Lahko pa takšna okoliščina, ki jo pritožba ponavlja (glede na že v postopku pred prvo stopnjo podane navedbe), predstavlja razlog za deljeno vzročnost, glede na to, da je potrebno takšne okoliščine vedno skrbno pretehtati. Vendar ne v obravnavanem primeru. Povzročitelj nezgode oz. zanj zavarovalnica se namreč ne more razbremeniti odgovornosti za škodo, katere nastanek oz. njen večji obseg sta pogojena z osebnimi lastnostmi oškodovanca (predispozicija zaradi opravljanja poklica frizerke). Zato gre težave tožnice zaradi mravljinčenja izključno pripisati posledicam škodnega dogodka⁸ (vendar še vedno v okviru neugodnosti med zdravljenjem, glede na to, da tožnica pritožbeno ne oporeka zaključkom prvostopnega sodišča o trajanju in intenzivnosti bolečinskih obdobij, kot tudi ne po sodišču povzeti oceni izvedenca nevrologa, da tožnica trajnih posledic v zvezi z utesnitvijo zapestnega kanala leve roke nima; šlo je le za začetno prizadetost senzornega nitja levega medianega živca).

14Sodišče prve stopnje je nadalje, opirajoč se na predhodno že citirana izvedenska mnenja s področja travmatologije, nevrologije in psihiatrije oz. klinične psihologije kot na objektivizirane dokaze, v točkah 28 do 34 prav tako obširno obrazložilo ugotovljeni obseg po tožnici utrpele škode iz naslova preteklih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. S pravilnimi zaključki se sodišče druge stopnje strinja, prav tako pa pritožnica, ki povzema ocene izvedencev, teh zaključkov prvostopnega sodišča ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je tožnici, ki je bila v času izdaje prvostopne sodbe v 29. letu (torej 22 let in pol v času škodnega dogodka), iz tega naslova odmerilo pravično denarno odškodnino v višini 28.000,00 EUR (od zahtevanih 40.000,00 EUR). Pri odmeri je upoštevalo, kot to izhaja iz povzetih zaključkov v točki 34 obrazložitve, intenzivnost in dlje časa trajajoče tožničino duševno trpljenje zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti (obrazloženo v točki 33) kot tudi zaradi trajne prizadetosti (obrazloženo v točkah 30 do 32), nadalje dejstvo, da se posledice, omejitve in težave nanašajo na raznolika življenjska področja, na katerih je tožnica bila prikrajšana v preteklosti, sedanjosti in v prihodnosti, glede na njeno starost ob nezgodi, nadalje dejavnosti, s katerimi se je ukvarjala pred nezgodo, njen poklic (frizerka) in tudi pričakovano trajanje omejitev.

15Glede na v izpodbijani sodbi ugotovljeno dejansko stanje je pritožbeno sodišče tudi za to obliko škode presodilo, da je prvostopno sodišče delno zmotno uporabilo materialno pravo in tožnici prav tako prisodilo nekoliko prenizko odškodnino za to obliko škode. Sodišče prve stopnje je glede na tožničino starost (nepolnih 29 let v času izdaje prvostopne sodbe) in dobo, v kateri bo v času statistično predvidenega povprečnega doživetja žensk še trpela duševne bolečine zaradi ugotovljenih omejitev, nekoliko prenizko ovrednotilo ugotovljene trajne posledice z manifestacijo v njeni psihi, ki segajo tako na področje opravljanja dela na delovnem mestu frizerke, kot na področja drugih splošnih življenjskih aktivnostih, tudi prostočasnih. Nekoliko nizko je nadalje ovrednotilo, da ugotovljene omejitve segajo tako na telesno kot na psihično področje, kot to izpostavlja pritožba. Prav tako višjo odškodnino terja ugotovljeno dejstvo, da je zaradi odstranjene vranice oslabljena tožničina imunska odpornost, zaradi česar se bo njena večja nagnjenost k bakterijskim okužbam in obolevnosti ter s tem povezana potrebna previdnost v vsakdanjem življenju glede na povprečno doživetje žensk odražala še relativno znaten čas. Po presoji pritožbenega sodišča znaša pravična denarna odškodnina za to obliko škode 35.000,00 EUR.

16Sodišče prve stopnje je tožnici, ki je bila v času škodnega dogodka stara 22 let, v času izdaje sodbe pa je bila v 29. letu starosti, iz naslova utrpelih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem odmerilo denarno odškodnino v višini 30.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 28.000,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti 6.000,00 EUR, kar skupaj z odškodnino iz naslova strahu v celotni priznani višini 3.000,00 EUR (znesek pritožbeno ni sporen) znaša 67.000,00 EUR oz. 51,4 povprečne neto plače v času izdaje sodbe prvostopnega sodišča. Zaradi delno utemeljenih pritožbenih trditev, ki so narekovale zvišanje odškodnine na način, kot to izhaja iz predhodne obrazložitve, gre, vključno s pritožbeno nesporno odškodnino zaradi strahu, tožnici odškodnina za utrpelo nepremoženjsko škodo v skupni višini 79.000,00 EUR. Takšna odškodnina v višini cca 60,5 povprečnih plač (v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje⁹) kot celota ustrezno odraža tožničine individualne značilnosti, ustreza pa tudi merilom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine¹⁰.

17Neutemeljena je pritožbena graja glede bistveno višjega števila ur potrebne tuje nege in pomoči (1.323 ur) v primerjavi s tistim, ki ga je zatrjevano zmotno ugotovilo prvostopno sodišče (784 ur). Slednje se je, ravno zaradi objektivizacije navedb in izpovedi tožnice¹¹, pravilno oprlo, kot to izhaja iz točke 51 izpodbijane sodbe, na obrazložene ocene izvedenca travmatologa o potrebnem obsegu in nujnosti pomoči tožnici. Da sodišče ne bi sledilo tožničini trditvi, da je neposredno po škodnem dogodku potrebovala tujo pomoč in nego drugih oseb, predvsem svoje matere E. E. in babice F. F., iz izpodbijane sodbe ne izhaja. Nadaljnja pritožbena navedba, da je že na podlagi samih utrpelih poškodb, dolžine zdravljenja in njenih posledic popolnoma jasno, da je bilo število ur potrebne tuje nege in pomoči bistveno višje, kot je to ugotovilo sodišče, je posplošena. Poleg tega tožnica v pritožbi zgolj s ponovitvijo tožbenih navedb o večjem obsegu pomoči, ki jo je potrebovala v zatrjevano daljšem časovnem obdobju, in z njej lastno dokazno oceno, katera temelji na njeni izpovedi, ne more izpodbiti bolj objektivne ocene izvedenca s področja travmatologije, ki predstavlja podlago tako za prisojeno fizično pomoč v znesku 2.520,00 EUR kot za psihološko pomoč bližnjih za obdobje enega leta in pol po okoli pol ure dnevno, ob postavki 5,00 EUR¹², kar znaša 1.400,00 EUR oz. skupno priznanih 3.920,00 EUR od 6.615,00 EUR zahtevanih.

18Tožnica se neutemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene nepremoženjske škode¹³, ko navaja, da je tožena stranka skladno z veljavno sodno prakso prišla v zamudo, ko ni izpolnila obveznosti v roku, ki ga je tožnica v predpravdnem zahtevku določila za plačilo škode. Sodišče prve stopnje je pravilno, opirajoč se na člena 299 in 378 OZ, zaključilo, da je tožena stranka prišla v dolžniško zamudo šele na dan vložitve tožbe, to je dne 7. 2. 2018, in ji zakonske zamudne obresti od prisojene nepremoženjske škode prisodilo od tega dne dalje. Pravilno je poudarilo, da pri terjatvah iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo zamudne obresti tečejo od nastanka zamude in ne od zapadlosti terjatve, torej, ko je dolžnik s pozivom na plačilo seznanjen s svojo obveznostjo. Za konkretni primer je nato (točka 42) obrazložilo, da dne 30. 3. 2017, ko je toženka prejela predpravdni odškodninski zahtevek, tožničino zdravljenje še ni bilo zaključeno in tako še ni bil znan celotni obseg škode, toženka pa je nato tožnico še štirikrat pozivala, da sporoči, ali je njeno zdravljenje zaključeno, na kar se tožnica ni odzvala, zato je bila šele z datumom vložitve tožbe seznanjena z dejstvi, na podlagi katerih bi lahko določila višino odškodnine za uveljavljano nepremoženjsko škodo, ker aktivno zdravljenje še ni bilo zaključeno.

19Po tem, ko je tožnica v tožbi plačniško zamudo tožene stranke opredeljevala z njenim prejetjem predpravdnega odškodninskega zahtevka¹⁴, in je tožena stranka v odgovoru na tožbo odgovarjala, da ni mogla biti v zamudi, ker zdravljenje še ni bilo zaključeno, zato ji ni mogel biti znan obseg škode, saj ji datuma končanega zdravljenja tožnica ni sporočila, na vsak njen poziv pa je predložila še dodatno dokumentacijo, je tožeča stranka, na kateri je dokazno breme za dokazovanje zamude, navajala (kar vse ponavlja v pritožbi), da je bilo toženi stranki znano, da bo morala tožnica kasneje opraviti dodatne preiskave (predvideno že ob vložitvi odškodninskega zahtevka), prav tako pa bi tožena stranka kot strokovnjak s področja odškodnin že ob prejemu odškodninskega zahtevka in priložene dokumentacije lahko ugotovila obseg/višino škode, kot tudi, da je tožničino zdravstveno stanje že stabilizirano in dokončno. V vlogi z dne 22. 3. 2017 je nato tožena stranka odgovorila, da je obračun nepremoženjske škode, ker sama vpogleda v potek zdravljenja nima, mogoč, ko je zaključeno vsaj aktivno zdravljenje oškodovanca, nakar se je tožeča stranka v svoji zadnji vlogi, vloženi pred prvim narokom, ponovno sklicevala na stabilizirano in dokončno zdravstveno stanje tožnice že pred vložitvijo tožbe, to je v času, ko je tožeča stranka prejela odškodninski zahtevek. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbeno navedbo, da za ugotovitev obveznosti ni potrebno zaključeno zdravljenje, ampak mora biti oškodovančevo zdravstveno stanje toliko stabilizirano, da dopušča opredelitev škode¹⁵, kar pomeni, da je obseg nepremoženjske škode, ki izvira iz telesnih poškodb, znan s končanjem zdravljenja, zaradi katerega je stanje oškodovanca stabilizirano, tako da ni pomembno, da določeni medicinski postopki, za katere ni realno pričakovati vpliva na spremembo oškodovančevega stanja, še niso zaključeni. Vendar je tožeča stranka trditve, da je bilo njeno zdravstveno stanje stabilizirano pred datumom vložitve tožbe, po danih ugovorih tožene stranke¹⁶, podala le s posplošeno navedbo, ne da bi jo v odgovor na trditve tožene stranke kakorkoli trditveno in dokazno podprla, kot bi to morala, upoštevaje čl. 212 ZPP. Odločitev o nastopu zamude se torej izkaže kot pravilna, čeprav iz delno drugih razlogov, kot so navedeni v sodbi. Zato ni utemeljena pritožba o materialnopravni zmotnosti zaključka o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo šele z dnem vložitve tožbe (čl. 299/2 OZ).

20Zaradi pravilne opredelitve začetka teka zakonskih zamudnih obresti (s 7. 2. 2018 in ne z dnem 15. 4. 2017) od prisojene denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je neutemeljena tudi nadaljnja pritožbena graja o materialnopravno napačni odločitvi glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od delnega plačila v višini 40.000,00 EUR, ki ga je tožena stranka plačala dne 22. 5. 2018, kar je tožnica uveljavljala z vlogo z dne 7. 6. 2018, in posledično zavrnjenem presežku obračunanih obresti nad priznanim zneskom 903,01 EUR (za 2.613,61 EUR). Ta prestavlja namreč znesek nateklih obresti od časa zamude (7. 2. 2018 do 21. 5. 2018), pri čemer način obračuna (in višina za po sodišču ugotovljeno obdobje) pritožbeno ni sporna.

21Pritožbena graja v delu glede pravdnih stroškov, ko tožnica navaja, da njen uspeh nasproti toženi stranki ni zgolj 64 % (kot to zmotno ugotavlja sodišče), ampak bistveno višji, ker prvostopno sodišče ni upoštevalo, da je tožnica po temelju zoper toženo stranko uspela v celoti, po višini pa s 64%, kar pomeni 82 % celotni uspeh tožnice, ni utemeljena. Temelj zahtevka ni bil sporen in ni bil predmet obravnavanja, zato ne predstavlja posebne okoliščine, ki bi jo sodišče upoštevalo pri odločanju o povrnitvi stroškov na podlagi čl. 154/2 ZPP, to je na način, ki ga zasleduje pritožnica. Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da bi glede na določilo 1. odstavka 155. člena ZPP prvostopno sodišče moralo tožnici v povračilo priznati celotne stroške izdelave izvedenskih mnenj (tiste, katere je predlagala in plačala tožnica), ne glede na dosežen uspeh v pravdi, ker so stroški za izvedence potrebni pravdni stroški in neodvisni od uspeha ter ker je bistvena okoliščina pri odločanju o obsegu povrnitve pravdnih stroškov, vključno s tekom zakonskih zamudnih obresti, ta, da stranka postopka ne pričakuje, da ji bo pravno varstvo prineslo le zadoščenje v glavni stvari, temveč tudi povrnitev ekonomskega položaja pred škodnim dogodkom, ki ji je povzročil stroške. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da, upoštevaje čl. 155/1 ZPP, sodišče prizna le strankine potrebne stroške za pravdo, ki jih nato odmeri po načelu uspeha (čl. 154 ZPP). Stroški izvedencev so stroški pravdnega postopka (čl. 151 ZPP), zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se tudi za izvedence potrebni stroški odmerijo na način, kot vsi ostali stroški pravdnega postopka, to je upoštevaje kriterij uspeha, kot je to prevladujoča sodna praksa, saj za odstop od slednje¹⁷ ni razlogov oz. teh ne predstavljajo pritožbene navedbe, da so stroški izvedencev neodvisni od postavljenega tožbenega zahtevka in torej tudi neodvisni od tožničinega končnega pravdnega uspeha.

22Nadalje ni pritrditi niti pritožbenim navedbam, da bi moralo sodišče prve stopnje tožeči stranki priznati znesek za potne stroške zaradi prihoda na obravnave in zaradi pregledov pri izvedencih, ki ga priznava sodna praksa ob analogni uporabi tretjega odstavka 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja v višini 0,37 EUR za prevožen kilometer ob uporabi lastnega prevoznega sredstva, in ne 8% cene neosvinčenega motornega bencina 95 oktanov. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da je tožnica, ki ima pravico biti navzoča na glavni obravnavi, prav tako pa je zaradi zahtevanega pravnega varstva v njenem interesu, da se odzove vabilom izvedenca v zvezi z izdelavo izvedenskega mnenja, upravičena do povrnitve potnih stroškov, ki ji v zvezi s tem nastanejo. Ti predstavljajo potrebne pravdne stroške, ki se v skladu s čl. 6. Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 15/2003 s spremembami; v nadaljevanju: Pravilnik) povrnejo za potovanje po najkrajši poti in z najcenejšim prevoznim sredstvom. Po 4. odstavku 9. člena Pravilnika se povrnitev stroškov za prevožene kilometre¹⁸ obračunava v skladu z zadnjimi uradno objavljenimi zneski povračil, nadomestil in drugih prejemkov za zaposlene v državni upravi. Zakon o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) v čl. 168/2 določa, da se zaposlenemu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov, kar je v konkretnem primeru pravilno, kot to izhaja iz točke 57 obrazložitve izpodbijane sodbe, čeprav brez izrecne navedbe materialne podlage, upoštevalo prvostopno sodišče pri odmeri tožničinih potnih stroškov za prihode na naroke in za pot k izvedencem¹⁹, kot je to prevladujoča sodna praksa²⁰. Pritrditi pa je pritožbi v delu, da je materialnopravno zmotno toženi stranki, za katero se glede priznanja potnih stroškov prav tako uporabljajo identične določbe Pravilnika kot za tožnico, za štiri priglašene prihode na sodišče priznalo 2 x 2,5 EUR x 4, torej skupno 20,00 EUR. Upoštevaje razdaljo 2,00 km, kolikor znaša po podatkih na spletnih straneh https://www.google.com/maps/ razdalja med Ipavčevo 21 (z naslova se je narokov udeleževal toženkin pooblaščenec²¹), in sedežem sodišča (Prešernova 22, Celje), gredo toženi stranki ob upoštevanju 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov²², za narok dne 28. 3. 2019 stroški v višini 0,41 EUR, za narok dne 28. 5. 2019 stroški v višini 0,43 EUR, za narok dne 23. 1. 2020 stroški v višini 0,32 EUR in za narok dne 17. 9. 2020 stroški v višini 0,41 EUR.

23Skupaj priznani stroški tožene stranke tako po spremembi znašajo 665,42 EUR namesto prej priznanih 683,85 EUR, medtem ko priznani stroški tožeče stranke ostajajo nespremenjeni v višini 10.093,78 EUR, obeh ob predpostavki 100 % uspeha (točki 57 in 58 obrazložitve izpodbijane sodbe). Ob upoštevanju s to sodbo spremenjeno odločitev o zahtevku iz naslova nepremoženjske škode (za dodatno prisojenih 12.000,00 EUR, torej skupno 86.289,84 EUR od zahtevanih 115.645,81 EUR) je tožnica uspela s približno 75 % zahtevka, tožena pa s približno 25 % svojih ugovorov. Tak delež uspeha narekuje sklep, da je tožnica upravičena do povrnitve 75 % stroškov postopka, tožena stranka pa do 25 % svojih stroškov, potrebnih za postopek. Glede na uspeh je torej tožnica upravičena do 7.570,34 EUR, in tožena stranka, ob spremenjenih priznanih pravdnih stroških do 166,36 EUR, kar glede na medsebojni pobot pomeni spremembo prvostopne odločitve v znesku pravdnih stroškov, ki se v plačilo naložijo toženi stranki, in ki znašajo 7.403,98 EUR.

24Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu delno spremenilo, tako da je toženi stranki naložilo vplačilo še nadaljnjih 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot jih je sicer tožnici prisodilo že prvostopno sodišče, delno pa je ugodilo pritožbi tudi v stroškovnem delu, kot to izhaja iz predhodne obrazložitve. Nadaljnjo pritožbo (glede višine priznane premoženjske škode iz naslova povračila stroškov tuje nege in pomoči, glede zakonskih zamudnih obresti od nepremoženjske škode, glede procesnih obresti obresti od zakonskih zamudnih obresti od delnega plačila) je kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v po tožeči stranki še izpodbijanem, a nespremenjenem zavrnilnem delu potrdilo (čl. 353 ZPP).

O pritožbi tožene stranke

25Pritožba je utemeljena.

26Pritožba izpodbija odločitev o obrestnem delu zahtevka za prisojeno premoženjsko škodo (slednja za toženo stranko ni sporna), glede na po prvostopnem sodišču prisojene zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega zneska, kot to izhaja iz točke 1 te obrazložitve. Pritožbena graja, da se je sodišče materialnopravno zmotno oprlo na člen 165 OZ, je utemeljena. Tudi za odškodninske terjatve iz naslova premoženjske škode velja, da gredo upniku zakonske zamudne obresti od nastanka dolžnikove zamude. Pritožba z navedbami, da je tožnica povračilo zneskov od tožene stranke uveljavljala z več sukcesivnimi predpravdnimi zahtevki²³, zato je nastop zamude s posamičnim zneskom nastopil šele s prvim naslednjim dne od datuma prejetja omenjenih zahtevkov, pravilno poudarja, da zapadlost sama po sebi ne pomeni, da je dolžnik prišel v zamudo, temveč zamuda za dolžnika nastopi, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ) oziroma, če rok za izpolnitev ni določen, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, zahteva od dolžnika, da izpolni obveznost (drugi odstavek 299. čl. OZ); šele od takrat dalje upniku pripadajo zakonske zamudne obresti²⁴. V tem obsegu je bil potrebno pritožbi ugoditi in prvostopno odločitev v ugodilnem obrestnem delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od priznane premoženjske škode, spremeniti (čl. 351 ZPP), glede na pravilno materialno podlago, ki jo predstavljata določbi členov 943 in 299/2 OZ, ter spisovne podatke.

27Iz teh namreč izhaja, da je tožnica s predpravdnim zahtevkom z dne 29. 3. 2017, ki ga je toženka prejela dne 30. 3. 2017, zahtevala premoženjsko škodo v skupnem znesku 1.593,80 EUR. Glede na podeljeni 15 dnevni izpolnitveni rok ji gredo zakonske zamudne obresti od dne 15. 4. 2017, kot to utemeljeno pritožbeno uveljavlja tožena stranka, in sicer od 40,00 EUR po računu U. d.d. z dne 5. 9. 2016²⁵, od 13,52 EUR po računu G. G. z dne 21. 10. 2016, od 18,06 EUR po računu G. G. z dne 3. 2. 2017, od 13,52 EUR po računu G. G. z dne 6. 12. 2016, od 1.119,46 EUR za izgubo dohodka in od 378,88 EUR za priznane prevozne stroške zaradi zdravljenja. Z dopisom z dne 12. 5. 2017, ki je bil toženki vročen dne 15. 5. 2017, je tožnica uveljavljala dodaten zahtevek za plačilo računa G. G. z dne 23. 12. 2016 v višini 13,52 EUR - s prvim naslednjim dnem je tako upravičena do zakonskih zamudnih obresti. Nadalje je tožnica z dopisom z dne 13. 6. 2017 (toženki vročen dne 14. 6. 2017) zahtevala še odškodnino za izdane račune B. B. v skupni višini 215,00 EUR, zato ji gredo od 35,00 EUR za račun z dne 16. 5. 2017, od 90,00 EUR za račun z dne 31. 5. 2017, od 45,00 EUR za račun z dne 5. 6. 2017 in od 45,00 EUR za račun z dne 12. 6. 2017 zakonske zamudne obresti, in sicer od 15. 6. 2017 dalje. Z nadaljnjim dopisom z dne 27. 10. 2017, ki je bil toženki vročen dne 30. 10. 2017, je tožnica razširila zahtevek še za znesek 281,91 EUR. Zato ji gredo zakonske zamudne obresti od prvega naslednjega dne od prejema tudi od 5 x 45,00 EUR za račune B. B. z dne 19. 6. 2017, 3. 7. 2017, 17. 7. 2017, 7. 8. 2017 in 28. 8. 2017, od 13,52 EUR za račun Lekarn C. C. z dne 4. 7. 2017, od 21,75 EUR za račun G. G. z dne 18. 7. 2017 in od 21,64 EUR za račun Lekarn C. C. z dne 25. 7. 2017. Od 15. 11. 2017²⁶ dalje gredo tožnici zakonske zamudne obresti od zneska 372,96 EUR, priznanega iz naslova nadaljnjih opravljenih prevozov zaradi zdravljenja, katerega plačilo je zahtevala tožnica z dopisom z dne 13. 11. 2017 (toženki vročen dne 14. 11. 2017). Glede na šele s tožbo prvič zahtevani znesek iz naslova tuje nege in pomoči, gredo tožnici od zneska 3.920,00 EUR zakonske zamudne obresti od 8. 2. 2018 dalje.

28Pritožbeno sodišče ob vsem še dodaja, da v sodbi ni našlo kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti.

29Tožeča stranka je s svojo pritožbo uspela v višini 40 % (od pritožbeno spornih 30.308,61 EUR je uspela z 12.000,00 EUR), zato je sorazmerno s svojim uspehom (40%) upravičena do povrnitve potrebnih pritožbenih stroškov. Ti predstavljajo, v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS št. 2/2015 s spremembami): 875 točk za pritožbo zoper sodbo (tar. št. 22/1), 20 točk za poročilo tožnici o uspehu pritožbe (tar. št. 43 tč. 4), materialne stroške v višini 17,9 točke (čl. 11), ne pa tudi 20 priglašenih točk za obvestilo tožnici o prejeti sodbi, kar je postavka, vključena v že priznani strošek po sodišču prve stopnje za končno poročilo stranki, kot tudi ne 20 priglašenih točk za obvestilo tožnici o vložitvi pritožbe, ki ni potreben strošek. Skupno gredo tožeči stranki stroški v višini 912,9 odvetniških točk, oz. upoštevaje vrednost točke (0,60 EUR), 547,74 EUR. Znesek je pritožbeno sodišče zvišalo za 22% DDV (čl. 12) in plačano takso za pritožbo v višini 807,00 EUR v skladu z določbami Zakona o sodnih taksah (ZST-1), kar skupno znaša 1.475,24 EUR oz. upoštevaje pritožbeni uspeh, 590,10 EUR.

30Tožena stranka je s pritožbo uspela v celoti, torej v višini 100 % (od pritožbeno spornih 75,02 EUR, ki ga predstavlja izračun spornih obresti, je uspela z identičnim zneskom), zato je sorazmerno s svojim uspehom (100%) upravičena do povrnitve svojih potrebnih pritožbenih stroškov. Ti znašajo 64,80 EUR, in predstavljajo materialne stroške v priznani višini 10,80 EUR (od priglašenih 30,00 EUR), kar je s tožečo stranko primerljiv strošek iz tega naslova, in stroške sodne takse za pritožbo v višini 54,00 EUR po določbah ZST-1.

31Po medsebojnem pobotu je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti za 525,30 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka.

-------------------------------
1 pet brazgotin v zgornjem zunanjem delu leve nadlahti in več manjših v okolici, več brazgotin v srednjem zunanjem delu leve f002 s prisojeno odškodnino 78 povprečnih plač
11 v obrazložitvi očitno napačno zapisano „tožnika“
12 ki ni sporna
13 razen v delu glede kasneje razširjenega zahtevka za dodatnih 7.000,00 EUR iz naslova skaženosti, ki vsebinsko ni obrazložen
14 oz. v njem dodatnim podeljenim 15 dnevnim izpolnitvenim rokom
15 tako tudi VS RS v II Ips 229/2006 z dne 9. 7. 2008, na katero se sklicuje pritožnica
16 zaradi navajanja okoliščin v obravnavani zadevi s strani tožene stranke, ki vplivajo na nastop zamude, zadeva VSL II Cp 1772/2009, na katero se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, ni primerljiva
17 ki ga predstavlja odločba VSL I Cp 1454/2014 z dne 08.10.2014, na katero se sklicuje pritožba
18 uporaba kriterija s priznanjem kilometrine ni pritožbeno sporna
19 na način, ki omogoča preveritev, zato ne gre za zatrjevano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka
20 ne glede na sklicevanje pritožnice na sodbo VSL III Cp 935/2015 z dne 20. 5. 2015
21 naslov naveden na stroškovniku
22 v času narokov: 0,1036 EUR/km za prvega, 0,1068 EUR/km za drugega, 0,0809 EUR/km za tretjega in 0,1022 EUR/km za četrtega
23 v spisu nahajajočimi se kot priloge B3 – B4, B6, B10 – B11, vloženimi v spis že z odgovorom na tožbo, v katerem se je tožena stranka že sklicevala na neobstoj zamude, pri čemer je navedbe, sedaj ponovljene v pritožbi, konkretizirala v drugi pripravljalni vlogi z dne 28. 3. 2019, predloženi sodišču na prvem naroku za glavno obravnavo
24 tako VS RS v II Ips 16/2021 z dne 2. 6. 2021, ko razlaga, da ni (več) tehtnih argumentov proti uporabi 943. člena OZ v primerih neposrednih zahtevkov oškodovancev zoper zavarovalnico, pri čemer v konkretnem primeru glede premoženjske škode ni bilo zatrjevano, da bi bil potreben določen čas za ugotovitev obstoja obveznosti
25 v pritožbi očitno napačno navedeno z dne 6. 9. 2016
26 toženka sicer v pritožbi navaja, da je lahko prišla v zamude šele z dnem 14. 11. 2017, kar je isti dan, ko je prejela poziv tožeče stranke, zato je glede na izrecno glaseči se predlog za spremembo sodbe v tem delu, v katerem zakonske zamudne obresti od priznanega zneska zahteva od 15. 11. 2017, šteti, da zapis 14. 11. 2017 predstavlja očitno pisno napako