VSRS Sodba VIII Ips 22/2022

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je naložilo toženki, da tožniku izplača 12.075,82 EUR bruto iz naslova nadur, opravljenih v obdobju od februarja 2016 do vključno junija 2018 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega mesečnega zneska od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec do plačila (I. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več (zakonske zamudne obresti že od 18. v posameznem mesecu za pretekli mesec) je zavrnilo (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je toženka tožniku nezakonito nalagala opravljanje dela preko polnega delovnega časa, ne da bi mu za to priznala plačilo.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

3Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 9/2022 z dne 15. 2. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je z vodilnim delavcem iz 74. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) dopustno v pogodbi o zaposlitvi določiti, da je plačilo za delo preko polnega delovnega časa že zajeto v osnovni plači.

4Toženka v reviziji navaja, da je s tožnikom kot vodilnim delavcem sklenila pogodbo o zaposlitvi, s katero sta se dogovorila, da bo tožnik svoje naloge opravljal tudi v času, ki bo presegel redni delovni čas, in sicer brez dodatnega plačila, kar naj bi bilo v skladu s 157. členom ZDR-1 in 17. členom Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih delovnega časa. Slednja dopušča odstopanja od temeljnih načel, če zaradi posebnih značilnosti izvajanja dejavnosti dolžina delovnega časa ni odmerjena in ali vnaprej določena ali jo lahko določijo delavci sami, kar velja tudi za primere, ko gre za vodilne kadre ali druge osebe s pooblastili za avtonomno odločanje. Meni, da je zato zakonit dogovor z vodilnim delavcem, da je plačilo za delo preko polnega delovnega časa že zajeto v osnovni plači.

5Revizija ni utemeljena.

6Sodišče v skladu s 371. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik v obdobju od 15. 2. 2016 do 30. 6. 2018 zaposlen na delovnem mestu vodja poslovalnice v delovni enoti A. Imel je status vodilnega delavca v smislu 74. člena ZDR-1. Delovno razmerje je bilo sklenjeno za polni delovni čas. Na zahtevo nadrejene je ves čas opravljal delo preko polnega delovnega časa, in sicer vsakodnevno od 8. do 17. ali 18. ure. Od njega se je zahtevalo, da opravi minimalno 192 ur mesečno oziroma 20 ur dela preko polnega delovnega časa in je moral v skladu s tem prilagajati svoj urnik. Pri razporejanju svojega delovnega časa ni bil samostojen in je moral upoštevati navodila glede časovne prisotnosti na delovnem mestu. Takšen obseg ur delovnega časa je bil za vodjo poslovalnice predviden vnaprej. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da v določbah ZDR-1 ni podlage za dogovor o neplačanem delu preko polnega delovnega časa, niti v primeru, ko gre za vodilnega delavca. Opozorilo je, da je drugačen dogovor, kot je določen z zakonom ali kolektivno pogodbo glede plače možen le s poslovodno osebo ali prokuristom, ne pa tudi z vodilnim delavcem, zato z njim ni mogoče veljavno skleniti dogovora, po katerem je plačilo za morebitno delo preko polnega delovnega časa že zajeto v osnovni plači po pogodbi o zaposlitvi.

8Sodišče druge stopnje je pritrdilo stališču sodišča prve stopnje. Dodalo je, da je tožnik delo preko polnega delovnega časa opravljal v smislu 144. člena ZDR-1, torej na zahtevo delodajalca in ne na lastno pobudo. Pri razporejanju svojega delovnega časa ni bil samostojen; dejansko je bilo že vnaprej predvideno, da bo moral za nemoteno in popolno opravljanje delovnih nalog na delovnem mestu vodje poslovalnice opraviti večji obseg dela.

9Revizija se neutemeljeno sklicuje na 157. člen ZDR-1, ki naj bi dopuščal dogovor med vodilnim delavcem in delodajalcem, da je v osnovni plači zajeto tudi morebitno delo preko polnega delovnega časa. Tožnik je s toženko sklenil pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu vodja poslovalnice, ki v prvem stavku prvega odstavka 2. člena določa, da „delavec vodi pri delodajalcu delovno enoto in ima s tem povezano pooblastilo za samostojne odločitve, zato se v skladu s 157. členom ZDR dogovorita, da bo delavec po lastni odločitvi ali na pobudo delodajalca opravljal tudi delo v dodatnem času, ki bo potreben za izvršitev njegovih nalog, kar je že vrednoteno v njegovi osnovni plači“.

10Po drugi alineji 157. člena ZDR-1 delavec in delodajalec lahko v pogodbi o zaposlitvi drugače, ne glede na določbe tega zakona, uredita delovni čas, nočno delo, odmor, dnevni in tedenski počitek, če gre za pogodbo o zaposlitvi z vodilnim delavcem iz 74. člena zakona, če delovnega časa ni mogoče vnaprej razporediti oziroma če si delavec lahko razporeja delovni čas samostojno in če sta mu zagotovljena varnost in zdravje pri delu. Ta določba ne daje zakonite podlage za dogovor iz prvega stavka prvega odstavka 2. člena pogodbe o zaposlitvi niti za razlago, ki jo ponuja revizija. S to določbo ni urejeno plačilo za delo. Iz nje izhaja le, da v primeru, ko delovnega časa ni mogoče vnaprej razporediti ali ko si delavec lahko sam razporeja delovni čas in če sta mu pri tem zagotovljena varnost in zdravje pri delu, delovni čas ni omejen na 40 ur tedensko (prvi odstavek 143. člena ZDR-1) oziroma delo preko polnega delovnega časa na 8 ur tedensko (tretji odstavek 144. člena ZDR-1), da ni omejitev glede trajanja nočnega dela (152. člen ZDR-1), in da so lahko odmor (154. člen ZDR-1), dnevni (155. člen ZDR-1) in tedenski počitek (156. člen ZDR-1) lahko tudi krajši in urejeni drugače, kot to določa zakon.¹

11Ureditev v 157. členu ZDR-1 predstavlja odstopanje od minimuma pravic v zvezi z delovnim časom. Vendar iz 157. člena ZDR1- ne izhaja, da se lahko delodajalec z vodilnim delavcem v vsakem primeru dogovori za drugačno ureditev delovnega časa, nočnega dela, odmora in počitkov, pač pa le, če delovnega časa ni mogoče vnaprej razporediti oziroma če si delavec lahko samostojno razporeja delovni čas. V obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno, da delovnega časa ni bilo mogoče vnaprej razporediti in tudi ne, da si ga je tožnik lahko razporejal sam (da bi se sam prosto odločil, ali bo glede na potrebe delovnega procesa v določenih dneh delal več kot poln delovni čas, v določenih pa tudi manj). Ravno nasprotno: ugotovljeno je bilo, da je bil delovni čas vnaprej „razporejen“, in sicer tako, da se je od tožnika zahtevalo delo od 8. do 17. ali 18. ure na dan in da tožnik pri razporejanju ni imel nikakršne samostojnosti.

12Kadar je delavec dolžan opraviti delo preko polnega delovnega časa na izrecno zahtevo delodajalca, je upravičen zahtevati plačilo za takšno delo. Delo preko polnega delovnega časa predstavlja delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, za katere delavcu po drugi alineji prvega odstavka 128. člena ZDR-1 pripada dodatek. Vnaprejšnja odpoved pravici do dodatka (to je pristanek na sporno določbo pogodbe o zaposlitvi) nima učinkov, za morebitno drugačno ureditev pravic v zvezi s plačilom za delo pa v ZDR-1 tudi ni podlage. Kot sta pravilno poudarili sodišči nižjih stopenj, je tak dogovor možen le s prokuristom in poslovodno osebo (73. člen ZDR-1).

13Glede na navedeno je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da je bil dogovor med tožnikom kot vodilnim delavcem v smislu 74. člena ZDR-1 in toženko o tem, da je plačilo za delo preko polnega delovnega časa že zajeto v osnovni plači, nedopusten (odgovor na dopuščeno vprašanje) in da določba 157. člena ZDR-1 ne daje podlage za neplačilo nadur, ki jih je na zahtevo toženke v spornem obdobju opravil tožnik.

14Ker je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, je vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo. Zavrnitev revizije zajema tudi njen stroškovni del.

15Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Določba je skladna tudi s 17. členom Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa.